šúnd

Moja nova spletna stran in blog

2011-08-07T15:24:00.002+02:00

S tem zapisom uradno upokojujem tale blog. Bilo je zabavno, naučil sem se ogromno, predvsem to da ko neka stvar postane rutina in v njej ni več strasti in veselja, je potrebno veliko volje in truda za obstanek.

Svoje spletno udejstvovanje bom nadaljeval na drugem linku, tako da me le obiščite, če vas zanima design / oblikovanje (spletno, za tisk) in moje ostale življenjske prigode.

Aktivne nakupovalne police

2009-01-06T22:31:00.002+01:00

Vedno zabaven "domino efekt" + spletno nakupovališče = http://producten.hema.nl/

(via Jonasov RSS feed Futer Dneva)

Revolutionary Road proti Tell Me That You Love Me

2009-01-04T21:47:00.004+01:00

Par dni nazaj sem si ogledal z večih strani priporočen Revolutionary Road (IMDb 7.9). Na hitro zgodba: mlad par živi v predmestju Connecticuta v času hula-hupa, frizbija in Chuck Berrya, torej v petdesetih letih. On ima 9-5 službo v mestu, na marketing oddelku velikega podjetja in to službo sovraži, ona pa je pridna gospodinja, ki vzgaja dva lepa bela otroka v lepi beli hiši v lepem belem okolišu. A ravno tako vse to sovraži iz dna duše, saj ima občutek, da je pokopala vse mladostniške sanje in samo odšteva dneve, ki so eden isti drugemu.
Tematika je zajeta precej dobro, saj bi lahko stvar brez velikih sprememb zrcalili v leto 2009 in če dodamo k temu še mitični paire romantique - Leonardo DiCaprio in Kate Winslet, film skoraj ne more razočarati. Ali pač? Žal me je Sam Mendes, avtor mojstrovine American Beauty, pustil tokrat dokaj hladnega. Film se začne dolgočasno, potem pa sicer vseskozi nekaj obeta, ampak kar ne prime vraga za roge in ne ponudi nič takega, da bi se človek zamislil. Kot da je vse skupaj ostalo nekje na polovici.
Dobre strani filma so lik matematika, ki mu je pred časom nekaj koleščk v glavi začelo mleti v napačno stran in je bil deležen "psihoterapije" z elektrošoki, ki je uničila še tisto, kar je bilo v njem genialnega. Ta lik namreč edini resnično razume frustracije mladega para in jih ob ignoriranju takratnih precej zaprtih družbenih norm tudi na glas podpre (parafraziram): "Brezupna praznina. Hm, veliko ljudi se zaveda, da živijo v praznini., a le redki si priznajo, da je brezupna." Osebno mi je bil zelo všeč še zadnja scena v filmu, ampak vse skupaj vseeno premalo, da bi lahko film označil za kaj več kot povprečnega.
Mogoče pa ima pri slabemu okusu prste vmes nedavno pogledana serija iz 2007, Tell Me You Love Me. V njej spremljamo tri (dva in pol, tri in pol?) popolnoma različne pare, ki imajo skupno terapevtko za odnose, ampak niti se še zdaleč ne vrtijo okrog nje, temveč pare spremljamo v vsakdanjem življenju. Katie in David, par srednjih let, ki je srečno poročen že dvajset let, neskončno se ljubita, ampak nehala sta seksati in ni jima jasno, kako nazaj - oziroma naprej.
Carolyn in Palek, uspešen mlad par v prekrasni moderni hiši, ki uživata življenje, dokler ne spoznata, da je njena največja želja otrok, on pa nad to idejo ni preveč navdušen. Ko se odločita vseeno poizkusiti, ona ne more zanositi in emocije privrejo na plano iz vseh strani. In še Jamie in Hugo, ona kuharica v malo modernejši restavraciji, on pa učitelj. Ona zahteva od njega, da ji obljubi, da je ne bo nikoli prevaral, ampak izkaže se, da (mogoče ravno zato ker?) je to stvar, ki se je sama ne more držati.
Serija je doživela eno sezono, deset epizod in nič ne kaže, da bi jo nadaljevali. Sprejem pri kritikih je bil odličen, sprejem pri gledalcih pa pod pričakovanji. Osebno mislim, da predvsem zato, ker dreza tja, kjer marsikoga boli. Serija povsem brez sramu odkriva frustracije parov nad skupnim življenjem v rutini, nad slabim seksom, nad strahom pred vzgajanjem otrok, nad izgubo svobodnega življenja, nad izgubljenimi ljubeznimi in najdenimi zamenjavami in tako naprej. Nedvomno se je ogromno parov našlo v likih in so raje naredili tako kot Katie in David, stvari je namreč lažje ignorirati, kot pa reševati. Serijo res priporočam vsem, ki so jim ljubši dialogi in analiza medsebojnih odnosov, kot pa drama in akcija.

PS: Ne vem, mogoče bom pisal kaj več. Pustimo se presenetiti.

Slovenian Pokernews Challenge

2008-10-21T10:56:00.002+02:00

Vaš dragi avtor, ki tule sicer ne-avtor-ira že nekaj časa, bo sodeloval z si.pokernews.com in komentiral dogajanje iz največjega poker turnirja na slovenskih tleh, Slovenian Pokernews Challenge-a.

Informacije o turnirju lahko najdete tukaj, živo poročanje pa bo potekalo tule.

Za vse pokeraše, ostali bodo morali počakati, da me najame kakšna časopisna hiša ;)

EURO 2008 - Prvi veliki poraženci

2008-06-14T22:48:00.004+02:00

Čeprav sem zadel oba rezultata, sem si predstavljal malce drugačno stanje na igrišču. Sploh druga tekma je zagotovo presenetila vse. Na srečo prijetno presenetila.

Španija in Švedska

Furija je spet vknjižila vse tri točke, ampak še bolj mi je utrdila mnenje, da to ni ekipa, ki bi se lahko potegovala za eno izmed prvih treh mest. Obramba je zelo dobra, sredina s Senno in Fabregasom je zanesljiva in napad je ubijalski. Ampak proti ostalim favoritom bo to premalo, potrebna bo koncentracija in garanje vseh 90 minut, česar pa Aragonés v to ekipo ni prinesel. Španci igrajo premalo odločno in z enim izmed stalnih komentatorjev na blogu, Janezom, sva se enkrat že pogovarjala o tem, da ne obstaja igranje 's pol moči', 'z rezervo', itd. Igraš tako kot si sposoben in motiviran. In če se bo Španija po tako gladkih zmagah v skupinskem delu spet poslovila v četrtfinalu, bo javnost ponorela. Švedska brez Ibrahimoviča pa je nekje na nivoju Poljske, v napad bodo morali nujno uvoziti še kakšnega Zlatana ali Ibrota, da bodo lahko konkurenčni v bližnji prihodnosti.

Rusija in Grčija

Upam, da je bilo danes vidno, kar sem imel v mislih z 'Rusi so sposobni več'. Ekipa je sicer najbrž še premalo izkušena, da bi lahko konkurirala za višja mesta, a mislim da bodo ena izmed boljših reprezentanc v prihajajočih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Gus je opravil dobro delo in danes bi lahko zmagali tudi z večjo razliko. Tudi po golu sem sicer pričakoval bolj zaprto igro obeh ekip, ampak na srečo so se Grki povsem odprli in nam pripravili lepo in dinamično tekmo. Grki se torej poslavljajo od prvenstva in nedvomno se za njih končuje pravljica in nošenje po ramenih grške javnosti. Nekaj mi govori, da bo prvi iz reprezentance odletel prav današnji osmoljenec Nikopolidis.

Jutri na sporedu
SKUPINA A

Turčija:Češka
Švica:Portugalska

Moja napoved
Turčija:Češka - 1:2
Švica:Portugalska - 0:2

Klubi z največ zadetki na EP:
1. Real Madrid 5 (Sneijder, van Nistelrooy, Robben, Pepe)
2. Valencia 4 (Villa)
3. Bayern Munchen 3 (Podolski)
4. Inter Milan (Ibrahimovič), Barcelona (Deco, Henry), Arsenal (Fabregas, van Persie), Liverpool (Kuyt, Torres), Porto 2 (Quaresma, Meireles)

Shkarpyan vs. Čedo

1.Vratarja, ki bosta skupaj prejela manj golov v celotnem prvenstu (5€)
1. Shkarpyan: Pletikosa, Lehmann 3
2. Čedo: Buffon, Cech 7

2. Napadalca, ki bosta skupaj zabila več zadetkov v celotnem prvenstvu (5€)
1. Čedo: Villa, van Nistelrooy 5
1. Shkarpyan: Villa, Ronaldo 5

3.Ekipa, ki bo dlje prišla v prvenstvu (5€)
1.Shkarpyan: Nizozemska - skupinski del, 7-1 (gol razlika)
2.Čedo: Portugalska - skupinski del, 5-1 (gol razlika)

4.Ekipa, ki bo prej dosegla rdeči karton na prvenstvu (5€)
1.Shkarpyan: Italija - 0 (rdeči), 5 (rumeni)
2.Čedo: Švica - 0 (rdeči), 4 (rumeni)

EURO 2008 - Mandoline, T2 in Holandci

2008-06-14T13:32:00.004+02:00

V četrtek mi je končno uspelo zamuditi kakšno tekmo evropskega prvenstva. Razlog je bil koncert Glasba Evropske Unije v izvedbi orkestra Mandolina Ljubljana pod taktirko Andreja Zupana v Ljubljanski Filharmoniji. Sodelavec je namreč član orkestra in nam je priskrbel karte v drugi vrsti, tako da sva se z boljšo polovico odločila za ne-nogometni večer. Brez sramu priznam, da nisem nikakršen ultra poznavalec glasbe, mandoline in mandole sploh ne ločim med sabo, ampak vseeno mi je bil koncert nadvse všeč. Moč mandolin, da so lahko tako nežne, kot iskrivaein tudi pompozne je res navdušujoča.

Sodelavec Jerch v samem centru, z/ob mandočelu. Slikano z iPhone-om.

No, če sem čisto pošten, prvotni načrt ni bil, da se popolnoma odpovem nogometu. Glede na to, da se je koncert začel pol osmih, sem računal na to, da mi bo uspelo uloviti prvi polčas prve tekme in drugi polčas druge ob povratku s koncerta. Račun brez krčmarja. Najprej se je zavlekel službeni sestanek, tako da smo na koncert rahlo zamudili, za nameček a so sledili (ponovni) problemi s T2 televizijo. Enkrat na mesec preprosto Internet in televizija ne delujeta. Sledi mukotrpno klicanje na tehnični oddelek T2, še bolj mukotrpno prepričevanje, da 'ja, sem prav priklopil kable, sem absolvent računalništva, vedno grem najprej kable preverit, ja, kar naenkrat ne dela več, ja, utripa lučka, res je, o, kar nekaj ste pritisnili pa je začelo spet delat, bejž no bejž...' V četrtek zvečer/petek zjutraj pa se tehničnega oddelka sploh ni dalo priklicati. Ali so vsi gledali nogomet, ali pa preveč ljudi v Ljubljani ni moralo gledati nogometa. Samo zaradi obupne tehnične podpore se ne bi še enkrat odločil za T2, kljub ugodni ceni.

O nogometu torej ni bilo govora, tudi o kakšnem zakasnjenem prenosu ne. Za intermezzo sem tako pogledal tretjo tekmo NBA finala med Los Angeles Lakersi in Boston Celticsi. Sam sem Lakers fan že odkar sem prvič slišal za eN-Be-A, ampak po izgubljeni četrti tekmi in zaostanku v zmagah 1-3, kaže dokaj klavrno za nov naslov prvaka. No, po drugi strani, vsaj nisem stavil dva miljona dolarjev ($2,000,000) na zmago Lakersev, tako kot naj bi to baje storil profesionalni poker igralec Phil Ivey.

Marsikdo je ob zmagi Lakersov v tretji tekmi prvič videl Iveya (sredi WSOP turnirja), ki ne skriva emocij. Slika via Tao of poker.

Včeraj pa se je življenje že vrnilo na običajna pota in nogomet je kljub rahli nejevolji ženskega spola spet zavzel pozornost v večernih urah. In to s kakšnima tekmama!

SKUPINA C

Italija in Romunija

Pričakoval sem gladko zmago Italijanov, ampak sedaj se bom moral počasi pridružiti mnenju Italijanske javnosti, da Donadoni ni dovolj dober za Azzure. Ekipa je sicer kvalitetno zastavljena in sama igra je na trenutke lepša kot kdajkoli prej, ampak manjka zmagovalni duh. Italija ni več neusmiljen nasprotnik, ki bo tako ali drugače (celo raje drugače) zmagal in se boril do 93. minute in še par sekund več. Včeraj so bili zadovoljni s točko proti Romunom. Italijani zadovoljni s točko proti Romunom, ko pa je praktično štela le zmaga. A se vam ne sliši to čudno, kljub samem poteku na igrišču in ubranjeni enajstmetrovki? Igra je bila prvo tekmo povsem zadovoljiva in preprosto bi morali včeraj stopiti na igrišče z isto postavo in razbiti Romune. Tako pa so iskali krivce v kapetanskem traku in določenih igralcih in moja napoved se malce spreminja, mislim da jim zadnji krog ne bo uspelo.

Francija in Nizozemska

Ne vem kje naj začnem, s hvaljenjem tulipanov ali s pljuvanjem po Domenechu. Oboje sem storil že po prvih tekmah skupine C, tako da moram sedaj poseči že po presežnikih v obeh primerih. Nizozemci (Holandci po dr. Verdeniku) so pokazali poleg fantastične igre predvsem zmagovalni duh, ki je manjkal že vse tja od EP 1988. Kvaliteto in tehniko so tako ali tako imeli vedno, ampak za sposobnost, da stopijo na plin takrat ko je to potrebno in nasprotniku spodrežejo krila, moramo pa nedvomno pohvaliti van Bastna. Težko bi izpostavil enega samega igralca, recimo da si to še najbolj zasluži de Jong, saj je bil gospodar na svoji polovici in po nizozemski desni strani so Francozi lahko samo sanjali o zadetku. Francozi pa joj, prejoj. Ne vem zakaj ni Domenech poslal na igrišče kar povsem drugih 11 igralcev kot prvo tekmo. To bi bila idealna rešitev. Benzema, ki je bil eden redkih opaznih na prvi tekmi je sedel. Malouda, ki je imel včeraj željo in sposobnost proti hitrim nizozemcih, je bil proti koncu tekme zamenjan. Upam, da izgubijo še zadnjo tekmo in se poslovijo (od Domenecha, predvsem). Sidney Govou z desetko na hrbtu. Jao, pa človek že misli, da je videl vse, kar se da...

Danes na sporedu
SKUPINA D

Švedska:Španija
Grčija:Rusija

Moja napoved
Švedska:Španija - 1:2 (a nevarnejši Švedi)
Grčija:Rusija - 0:1

EURO 2008 - Foto utrinki

2008-06-11T11:31:00.005+02:00

'Brž, brž, zmakny liniyu dok naši napadavye!'

'Ramos, a bo tole še dolg trajal?'

'No, a sam reko al nisam reko da nam treba Trezegue?'

'Ena, dva, pa leva naprej. Pa ne ji stopat po prstih.'

photos property of Yahoo! Eurosport UK

Euro 2008 - Prva tretjina uvodnega dela

2008-06-10T22:37:00.003+02:00

SKUPINA D

Rusija in Španija

Kot je v komentarjih omenil že Čedo, je Španija navdušila z obrambo, sredino in napadom. Ramos je to sezono pri Realu že dokazal, da je nova zvezda na branilskem nebu, očitno bo to potrdil še v reprezentaci. Zelo veseli dejstvo, da si s Puyolom dobro pokrivata hrbet. Grajenje igre se klasično začenja pri Senni, ki je zame že dlje eden izmed boljših defenzivnih vezistov v Primeri Division, še najbolj pa je Aragonés verjetno vesel dobre forme Inieste. Villa pa, vsaj tokrat fantastično. S to tekmo je reprezentančno številko sedem zagotovo zadržal dokončno. Še vedno sem mnenja, da bi Raul moral biti v tej reprezentanci, ampak Aragonésu vseeno priznam, da me je pozitivno presenetil. Moti me edino odnos. Že pri 1-0 je bilo videti lagodno sprehajanje določenih španskih igralcev in tekma bi se lahko obrnila tudi drugače. Predvsem zato bi Španiji prav prišel Raul - da bi zagotovil devetdeset minut borbe.
Rusija me je malo razočarala, ampak predvsem z nerazumljivim padcem. V prvem polčasu je iz ekipe izžarevala Hiddinkova kombinatornost, prav neverjetno je, kakšen pečat pusti v vsaki ekipi, ki se je dotakne. Da je tudi sam pričakoval več od svojih varovancev, je bilo videti tako iz njegovih gest, kot tudi iz očitajoče menjave-menjave. Rusija še ni rekla zadnje besede.

Švedska in Grčija

Pred tekmo sem napovedal rezultat 1-0 z enim samim razlogom - Švedska je od Grčije, oziroma od veliko srednje-zgornjerazrednih reprezentanc boljša le v eni stvari. Ampak ta stvar odtehta gol do dva razlike. Navijači Interja so že uganili da govorim o stvari, ki jih je nekaj tednov nazaj potegnila iz blata - Zlatan Ibrahimovič. Zlatan je kljub temu, da se šele vrača v tekmovalno formo, zlata vreden. Heh, Zlatan zlata vreden. Navdušil je še večno mladi Ljungberg, Larssonu pa ne bi nihče zameril malce več sebičnosti. Tekma nam drugače ni ponudila preveč od nogometa. Na svoj račun so resda prišli vsi štirje ljubitelji taktike v Sloveniji in vseh dvanajst v Evropi, ampak za dobro spektakla upam, da Grčija ne napreduje v drugi del tekmovanja. Nočemo še ene Portugalske zgodbe, res ne, ampak tudi tokrat ni veliko manjkalo. Grčija je do priložnosti prišla, le izkoristila jih ni. Sistem je grd, ampak deluje.

Za nami je torej četrti tekmovalni dan, še sedma in osma tekma in s tem konec prve tretjine uvodnega dela. Predstavilo se nam je vseh šestnajst ekip in lahko že okvirno ocenimo njihovo trenutno formo in kompaktnost. Predvsem uvodni zmagovalci so si nabrali psihološko in točkovno prednost, tako da bomo sedaj oči vneto upirali v osmoljence prvih tekem.

Jutri na sporedu spet SKUPINA A

Češka:Portugalska
Švica:Turčija

Moja napoved
Češka:Portugalska - 1:2
Švica:Turčija - 0:3

@Čedo, recimo nekaj takega:

1.Vratarja, ki bosta skupaj prejela manj golov v celotnem prvenstu (5€)
Prvi mora biti iz skupine [Buffon, van der Sar, Casillas, Pletikosa]
Drugi pa iz skupine [Lehmann, Nikopolidis, Macho, Cech]

2. Napadalca, ki bosta skupaj zabila več zadetkov v celotnem prvenstvu (5€)
Prvi mora biti iz skupine [Villa, Podolski]
Drugi pa iz skupine [van Nistelrooy, Ronaldo]

3.Ekipa, ki bo dlje prišla v prvenstvu (5€)
Če izpadeta obe v istem delu, odloča gol razlika.

4.Ekipa, ki bo prej dosegla rdeči karton na prvenstvu (5€)
Če ne dobita rdečega, odloča več rumenih.

Vsak izbere svoje favorite in potem na koncu izplačamo. Imaš kakšno boljšo idejo za stave? Bi se pridružil še kdo? :P

EURO 2008 - Peklenska pomaranča

2008-06-09T22:29:00.009+02:00

Še boljši bi bil naslov kar v originalu, Clockwork orange, saj je Nizozemska danes brezdvomno tiktakala kot švicarska ura. Ampak začnimo s prvo tekmo, čeprav bi jo bilo bolje kar pozabiti.

SKUPINA C

Romunija in Francija

Se že popravljam, največje razočaranje do sedaj ni Švica, temveč Francija. Upam, da bodo naslednje dve tekmi zadnje Domenechove na klopi galskih petelinov, saj je škoda dobrega imena, ki ga zapravlja. Škoda, da so šli Romuni tako previdno v tekmo in se odločili prevzeti vlogo underdoga in poizkušati iz protinapadov, saj bi z malo bolj agresivno igro mogoče prišli tudi do zmage. Francija je bila povsem brez idej, že dve leti je v nebo vpijoče pomanjkanje kvalitetnih vezistov, Domenech pa vztrajno postavlja enajsterico z Makelelejem kot glavnim pivotom, obe krili (Ribery in Malouda) pa sta pomaknjeni povsem v ekstrem. Potem pa žoga v neskončnost potuje v zadnji liniji in vsi čakajo na preblisk enega izmed napadalcev po dolgih podajah v kazenski prostor. Nasri pa bo s klopi bolj težko stopil v Zizujeve čevlje.

Nizozemska in Italija

Kolikor nas je prva tekma pustila hladne, ravno toliko nas je druga navdušila. Nizozemci so v tekmo stopili s cojones do tal in to se jim je še kako obrestovalo. Kolikor se mi je v preteklosti z rasistično selekcijo zameril van Basten, se je danes odkupil s popolno enajsterico. Oranje je res deloval brezhibno, poleg neverjetnega Sneijderja pa me je navdušil - Orlando 'Tim Duncan' Engelaar. Visok, počasen, previden, pravi kontrast ostalim devetim igralcem, ampak fantastično dopolnilo ekipi. In pa oba golmana, kapo dol! Italiji ne gre dosti očitati, odigrali so dobro, ampak je bil nasprotnik preprosto premočan. Mislim da je to prvič odkar gledam nogomet, da se je športna sreča obrnila proti Italiji. Vseeno pa mislim, da se bodo prebili naprej z dvema zmagama na naslednjih tekmah.

Še ekstra pohvala sodnikom na drugi tekmi. Običajno jih samo grajamo, ampak tokrat si švedska trojica zasluži čisto desetko za sojenje. Kriterij, ki je dopuščal razvoj igre, ampak hkrati kontrola posameznih igralcev, ter nasploh Frojdfeltova odličitev, da se je v 50:50 situacijah odločal za ne-prekinjanje igre. Saj se vendar igra za gole, kajne?

Trenutno stanje na lestvici
1. Nizozemska 3
2. Francija 1
3. Romunija 1
4. Italija 0

Moja napoved
1. Nizozemska 9
2. Italija 6
3. Francija 1
4. Romunija 1

Klubi z največ zadetki na dosedanjih tekmah EP:
1. Real Madrid 3 (Pepe, van Nistelrooy, Sneijder)
2. Bayern Munchen 2 (Podolski)
3. Porto, Tottenham, Feyenoord, Banik Ostrava 1

Najlepši zadetki na dosedanjih tekmah EP:
1. Wesley Sneijder, Niz:Ita, 31'
2. Pepe, Por:Tur, 61'
3. Lukas Podolski, Nem:Pol, 72'

Še vedno sprejemam stave na praktično karkoli kar se tiče prvenstva. Dimmy?

EURO 2008 - Še brez presenečenj

2008-06-08T22:45:00.009+02:00

Predhodno pripravljene zaloge čipsa in piva so se počasi začele taliti, saj so za nami že prve štiri tekme težko pričakovanega evropskega prvenstva v Avstriji in Švici. Nogomet je všečen, ekipe si želijo uvodnih zmag in z dosedanjimi tekmami smo lahko zadovoljni. Papirnati favoriti so svoje delo opravili brez napak in na prvo presenečenje tega prvenstva bomo morali še počakati.

SKUPINA A

Češka in Švica

Opaziti je bilo malo uvodne treme, saj se Čehi niso razigrali tako, kot to znajo. Od njih pričakujem velik dvig v formi že naslednjo tekmo, kar bodo za enakovredno kosanje s Turki tudi morali storiti. Švicarji so zame zaenkrat pokazali najmanj od vseh ekip, čeprav sem na tihem upal, da bodo ravno oni presenečenje prvenstva. Na trenutke sicer pokažejo, da imajo željo po kombinatoriki in atraktivnosti, ampak v skupini s samimi tehnično podkovanimi ekipami, bi nesporno več iztržili z neizprosno borbenostjo.

Portugalska in Turčija

Portugalci, eni izmed javnih favoritov za končno zmago, so prvo oviro prestali z odliko. Turški selektor Terim je svojo ekipo sicer taktično dobro pripravil, na desni strani je povsem zaustavil Ronalda, a kaj ko se je le-ta preprosto sprehodil po igrišču in turško obrambo razbijal z leve strani. Trenutno najbolj vroč nogometaš sveta je pokazal, da je v zadnjih dveh letih dokočno dozorel in je pripravljen počasi vzeti na pleča odgovornost tudi v reprezentanci. Komentatorji so za šibko točko portugalske reprezentance označili manjek klasične špice, ampak ko imaš na voljo štiri tako kvalitetne wingerje, napadalci pravzaprav niti niso potrebni. Prav dolga klop bo eden izmed glavnih adutov portugalcev. Za Turke velja nekaj podobnega kot za Čehe in medsebojna tekma teh dveh ekip bo nedvomno prava poslastica, saj je možno prav vse.

Trenutno stanje na lestvici:
1. Portugalska 3
2. Češka 3
3. Švica 0
4. Turčija 0

Moja napoved:

1. Portugalska 9
2. Češka 4
3. Turčija 4
4. Švica 0

SKUPINA B

Avstrija in Hrvaška

Avstrijci so me zelo prijetno presenetili, pokazali so ogromno želje in z malce več sreče bi lahko prišli tudi do remija na uvodni tekmi. Hrvati, eden izmed tihih favoritov za končno slavje, so že v prvi tekmi pokazali česa so sposobni, tako v dobrem kot v slabem smislu. Trdnost obrambe in kompaktnost vezne linije na trenutke spominja na Azzure, a kaj ko iz glave ne gre balkanski duh. Namesto da bi Avstrijo poteptali in si nabrali samozavest za prihajajoče tekme, so se po golu pomaknili nazaj in Avstrijcem pustili, da se razigrajo. Proti boljšim reprezentancam bo to pomenilo samomor. Okrcati gre tudi Bilića, ki si z menjavo vezist-branilec ob minimalnem vodstvu ni zaslužil nobenih simpatij.

Poljska in Nemčija

Poljaki so se opekli še šestnajstič. Vse provokacije pred samo tekmo in nemške glave v rokah Beenhakkerja so očitno podžgali le Elf, ki je od vseh ekip do sedaj najbolj suvereno opravil z nasprotnikom. Nemci so na trenutke sicer izgledali skoraj smešni, Ballack je katastrofalno podajal, o driblingu Schweinsteigerja ne duha ne sluha, Klose in Frings sta brcala v prazno, ampak to zgodbo že dobro poznamo. Nemci so ena izmed redkih ekip, ki so sposobni začeti malce slabše, nato pa izboljševati formo iz tekme v tekmo. Ko stroj začne mleti...

Trenutno stanje na lestvici:
1. Nemčija 3
2. Hrvaška 3
3. Avstrija 0
4. Poljska 0

Moja napoved:
1. Nemčija 7
2. Hrvaška 7
3. Poljska 3
4. Avstrija 0

Jutri pa sledijo že nove tekme in sicer najprej najbolj pričakovana skupina smrti in nato še vroče-hladna-vroče-hladna skupina D.

SKUPINA C
Romunija:Francija
Nizozemska:Italija

SKUPINA D
Španija:Rusija
Grčija:Švedska

Moja napoved:
Romunija:Francija - 1:2
Nizozemska:Italija - 1:1
Španija:Rusija - 1:0
Grčija:Švedska - 0:1

Je kdo za kakšno stavo? ;)

xkcd

2008-02-20T08:40:00.005+01:00

xkcd vedno mojstrsko zajame del življenja v enem črnem kvadratku. Takole trenutno izgleda večina slovenskih forumov in spletnih komentarjev:

Ahem...

2008-02-18T21:23:00.004+01:00

Temno rdeča zavesa ob strani odra se rahlo zamaje in v sončni svetlobi, ki pronica skozi slabo zatesnjeno okno, se vidi delce prahu, ki jih je dvignil gib obotavljoče roke. Sliši se odločen izdih in nato na oder počasi prikoraka pripovedovalec. Oziroma kar "narrateur et auteur". Glasen odmev prvega koraka ga kar malo prestraši in nato pot proti mikrofonu na sredini odra nadaljuje bolj počasi. Na prašnih tleh za njim ostanejo razločne stopinje. Ko pride do "točke nič", se živčno zdrzne in očitno mu je precej nerodno. Potrka po mikrofonu, a le-ta ostane nem. Pripovedovalec se živčno nasmeje, še enkrat odločno izdihne in začne: "Ahem..."

Upam, da iz dvorane niso odšli prav vsi zvesti bralci. Za rajo me ne skrbi, ta se tako ali tako potika po krajih, ki so najbolje reklamirani, ampak če bi mi ne-objavljanje zamerili bralci, ki jim je bilo moje kracanje dejansko všeč, bi me pa pekla vest. Glede na to, da je že Benjamin Franklin rekel: "Tisti, ki je dober v izgovorih je redkokdaj dober za karkoli drugega," bomo le-te torej izpustili. Zadnji meseci so kar švigali mimo in tisti redki trenutki, ki sem jih imel samo zase, so bili namenjeni predvsem počivanju in nabiranju energije. Mimo izgovorov torej kar k dejanjem. Vračamo se nazaj k minimalno enemu zapisu na teden. Častna ~~pionirska~~ ~~Titova~~ ~~taborniška~~ ... Častna, pač.

RSS. Že nekajkrat sem imel pripravljen zapis o tej "zadevici". Kaj je to RSS? Really Simple Syndication oziroma Zares Preprosto Zlaganje, kot to prevede slovenska wikipedija, je "družina XML datotečnih oblik za spletno zlaganje". Če pustimo ob strani simpatične in zelo navduševalne tehnične razlage - RSS je protokol, ki lajša branje blogov, novic, kanalov, itd. Večina internetnih strani, ki se redno (ali v mojem primeru malce manj redno) dopolnjujejo z novo vsebino, poleg običajnega HTML zapisa, ki ga vidimo skozi okno brskalnika, generira tudi RSS obliko zapisov, t.i. feed. Le-tega najdemo običajno v obliki oranžnega gumba z napisom RSS nekje na strani in ga moramo nato dodati v RSS čitalnik, ki je lahko v obliki samostojnega programa, ali pa le spletni "zbiralnik" vaših feedov. Linuksaši in Mekovci RSS dobro poznajo že vrsto let, Windowsi pa so se ga nerazumljivo otepali kot del standardne storitve in ga bolj skrivali kot promovirali. Na srečo je Google v svoj zajeten sklop storitev vključil tudi Google Reader. Preizkusite ga, jaz sem z njim več kot zadovoljen. Če še bolj poenostavim - namesto da tistih deset redno branih blogov klikate vsakega posebej, jih dodate v RSS čitalnik. Za nameček dodate še dnevne novice in trače iz domačih ali tujih portalov in Voila! Vse na enem mestu.

Do naslednjič!

Srečno 2008

2007-12-31T18:34:00.001+01:00

Malo me peče vest, ker nič ne pišem na blog, ampak glede na to, da sem si vzel čas in poslal maile za novo leto, bom tudi tukaj napisal par besed. Zanimivo namreč, da kljub temu, da sem dobršen del svojega življenja preživel za računalom in da mi je pisanje nasploh zelo povšeči, sovražim pisanje mailov. Nimam pojma zakaj. Najbrž sem preveč klepetava oseba, da bi čakal na odgovor kakšen dan.

Ne bom se upiral mainstreamu in tudi jaz naredil kratek pregled leta 2007. Leto se je začelo z 21 stopinj celzija in plavanjem v mrzlem španskem morju, najbrž mi gre ravno zato letos mraz še posebej na ~~kur~~ živce. Sledilo je pisanje prvih izpitov v španščini, nato pa malce slabši drugi del izmenjave, zaradi menjave več kot polovice udeležencev. Junija povratek domov in lenarjenje doma, ki je kmalu začelo presedati. Poletje je bilo predvsem v znamenju iskanja službe in novega stanovanja. Zavrnili so me na ljubljanski Borzi, kljub temu, da sem prišel na razgovor "so sharp I had to be careful not to cut myself."

Ampak po eni strani sem hvaležen za to, saj sem nato našel službo, ki sem jo iskal. Dinamičnost, delo z ljudmi, odgovornost, uporaba tujih jezikov, fantastičen kolektiv in zelo dobra plača - in to na področju, ki sem se ga izogibal kot aristokrati gobavcev - marketingu. Služba je sicer tudi glavni razlog, da je blog na prisilnem počitku, ampak mi ni žal.

Začetek novega leta je že sedaj obetajoč, očitno bo novo leto malce drugačno kot druga. Malce bolj... resno. Zadnji čas, da me je nekdo postavil na trdna tla. Uspešno sem se izognil vsej mrzlici okrog novega leta in ga bom preživel doma, z družino. Poizkušam izračunati po koliko letih... Alicante-Bratislava-Postojna-Ljubljana-Ljubljana-... najbrž še nekajkrat Ljubljana, spomin imam preveč luknjast... Recimo kakih 9 let, od oka. Po pravici povedano, prav dopade se mi.

Nič, vsem tistim, ki imate še voljo vztrajati in pričakovati nove zapise, srečno 2008. Storite vse tisto, kar vam pade na pamet in sledite svojim sanjam. To je to.

Črne ovce

2007-11-24T02:40:00.000+01:00

Nekaj dni nazaj je Brazilec Edmilson, igralec španske Barcelone, v intervjuju za športni časopis Marca presenetil javnost s priznanjem, da v slačilnici španskega giganta ne štima vse tako, kot bi moralo in da ima virtuoz Ronaldinho osebne probleme. Pravzaprav ni Edmilson v bistvu presenetil nikogar, le na glas je povedal to, o čemer se šušlja že več kot leto dni. Nizozemski strateg Rijkaard je izgubil magijo in slačilnico.

Privrženci madridskega Reala se le privoščljivo nasmihamo. Been there, done that... Real je imel na kolenih celoten svet, a ko je Perez pomagal k razdoru slačilnice in formiranju taborov, se je magija izgubila. Edmilson je lepo izpostavil problem: "Spominjam se tekme v polfinalu Lige Prvakov proti Milanu, Guily je pazil na Serginha in je moral opraviti kup šprintov po 60 metrov, končal je povsem crknjen, a vendar je bil to pomembno žrtvovanje za ekipo." Če ste se spraševali, Guily je bil letos prodan v italijansko Romo. Podobno kot Claude Makélélé, človek, ki je vsako tekmo umrl na igrišču za beli dres, pa je bil nato ob zahtevanju povišanja plače praktično izgnan iz kluba.
Real je zaradi takih stvari posredno izgubil najbrž najboljšega vezista na svetu, iz krize pa se je pobral šele lani, ko je prišel človek, ki si je upal postaviti igralce, ki so ekipi bolj škodili, kot koristili, na prag. Šele lani pozimi je Real prodal Ronalda in tako storil še zadnjo stvar, ki je manjkala pri rekonstrukciji ekipe. Capellu se lahko očita veliko stvari, ampak dejstvo je, da je storil mogoče še največje možno delo - počistil je slačilnico. Takoj po odhodu je neznani vir od znotraj povedal novinarjem: "Končno nihče ne zamuja in se lahko normalno trenira..."
Barcelona ima še stvari v svojih rokah, ampak bo morala v zimskem premoru ukrepati. Ronaldinho ima trenutno še vedno ime in visoko kotira na trgu, Milan si briše sline že zadnjih nekaj let, sedaj vse kaže, da bi se v borbo zelo resno utegnil vmešati tudi londonski Chelsea. Vsaka zgodba se mora nekje končati in Barca bo morala izbrati - ali se poslovi Ronaldinho, ali pa malce kasneje Eto'o, Rijkaard in mogoče še kdo.
Kako že, kdor se zadnji smeje...?

Neumni zakoni v sončni deželici, verzija 2.0

2007-11-23T00:58:00.001+01:00

Danes sem slučajno s kotičkom očesa ujel Trenja, tema je bila protikadilski zakon. Na žalost ne morem kaj dosti pokomentirati, saj so se morebitne modre izjave izgubile v hrupu blebetanja. Slaku se je očitala nesposobnost vodenja takšne razprave že ob samem začetku predvajanja, svoje pa doprinesejo še visoko omikani gostje, ki raje govorijo, kot poslušajo.
O kajenju in dotičnem zakonu sem že napisal par besed (januarja! kako hitro leti čas...), sedaj pa lahko dodam še post-razmišljanje. Zakon je bil nedvomno zelo uspešen, tistih 5% ljudi, ki niso zahajali v kafiče in nočne klube zaradi gostega dima, so zadovoljni. Vsi ostali pač ne.
Poleg pasivnega kajenja, glede katerega imam neomajno stališče, da je stvar medčloveških odnosov in tolerance, je bil zelo močan argument skrb za zdravje natakarjev, ki morajo nenehno vdihovati cigaretni dim. Upam, da se bo letos izvedla kakšna študija o zdravju natakarjev, ki morajo v zimskih mesecih nenehno prehajati iz zaprtega prostora na odprte terase. Gostinci tudi pihajo skozi zobe, saj je/bo prihodek to jesen in zimo občutno manjši. O ogromnih vsotah, ki jih je izgubila država zaradi manjšega obiska igralnic, čivkajo že vrabci na strehah. Nekadilci, ki imamo veliko prijateljev kadilcev (mislim da lahko s tem izrazom označimo kar večino bolj družabnih ljudi) tudi nismo zadovoljni, saj moramo ravno tako za družbo skakati na mraz, ali pa neumno obsedeti za mizo in buljiti v mobilni telefon. Vse kaže, da so še najmanj prizadeti kadilci, ki so se pač sprijaznili s tem - da se malce bolj toplo oblečejo.
In potem se človek vedno znova vpraša, kdo za vraga se izmisli in sprejme takšne zakone. A ni nihče malce pomislil, hm, bo zakon zmanjšal število kadilcev? Ne. Bo na kakršenkoli način povečal gospodarsko rast in blaginjo? Ne. Se bo zaradi tega zmanjšala nezaposlenost, se bodo povečale plače, bo zaradi tega lažje preživela kakšna družina, ki s strahom odpira mesečne položnice? Ne...
Trenutno se v Državah predvaja nova, enajsta sezona South Parka. Avtorja sta se vrnila h koreninam in spet začela neusmiljeno secirati ameriško družbo, deli so res vredni ogleda. Zakaj sem sedaj omenil to? V enemu izmed zadnjih delov Kyle podpiše pogodbo, da bo v primeru, če obstajajo Leprechaun-i, Cartmanu pocuzal jajca. Ko dejansko v gozdu ugledajo zelenega možica z vrčem zlata in se Kyle upira izpolniti pogodbo, Cartman privede zadevo na sodišče. Ko ga zvezna sodnica opomni, da se mora nujno držati zastavljenih pogojev, se Kyle z nejevernim pogledom nekajkrat ozre po polni sodni dvorani in izdavi: "But... But... I mean... Come on, really? Aren't there more important things going on right now?"

Plenilec mladoletnic ujet v past

2007-10-04T18:17:00.001+02:00

Naslov posta sem kar neposredno prevedel iz hrvaškega Dnevnika. Ekipa Nove TV je, pravno nezakonito, ampak moralno pohvalno, nastavila past hrvaškim pedofilom. Dodaten komentar niti ni potreben, poglejte si video in v mislih lahko zlomite kakšno kost.

Vsak ima svoj fiks

2007-09-25T17:48:00.000+02:00

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?

Bivše-službeno

2007-08-21T20:24:00.000+02:00

Danes je bila med običajno poštno navlako tudi osebno naslovljena kuverta. Pošiljatelj, prejšnji študentski delodajalec, DARS. Družba za Avtoceste Republike Slovenije, če komu ni znano. Ena izmed "večjih" slovenskih delniških družb, čigar vizija je, citiram s spletne strani: "utrditi osrednjo, vodilno vlogo pri vodenju in organizaciji gradnje ter upravljanju in vzdrževanju avtocestnega omrežja in s tem utrditi ime stabilnega, zanesljivega, učinkovitega in zaupanja vrednega avtocestnega operaterja, ki bo svojim uporabnikom nudil kakovostne storitve, delničarjem dolgoročno zagotavljal dobiček, zaposlenim pa poklicno samouresničevanje in osebnostni razvoj."
Na Darsu sem namreč skoraj 5 let med vikendi in poletjem opravljal delo pobiralca cestnine. Nad delom se ne bom pritoževal, urnik je bil fleksibilen, plača dobra, sodelavci vsaj na začetku super, veliko študentov. Delodajalec pa je zgodba zase. Ta zadnja kuverta me je pošteno nasmejala, saj je le potrditev tega, da je le v naši lepi deželici možno to, da tako veliko družbo očitno vodijo nesposobni ljudje. Domov so mi namreč poslali tole:

Da, prav vidite. Položnico za 1 €. En (uno, ein, one) euro. Šele sedaj mi je bil namreč narejen obračun za mesece september, oktober, november in december 2006 in bilo je ugotovljeno, da sem imel 240 slovenskih tolarjev primankljaja. Kar znese natanko 1€. Ironija je, da sem imel v teh štirih mesecih točno toliko tudi viška, a obračun je bil narejen po Darsovsko - višek se briše, manjko je potrebno poravnati.
Glede na to, da sem vesten, skrben državljan, sem položnico že plačal preko spletne banke, malce mi teži le to, da moram izpolniti še nekakšno izjavo o plačilu in jo poslati na Dars. Se bom raje oglasil na stari cestninski postaji in oddal preko interne pošte, ampak storil pa bom to. Ker sem vesten, skrben državljan.
Nekaj mi pa vseeno ne da miru. V omenjeni izjavi piše, da v kolikor ne plačam oziroma pošljem izjave, bo sprožen sodni postopek in posledično rubež. A si predstavljate dva razbacana dvometraša, ki prideta na vrata stanovanja: "Prišla sva rubit." Dolga tišina. "Kaj lahko vzameva za en euro?"

Vmesna generacija

2007-08-06T12:12:00.000+02:00

Pred kratkim je nacionalka v sklopu slovenskih filmov predvajala tudi legendarnega Outsiderja. Košakov deset let star film je za moje pojme še vedno daleč najboljši izdelek naše filmske industrije. Edini, ki ga je presegel po gledanosti - Kajmak in marmelada (125.000 proti Outsiderjevim 91.000 gledalcem) - je v bistvu le kopija, zavita v novejši celofan. Komična drama o Seadu Mulahasanoviću, v Tuzli rojenemu otroku bosanskega očeta in slovenske matere, ki v Slovenijo pride v letu, ko punk doživlja vrhunce, Josip Broz Tito pa svoje zadnje trenutke, je sčasoma prerasla v pravo legendo. Citati "Metka, zakaj si takšna?", "kva je močen sonce dons", "tablete su za žene, muškarci piju pivu," oziroma kar večina v filmu izgovorjenih stavkov je med našo generacijo doseglo kulten status.
Ta naša generacija je prva ne-pionirska (letnik 83') in je nekakšen most med jugoslovanskimi starši in sedanjimi evropskimi najstniki. Otroštvo smo namreč preživeli v Jugoslaviji, a odraščali v samostojni Sloveniji. Tako imamo vsi lepe otroške spomine na čase, ko smo v belem Yugu hodili na morje v Plavo laguno in po špežo na Opčine. Za Titovo veličino smo sicer izvedeli šele kasneje v šoli, oziroma se jo zares zavedamo šele sedaj, se pa vsi dobro spomnimo čigumov Bazooka, narisanih junakov Alana Forda, Velikog Bleka ter Zagora, družinskih oranžnih gumenjakov s Tomosovimi štiricami in bombonov 505 - s crtom. Ne gre za zadnje čase tako osovraženo jugonostalgijo, sam sem s turbokapitalizmom povsem zadovoljen, ampak ko sem gledal Outsiderja s petnajst let mlajšim bratom, sem se zavedel, da nikoli ne bo vedel, kako je to, če moraš po Lego kocke čez mejo, ne pa le do prvega Špara. Mogoče je tako še boljše, čeprav mislim da smo mi vseeno znali bolj ceniti, kar smo imeli. Še sedaj se spominjam, kako sem v famozni trgovini z Lego kockami na Opčinah, skozi otroške oči je bila prava zakladnica, potočil solze za največjo gusarsko ladjo, ki je takrat stala okrog pregrešnih 150.000 lir, a sta se starša spogledala in jo vseeno kupila. Kasneje me je bilo teh solz malo sram, ampak ko so gusarji enkrat zavzeli položaje na ladji, so bile že pozabljene.
Kot rečeno, Košakov film je postavljen v jesen 1979, oziroma traja do naslednje pomladi. Sead (Davor Janjič) se v Sloveniji zaljubi v Metko (Nina Ivanič) in preko sošolca Kadunca (odlični Uroš Potočnik) spozna punk. Oboje mu pomeni svobodo in beg od očetovega jugoarmijskega maltretiranja, ki se sicer zdi smešno, ampak takšnih primerov je bilo takrat gotovo na tone. Za oficirje, ki so jutranje delovno kričanje "ustaj vojsko!" nato brez pomisleka uporabljali tudi doma, so morali biti tedanji prvi mladostni uporniki, ki so risali "a u o" in se oblačili v raztrgane cape prava nočna mora. Naša generacija se je z drugim valom punka srečala proti koncu osnovne šole in takrat je punkmanija udarila na polno. Vsi smo razmišljali, kako bi izprosili dvaindvajset tisočakov, kolikor so stale Dr. Martenske, nato pa jih je bilo potrebno takoj razbiti na prvem robniku. Da niso izgledale nove, seveda. Sam sem bil takrat preveč neuporniški, tako da sem se knoflcam in raztrganim kavbojkam izognil, glasbi pač ne. Ravno te dni je izšla priredba legendarnega komada Lep dan za smrt, Dan D so naredili res dobro delo. V osnovni šoli so takrat vsako leto osmi razredi organizirali štiri šolske plese, kjer sta bili zares važni le dve stvari: stiskanje s puncami ob mirnih pesmih in divjanje ob Nietih. Ko je zabliskal improviziran lightshow in je iz zvočnika zadonel "Trip in vijolice", se je dvorana dobesedno tresla. Mislim, da so kasneje dejansko določene komade dejansko prepovedali. Poleg že omenjenih Nietovih komadov je takšen status verjetno dosegel le še Smack My Bitch Up.
Še enega dejstva sem se spomnil. Prvih nekaj let smo morali pedagoginje nagovarjati s "tovarišica", oziroma "tršica", kasneje pa so bile na to prav alergične. Gospa učiteljica likovne vzgoje je tako najprej nekajkrat ignorirala, nato pa se zadrla: "Tovarišice so že vse umrle!" Nam je bilo pa itak vseeno.

Negativno

2007-08-02T14:58:00.000+02:00

"Fantastični štirje"
SonyEricsson w800i, način negativ, Heineken special edition

"Vsak za sabo, Samo v petek"
SonyEricsson w800i, način negativ, kuhinja v bivšem stanovanju

"Krom zobotrebci"
SonyEricsson w800i, način negativ, miza v restavraciji ViaBona

"Vijugabilno"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v sobi

"Kontraključ"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč na hodniku

"Napad iz vesolja"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v kuhinji

"Banotesque 1"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v wc-ju

"Banotesque 2"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v wc-ju

(Vse slike avtorsko delo, bla, bla, bla, če že ukradete, vsaj polinkajte. Komercialna kraja jasno prepovedana)

Dobro nam došli

2007-07-23T10:37:00.000+02:00

Sezona na World Famous Beach Ičići je uspešno otvorjena, čeravno ne najbolj poceni.

500 kun za "pauka..."

... in 500 kun za policijo.

Vsa štiri parkirišča so bila nabito polna, v nasprotnem primeru rade volje dam tistih 20 kun za cel dan, iz Ike pa se mi res ni dalo pešačiti. Ravno tako je cesta na tistem ovinku več kot dovolj široka in še zdaleč nisem bil edini, ki je tam pustil avto. Ampak nočem iskati izgovorov. Kot bi rekel Mlakar: "jz sam sm za vse kriv an jz bom tud plaču."

Vseeno pa zmoti dejstvo, da so bili odpeljani samo avtomobili s tujimi registrskimi tablicami.

Dotični avto z registracijo RI- je bil parkiran pred vhodom na odlagališče, tako da je dopuščal prehod le enemu avtomobilu, tik za križiščem. Mimo njega se je moral nekajkrat prebiti tudi policaj.

Ta dva pa sta bila na poti med Iko in Ičići, torej tam kjer se je pajek vozil mimo celo popoldne.

V "lipi naši" torej nič novega. Dobro, da imajo morje...

The answer, my friend...

2007-07-16T01:01:00.000+02:00

Mogoče kar ena najboljših reklam, ki sem jih kdaj videl. Via Jonasov RSS feed futr dneva. O feedih v zelo bližnji prihodnosti.

Eppur si muove

2007-07-15T10:48:00.000+02:00

Naša Postojna, namreč. Iz "zabačenega sela" se počasi prebija v družbo bolj razvitih slovenskih občin. Statistične podatke lahko poiščete drugje, tu ciljam bolj na stvari, ki se neposredno tičejo prebivalcev. Postojna je pod novim županom namesto za volilne glasove dejansko začela skrbeti za mesto in rezultati so lepo vidni. Večja podpora hitro rastočim podjetjem in dobro premišljeni lokacijski načrti so rezultirali v gradnji stanovanjskih in poslovnih objektov, ter še posebej nove poslovno/obrtne cone Kazarje, ki je za sabo takoj potegnila razvojni vlakec. Naj bo Epicenter še tako "postojnski", dejstvo je, da so ljudje iz drugih krajev končno spet začeli hoditi v Postojno. Ljudje so dejansko začutili, da se stvari premikajo na boljše.

Poleg Epicentra so včeraj slavnostno otvorili "Postojnsko plažo". Na t.i. plaži je nogometno igrišče z umetno travo, igrišče za odbojko na mivki in pa velika otroška igrala. Zanima me, če jim je uspelo sredstva za igrišče še vedno povleči iz UEFA sklada, ki je nekaj let nazaj omogočil sofinancirano gradnjo igrišč z umetno travo po celi Sloveniji, po štajerskem je takorekoč vsaka osnovna šola dobila dotično igrišče, v Postojni je bilo pa vehementno zavrnjeno, češ, kdo pa še igra nogomet.

Postojnska plaža v vsem svojem sijaju. Igrala sicer še niso dokončana, upam pa da isto velja tudi za osrednji prostor. Kavčki in ležalniki na travi izgledajo odlično, lesene klopi pač ne. Upajmo, da je to le zasilna rešitev za otvoritev, ki je že tako zamujala za en teden.

Igrišči sta krasni. Da bodo le cene sprejemljive. Danes mogoče sledi test odbojkaškega, upam da se bo zvečer zbralo kaj igralcev, ki smo na "šverc" hodili igrat v bližnjo Pivko jamo.

Verjetno najlepši objekt v Postojni, sončna terasa v Epicentru, ki je včeraj dobila še pogled na plažo. A ne gre to ponavadi v obratni smeri?

Otvoritev bi bila lahko dobra, če le ne bi bila tako... postojnska. Dan je bil prekrasen, ljudje so se kljub dopustom in migracijam na morje zbrali v lepem številu, med njimi so hodile mične hostese, vzdušje pa je klasično kvaril DJ Krmpy. Niti ne bom zgubljal preveč besed, ker mi res ni jasno, kako se lahko okrog prodaja takšna katastrofa od DJ-a. Očitno dobra promocija res več šteje kot dobra glasba. Med včerajšnjim klasično neaktualnim repertoarjem sta tako dobila mesto tudi Macarena in Asereje... Katastrofa. Krmpy, naredi nam vsem uslugo in si poglej kakšno aktualno lestvico.
Gospa podžupanja je ob otvoritvi imela veliko za povedati o aktualnem športnem razvoju Postojne. Na srečo je očitno vedela, da je bolje omenjati nove športne površine in dvorane, kot pa se neposredno dotakniti nogometa. Občina namreč v zadnjih, hmmm, dvajsetih letih ni niti s prstom mignila, da bi kakorkoli pomagala razvoju nogometa. Ravno včeraj sva se z bivšim soigralcem spominjala časov, ko smo s starim kombijem in sendviči iz bližnje mini-trgovine hodili na tekme, kjer so se nam s starih dresov odlepile številke in smo bili nevoščljivi drugim ekipam, ki so imeli klubske flaške za vodo. Klub se nekako drži pokonci sam od sebe in preživi s pomočjo redkih sponzorjev in že deset let prosi za nadomestno igrišče, saj stadion v mestu ne zdrži treningov in tekem. Sramota. Na srečo ima Epic več zanimanja za najpopularnejši šport na svetu, tako da se bodo mogoče tudi tu stvari obrnile na bolje.
Še anekdota o postojnskem rivalstvu med košarko in nogometom. Moj braco se je še prej kot jaz zaljubil v nogomet in je letos že napredoval v postojnski U-10. Med gledanjem treningov me vedno nasmeji oče enega izmed nadebudnežev: "Jebemti košarko, letos so izpali, no, evo, košarko. Košarka, vse košarka. Za fuzbal pa nč. Povsod koši. Tle so dve igrišči, pa sam na enmu goli, povsod pa koši. Nova telovadnca? Spredi so sami koši. Jebemti koše, še v pisarno nej si da koš, bk neumen."

PS: Igrišče za ódbojko (tako se pač večinoma izgovarja v Postojni) na mivki uspešno stestirano. Ubahfantastiš, če bi še muzko vrteli bi bilo že skoraj popolno.

Avtomor

2007-07-08T23:01:00.000+02:00

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.

V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.

Moje ime je Volkojebec. Medved Volkojebec.

2007-05-30T12:06:00.000+02:00

Med brskanjem po Internetu sem naletel na odličen članek/intervju iz Mladine izpred nekaj let. Splača se ga prebrati, bil sem kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da bi napačno ugibal o izvoru večine naštetih priimkov. Torej, če vas zanima, kako so priimki nastali, kaj je z njimi počela Cerkev in kako so nastajali slovenski priimki, tukaj je povezava. Sam sem bil presenečen nad razlago izvora priimkov na -ič, neverjetno pa se mi je zadopadel priimek Volkojebec in pomen glagola jebsti. Že vidim, da moram nekje stakniti etimološki slovar ali pa kakšno dobro knjigo na to temo.

PS: Tale nova zadevica za daljše poste ni ravno priročna, saj kaže napis "preberi do konca" tudi pri kratkih zapisih. Tale se namreč tukaj konča, jaz pa že iščem alternativno rešitev...

Flip Flap ali dvojna podaja?

2007-05-26T15:30:00.000+02:00

Nogo-met, okrog njega se vrti naš svet. Zadnjič me je sosed, ki vsake toliko časa tudi kaj pokomentira, okaral, da nič več ne pišem o nogometu. Razlog je ta, da se raje razpišem na jokerjevem mn3njalniku, kjer je del foruma namenjen prav nogometu. V zadnjem času pa se forum premika v to smer, da je vse več navijaštva, kvaliteta, ki me je na začetku pritegnila k sodelovanju, pa izginja. Vsak zagovarja le svojo ekipo, glede na znan rek "prerekanje preko interneta je kot sodelovanje na posebnih olimpijskih igrah" pa dejanski argumenti tako ali tako niso pomembni. Mogoče bom res v prihodnje kaj več o priljubljenih ekipah ali nogometu nasploh napisal raje sem.

Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.

Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...

ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.

KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.

Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.

Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.

Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.

UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.

LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.

REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.

FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.

NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.

NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.

Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.

Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?

Al prav se piše qahwa al kaffa...

2007-05-17T17:57:00.000+02:00

...so se učenjaki nehali prepirati takoj, ko je možakar na sliki odprl prvo kavarno na Dunaju, imenovano Hiša pod modro steklenico. Gospod sicer malce slíči na Turka, je pa v resnici avtohton Poljak¹, po imenu Franciszek Jerzy Kulczycki. Naši severni sosedje so ga ponemčili v Georga Franza Kolschitzkya. Podjetnega možakarja, ki se je kot mladenič naučil turškega jezika in kulture, bi sedaj rade volje zaposlila kakšna izmed evropskih tajno-obveščevalnih agencij, saj je leta 1863 pod krinko, med petjem otomanskih pesmi, zapustil oblegani Dunaj, ter na pomoč pripeljal Charlesa petega, vojvodo Lorenskega. Dunaj je bil tako osvobojen, Kulczycki pa razglašen za heroja in med drugim je poleg denarja in hiše za nagrado dobil tudi - kavo. V turškem taboru je bila namreč zaplenjena dobršna mera te dragocene eksotike. Naš vrli Poljak je tako na Dunaju odprl eno prvih kavarn v Evropi, črnemu zvarku za poizkušino dodal še mleko in rojena je bila razvada, ki jo še najbolje opiše irski satirik Jonathan Swift:

A fig for partridges and quails,
ye dainties I know nothing of ye;
But on the highest mount in Wales
Would choose in peace to drink my coffee.

ali (zadnje čase se mi poslovenjuje²)

Figa za jerebe in prepelice,
vé krasote, naj drugi vam pojejo slavo;
A če povzpem se še višje od Škrlatice
Bi našel si miren kotiček in spil svojo kavo.

Kot že omenjeno, so kavo Evropi predstavili Turki. Nizozemci so bili tisti, ki so jo uvažali in ponudili stari celini in pa tudi prvi, ki so pretihotapili nekaj semen kljub strogi turški prepovedi in nato tudi gojili na Javi, eni izmed njihovih kolonij. Evropa je kavo hitro vzela za svojo, v Združenih Državah pa črni napitek ni bil preveč priljubljen, a so mu priljubljenost posredno dvignili Angleži. Med vojno za osamosvojitev so namreč drastično omejili uvoz čaja iz Anglije in posledično se je povečalo povpraševanje po kavi. V Evropi in ZDA se danes kave popije približno za tretjino toliko kot vode iz pipe. Čeprav so Američani tudi kavo "po-amerikanizirali" in dokaj resnična je izjava, da v Starbucksu lahko dobiš kavo kateregakoli okusa - le po kavi ne³. V grobem poznamo dve vrsti kave, Coffea arabica, ki je boljšega okusa - a hkrati bolj delikatna za pridelavo - ter Coffea robusta, ki je klimatski pogoji in škodljivci ne prizadanejo tako močno in je zaradi tega cenejša. Vsebuje sicer več kofeina, a obenem manj okusa. Glavni izvoznik kave je še vedno Brazilija, pred nekaj leti pa je na New Yorški borzi cena drastično padla zaradi poplave poceni robusta kave iz Vietnama. Krive so bile jasno največje družbe, ki jim nizka cena pomeni jasno precej več kot kvaliteta. Slovenci, oziroma bolje rečeno Slovani, smo besedo "kava" prevzeli neposredno iz arabske okrajšave qahwa, germanski in romanski jeziki pa so se raje oprijeli italjanske različice caffè, ki izhaja iz imena Kaffa - pokrajine v Etiopij, kjer naj bi se rodila kava.
Ko sem bil mlajši, sem zmajeval z glavo vsakič, ko je mama ali katera izmed njenih kofetarskih prijateljic izjavila "ne, ne, ne bom kave, sem jih danes že štiri... No, pa dej vseeno... " Ni mi šlo v glavo, kako lahko uživajo v pitju tiste črne, grenke brozge. Sedaj, kakšno desetletje kasneje, pa si dneva brez kave skoraj ne morem predstavljati. Marilla, ena izmed rednih bralk in občasnih komentatork me je zbodla, da kako imam lahko tako grdo navado, glede na to, da vedno težim z zdravim načinom življenja in prehranjevanja. Priznam, kriv sem. Ampak razvada sploh ni tako grda.
Praktično edini poznan negativni učinek kave je nespečnost zaradi kofeina pri bolj dovzetnih ljudeh in pa madeži, ki nastajajo na zobeh, tako kot pri čaju. Pozitivnih (dokazanih) učinkov je po drugi strani precej več. Manjšanje verjetnosti Alzheimerjeve bolezni, manjšanje verjetnosti žolčnih kamnov, večanje koncentracije in kratkotrajnega spomina, manjšanje verjetnosti diabetesa, močno zmanjšana verjetnost ciroze jeter in nenazadnje, tista najbolj očitna, kava je laksativ in diuretik. Poleg teh, v bistvu postranskih lastnosti, pa je glavni aspekt kave sociološki. Ko fant vpraša dekle "Bi šla na kavo?" ima v mislih poleg kave verjetno tudi "Rad bi te bolje spoznal in malce poklepetal v kakšnem mirnem lokalu." Ravno tako namesto "Fantje, sedaj pa se vsedimo, nekaj popijmo in naredimo načrte za današnji dan" ob začetku delovnega dne zamenja "Dej, gremo najprej na kofe". In pa jasno, veliko bolj vljudno zveni med dvema gospodinjama "A se boš ustavila na kavici?" kot pa "Nujno pridi na obisk, ne boš verjela kaj sem zvedela o sosedovem Franceljnu".
Kava preprosto postane del življenja. Nekomu, ki ni kofetar, je težko opisati, kako lepo se začne dan, ko zjutraj iz kofetere⁴ priteče v skodelico rjava tekočina in značilen, domač vonj napolni prostor. Popečen kruh hrustlja bolj slastno in tudi jutranji časopis vsebuje boljše novice, če je poleg zajtrka tudi dobra kava. Ravno tako se je po dobrem kosilu praktično nujno na pol zlekniti na udoben stol, se potrepljati po trebuhu in z zaprtimi očmi srebniti kavo, da se rjava tekočina počasi razlije po zadnjem delu jezika in nato navzdol po grlu. Globok vzdih in ironični "življenje je težko" le zaokrožita popoln trenutek.
Za vas ne vem, ampak jaz grem na kavo ;]

1. Je pa možakar navduševal goste svoje kavarnice tako, da je bil vedno preoblečen v turka. Tako se prodaja! ↩

2. Marilla, ki budno pazi, da ne delam prevelikih slovničnih kiksov, je med drugim omenila, da pesmi Animalsev nisem prevedel, temveč poslovenil, saj ne gre za dobeseden prevod, temveč sem pazil tudi na rimo. A hkrati nisem poslovenil mesta New Orleans, tako da gre le za pol-poslovenjenje. Po pravici povedano, razmišljal sem tudi o tem, a se mi Nova Gorica ali Portorož nista zdela nič kaj kvartopirsko usodna. No, tokratnje rimanje je v celoti poslovenjeno, ne samo na pol :] ↩

3.Zanimivo, da v Ljubljani še ni Starbucksa. Ne verjamem, da imamo Slovenci tako zakoreninjeno socialno kofetarstvo, da stvar ne bi šla v promet. So nas le preprosto spregledali? ↩

4. Če kdo ne ve, gre za tole pripravo. Angleških izrazov je več, caffettiera, coffee percolator, espresso coffee pot in Moka pot. V SSKJ-ju nisem našel nič ustreznega, tako da ostajam pri domači kofeteri. Pozna kdo uraden izraz? Na strani Espresso d.o.o, uradnega izvoznika kave Illy, uporabljajo caffettiera in espresso avtomat. Vas zanima, zakaj je Illy tako dobra? Jasno, 100% Arabica. ↩

Imeti gibe

2007-05-10T22:49:00.000+02:00

Jasno, naslov je neroden prevod "to have some moves". Akter na spodnjem filmčku ima defenitivno gibe.

Via guru iz mn3njalnika. Osebno mi je še najbolj všeč kombinacija "Černobil child plays pingpong."

Hiša, kjer sonce vzhaja

2007-05-04T19:52:00.000+02:00

V Novem Orleansu hiša stoji
ki ime ji je Sončni Vzhod,
in bila je propad že za mnogo mladih fantov
tudi jaz to vem, Gospod

Moja mati bila je šivilja,
sešila mi novi je džins
moj oče je rad srečo izzival
v mestu Novi Orleans

Edine stvari, ki jih ima hazarder
so kovček in nov gvant
in le takrat mu zadovoljen je obraz
ko spravlja se na kant

---- solo klaviature---

O mama, povej svojim otrokom
naj izognejo tega se kraja
zapravijo življenje v grehu in bolečini
v hiši, kjer sonce vzhaja

In eno nogo imam na peronu,
druga že stopa nad pragove
vračam se v Novi Orleans
kjer nosil bom okove

In v Novem Orleansu hiša stoji
ki ime ji je Sončni Vzhod
in bila je propad že za mnogo mladih fantov
tudi jaz to vem, Gospod

House of the rising sun od The Animalsov mi je eden izmed najboljših komadov vseh časov. Izvor pesmi ni najbolj gotov, melodija naj bi izvirala iz angleške ljudske balade, nek ameriški par pa naj bi dodal aktualno besedilo. Pesem so si na začetku "kradli" različni izvajalci, Bob Dylan si jo je izposodil od Dave van Ronka-a, ko pa jo je za svojo skupino priredil Eric Burdon, je Dylan prenehal z izvanjanjem, saj so ga začeli obtoževati plagiatorstva The Animalsev. Dylan je sam priznal, da je skoraj skočil s stola, ko je prvič slišal njihovo pesem na avtoradiu, saj mu je bila tako všeč. Nekje vmes v tej godlji je še Nina Simone, ki je svojo verzijo posnela dve leti pred Animalsi. Burdon je kasneje priznal, da se je odločil za priredbo, ko je slišal izvedbo s strani Josh White-a.

Ne glede na izvor, Animalsi so ji dali svoj pečat in se s pesmijo zavihteli na vrh tako ameriške kot tudi angleške pop lestvice. Valentine-ov znameniti kitarski uvod, Burdonov globok vokal in Price-ov solo na klaviaturah so bili krivec, da je bila to prva pesem angleških izvajalcev po Beatlih na vrhu ameriške lestvice. Pesem je bila označena kot "prva ljudska rock skladba," ki je "za vedno spremenila podobo moderne glasbe." V lestvici 500 Greatest Songs of All Time, ki jo je objavila revija Rolling Stone, je zasedla 122. mesto, pred Jamesom Brownom in njegovim It's A Man's World, ter za Ben E. Kingovim Stand By Me.

O obstoju resnične "hiše, kjer sonce vzhaja" ni trdnih podatkov. Originalna pesem je peta z ženske strani in govori o dekletu, ki je sledila pijancu/kvartopircu in nato končala v bordelu. V New Orleansu naj bi sicer stal hotel z imenom Vzhajajoče sonce, a ni dokazov, da se je tam dalo kupiti tudi ljubezen. Burdonova verzija pa govori o fantu, ki je zaradi alkohola in kvartopirstva končal v zaporu, tako da se lahko "Rising Sun" navezuje tudi na zapor. Van Ronk je trdil, da je v New Orleansu videl zapor za ženske, ki je bil poslikan z motivom vzhajajočega sonca. Kakorkoli že, spodajvam dajem na ogled verzijo The Animalsov. Lahko si zraven tudi pojete, mákar moje besedilo.

Nisi še v šoli, Vera?

2007-04-19T18:38:00.000+02:00

Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa¹.

Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist², tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine³ poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere... ↩

2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen. ↩

3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah. ↩

Kreativna blokada 2.0

2007-04-16T23:33:00.000+02:00

Nimam kaj pisat. Res ne. Prava čista blokada. Že ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubil, da bo jamranje o blokadah edino nekreativno pisanje in da raje ne napišem ničesar, kot pa le prazno nakladanje. Ampak kaj, ko mi vest vztrajno tečnari, da moram nekaj napisati. Hotel sem že dodati recept za piščančja prsa z gorčico v pečici (jasno, s popečenim kruhom, kavico in ananasovim sokom), ampak sem v prej omenjenem zapisu opazil, da sem se zaklel, da ne bom pisal, kaj sem jedel za zajtrk. Saj ne, da se ne bi še pregrešil, zaradi metro sendviča sem se moral že nekajkrat zagovarjati. Pa bolj zaradi tega, ker so me prepričevali, da to že ni sendvič, kot pa zaradi pisanja o hrani.
Spet so me nasmejala iskanja, ki so privedla naključne bralce na Šúnd:
- razmetana soba - ananasova bomba - iz kombija v avtodom - simboli nogometne lige prvakov - kolosej frizer - reflektivna stekla - srečno kekec slike - hrana špancev - televizija slovenija - slike tigrov
Ni, da ni, skratka. Sedaj imam malo več časa za pisanje, saj sem se vrnil v Španijo, zaradi manjka računalnika pa imam malo poker-pavze. Kar me spomni, da sem dolžan nekaj napisati tudi na Piker Poker. Ja, glede računalnika. Residenca mi je povedala, da mi ne bodo nič plačali, saj smo sami odgovorni za svoje stvari. Dobro, nekako sprejmem ta odgovor, ampak ni mi pa potem jasno, čemú kamere, recepcija, obiski le do desetih zvečer, prepovedano prehajanje med stavbami po polnoči, itd. Za našo varnost ali njihovo komodnost? Odločil sem se, da novega prenosnika ne bom kupoval, saj bom ob povratku v Slovenijo raje nabavil mlinček za na/pod mizo in zraven en 22" monitor. Mi bo bolj prav prišel (grafika, poker), kot pa prenosnik. Ta dva meseca pa bom že zdržal s temi računalniki, ki jih imamo na voljo v residenci, mogoče me pa odsotnost "motilnika" celo malo bolj prisili k učenju. Ko smo že ravno pri povratku v Slovenijo - bo avgusta, septembra in nato še naprej kdo potreboval napol dokončanega računalničarja z nekaj znanja grafičnega oblikovanja, znanjem angleščine (++++), španščine (+++), nemščine (++) in hrvaščine (+), z željo po pisanju (in baje celo nekaj smisla, čeprav verjamem, da marsikdo zmajuje z glavo nad temi oklepaji :]) in hotenju po aktivnem delu in ne-sedenju za računalnikom? Vem, vem, sem kar preveč zahteven, ampak kam pa pridemo brez visokih ciljev?
Torej, vzamemo piščančja prsa, jih posolimo, popopramo, dodamo po želji še kakšno začimbico, jih na debelo namažemo z gorčico, nato pa to zavijemo v alu-folijo. Za vsak slučaj lahko uporabite dve plasti, da omaka ne uide po pečici. Pečica je že vnaprej segreta, prsa pa pečemo približno štirideset minut pri 250 stopinjah. Glede na to, da imamo segreto pečico, lahko za zraven pripravimo kar popečene kruhke, nedvomno pa po pospravljenem kosilu sledi kava (meni osebno najbolj paše 80/20 mešanica), čokoladni piškotek ali dva, ter ananasov sok. Ni, da ni.

Tristo in še več

2007-04-03T23:34:00.000+02:00

Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance¹. O tem mogoče drugič.

Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj² je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz³: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."

1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop. ↩

2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
-Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
-Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
-Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali." ↩

3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala. ↩

93 dni odsotnosti

2007-03-20T20:22:00.000+01:00

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

2007-03-02T22:30:00.000+01:00

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P

Prvi letos

2007-02-28T21:12:00.000+01:00

Zima se je očitno že odselila iz južnega dela Španije, saj so temperature danes v Alicanteju dosegle 25 stopinj celzija, okrog dvajset gradov pa je tudi v našem Albaceteju. Trije zaporedni dnevi lepih temperatur so na plano privabili vse rekreativne tekače in tako sem tudi jaz včeraj zvečer otresel prah iz tekaških superg, se oblekel kratke hlače in se odpravil v mestni park. Dela na glavni ulici so že v zaključni fazi, tako da mi prvič odkar sem tu, ni bilo potrebno vijugati med večernim prometom, luknjami v pločniku in težko mašinerijo. Širok, tlakovan in osvetljen pločnik je pravi luksuz.

Začel sem s kar močnim, še lanskim tempom, a mi je že na polovici prvega kroga¹ telo dalo vedeti, da bo za prvič potrebno malo zmanjšati obrate. Vseeno sem se trudil držati dokaj konkretno hitrost. Občutek je bil, po treh mesecih premora, krasen. Čist, svež zrak, škripanje peska pod nogami in kup somišljenikov, vsak v svojem svetu². Nekje na koncu prvega kroga so začele prve protestirati shins, a so hitro uvidele, da ne bo prav nič pomagalo in so vsake toliko časa le še tiho zamrmrale. Sredi drugega kroga se je oglasilo levo koleno, takorekoč stalni nergač, ampak bolj iz navade in želje po pozornosti, kot pa iz dejanskega protesta. Na koncu drugega kroga sem padel v skupinico kakih desetih ljudi, ki so držali kar dober tempo, tako da so misli zbežale drugam. Po prvi tretjini tretjega kroga so na vrsto prišla pljuča, ki se niso strinjala z vdihovanjem skozi nos in izdihovanjem skozi usta, a so pritožbe naletele na zaprta vrata. Proti koncu tretjega kroga pa sem se po posvetu s praznim želodcem (cel dan sem bil na faksu, tako da sem imel čas le za hiter popoldanski sendvič) odločil, da bo tretji krog tudi zadnji. 30 minut dobrega tempa je za prvič dovolj. Sledil je le še iztek do doma in raztezanje mišic.

Povprečni ne-tekač se bo najbrž vprašal, kje je užitek v teku, če pa se cel čas boriš z mišicami in lastno glavo. Užitek je najprej že v tej borbi s samim sabo, nato v občutku, ko se po osvežilnem tušu in okrepčilni večerji uležeš v posteljo in so ti noge neznansko hvaležne za horizontalen položaj, za konec pa še naslednje jutro, ko se še z napol zaprtimi očmi spustiš po stopnicah v kuhinjo na obvezno kavo in ti težka stegna jasno povedo, da si storil nekaj dobrega za svoje telo³.

1.Park je bolj majhen, ocenjujem, da je največji možen krog dolg malo manj kot 2km.↩

2.Če se ti uspe prepustiti razmišlanju o kakšni stvari, telo neha misliti na napor. Tako sem včeraj premišljeval, od kod ime za plazmo, kaj imata skupnega krvna plazma in plazemski televizorji. Kako mi je to padlo na pamet, se sprašujem tudi sam. Wikipedia pa je povedala, da nimata nič skupnega. Krvna plazma je preprosto ime za rumeno obarvano tekočo komponento krvi, v fiziki pa plazma pomeni posebno, ionizirano, stanje plina. Če koga slučajno zanima :]↩

3.Če povzamem strica Hervisa - “Get movin', start livin'!”↩

Šúndovsko

2007-02-25T19:41:00.000+01:00

V kinodvorane širom Evrope bo čez dober mesec pricurljal Grindhouse, nova umetnina odpiljenega dvojca Rodriguez-Tarantino (trailer via Kratkočasnik tule). Film bo dvodelni, zaenkrat Sloveniji dobro kaže, da bo dobila verzijo v enem kosu. Španija na žalost očitno v dveh, kar v kombinaciji s sinhronizacijo pomeni, da bom očitno moral gledati DVD verzijo. Nad mojo obsedenostjo s Tarantinom govori že ime bloga, drugače pa o Šúndu oziroma Pulp Fiction-u nisem še kaj dosti pisal. Pred kake pol leta sem objavil odlično parodijo, to je pa tudi vse. Nekaj dni nazaj sem na blogotipu zagledal spodnji video, ki z različno tipografijo uprizori znani besedni dvoboj iz Pulpa. Kakor pravijo na motiongrapher-ju, kateri izmed dialogov v Šúndu pa ni znan?

Jules Winnfield kot hokejski trener:

Pulp Fiction - Jedi Edition:

Ring Fiction:

PS: A kdo ve kako je z .blogspot domenami? Moja prva željena, sund.blogspot.com je namreč zasedena, a neaktivna. Se da Blogger-jevce kako podrezati da pobrišejo?

Gêntleman

2007-02-14T14:11:00.000+01:00

Zaradi mojega izogibanja resnim zvezam in prepuščanja kratkotrajnejšim užitkom mi Valentinovo nikoli ni pomenilo nekaj res posebnega. Običajno sem na ta dan odšel na običajno kavo/klepet/kino z nežnejšim spolom in presenetil z majhnim darilcem iz rokava. Praznik zaljubljencev je sicer za moje pojme malo preveč skomercializiran, darilo je postalo bolj pomembno kot misel. Če imaš nekoga rad, to kažeš nenehno, ne pa samo ob določenih dneh.
Je pa prava priložnost, da opozorim na določeno vrlino, ki na žalost izumira - kavalirstvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika dopušča tako besedo gêntleman [džentlmen] kot kavalir. Izvor prve je latinski in je prvotno pomenil človeka, ki izhaja iz dobre družine, nato pa je preko angleške aristokracije dobil širši pomen. Kavalirstvo pa ima korenine v srednjem veku, kjer so bili vitezi primorani izkazovati spoštovanje do soljudi, boga in žensk. Današnji pomen pa je: moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja.
Gêntleman je vedno olikan in ne preklinja. Preklinjanje je znak, da oseba ne premore besedišča za kulturnejše izražanje. Gêntleman ne povzdiguje glasu, saj to nakazuje, da lahko svoje mnenje argumentira le s silo. Gêntleman se ne razburja, ker to izdaja nesposobnost kontroliranja čustev. In če človek ni sposoben kontrolirati samega sebe, kako bo kontroliral karkoli drugega? Gêntleman ne prekinja pogovora in pusti ljudem, da izrazijo svoje mnenje v celoti. Sogovornika gleda v oči. Gêntleman spoštuje starejše ljudi, čeprav gre le za razliko nekaj let. Gêntleman v družbi nikoli očitno ne pogleda na uro, saj lahko to izraža dolgočasje. Vedno je točen, saj s tem, ko pustiš ljudi, da te čakajo, namiguješ na to, da ti je vseeno zanje. Gêntleman je vljuden tudi pri najmanjših dejanjih, besedi "oprostite" in "hvala" se spodobi izreči vsakokrat, ko se vam mora kdo umakniti. Za mizo ne govori s polnimi usti, ne kriči čez mizo in se posveča predvsem obema sosedoma. Med jedjo gêntleman, preden nese hrano v usta, odloži nož in jé počasi.
Gêntleman vedno odpre vrata ženski, v primeru da gre za več zaporednih vrat, odpre vsa. Gêntleman pomaga ženski obleči plašč in ji pridrži stol, da lažje sede za mizo. Ravno tako ženski odstopi stol za mizo, če ni več prostih mest. Ko ženska vstopi v prostor, pravi gêntleman vstane in s tem pokaže spoštovanje. Ponujanje roke (komolca) pri prihodu in odhodu z družabnih prireditev ima že malo intimne note, ampak razlog je povsem praktičen. Ženska v visokih petah ima manj težav pri hoji po neravni površini. Gêntleman vedno vpraša žensko, če bi rada pijačo oziroma če ji karkoli manjka in s tem pokaže, da ga skrbi za njeno udobje. Gêntleman vpraša žensko, če ji lahko nese prtljago, ter pobere vsako stvar, ki ji pade na tla, pa če gre za denarnico ali za kos papirja. Gêntleman vedno hodi na zunanji strani pločnika, tako da je on tisti, ki bo moker ali umazan s strani neprevidnega voznika.
Pokažite spoštovanje z dejanji, ne z darili.

Indeksirano

2007-02-12T12:59:00.000+01:00

Preko Kratkočasnika sem naletel na enega bolj zanimivih in inovativnih blogov sploh. Avtorica bloga Indexed namesto besednega dolgovezenja uporablja grafe. Blog je bil navdih za še eno zanimivo stvar, za spodnji grafofilmček le Grand Content. Mimogrede, Kratkočasnik me je na njihovo blogrolo uvrstil že takrat, ko sem šele dobro začenjal s pisanjem bloga in sem 12. najbolj obiskan link iz njihove strani. Muchas gracias!

Naj opozorim še na en blog, ki si zasluži pohvale za inovativnost in kvalitetno vsebino. Ime 1001 film ne sporoča niti desetino tega, kar dejansko vsebuje. Zanimive in jedrnate filmske kritike, poučna in zabavna matematika (ter fizika), osebni pogledi na življenje in inteligenten humor. Pri meni je romal v priljubljene že ob prvem obisku. Še apel na vse tiste, ki redno spremljate 10+ blogov - začnite uporabljati RSS feede. Jaz sem se jih do sedaj zmotno otepal kot nekaj neuporabnega, ampak nedvomno bo RSS agregator v kratkem postal nujnik med orodji vsakega surfača.

Zadnje čase dobivam vedno več obiskov preko Googlovega iskalnika. Ko spremljam statistiko se neredko nasmejim nad iskalnimi pojmi, ki pokažejo na Šúnd:
- italijanke in domorodci
- učimo se špansko
- pasivno kajenje
- špansko pogrešam te
- bundesliga look
- frizura za goste lase slike
- slike s koncertov just swallow
- sofer kombija zaposlitev

Indeksirano:

Naraščaj

2007-02-01T22:06:00.000+01:00

Glede na to, da je število zapisov v obeh že prešlo ednino, lahko predstavim dve novi družinski pridobitvi. V bistvu eno novo, eno pol novo.

- Mohqa Design - angleško-dizajnerski poizkus.
- Piker Poker - poizkus osveževanja slovenske online poker scene.

Miljon idej, iskanje samega sebe, kaj pa vem... Preprosto rad pišem. Če bo kvaliteta, bodo preživeli, če ne, jih čaka bridka smrt.

Izmenjava, da ali da?

2007-01-26T15:12:00.000+01:00

Glede na to, da so univerze najbrž že objavile razpise za izmenjave v tujini in da se bo veliko ljudi ravno te dni spraševalo, če bi se prijavili na izmenjavo ali ne, sem se odločil napisati par besed, ki bodo mogoče komu v pomoč.

Izmenjava

Najprej na splošno. Študentska izmenjava v tujini je po mojem skromnem mnenju edinstvena priložnost v življenju. Pol leta, ali še boljše, celo leto v tuji državi, s finančno podporo države. Gre za obdobje, ki ga lahko izkoristite za izpopolnjevanje ali učenje tujega jezika, za študij stvari, ki vam jih matična univerza ne omogoča, ali pa preprosto za veliko avanturo in zabavo. Če se boste hoteli ves čas izobraževati, bo možnosti nešteto, če boste hoteli le žurirati, še več.
Glede izbire države je moj predlog preprosto tisto, kar vas že od nekdaj mika. Veliko vlogo tu seveda igrata jezik in finančne sposobnost, saj so ravno tiste države, kjer se govori angleško, najdražje. Jaz sem se odločil za Španijo zato, ker sem nor na sonce in ker sem si želel živeti v sproščeni, umirjeni družbi. To, da še julija nisem znal skoraj nič špansko, me ni niti v enem trenutku odvrnilo od te želje. Če imate voljo, potem je jezik še najmanjša ovira. Izkazalo se je, da je tak način učenja jezika, namreč da si potisnjen v okolje, kjer si ga prisiljen uporabljati, najboljši. V štirih mesecih je tako moja španščina dovolj dobra, da povsem normalno govorim z ljudmi in razumem takorekoč vse. Še vedno sicer malce preslaba za pisanje izpitov, ampak ne bom iskal izgovorov.
Le Erasmusova štipendija bo za večino držav najbrž premalo, tako da računajte malo tudi na to. Letos le-ta znaša 220€, kjer 80% celotne štipendije dobite pred odhodom v tujino (par tednov prej), ostalih dvajset pa po vrnitvi domov. Meni osebno tukaj v Španiji, kjer so cene primerljive s Slovenijo, to zadošča ravno za pokritje stanovanja in hrane. S tem, da imam precej poceni bivališče, v Madridu štipendija ne zadošča niti za najemnino. Mogoče sem naredil napako, ker sem s sabo vzel zelo malo stvari in sem tako prvi mesec porabil kup denarja, saj sem moral kupiti vse od posteljnine pa do mize za likanje. Sem pa zato potoval malo bolj udobno. Po pravici povedano, ne vem, kaj je boljše, stvar osebne odločitve, poleg tega pa nizkocenovni letalski prevozniki niti ne omogočajo prevelike količine stvari. S finančnega vidika se najbolj splača odločiti za manjša, univerzitetna mesta. Dolgčas ne bo nikjer, poleg tega pa so izleti v druge kraje nenehno na sporedu. Kot pa že rečeno, pri izbiri države in mesta naj bo vodilo predvsem vaša želja, saj je najbolj važno, da se v tuji državi dobro počutite.

Španija

Letos smo Slovenci v Madridu, Barceloni, Huelvi, Albaceteju, Toledu, Cuidad Realu in verjetno še kje drugje, točnih podatkov nimam. Madrid in Barcelona sta turistični velemesti in temu primerno je tudi življenje. Cene so navite v nebo, tempo je hitrejši in bolj “zahodni”. V manjših mestih pa vsakdanjik poteka tipično umirjeno špansko. Dan se tu začenja okrog devetih, desetih, okrog dveh popoldan napoči obvezna siesta, ko se zaprejo skoraj vse trgovine in celo mesto počiva, nato pa se okrog sedmih, osmih zvečer ulice spet napolnijo in šele okrog polnoči gredo spat najzgodnejši prebivalci. Življenje se tako najbolje opiše z eno besedo - “tranquilo”. Stvari, ki niso nujne, se prelaga na naslednji dan, ni nepotrebnega razburjanja, ni živčnosti. Mislim, da v štirih mesecih nisem na nobeni blagajni, v nobeni vrsti slišal nikogar, ki bi se pritoževal. Bo, ko bo. In kar je najbolj presenetljivo, sistem deluje. Kljub temu, da ni nobenih rokov, da vse visi bolj v zraku, se vse slej ko prej uredi.
Hrana je podobna naši, veliko mesa in krompirja, tudi tipične jedi so dokaj podobne tem, ki smo jih navajeni. Malo sem presenečen nad pomanjkanjem sadja v primerjavi s Slovenijo, je pa zato dovolj zelenjave. Skoraj zagotovo si boste morali kuhati sami, saj takega luksuza, kot so naši študentski boni, ne boste srečali nikjer. Fakultete imajo običajno svoje “menze”, v bistvu “cafeterije” z nekaj hrane, kjer pa obroki niso ravno poceni, poleg tega pa je tudi hrana bolj v fast-food stilu. So pa stanovanja povsod popolnoma opremljena, od mikrovalovne pečice in seveda do pralnega stroja.
Priporočam vam, da pred odhodom kar se da izpopolnite znanje španščine. Tisti, ki ste se jo učili v srednji šoli, jo vsaj osvežite, ostalim pa svetujem vsaj kakih 40 ur tečajev. Ob prihodu v tujino imate na voljo brezplačni tečaj, ki ga organizira Erasmus, poleg tega pa je ogromno jezikovnih šol, kjer so na razpolago še dodatni, ravno tako brezplačni tečaji. V mojem primeru se je prvi izkazal za izgubo časa, saj se profesorica ni prilagajala tistim (nam) z malo slabšim znanjem, je bil pa zato drugi, v jezikovni šoli, toliko boljši. Kot sem že omenil, jaz sem prišel sem le z dvajset-urnim tečajem osnov, kar pa je praktično nič. Prve dni je bil popoln šok, saj nisem pričakoval, da je znanje angleščine tako slabo. Tukaj “ne znam angleško” pomeni točno to, niti štirih besed. Se pa zato ekspresno znebite strahu/sramu, saj morate govoriti špansko, pa čeprav polomljeno. Pri profesorjih je različno, nekateri govorijo zelo dobro, nekateri popolnoma nič, se bodo pa vsi potrudili, da bi našli neko rešitev, vsi razumejo, da vam ni lahko.

Albacete

Še nekaj za FRI-jevce. Če programa niso kakorkoli spreminjali, potem imate na voljo le Albacete. Univerza Castilla-La Mancha sicer vsebuje še Toledo, Cuenco in Ciudad Real, ampak pogodba je sklenjena le s politehnično univerzo v Albaceteju. Mesto je kakih 250km južno od Madrida, za španske standarde s 100.000 prebivalci dokaj majhno, je pa po mojem skromnem mnenju ena boljših izbir glede jezika, študija in življenja. Od Madrida je oddaljeno dobre tri ure z avtobusom, kaki dve uri stran so Toledo, Valencia in Alicante, tako da kljub odmaknjenosti od morja ne boste prikrajšani za nič. Okrog se največ potuje z avtobusi, saj so približno 40% cenejši kot vlaki. Sicer tudi 40% počasnejši, ampak običajno se nikamor preveč ne mudi. Vreme je, po pričakovanjih krasno. Zimske temperature so sicer prišle tudi do nule, ampak povprečno je bilo čez dan več kot 10 stopinj. Takorekoč vsak dan pa je nebo brez oblačka in sonce na polno greje že od jutra. Komaj čakam pomlad in poletje.
Standard na univerzi je na malo boljšem nivoju kot pri nas, tudi predavanja in vaje potekajo bolj urejeno in sistematsko, profesorji so prijazni in se zavedajo, da so tam zaradi študentov, ne obratno. Tu se izkaže, da ima prof. Bajec še kako prav, ko zagovarja šolnine. Skupine na vajah štejejo po 15 študentov, ne zgodi se, da bi morala dva študenta delati na istem računalniku. Vaje so dejansko praktično delo, teoretične naloge se rešuje na predavanjih. Moja ocena je, da so predmeti malce lažji kot pri nas, ampak je pa seveda jezik problem, saj gre za precej tehničnih izrazov. Erasmus študentje imamo sicer malo privilegijev, profesorji ne komplicirajo, če potrebujemo kakšen dodatni rok ali posebno vajo za zagovor. Najbolje je, da se profesorju prvo uro predstavite, saj vam bo večina hotela čim bolj pomagati. Izpiti pa so, vsaj te, ki sem jih imel, enaki kot za španske študente.
Še nekaj glede izbire predmetov. Dokončno si predmete izberete šele tu, v Španiji, tako da lahko “learning agreement” naknadno spreminjate. Glede na nov pravilnik, kjer ni potrebno izbirati predmetov, enakih po vsebini, je izbira povsem vaša. Lahko si izberete tudi predmete, ki ste jih že opravili in bo tako vse skupaj malo lažje. Moje mnenje je sicer, da je to neumnost, tako da sem si sam večinoma izbral predmete, ki me resnično zanimajo in jih nimam možnosti obiskovati pri nas. Če že ne opravim izpita, sem vsaj nekaj odnesel. Odločitev pa je, jasno, vaša.
Za informacije in pomoč vam je nenehno na razpolago ORI (mednarodna pisarna), še največ pa si boste med sabo pomagali Erasmus študenti. Jaz stanujem v eni izmed treh študentskih residenc, tu je bila lani še ena FRI-jevka, Ana. Stanovanje si delim s tremi španci, vsak ima svojo sobo, kuhinja je dovolj velika in opremljena, kopalnici sta dve. Residence so od univerz oddaljene kakih 15 minut, približno toliko je tudi do centra mesta. V naši residenci me sicer malo moti “vojaški” nadzor, saj sta npr. moški in ženski del ločena, po polnoči ni prehajanja med deloma, zunanja vrata se ob desetih zaprejo, je pa vsaj zelo dobro poskrbljeno za varnost. Privatnih stanovanj je v centru na voljo ogromno, mogoče pa je najboljša izbira vsaj za začetek residenca (izbira je na voljo v application formu), saj imate tako eno skrb manj. Že tako je na začetku miljon stvari na kupu. Če vam ni všeč, pa lahko v vsakem trenutku zamenjate.

Tako, mislim da je informacij zaenkrat dovolj. Če vas zanima še karkoli drugega, vprašajte pod komentarji. Mislim, da je več kot očitno, da navijam za to, da se odločite za izmenjavo. Sam nisem doživel v štirih mesecih niti ene slabe stvari. Naučil sem se špansko, postal še bolj samostojen in spoznal ogromno ljudi – postali smo prijatelji s celo Evropo, si že obljubljamo obiske v prihodnjem letu. Vedeti morate, da vas bo na začetku pričakal velik kulturni šok in da se boste morali v večini stvari znajti sami. Ampak če to vzamete kot izziv, ne vidim nobenega razloga za oklevanje.

Kava in tobak sta popolna sprostitev (Turški)

2007-01-11T13:48:00.000+01:00

Nekaj dni nazaj je bil Marko Crnkovič skupaj z Dušanom Uršičem (Radio Dur) gost oddaje Ujeto-Zadeto na Valu 202. Če imate 26 minut časa, poslušajte posnetek oddaje, objavljen na njegovem blogu. Splača se že zaradi Crnkovičevega cinizma in dejanskega posnetka iz studia, ki pokaže razliko med etrom in "ne-etrom". Tema oddaje je mnenje o zakonu, ki bi prepovedal kajenje v zaprtih javnih prostorih.

Najprej o oddaji. Uršič se res izkaže za "neumnega nekadilca", Crnkovič se je še dobro držal, jaz bi na njegovem mestu vmes že trikrat znorel. Kako je lahko nek radijec (saj ne vem, lahko da je samo "direktor" s polno denarnico, ampak potem nima kaj iskati v debatnih oddajah) tako plitek in brez idej, mi ni jasno. Izmazati se že zna iz vsake situacije, to je več kot očitno, ampak ni imel pa v celi debati enega pametnega stališča, argumenta. Dejansko je bila onemogočena razprava na višjem nivoju, saj je vmes prihajal z naravnost otročjimi izjavami - izenačil je kajenje in prdenje - je kaj bolj otročjega sploh mogoče?
Najprej postavimo neke temelje. Pasivno kajenje je še vedno mit, fama. Konkretnih dokazov o škodljivosti pasivnega kajenja ni. Obstajajo t.i. meta-raziskave, ki meta-dokazujejo, da pasivno kajenje povečuje možnost obolenja pljuč in rakavost celic, ampak narava tega problema onemogoča konkretne, znanstveno dokončne izsledke. Poleg tega je v preteklosti raziskave o pasivnem kajenju vedno obkrožal kup umazanega perila. Najprej je prišlo na dan, da so bili ameriški sodniki, ki so zavračali poročila o nevarnosti pasivnega kajenja, podkupovani s strani tobačnih proizvajalcev, nato pa je sledil kontraefekt, saj so bila naslednja poročila pod vplivom zdravstvenih organizacij, ki so, jasno, zastopale drugo stran. Tako je praktično nemogoče katerokoli izmed poročil vzeti za verodostojno. V oddaji Uršič vztrajno trdi, da je nemogoče, da bi se minister Bručan lagal. Pa saj se ne laže, pač zastopa določeno stran in njene argumente. Glede na to, da je trenutno trend ne-kajenje in se nestrpnost do kadilcev kar lepo kaže v komentarjih in zapisih po večini slovenskih blogov, je to precej dobra priložnost za nabiranje političnih točk. Rešimo slovenske pasivne ovce pred kadilci-morilci. Mislim, da sta tudi Penn&Teller v eni izmed oddaj govorila o tem problemu in prišla do njunega tipičnega zaključka: "Bullshit!"
Ne bom rekel, da je cigaretni dim povsem neškodljiv, pri nenehni izpostavljenosti veliki konkcentraciji le-tega zagotovo pride do podobnih simptomov, kot pri kadilcih. Ampak na misel mi prideta le dve taki situaciji, otroci v zakajenih prostorih in delavci v kafičih. O prvi stvari nimamo kaj razpravljati, starši, ki nenehno izpostavljajo svoje otroke cigaretnemu dimu si tega imena ne zaslužijo. Drugega pa sta se dotaknila tudi gosta oddaje. Ampak ne glede na vse, je tudi tukaj izpostavljenost prostovoljna. Če koga moti delati v zakajenem prostoru, je na voljo dovolj služb, kjer je čist zrak prioriteta, ne boniteta.
V enem izmed komentarjev na Crknovičevem blogu sem zasledil zanimivo mnenje. Citiram: "Ne dojamete bistva, dragi moji… S KAJENJEM MOTIŠ DRUGE..." Aha, sedaj pa smo pri drugi stvari. Pasivno kajenje je lahko še kako moteče. S tem se popolnoma strinjam. Ampak naj bo jasno, "škodljivo" ni enako "moteče". Sam sem nekadilec, kot mladostnik sem bil vedno v družbi, ki ni kadila, sedaj pa me ne mika, saj sem zadovoljen s svojim zdravim življenjem in čistimi pljuči. Stvar odločitve, je pa med mojimi prijatelji veliko (tudi strastnih) kadilcev, ampak prebijamo vikend za vikend v dokaj zakajenem kafiču in povsem normalno shajamo. Res je, tudi mene moti, da pridem domov in mi obleke smrdijo po cigaretnem dimu, ali pa da sem v določenem baru, pa me pečejo oči zaradi kontaktnih leč+cigaretnega dima. Ampak to je stvar moje odločitve, da grem v ta določen bar. Obstaja ogromno krajev, ki niso zakajeni, tako da je to povsem svobodna izbira. Osebno me cigaretni dim najbolj moti v restavraciji, med jedjo, ampak to je več ali manj rešeno v vseh normalnih restavracijah z strogo ločenimi prostori. Me pa obenem čisto nič ne moti, če oseba s katero sem, po jedi prižge cigareto. Sam npr. neznansko uživam v kavi po kosilu in bi me motilo, če bi se moral temu odreči, samo zato, ker oseba s katero sem zunaj, ne mara kave. Poleg tega so vsi kadilci, ki jih poznam dovolj kulturni, da ne pihajo dima vame in pazijo, da imajo pepelnik poleg sebe. Gre za stvar povsem normalnih medčloveških odnosev, ne pa zakonov na državni ravni.
Če bi moralo biti kaj določeno z zakoni, potem je to ureditev gostinskih prostorov/lokalov. Preprosto bi napisali zakon, ki bi določal, da mora imeti vsak javen zaprt prostor, ki je namenjen tudi kadilcem, napravo za "odzračevanje" cigaretnega dima. Stane, seveda da stane, so pa kadilci obenem velik del zaslužka. Plus-minus-plus-minus... A kaj, ko je naša zakonodaja tako luknjasta, da že v osnovi zajebemo. Nihče ne ve, kaj je to javen zaprt prostor. Luknje že dolgo časa izkoriščajo t.i. klubi, ki so prave diktature v malem. Tako da domnevam, da npr. v KMŠju ne bo prepovedano kajenje, saj ni javen prostor, temveč je namenjen le članom kluba. Bullshit, jasno, ampak glede na to, da je zaslužek velik in da se da določene stvari malo podmazati... Mislim da je THKL edini klub, ki sem ga do sedaj obiskal, kjer striktno preverjajo članstvo.
Kot je tudi Crnkovič lepo povedal, bari in kafiči so bili ustvarjeni za kadilce. Bolj točno, za ljudi, ki so želeli košček miru, umakniti se v zatemnjen, a domačen prostor pred sitno ženo ali šefom in v miru popiti vrček piva in pokaditi cigareto. Stereotipni pogovor s točajem preko šanka predstavljajo eno izmed prvih oblik psihoterapije. Sčasoma pa so bari postali vse bolj družaben prostor in tako so dandanes kraj, ki je povsem izgubil prvotni smisel, saj se hodijo ljudje pokazat, ne pa skrit. Govorimo seveda o povprečnem kafiču, ne o old-school socialističnih kafičih, ki brez cigaretnega dima ne morejo obstajati. Tako se sedaj začenja prava gonja proti kadilcem. Na živce mi gre, da s(m)o ljudje tako nekulturni in neumni, da potrebujemo ministra, ki nam bo govoril kaj se sme in kaj se ne sme. Če nekdo piha dim vate, mu preprosto poveš, da te moti. Če je človek pameten, se bo opravičil in bolj pazil. Če ni, se presedeš drugam ali preprosto odideš. Ne vidim razloga, da bi si pokvaril dan zaradi neumnih ljudi. Pa če so kadilci ali nekadilci...

Ko bom velik, bom šofer šolskega avtobusa

2007-01-09T21:56:00.000+01:00

Tole si preprosto morate ogledati. Zvočnike obvezno na glas in se prepustite prvinskemu smejanju. Če lahko ostanete resni pri prvem gledanju, potem je z vami nekaj resno narobe.

Posredovano s strani Raptorja. Thx, mate!

Srečno Kekec

2007-01-07T13:50:00.000+01:00

Če še ne veste, je slovenska reprezentanca nekaj dni nazaj dobila novega selektorja. Še eno žrtveno jagnje gospoda Zavrla je postal nihče drug kot gospod sokomentator Matjaž Kek. Lahko bi se razpisal malo o tem, kako zadnje čase ne kaže ravno blestečih rezultatov, kako bo z debaklom in zamenjavo v novem ciklusu izgubil še več kredibilnosti in kako se morebitni povezavi z dr. Verdenikom smejimo vsi, ki bolj podrobno spremljamo nogomet, ampak je kolega abcd vse to in še več lepo upesnil v eni izmed nogometnih tem na Mn3njalniku:

KEKOVA PESEM

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro v gosteh,
v eni roki nosim sranje
u drugi roki smeh pri ljudeh!

Kdor napadalne igre štima
zmeri da gol za las,
če mu kdo nastavi zanko
mu zmanka zadnji pas

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro v gosteh,
Lejga LAvrič, kje je MAvrič
evo gol in velki smeh

Bistri Mile, hitri Komac,
same zvezde vrh glave,
špilajo kot ene pičke
in zopet smo na dnu table!

Jaz pa pojdem in zaprosim
Verdenika za pomoč,
remi nam ne uide, mogoče pride,
če bo razmišljal na vso moč!

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro in velki stok,
v eni roki nosim sranje
u drugi roki Zavrlov jok!

Mišel, kaj meniš, bi bilo za na televizijo? :)

Sonce, morje, zrak, svoboda!

2007-01-03T19:31:00.001+01:00

Tako, pa smo zakorakali v novo leto. Slovenija z Evrom, Španija s soncem. V bistvu le južna Španija, severna in centralna je imela dokaj kislo vreme. Ampak glede na to, da se je vaš dragi avtor zadrževal na obali Sredozemskega morja, to niti ni važno. Prvoten načrt je bilo potovanje v Malago, ampak smo se zaradi dolgotrajne vožnje in visokih stroškov raje odločili za bližjo varianto, le slabi dve uri oddaljen Alicante. In zadeli smo v polno, Valencia z okolico je imela ta vikend najvišje temperature v Evropi. Ne vem, če je bilo to najboljše praznovanje novega leta do sedaj, je bilo pa brez dvoma najtoplejše. Več kot 20 stopinj gospoda Celzija in nebo brez oblačka je posledično pomenilo sončenje na plaži ter sprehajanje po mestu v kratkih rokavih. No, le ne smete se ozirati na lokalne prebivalce. Jaz sem na mestnem avtobusu željno vpijal sončne žarke v majici brez rokavov, na sosednjem sedežu pa sta klepetali dve priletni gospe v "pelcmontelnih".

Tako izgleda mesto na prvi pogled, ampak se kmalu izkaže, da ni nič posebnega, znamenitosti željan turist si lahko vse ogleda v pol dneva. Ampak jebeš znamenitosti, če imaš celo leto sonce in več plaže kot naša deželica. Mesto vsebuje predvsem ogromno hotelov, restavracij in barov, ter odlično povezavo z dolgimi plažami preko hitrih in točnih (ob)mestnih avtobusov ter nadzemnega metroja.

Alicante predstavlja Španijo, kakor si jo predstavlja večina ljudi in kakor sem si jo, po pravici povedano, predstavljal tudi sam. Sonce od jutra do večera, visoke temperature in peščeno obarvane hiše in bloki. Nekaj mesecev na leto bi se kar dalo preživeti tukaj, sploh teh zimskih. Večina stanovanjskih blokov ima svoj(e) bazen(e), jacuzzi ter običajno še teniško in nogometno igrišče. Simpatična receptorka je omenila, da je avtohtonih prebivalcev malo, več je Špancev iz drugih mest in seveda turistov. V treh dneh smo slišali vse od poljščine, nemščine, angleščine pa do ruščine in srbščine. Avtomobili kažejo na to, da imajo prebivalci malce več pod palcem, ogromno je Audijev, Beemvejev in Mercedesov, precej Porschejev, vmes pa se najde tudi kakšen starejši eksot, kot npr. Mustang v albumu.

Družina na zgornji sliki si je privoščila prvo kosilo v novem letu kar na plaži. Španci sicer novo leto preživljajo malo drugače kot mi. Najpomembnejša tradicija je "doce uvas", oziroma "dvanajst grozdnih jagod". Ko napoči polnoč, ure dvanajstkrat odbijejo, ob vsakem zvoku pa je potrebno pojesti eno grozdno jagodo. Vsaka predstavlja srečo v enem mesecu novega leta. Grozdne jagode so cel dan brezplačno delili v ličnih paketkih po celem mestu, tako da ni strahu, da bi imeli slabo jesen, ker vas je popoldne zgrabila lakota. Malo manj simpatična "tradicija" je to, da taksisti okrog enajstih ugasnejo taksije in začnejo piti, tako da se lahko za prevoz do centra in domov obrišete pod nosom. Avtobusi, jasno, nehajo voziti že ob devetih zvečer. Posledično je to pomenilo, da smo novo leto dočakali kar v sobi, ampak nič hudega, manjkalo ni ničesar.

Štirje dnevi so kar zleteli mimo, tako da se spet nahajamo v našem zaporu v Albaceteju. Zakaj zaporu? Glede na to, da novoletne počitnice tu trajajo več kot dva tedna, so vsi študentje odšli domov in v residenci nas je ostalo le kakih 10 Erasmusov. Centralno gretje so nam izklopili, namesto tega so nam v uporabo dali električne pečke a.k.a kaloriferje. Od enih pa do osmih zjutraj je residenca zaklenjena in ni možen ne vhod ne izhod. La Directora (nadimek je hitro dobil negativen prizvok), ki jo spomladi čaka neprezgodnja upokojitev, je hotela izklopiti tudi toplo vodo, a so se študentje iz mehike, ki so se pogovarjali z njo, blago rečeno razburili in tako imamo vsaj to razkošje. Ali zato plačamo kaj manj najemnine? Nikakor. Ali bomo plačali vso elektriko, ki jo bodo porabili kaloriferji? Vsekakor. Mislim, da bom od sedaj naprej vsaj preletel stanovanjske oglase, ki visijo vsepovsod po mestu.

Do naslednjič!

Zadnji, a ne poslednji

2006-12-29T23:15:00.000+01:00

Spet se bom razpisal po rahlem premoru. Opravičujem se vsem, ki ste se navadili na zvesto stiskanje gumba "osveži", čeprav imam občutek, da je te dni preveč dogajanja, da bi kdo pogréšil ravno moj blog. Ravno zaradi teh vsesplošnih aktivnosti je počivala tudi moja tipkovnica. Po dveh mesecih in pol v južnih krajih sem namreč za en teden obiskal rodne kraje. In da, kot je v komentarjih pripomnil neznani Jure, v Ljubljani res ni bilo časa za pisanje bloga. Še starši so me bolj malo videli prve dni, v enem tednu obiskati vse boljše prijatelje je res nemogoče. Glavnino sem več ali manj dal skozi, žal mi je le, da se, ironično, nisem videl z nobenim izmed sosedov. Pa naslednjič... Obkljukane so bile tudi več ali manj vse želje, torej kosilo v Oljki, sprehod po stari Ljubljani, po slovensko smo se ga napili, uspel mi je celo obisk postojnskega tedenskega zimskega dvoranskega nogometa (kdo je rekel, da pridevniki kvarijo besedilo?), ki mi je dal potrditev, da se pri nas igra mnogo trši nogomet. Ko igramo s Španci je namreč obvezno jokanje ob vsakem prekršku in povsem nerazumljivo piskanje "prekrškov" na resnejših tekmah. Na zadnji tekmi univerzitetnega pokala sva tako s Francozem Eddijem delala prav smešne obraze, ko je súdija vneto brlizgal za vsak ostrejši kontakt. Potem pa mi v skoku eden izmed nasprotnikov razbije s komolcem ustnico, jaz se valjam po tleh in pljuvam kri, igra pa teče naprej. "No he visto," je bilo pojasnilo, ali v našem nogometnem žargonu: "Nisam vido..." Pa dobro, nisi vído, kaj hočemo. Tehniko imajo boljšo Španci, tu ni debate, nogomet namreč doživljajo kot igro, kjer je najbolj pomembna lepota. Za nas, evrobalkance, je pač zmaga najbolj pomembna. Če je lepa, toliko boljše, a raje grda zmaga kot krasen poraz. Mogoče se tudi tu skriva odgovor na konstantno pušinjavo španske Furije na vseh velikih nogometnih tekmovanjih.
Oproščam se za malce več "tujk" v besedilu, ampak nekatere besede iz našega bivšega bratskega besednjáka imajo preprosto bolj močno sporočilo, kot se ga lahko poda v slovenščini. Npr. stavek "Mah, izgubili smo z dokaj veliko razliko, ker smo igrali slabo in neorganizirano", zveni boljše v obliki: "Mah, popušili smo." Mogoče Slovenci včasih še preveč pazimo na čistost našega prelepega jezika (ni ironija, slovenščina je res krasna), saj s tem, ko na trenutke uporabimo kakšno balkansko rečenico, ne storimo nič slabega. Zakaj pa so balkanske besede slabše od angleških, oziroma amerikanskih? Mislim, da je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da mladi ne poznajo starih, klenih slovenskih besed. Stavim, da bi za precej zgoraj uporabljenih besed večina takoj poslala na jug, ampak SSKJ ne laže. Že nekajkrat je tekla debata o tem, kako to, da mlajše generacije ne razumejo oziroma govorijo hrvaščine. Sam razumem vse, govorim pa tudi sprejemljivo dobro, pa se nisem nikoli učil v pravem pomenu te besede. Hrvaško morje obiskujejo tudi sedanje generacije, internet ustvarja prijateljstva, ki prej niso bila možna. Mogoče je razlika v tem, da sem kot múlec požiral Alana Forda, Velikog Bleka in Zagora, ampak mislim da ima več opraviti s tem dejstvo, da smo mi kot otroci bili še dokaj neobremenjeni z mejami in smo sprejemali vse vplive. Po vojni in priseljencih pa se je začelo novo obdobje, ki je ustvarilo meje, ki prej niso obstajale, namreč meje v glavah. Po eni strani škoda, saj vsak, ki obišče npr. Srbijo, doživi nepozaben sprejem in lepe trenutke.
Pa sem zaplaval prosto po Prešernu. Eden izmed razlogov, da se nisem spravil k pisanju novega zapisa je bil tudi ta, da mi že malce preseda pisanje o Španiji. Bom v prihodnje tako več bluzil in manj potopisaril. Ne pa povsem nehal, jasno. Tako lahko sedaj potrdim, da je glavna razlika med Španijo in Slovenijo tempo življenja. Ob mojem prihodu sem tega nisem občutil, saj je bilo dogajanja in zmede čez glavo, ampak ob sedanjem obisku naše deželice pa je bila razlika kar presunljivo očitna. Preveč smo živčni, napeti, preveč se zanimamo za vse druge, namesto da bi se posvetili sebi. Je pa dejstvo, da se tega ne da kar spremeniti. V Španiji se da živeti ležerno in z manj skrbmi, ker tako živijo vsi in sistem deluje na tej osnovi. Pri nas smo žal že preveč poamerikanizirani in poevropeizirani, da bi si lahko privoščili lagodno življenje. No ja, nekaj nas je takih, ki tudi v Sloveniji živimo po špansko, pa nas včasih malce tepe to :]

Po celem internetu se v teh dneh piše preglede leta, ter želje za vnaprej, pa tudi jaz ne bom izjema. Brzi kurz mojega leta se, zanimivo, začne z odločitvijo, da se prijavim za študentsko izmenjavo v Španiji. Marca je prišla tudi uradna potrditev, za njo so sledili moreči junijski izpiti, priprave za odhod in malo več kot dva tedna morja, kolikor je bilo pač letos vremena. Začel sem igrati poker, začel sem pisati blog, oboje dokaj uspešno, končno sem poizkusil squash, ki se je takoj pridružil množici športov, ki jih obožujem. Nato pa je prišel september, ki me je potlačil in poteptal do samega dna. Rečeno mi je bilo namreč, da če ne opravim pogojev, ne smem na izmenjavo. Kljub temu, da je bilo vse domenjeno, kljub temu, da to še zdaj ni nikjer izrecno napisano. En mesec sem bil nerazpoznavno apatičen in melanholičen, a me je nato odrešil predragi faks, ki nas je vse spustil v naslednji letnik. Mislim, da vse pove prijateljev stavek: "Končno si spet stari Samo". Zaradi odnosa okrog vsega se mi je tako predraga matična fakulteta zagnusila do konca in komaj čakam, da se je znebim. Od oktobra do sedaj pa je sledila Španjolska, kup novih izkušenj in prijateljev. To je v grobem preteklo leto, določena prijateljstva so se ohladila, nekatera segrela, določena zavzela nov status, nekatera so ga izgubila.
V novem letu si klišejsko želim zdravja, ljubezni in sreče... hec, hec! Edina želja je, da naj bo 2007 vsaj tako dobro, kot je bilo dosedanje. Ok, malo več fuzbala da bi igral, čeprav to bo tukaj spomladi najbrž kar nuja, ne želja. Hm, pa da bi nam končno zrihtali internet v sobah, da bi malo več pokra igral, končno sem začel razbijati na SNGjih. Po devetih mesecih šolanja se konec koncev tudi spodobi, da sem se nekaj naučil. Čeprav po drugi strani je pa boljše, da ne visim nonstop na internetu. Hmmm. Pa da bi naredil čimveč izpitov, da lahko čimprej začnem delati stvari, ki me veselijo, namesto nenehnega učenja. Aja, to delam že sedaj. Nič, pa naj stvari ostanejo takšne kot sedaj, saj nam še zdaleč ne gre slabo.

PS: Novoletno voščilo bralcem še sledi, brez skrbi. Zaenkrat si poglejte spodnje fotke.

PS2: Se pa strinjam z Jurijem Gustinčičem (zaradi TV Popra ne morem nikoli ostati resen, ko ga gledam), da je bilo 2006 prelomno. Tako kot vsako...

Foto zapis - Zoo Madrid

2006-12-29T22:54:00.000+01:00

Bolje pozno, kot nikoli, pravi uporaben slovenski pregovor. Spodnje fotografije (in ostale v albumu) so iz oktobrskega obiska madridskega živalskega vrta, prihajajo iz Jasmininega digitalca, na nekaterih je malce mojega igranja v Photopaintu. Po mojem skromnem mnenju jih je nekaj prav posrečenih. Copyright ni znak samovšečnosti, temveč le posledica nenehnih kraj materiala iz blogov. Moj stric bi rekel: "Samo nemoj poslije nisam znao..."

Foto zapis - Lučke

2006-12-12T21:46:00.000+01:00

Še šest dni do mojega obiska rodnih krajev! Bolj, ko se bliža datum odhoda, bolj sem nestrpen. Komaj čakam, da spet vidim družino in vse prijatelje, ter da po dolgem času "zašetam" po Ljubljani. Defenitivno moram na kosilo v Oljko, na pico v Fokulusa, nekam na Illy kavo in še kup drugih stvari, ki so postale v prestolnici običaj, tu pa so manj kakovostne. In pa komaj čakam, da vidim okrasitev stare Ljubljane. Ne dvomim, da je tudi letos krasno, za pokušino sem že prejel sliko od cimrov. No, tudi v Albaceteju je mesto dokaj okrašeno, ampak manjkajo Ljubljanica, mostovi in grad...

Slike so, kar so, malce sem poizkusil rezultate popraviti v Photopaintu (prisegam na Corel, čeprav bo potrebno slej ko prej preklopiti na Photoshop), ampak izposojen digitalec že malce peša...

Filmi na kilo

2006-12-06T16:57:00.000+01:00

Residencia universitaria Jose Isbert je takorekoč prazna. Na žalost tukaj ni Miklavža, ampak sta 6. in 8. december španska praznika, tako da imamo podaljšan vikend in so vsi španski prebivalci priložnost izkoristili za skok domov. Tako residencio naseljujemo le Erasmusi. Otresel sem se nadležnega virusa, danes je prvi dan, da se počutim skoraj stoprocentno, končno lahko normalno jem vso hrano. Me pa čaka še en teden konjskih tablet. Glede na to, da sem bil bolan več kot en teden, je bila moja glavna zaposlitev gledanje DVDjev. Izkoristil sem univerzitetno knjižnico ter lokalno izposojevalnico DVDjev, locirano precej blizu naše residence, ter v preteklem tednu pogledal več kot 15 filmov. Navdušili so me slednji, če kakšnega še niste videli - hajd na mininovo ali v videoteko.

Lucky Number Slevin (2006)

Po nesrečnem slučaju zamenjane identitete se Slevin (Josh Hartnett) znajde med dvema ognjema, natančneje med dvema mafijskima šefoma, ki sta včasih skupaj vladala mestu, sedaj pa nadzorujeta vsak svoje posle iz izoliranih prebivališč. The Boss (Morgan Freeman) hoče od Slevina majhno uslugico, The Rabbi (Ben Kingsley) pa le denar. Jasno, kjer je mafija je tudi policija, tako da Slevin izgleda kot ladjica sredi oceana, s katero se poigravajo mogočne sile. Ostri dialogi, ki dosegajo mojstra Quentina Tarantina in nenehna situacijska komika naredijo ta film praktično popoln. Na moji lestvici se je takoj prebil v top5.

Cidade de Deus / City of Gods (2002)

Dva brata, ki odraščata v nevarni četrti Ria de Janeira se odločita za povsem različne poti. Starejši gre po ustaljeni poti kriminalnih dejanj, mlajši pa se odloči za pošteno življenje, sanja o poklicu fotografa, ampak pot se zdi še daljša in bolj negotova kot bratova. Vendar pa slednji, Rocket, ni glavni protagonist, temveč le pripovedovalec zgodbe, oziroma bolje rečeno zgodb, ki jih piše življenje v nepredstavljivih okoliščinah. V filmu srečamo osebnosti, ki jih lahko izoblikuje je nenehno življenje na robu smrti, v nenehnem boju med policijo in ostalimi kriminalnimi združbami. Krut in neizprosen mafijski vodja Li'l Ze, njegov najboljši prijatelj, vsesplošno priljubljen Benny, voznik avtobusa Knockout Ned, osramočen in željan maščevanja, to je le delček vsega, kar se skriva v tej socialnokriminalni drami.

Adaptation (2002)

Charlie Kaufman (Nicolas Cage) je dokaj uspešen filmski scenarist, v notranjosti pa prava razvalina. Nesamozavesten, neodločen pri ženskah, nezadovoljen z dejstvom, da bi rad spremenil svoje življenje, pa nima dovolj poguma za kaj takega. Poleg vsega pa mora v svojem življenju prenašati še dvojčka Donalda (takisto Nicolas Cage), ki je neumen in plitev, a mu stvari, ki se jih loti, uspejo precej dobro. Charlie dobi za nalogo napisati scenarij po knjigi, ki govori o lovcu na redke orhideje in odloči se, da bo napisal netipičen scenarij, ki bo preprosto govoril o lepoti rož. A stvari gredo, kot vedno, po svoje. Glavni junak knjige živi le za adaptacijo svojega življenja v film, pisateljica knjige pa, ravno tako kot Charlie, ni zadovoljna z dejstvom, da življenje teče mimo nje. Ta komična drama je nekaj posebnega, najbrž ne bo všeč vsem filmoljubom, a je nabita s čustvi, predvsem z osebnimi frustracijami, govori o življenju ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem, vsak na svoj poseben način.

Closer (2004)

Alice (Natalie Portman), bivša striptizeta, pride iz New Yorka v London, spozna pisca osmrtnic Daniela (Jude Law), zaljubita se, ter začneta živeti skupaj. On napiše knjigo o njenem življenju, ampak ob uradnem slikanju spozna Anno (Julia Roberts), plavolaso intelektualko, ki pa se izkaže za nedostopno, predvsem zaradi njegove zasedenosti. Na zanimiv način spozna Anno z dermatologom Larryem (Clive Owen) in začne se nova, vzporedna ljubezenska zgodba. Do sedaj vse lepo in prav, ampak Daniel in Anna padeta v ljubezensko afero, ki pošteno zakomplicira odnose med paroma. Tako napeti in težki medčloveški odnosi, kot so v tem filmu, so precej redki, vsaka odločitev, ki jo sprejme eden izmed akterjev, usodno vpliva na življenja ostalih treh. Na imdbju je film sicer označen kot drama/romance, ampak gre za precej precej več. Vredno ogleda.

Mar Adentro / The Sea Inside (2004)

Resnična zgodba o špancu Ramonu Sampedru, ki je užival življenje, ljubil morje, biti mornar je bil edini način za revnega mladeniča, da spozna svet. Nato pa mu je morje vzelo lepote življenja, saj je po nesrečnem skoku postal tetraplegik. Nenadoma se celo Ramonovo življenje preseli na posteljo, družina pa mora nenehno skrbeti zanj in to počne brez vprašanj, brez pritožb. Ramon se naveliča takega življenja in bi raje izbral smrt. Španija pa, kot katoliška država, noče o tem niti slišati. V njegovo življenje se vpleteta dve ženski, Julija je odvetnica, ki bi mu na vsak način rada pomagala, Rosa pa ženska polna življenja, ki bi Ramona rada prepričala, da je tudi tako življenje boljše kot smrt. Zgodba polna čustev, odlična režija Alejandra Amenabarja in še boljše igranje Javierja Bardema, ki ima na voljo le obraz, a je to dovolj.

The Sting (1973)

Za konec še ena klasika, zgodba je postavljena v Chicago, v leto 1930, Johnny Hooker (Robert Redford) je takoimenovani con-artist, torej po naše mojster zvijač, ki s partnerjem Lutherjem izvablja denar iz naivnih žrtev. Nekega dne pa se spravita na napačnega človeka in Luther to plača z življenjem. Hooker se odloči za maščevanje in za pomoč zaprosi bivšega kralja zvijač Henrya Gondorffa (Paul Newman). Skupaj ustvarita načrt, s katerim bosta dosegla maščevanje, hkrati pa obogatela. Ko se vmeša še pokvarjena policija in FBI, vse skupaj postane še bolj napeto. Mene stari filmi navdušujejo že s samo scenografijo in kostumografijo, saj sem ljubitelj retro stvari, ampak film vseeno ne zaseda 83. mesta na imdbjevi lestvici brez razloga. Če vas zanima kako izpeljati popolno prevaro in se hkrati izogniti roki zakona, si morate ogledati to klasiko. Naključna zanimivost - kako prepoznaš FBI agente? Jasno, vsi nosijo enake klobuke.

Foto zapis - Madrid

2006-12-01T11:36:00.000+01:00

Takole, bolje malce pozno kot nikoli, krajši foto zapis iz obiska Madrida pred malce več kot dvema tednoma. Tistih prvotnih, iz živalskega vrta, še vedno nimam, bodo očitno šele drugo leto prišle na vrsto. Več fotk, kot običajno, v foto albumu.

Plaza de Cibeles - sredi trga fontana z rimsko boginjo narave Cibele (Ceres), ki jo vlečeta dva leva, okrog pa nekaj res fantastičnih zgradb. Na sliki je Palacio de Comunicaciones. Ko Real Madrid osvoji naslov, je tole osrednji prostor proslavljanja.

Palacio de Cristal, ki se nahaja v Parque del Buen Retiro. Cristal pomeni steklo, ne kristal. Gre za krasen steklen paviljon, dizajn s strani arhitekta Ricardo Velázquez Bosco, inspiracija pa naj bi bila Londonska Crystal Palace.

O teh stebrih in o spomeniku v čast Alfonsu XII sem že govoril, spodaj lahko najdete tudi filmček.

Prado Museum, njegova kolekcija je ena izmed največjih na svetu, ampak mi ga še nismo obiskali. Prvi postanek je bil namreč drug muzej, Museo de Arte Reina Sofia, kjer sem končno v živo videl dela, ki jih je ustvaril (zame) največji mojster sploh, Salvador Dalí.

Voila - le ena izmed sedemstotih Erasmus študentov v Madridu, ampak zato toliko bolj posebna - Jasmina iz Ptuja, jasno. Tole je bilo po postanku v Macu na koncu celodnevnega pohajkovanja po mestu, zato tako blažen izraz na obrazu.

Še krajši filmček, ki kaže dogajanje na sončen nedeljski dan v Retiru. Prisotni so bili le štirje bobnarji, pa je bilo vzdušje kar veselo. Kako je zvečer, ko jih je čez 30, si lahko le mislite. Bom poizkusil zajeti na mojem naslednjem izletu v Madrid - preden pridem domov - 18.12. pristanem za en teden na domačih tleh, na urniku je še vedno malce prostora, ampak pohitite ;]

Splošno drugič

2006-11-28T13:59:00.000+01:00

No, pa sem se le spravil za portatil in bom poizkusil nekaj napisati. Prejšnji teden sem se nekaj obotavljal, hotel sem odgovoriti še na ostala vprašanja, ki ste mi jih postavili v komentarjih, ter dodati še sliko kakšne španske deklice, ampak me je konec tedna presenetilo neprijetno darilce v obliki virusa. Danes sem obiskal špansko zdravnico, celoten postopek je bil dejansko precj bolj hiter kot pri nas, dobil sem listek z uro 11:42 in dejansko sem, minuta gor ali dol, ob tej uri vstopil v ordinacijo. Imam precej močno virusno infekcijo grla, kar pomeni, da težko požiram, težko diham, poleg tega pa sem še bolj švoh kot madžarske prostitutke po koncu dirke na Hungaroringu. No ja, dobil sem zajetno škatlico konjskih tablet, tako da bo najbrž vse ok v najkrajšem času.

Torej, španske deklice. Kaj pa vem, vtisi so... mešani. V povprečju so res majhne, rjave, niti ne tako okrogle, čeprav se pa pozna, da tu ni pretiranih skrbi za izklesano telo, vendar bolj pri moških kot pri ženskah. Je pa dejstvo ena stvar, da so španske ženske nekako - enake. Dolgi, valoviti temni lasje, temne oči, tipična oblika obraza, potem pa še podoben stil oblačenja. Velikokrat sem že prebral v raznih intervjujih, ko so tujci govorili, da so Slovenke najlepše na svetu ravno zaradi svoje raznolikosti in sedaj popolnoma razumem, kaj so mislili s tem. Da ne bo kdo mislil, da hočem povedati, da tu ni lepih žensk, ravno nasprotno, ampak res lepe so predvsem tiste, ki ne izgledajo španke. Povprečje izgleda nekako tako:

Na naslovu na sliki si lahko ogledate precej slikic iz naše diskoteke. Hmm, sedaj ko gledam slike, opažam, da so punce res kar okrogle. Mogoče pa samo jaz filtriram, tako da niti ne opazim. Kakorkoli že, Prešeren je imel kar prav. Karakterno pa ne morem še nič kaj dosti povedati, po pripovedovanjih naj bi bile precej ostre, precej posesivne, tako da se Španci baje raje palijo za ženskami iz latinske Amerike, ki naj bi bile malce bolj umirjene.
Naprej, avtomobili. Jasno, statusni simbol tudi tu, avtomobili so nekako v istem rangu kot pri nas, torej precej dobrih, novih avtomobilov, najbrž so pri nas celo boljši. Tu je logično več španskih avtomobilov, prednjači Seat, predvsem novih Leonov je ogromno, veliko je tudi Alfic, manj pa je nemških mrcin, Bemfe in Mečke so večinoma stari modeli.
Kebra imajo tudi Španci ja, ampak očitno je tu bolj keberček, saj se ga ne upošteva preveč striktno. Že prvi teden so nam španski prijatelji povedali, da če veš, kam iti, ni problem, ampak smo kaj hitro ugotovili, da vse 24urne prodajalne rade volje prodajo alkohol. Sicer prijazen možakar iz 24ur, ki je najbližja Zoni (žurerskemu središču) je malce pojamral, ker smo pili pred njegovo trgovino, ker naj bi imel frko, če pride policija, ampak vse skupaj ni delovalo precej prepričljivo. Smo pa vseeno obljubili, da se bomo umaknili malce stran.
Ajoj, španska televizija. Na srečo je ne gledam dosti, ker še ne razumem vsega, ampak vseeno, španska televizija je ena velika katastrofa. Edina plusa sta veliko nogometa (čeprav najboljše tekme pobere Digital+, plačljivi kanal) ter ameriške/japonske risanke v popoldanskem času, npr. Simpsonovi, Futurama, DragonballZ, jasno vse sinhronizirane. Ostali program pa zasedajo razne cmerajoče nanizanke, neumni resničnostni šovi, absurdne oddaje, kjer pet, šest ljudi RESNO debatira o novicah iz rumenega tiska in podobno. Zvečer so sicer dokaj pogosti dobri filmi, ampak če risanke še nekako prenesem sinhronizirane, filmov ne morem prebaviti.
Do naslednjič!

Oh in sploh

2006-11-13T21:55:00.000+01:00

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

Svet je majhen

2006-11-03T15:52:00.000+01:00

Petek popoldne, večina Špancev je že pospravila kovčke in odšla v svoja mesteca in vasice širom Castille-La Manche, v internetni sobici smo večinoma tujci, internet pa dela presenetljivo hitro. Zadnji teden smo imeli namreč zvrhan koš težav s povezavo v medmrežje. Obljubljeni wireless je sicer vzpostavljen, ampak povezava nenehno pada, oziroma je prešibka za kakršnokoli delo. Hkrati pa je začel obupno delati tudi internet v dotični sobi. Najbrž so uporabili kar isto linijo za obe stvari, ampak resnično upam, da ne, kajti slabše skoraj ne bi moglo delati. No, po drugi strani pa je mogoče odsotnost interneta tudi dobra, tako vsaj ne visim nenehno za računalnikom in ga uporabljam samo za nujne stvari. Kot naprimer pisanje bloga. Torej, kaj je novega v deželi iberski...

Prejšnji konec tedna smo se odpravili na izlet v Toledo. Prijetno špansko mestece, prestolnica pokrajine Castilla-La Mancha, po ulicah pa se pretaka malce čez 75.000 prebivalcev in vsakodnevna množica turistov. Od Albaceteja je Toledo oddaljen kakih 180-200 km, kar pomeni približno tri ure z avtobusom. Za španske razmere zelo blizu. Prevažamo se izključno z avtobusi, saj so občutno cenejši od vlakov. Potovanje posledično traja malce dlje, ampak tako ali tako se nam nikamor ne mudi. Torej, destinacija Toledo. V petek je bila namreč v tamkajšnjem kampusu velika žurka, kamor so prišli študentje iz celotne osrednje Španije. Naša fakulteta je imela tudi organiziran prevoz, a je za nas zmanjkalo prostora. Jasno, prijaviti smo se hoteli v četrtek popoldne. Kljub temu pa se nismo pustili motiti, Poljakinje imajo v Toledu dva kolega, ki sta tam na izmenjavi, tako da smo se odpravili na svojo roko. Lukasz in Dominik sta se sicer izkazala za rahla težaka, malo sta bila najbrž tudi nejevoljna nad mojo prisotnostjo, saj sta očitno računala na štiri lahke chice, ampak kaj, ko je bil to račun brez krčmarja in sta dobila v paketu še dežurnega čuvaja. Kakorkoli že, ponudila sta nam brezplačno prenočišče, tako da ne bom preveč pljuval čez njiju. Njun cimer je bil Felipe - v pretekliku govorim zato, ker so se tačas že preselili na nove lokacije. Smešno je, da je Felipe prvi Brazilec, ki sem ga spoznal, da igra nogomet. Oziroma bolje povedano - živi nogomet, saj je bil 12 let igralec, zadnjih 10 let pa je trener in se je v Španijo odpravil na teoretično izobraževanje. Omenil mi je, da je v dveh tednih v Španiji dobil več teoretičnega znanja kot v petih letih v Braziliji. Po nekaj kozarcih vina sva padla v debato o nogometu in se strinjala v eni stvari - takega nogometaša, kot je bil Zizu, najbrž ne bo nikoli več. Kdor je kadarkoli igral nogomet ve, da je njegova kontrola žoge in pregled nad igro daleč nad vsemi trikci in driblingi. Ah, dovolj nakladanja.

Takole na hitro (ostale slike so v albumu) izgleda Toledo. Ozke ulice, tipična španska arhitektura, celotnem mestu se pozna, da je bilo dolgo let stičišče kristjanov, judov in Mavrov (nimam pojma, kaj se piše z veliko in kaj z malo, priznam). Simpatično mestece, ampak le za obisk. Živeti, sploh v centru, mora biti muka, kajti mesto je nenehno preplavljeno z gručo turistov, ki bezljajo od monumenta do monumenta in fotografirajo vse mogoče. V nasprotju z našim Albacetejem, kjer nisem še videl trgovine s spominki, so tu praktično na vsakem koraku. V Toledu pa se mi je pripetila skoraj nemogoča dogodivščina. Poljske chice so bile nadvse zadovoljne, da so se srečale z novimi Poljaki, tako da sem v petek zvečer 3 ure poslušal poljsko žlobudranje. V soboto sem si tako, prvič odkar sem tu, zaželel, da bi srečal kakšnega Slovenca, samo za to, da bi spregovoril kakšno domačo besedo. Poklical sem Jasmino v Madrid, da sva malo poklepetala, ko sem se slišal govoriti slovensko, sem se počutil čudno, saj ni bilo potrebno razmišljati, kaj govorim, besede so tekle kar same od sebe. Za prvo silo me je potolažilo. Kasneje pa sem taval po mestnem središču in nenadoma med množico opazil znan obraz, ki ga je prekrivala gosta brada. Malce sem prisluhnil pogovoru in zaslišal: "Ma n' vem ki so, mjen se zdi d'..." Nemogoče, Slovenci v Toledu! In za nameček ne kar katerikoli Slovenci, temveč moj srednješolski učitelj matematike z vzdevkom "Žlajf", ki živi kakih sedem kilometrov stran od moje vasi! Takoj sem ga pocukal za rokav in mislim, da je bilo njegovo presenečenje še večje kot moje. Pojasnil je, da je imela Srednja šola Postojna večdnevni (učiteljski) izlet v Madrid in med drugim so se odpravili tudi v Toledo. Na hitro smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se odpravili naprej po svojih poteh. Neverjetno, kako je svet majhen.
V Toledu smo preživeli celoten konec tedna, pregledali smo nekaj "diskotek" in ugotovili, da je v Albaceteju večja izbira in boljša glasba. Še ena anekdota, ki se je zgodila poljskim deklicam. Kadarkoli smo odšli ven, so spraševale Špance, če je v bližini še kakšen odprt klub. Na Poljskem pač klub označuje nekaj takega kot v Sloveniji oziroma Ameriki, torej nekaj vmes med barom in diskoteko, malce večji prostor s plesiščem. No, v Španiji pa poznajo samo bare in diskoteke, klub pa označuje nočni klub, torej bar s, khm, plačljivimi uslugami. Mislim, da ni potrebno omenjati, da so jih ljudje gledali malce postrani.
Nedelja je bila polna dogodivščin, saj je najprej Bernardetta prišla v stanovanje z vrečko ledu in popraskano polovico obraza, saj je med ogledovanjem mesta padla kaka dva metra v globino, direktno na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, sem pa zadovoljen, da nisem videl padca. Nismo bili pa preveč presenečeni, saj je naša Benja pač taka... "Look at me, I'm so pretty, I'm a star, take some photos of me" - stereotipna blondinka, ampak na nek čuden način prisrčna. Ko s popolno otroško nevednostjo vpraša "Donde es Guatemala?" človek nima srca, da bi se nasmejal na glas. Za povrh pa smo bili dvakrat prezgodnji za avtobus. Prvič smo se ušteli za eno uro, saj nismo vedeli, da se je ura premaknila nazaj, ko smo pa prispeli na avtobusno postajo, pa smo morali čakati še dodatno uro in pol, saj je Monika spregledala, da dotični avtobus ne vozi ob nedeljah in praznikih. No ja, konec dober, vse dobro.
Ko smo se vračali v Albacete, sem se počutil, kot da se vračam domov, v tako kratkem času mi je to mestece neznansko priraslo k srcu. Za španske razmere je precej majhno, okrog 150.000 prebivalcev, je pa precej zgoščeno in ponuja vse, kar si človek lahko zaželi. Kup športnih površin, dva velika parka, kup trgovin v centru, dve večji nakupovalni središči s kinodvoranami (vse v Španščini, jasno) in žurersko središče imenovano Zona. Glede na to, da se večinoma zadržujemo na relacijah residencia-univerza (10 minut), residencia-center (15 minut), residencia-Zona (15 minut), nisem dobil občutka, da bi bilo mesto kakorkoli nevarno. V torek zvečer (dobro, ob šestih zjutraj, nepomemben podatek) pa sva se z Eddijem vračala iz diskoteke Divino in naletela na precej čudno situacijo. Kakih 20m pred nama sva naenkrat zagledala štiri chice, ena izmed njih je porinila drugo na tla, ter jo brcnila. Zakričala sva "Que pasa?" in se približala, tri chice so mimo naju odšle stran (ter sikale "Que pasa" nazaj), ko sva prišla do četrte in ji pomagala vstati, pa sva opazila, da ima modro oko in da je popraskana po celem obrazu. Jokajoč nama je povedala, da živi 100m stran, tiste tri chice pa so jo napadle in zahtevale denar. Kmalu se nam je pridružilo še nekaj Špancev, eden izmed njih je poklical policijo, jaz pa sem zatekel za ubežnicami, a sem slišal le njihove korake, še to sled pa sem po treh ulicah izgubil, naprej pa se nisem upal, saj bi lahko zabredel v kakšno še hujšo godljo in sem se raje vrnil. Policist je bil v parih minutah na kraju dogodka, ter z enim izmed Špancev, ki je imel avtomobil, zaokrožil po soseki, midva z Eddijem pa sva šokirana odšla naprej proti residenci. Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, v kako mirnem in varnem okolju živimo, čeprav je tudi Eddi izrazil svoje začudenje. Prihaja namreč iz Bordeauxa, ki je konkretno večji od Albaceteja, a je tu v enem mesecu videl vsaj toliko kriminala, kot do se daj v Franciji. Takoj, ko je prišel, so mu namreč poizkusili vlomiti v stanovanje, prejšnji teden pa so Italijanu Giaccomu vlomili v avto in ukradli radio. Na srečo je po ulicah ob vsaki uri veliko ljudi, ampak bomo vseeno morali malce bolj paziti na določene zadeve. Isti dan sem se zbudil že ob enajstih in (še vedno malce okajen) odšel igrat fuzbal. Z Eddijem sva se namreč pridružila osmim Špancem iz naše residence, tako da imamo ekipo za Trofeo Rector, nekakšen univerzitetni pokal. V sredo smo prvič igrali skupaj, da se malce uigramo. Fantje so kul, na srečo imajo vsi vsaj osnovno nogometno znanje, čeprav je tu še huje kot pri nas. Tu se namreč skoraj pričakuje od fuzbalerja, da se zadribla v kot, tako da se niso preveč trudili s podajanjem. No, so pa vseeno dobili manjšo srednjeevropsko nogometno lekcijo.
Zaenkrat naj bo to vse, Tini sem dolžan "ok, spet si imela prav", na spodnji sliki pa si lahko ogledate, kaj se zgodi s Poljaki, ko pijejo vodko s Slovenci - Lukasz je namreč sredi noči "tiltnil" in izginil neznanokam, ko smo prispeli domov, pa smo ga našli v sledečem položaju. Uživajte do naslednjič!

Poco a poco (malo po malo)

2006-10-24T22:09:00.000+02:00

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:

Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

Foto zapis - Residencia, ljudje, dogajanje

2006-10-13T21:30:00.000+02:00

Takole, kot obljubljeno, prvi paketek slikic. Tukaj so le izbrane, malce več jih je v online foto albumu. Uživajte.

Residencia Universitaria José Isbert - stopnišče sredi našega (moškega) bloka

Vhod v naše stanovanje - 1 D

Neke vrste bivalni prostor, čeprav ne ravno blazno uporaben. Boljša rešitev bi bil kakšen poceni, a velik kavč. Mi je pa nadvse všeč "okno" iz kuhinje

Nobene pripombe nad kuhinjo, veliko delovne površine in prostora v omarah, velik hladilnik in ostali potrebni "stroji" (pogrešam mikser in likalnik, sploh slednji je prvi na listi nakupov). Okno pa je pika na i. Nasploh je stanovanje polno velikih oken.

Tole je moja sobica, za silo sem jo spravil v red, malce se igram z zeleno in črno barvo, manjka pa še vedno precej stvari. Počasi.

Vse chice na poljski večerji - Poljakinje Agnieszka, Monika in Justina, Brazilki Elleni in Marta, četrta poljakinja Bernardetta, ter še ena Brazilka Giovanna.

Na prvi sliki Španca Pablo in Juan poizkušata poljsko / slovensko hrano. Na drugi pa se objektivu nastavljata Romun Bogdan in Nemec Marcel.

(I)zbrana druščina na botellonu.

Včeraj v maroškem baru v Zoni (žurersko središče Albaceteja). Se opravičujem za kvaliteto, a slikal je nek Španec, pa tudi Justinin fotkič ima svoje muhe.

PS: Kot kaže, danes album ne bo v celoti uploadan. Linijo v internet sobi so namreč obremenili pogovori s fanti v Braziliji in na Poljskem, Skype in ostali programčki pa na polno zasedeje upload. Manjana :]

PS2: Lažen alarm, upload je v celoti uspel že danes. Hasta luego!

Prvo resno delo... in prva žurka

2006-10-12T16:18:00.000+02:00

Moj urnik tukaj v Španiji sicer še ni prav dokončen, do konca meseca imam namreč čas, da se odločim za morebitne spremembe, ki bodo očitno potrebne. Moram si namreč premakniti vsaj en predmet iz prvega semestra v drugega, ker računam, da bom v drugem semestru že malce bolj obvladal Španščino. Včeraj sem bil na prvih predavanjih in sicer na predmetu "Digital image processing". Dejansko mi je bilo precej všeč, saj je prfoks skuliran človek, ki ne razlaga formul, temveč se raje poglablja v teoretični del. Razumel sem tako, kako tretjino vsega, razlagal je o delovanju človeškega očesa in načinih predstavitve barvnih palet (RGB, CYM, itd...). Je pa sledenje predavanjem skrajno utrujajoče. Glede na to, da razumem le del snovi, moram biti nenehno skoncentriran, da ne padem iz konteksta, ker se je potem spet težko vklopiti nekje na sredini. Popoldne smo začeli s tečajem Španščine, pravzaprav smo imeli le uvodno predavanje in test za selekcijo v skupine, kjer se je stvar spet ponovila. La profesora govori le špansko, tako da je spet potrebna popolna koncentracija, da si lahko pomagaš s kontekstom. Zvečer sem imel občutek, da mi bo razneslo glavo. Takšen način učenja jezika je defenitivno najboljši, da si preprosto postavljen med ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in si prisiljen v komunikacijo, četudi le s skromnim znanjem. Je pa naporno, to pa ja.

Na tečaju Španščine sem končno spoznal ostale Erasmus študente. Mislim, da nas je okrog 30. Tu je skupina kakih šestih žensk iz Polinezije, ki so precej zanimive, vse malce bolj okrogle, če se le da, hodijo okrog bose, slišal sem, da ena izmed njih govori tekoče 6 jezikov. Potem je manjša skupinica Italijanov, ki so pač... Italijani. Španščina jim sicer kar dobro teče, ampak izgovorjavo imajo pa nezgrešljivo italijansko. So pa ful prijazni, nič kaj podobni sitnim turistom. Tu sta tudi dve Brazilki, nekaj Belgijcev in chica iz Londona, ki ima fantastičen angleški naglas. Potem pridemo pa že na vrsto mi, po nekem naključju je prvo vrsto sestavljal srednje-vzhodno-evropski blok. Štiri chice iz Poljske (Agniezko in Moniko sem si zapomnil, imeni ostalih dveh sta mi ušli iz glave), Bogdan iz Romunije, Marcel iz Nemčije in moja malenkost. Poljakinje so res simpatične, takoj sem bil povabljen na večerjo ob sedmih. Muy bien, muy bien!

Na večerji je bil prisoten naš že omenjeni evropski blok, obe Brazilki, ki sta cimri s Poljakinjami, pridružila pa sta še španca Juan in Pablo, ki sta njihova "cicerona". Gre za zelo dober projekt z imenom Ciceron, kjer Erasmus študenti dobijo svojega "varuha", ki zna angleško in pomaga pri privajanju na novo okolje. Tudi meni je bil dodeljen, ampak sva se v ponedeljek zgrešila, sedaj pa je odšel domov do naslednjega tedna. Ampak ni panike, ker je jasno, da si bomo med sabo največ pomagali ravno Erasmus študenti. No, da se vrnem k večerji. Šlo je za poljski večer, torej so bile tudi jedi tipične poljske. Jedli smo kurjo juhico z rezanci, tenstan krompir, pohanega in pečenega piščanca, ena izmed prilog je bila nariban korenček in jabolka z limoninim sokom, za posladek pa jabolčna pita. Fantastično! Počutil sem se, kot da bi jedel tipično domače nedeljsko kosilo, ne pa, da sem sredi Španije. Nasploh sem ugotovil, da imamo s Poljaki ogromno podobnosti, tako v jeziku, kot v navadah. Le da oni ne pijejo toliko vina, temveč predvsem vodko. Zanimivost: kokošjim jajcem rečejo "jajka", v šali pa velikokrat spremenijo v "jajca". Smeh. Kasneje je prišel še brazilski par (Eduardo in pozabu ime od chice), ki že štiri leta živita v Albaceteju. Zanimivost #2: Brazilci se v pozdrav dvakrat poljubijo na obe lici - le nasprotni spol, na srečo.

Španci so najbrž edini narod, ki imajo dejansko besedo za to, da vzameš alkohol s sabo in greš pit nekam ven. Gre za "botellon" (izg. boteljon ali botejon), običajno je zbirališče pred stavbo ekonomske fakultete. Tu v Albaceteju namreč del mesta zaseda kampus, kjer je precej fakultet, upravne stavbe, knjižnica in ostale študentske površine, od centra pa je vse skupaj odmaknjeno kakih pet minut hoje, tako da je zvečer imeniten prostor za žuranje. Torej, pobrali smo še preostalo pijačo in odšli na botellon. Zanimivost #3: v Španiji je ravno tako "Kebrov" zakon, ki prepoveduje prodajanje alkoholna po desetih zvečer. S to razliko, da se tu v Albaceteju tega držijo bolj tako-tako. "If you know where to go, then it's no problem," je rekel Pablo. Botellon je dejansko neke vrste napol organizirana žurka, kjer moraš prispevati 5?, če nimaš s seboj pijače, piješ pa pač od vseh, pač pridružiš se skupinici in dobiš pijačo. Zanimivost #4: Španci se odpravijo ven žurat šele okrog polnoči, v diskačih se dogajanje začne šele po treh ponoči, povsod pa se običajno žura vse tja do šestih, sedmih zjutraj. Mi smo bili ob enajstih tako prvi prisotni na botellonu, šele čez kako uro so se nam pridružili prvi španci, nato pa se je začelo počasi nabirati. Glede na to, da jezik precej bolj teče po nekaj požirkih, sem padel v debato z dvema chicama in enim chicom, ki študirajo v Albaceteju, dejansko smo se pogovarjali kake dve uri, razumel sem vse, razložil sem tudi vse, kar niso mogli prehvaliti moje španščine. Jaz pa v smeh. Od časov znam namreč le sedanjik, besedišče pa je še vedno precej skromno, tako da pol besed potegnem kar iz angleščine. Očitno pa napredujem, čeprav mislim, da profesorica španščine ne bi bila ravno zadovoljna, če bi prišel na tečaj malo "okrogel".

Po botellonu smo se odpravili v center, kjer so tri ulice polne barov in klubov, okvirno se publika razdeli na starost. Mi smo bili v klubu Tejo (izg. teho), ki je trenutno kao "the place". Dejansko je bilo kul, dobra glasba, le gneča je malo spominjala na ljubljanska dogajališča. Okrog štirih smo zaključili, čeprav so nas Španci gledali precej postrani, češ, a že? Španci si dele dneva razlagajo malce drugače, kot smo navajeni. V Madridu se to niti ni poznalo, saj je le velemesto in je nenehno živahno. Tu pa je povsem druga pesem. Dan začne nekje okrog devetih, desetih, ko ljudje počasi vstajajo in se odpravijo na kavico, tortico, po kruh v pekarno, na sprehod v park, oziroma v službo. Okrog treh napoči siesta, ko se trgovine striktno zaprejo. Tu v Albaceteju se zaprejo tudi "večje" trgovine, ala Zara, ravno tako pa tudi skoraj vsa trgovska središča. Okrog petih, pol šestih pa mesto ponovno zaživi. Največ ljudi srečaš po mestu okrog osmih zvečer, v poletnem času pa najbrž že kasneje. V nedeljo in ob praznikih pa je zaprto vse. Danes je praznik, kakor sem razumel, nekaj v zvezi z mestom Zaragoza, tako da nimamo predavanj. Z Moniko sva zjutraj (beri: ob pol dvanajstih) odšla v mestni muzej, kjer je do konca meseca razstava Picassovih grafik. Vstop v muzeje je ob nedeljah in praznikih brezplačen, z videnim pa sva bila precej zadovoljna. Razstava je bila sicer bolj skromna, a vseeno lep vpogled v delček Picassovega zgodnejšega ustvarjanja. Človek je bil genij, nekaj grafik je res fantastičnih.

To bo zaenkrat vse, fotke bom objavil takoj, ko bo mogoče, vem, da samo obljubljam, ampak je res ogromno stvari še za uredit in računalniška učilnica je običajno nabito polna. Najbrž v soboto ali nedeljo, ko se dom izprazni. Nisem ravno prepričan, kje so moji cimri, saj jih nisem videl že dva dni, ravno tako ne vem, če odhajajo čez vikende domov. Ampak domnevam, da ja, saj pralni stroj obratuje le zame. Hasta luego!

I'm an alien, I'm a little alien

2006-10-10T13:25:00.000+02:00

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Se vedno v Madridu

2006-10-08T12:06:00.000+02:00

Nedeljsko jutro v Madridu je precej zaspano. Vecina stvari je zaprtih, tudi cyber poleg Jasmininega stanovanja, tako, da sem moral malce nizje po ulici, ter nasel kitajski cyber cafe. Kako to izgleda? Lastnik je Kitajec in cyber je poln Kitajcev, ki igrajo WoW in druge online igre, ter se pogovarjajo z drugimi Kitajci v nekih drugih cyberjih. Nisem pa preprican ce na Kitajskem ali samo v drugem predelu Madrida.

Zadnja dva dneva sta bila prepolna dogodivscin. V petek sva imela z Jasmino ucno uro po Metro-ju, tako da sem dobil malce obcutka, sla sva do centra in se sprehajala po glavnih ulicah. Metro je seveda edini mozen nacin za potovanje po Madridu. Je hiter, postaje so razporejene po celem mestu in clovek se hitro navadi na prestopanja in smeri voznje. Na zacetku se kar nisem in nisem mogel navaditi na to, kako je folk temen. Povprecni Spanec ima namrec polt, ki najbolj ustreza nasim ciganom. Tako da je na zacetku malce cuden obcutek, ko si najbolj svetel clovek na metroju, pa se zdalec nimas svetle polti. Ampak se navadis. Drugace pa s svojimi modrimi ocmi med mnozico izstopam se bolj kot Jasmina in njeni blond lasje.

Sedaj mi je jasno, kaj imajo v mislih vsi tujci, ki pridejo v Slovenijo in takoj recejo, da so Slovenke najlepse zenske na svetu, ker so preprosto razlicne. Tukaj so namrec vse zenske iste. Ne recem, kar precej Spank je zelo lepih, a imajo takorekoc vse rjave oci, crne lase, temno rjavo polt in znacilno obliko obraza... Vec kot ocitno je, da je tukaj "Becks" stil popolnoma out. Vsi tipi so postrizeni na (sedaj ze ex-, saj se je fant obril) Fernando Torres "look", torej popolnoma obrito pri strani in daljsi lasje po sredini. Nekaksen novodobni mullet, oziroma pri nas bolj znano kot bundesliga look. Dejansko izgleda precej dobro.

V petek zvecer sva z Jasmino iskala flamenco bar, ampak neuspesno, se tisti, ki sva ga nasla, je imel rahlo previsoko vstopnino. Cene v srediscu Madrida so, jasno, po raznih kaficih in restavracijah navite v nebo. Za dva ananasova soka sva tako odstela 10?. Ampak na terasi kafica na enem izmed trgov v samem centru, v zelo sproscenem vzdusju. Na sploh so Spanci zelo "tranquilla", torej mirni, sprosceni. Povsod so dolge vrste, povsod se caka, ampak nihce se ne razburja. Ravno tako so precej kulturni na metrojih, najprej grejo ljudje dol, sele nato gor na metro. Na tekocih stopnicah se postavis desno, saj je levi del rezerviran za ljudi, ki se jim mudi. Mogoce pa to ni kultura naroda, temvec le kultura mesta, ki lahko le tako normalno funkcionira.

Obiskala sva tudi glavni trg, "Plaza Mayor", kjer je bilo ogromno dogajanja. Najprej sva se pridruzila mnozici ljudi, ki so se zbrali okrog dveh mozakov, prvi je imel kitaro, drugi pa tamburin, slednji je zacel animirati mnozico in kmalu so vsi okrog peli na ves glas, vecinoma je slo po obcutku za revnejsi sloj prebivalstva. Nekdo naju je opazil, da izstopava, in nama je razlozil da gre za molitev k Bogu. Res je bilo zanimivo, ljudje so peli, plesali, povsem sporosceno, dejansko so se na polno zabavali. Iz "cerkve" (belo pobarvana hisa z napisom krscanska cerkev) v Jasminini cetrti je ravno tako velikokrat slisati petje. Povsem drugace kot nasi ultra-dolgocasni obredi. Nato sva se preselila k drugi mnozici, kjer je mlada, povsem tetovirana zenska, vrtela ognjene palice in verige (ter pobirala prostovoljne prispevke), a so jo s prijatelji kmalu prekinili policaji, mogoce bolj zaradi kupa pijace in sumljivih substanc, ki so krozile med njimi, kot zaradi preformansa. Tretja mnozica pa je bila zbrana okrog "Mariachi" benda, kjer je sest mozakov, oblecenih v spanske narodne nose, igralo spansko narodno glasbo in to sploh ne tako slabo. Kmalu je mimo prisel mozakar, ki je v klobuk vrgel 5? in zahteval glasbeno zeljo, nato pa se postavil pred njih in odpel celotno, kakih 7 minut dolgo pesem. Spanci so res odprt narod.

V soboto je Jasmina ze zjutraj odsla na vnaprej dogovorjen izlet v Zaragozo, tako da sem imel cel dan zase. Destinacija: shopping. Prakticno cel dan sem prezivel v centru Madrida, na ulici Fuencarral, kjer se trgovina drzi trgovine. Na voljo je prakticno vse, od bolj (Zara, Adidas originals, Nike Madrid) do manj znanih trgovskih znamk. Ce koga zanima, v madridskem H&M-ju imajo popolnoma iste stvari kot v ljubljanskem. Torej isto nekvalitetno poceni sranje. Ljudje se po ulicah naberejo sele okrog sedmih, osmih zvecer, a takrat je center takorekoc nabit, kakrsnokoli nakupovanje pa spremljajo neskoncne vrste. Tudi v Fnac-u (trgovina s tehnicno robo), kjer sem hotel kupiti USB kljuc, je bilo potrebno cakati okrog 20 minut. Tako da sem se raje obrnil. Zivljenje se tu nasploh zacenja sele v vecernih urah, tudi otroci pridejo pred blok sele po sedmih zvecer. Poizkusil sem tudi originalno spansko tortiljo, ki skoraj mora biti vsec povprecnemu slovencu. Gre namrec za 1cm debelo krompirjevo palacinko med dvema kosoma kruha. What more could a person want :] Zvecer sva z Rachel odprla vsak svojo pivo in debatirala o razlikah med Evropo in USofA. Najbolj sva se nasmejala nad dejstvom, da si ne upa piti mleka v Spaniji, saj je navajena, da je v Drzavah mleko vedno v hladilnikih, tukaj pa (tako kot pri nas) preprosto na policah. Sicer se zaveda, da, logicno, ni pokvarjeno, ampak ga vseeno prakticno ne pije. Nic, zaenkrat bodi dovolj, mislim da je Jasmina ze vstala, obljubil sem namrec, da bom skuhal kosilo. Jaz in moj predolg jezik...

Al final en Espana!

2006-10-06T13:22:00.000+02:00

Koncno v Spaniji! Glede na to, da sem v spanskem cyberju v eni izmed Madridskih cetrti in se mi ne da ubadati se s sumniki, boste morali malce potrpeti. Se vedno ne dojamem, da je to dejansko moj prvi dan v Spaniji.

Vceraj ponoci sem priletel iz Benetk (Venezia Marco Polo) v Madrid. Letalisce v Benetkah je prijazno, majhno, a vseeno z zadostno ponudbo. Prejsnje izkusnje so me izucile, da je tri ure pred letom res nuja, tako da sem moral malce vec cakati, a sem pa (za razliko od omenjenih prejsnjih izkusenj) vsaj prisel na letalo. Precej slabse se je godilo kupu Anglezev, saj je na londonskih letaliscih ocitno se vedno katastrofa. Angleski penzionisti so tako v grucah klepetali o popotnih dogodivscinah in nenehoma strmeli v zaslone, kjer so se izpisovali leti, a so letala proti Londonu praviloma zamujala vsaj za dve uri.

Moj let je bil na sreco brez posebnosti, vse po planu, po letalu je bilo precej prostih sedezev, tako da je bil let malce udobnejsi, saj je lahko clovek malo bolj iztegnil noge. V moji vrsti je sedel se Italijan, okrog trideset let, s katerim sva hitro padla v debato. Doktor molekularne biologije, ki je doktorski studij opravil v Nemciji, tam prebil 5 let, na projektu pa se je spoznal s sedanjo zeno, Kitajko. Nato sta se preselila nazaj v Italijo, vceraj pa sta letela v Madrid na poroko njegovega bratranca, ki se ze drugic zeni s Spanko. S seboj sta imela sestmesecnega sinka Michaela. Zenini starsi so namrec predlagali kitajsko ime, njegovi italijansko, potem pa sta se odlocila za anglesko, da ne bo zamer. Italijan, ki govori zelo dobro anglesko, je bil pac atrakcija, ki se jo splaca malce bolj spoznati.

Okrog polnoci smo pristali na letaliscu Madrid Barajas, kjer me je pocakala Jasmina, Ptujcanka, s katero sva se spoznala na tecaju Spanscine, ona je na izmenjavi v Madridu. Z njo je prisel se en Slovenec, njen sosolec Rok, ravno tako na izmenjavi, pripeljal pa ju je pa starejsi mozakar iz Madrida, oce spanskega kolega, ki se je kar sam ponudil za prevoz. Njegovega imena mi ni uspelo uloviti, ker se prepocasi navajam na Spanscino, je bil pa senor presenecen nad mojim majhnim kovckom. Ko je namrec par tednov nazaj prisel na letalisce po Jasmino in se dve Slovenki, je bil njegov "station-wagon" premajhen za vso prtljago. Jasmina si stanovanje deli se z Americanko Rachel in se enim Spancem, ki ga pa trenutno ni v stanovanju, tako da sem do ponedeljka jaz okupiral njegovo sobo.

Danes dopoldne so me pustili samega, tako da sem po zajtrku malce raziskoval tole cetrt, odsel sem v trgovino, kjer sem ze moral malce glumit, saj so Spanci prevec zgovorni in se kar ustavijo in te kaj vprasajo. Zaenkrat v odgovor predvsem kimam. Cene v tej trgovini (neka veriga trgovin, ime sem ze pozabil) so dokaj primerljive z nasimi, mogoce le malenkost drazje. Me je pa zmotilo da ni kruha, kot ga poznamo pri nas. Svez kruh obstaja le v obliki treh, stirih vrst struc, ki pa so bolj za en k, ljudje pa vecinoma jemljejo pakiran narezan kruh, ki ga je sicer vec vrst, ampak mi zaenkrat nekako se ne disi. Se bo pa treba ocitno navadit. Sedaj pa grem se malce raziskovat to cetrt (mater, moram si zacet imena pisat v blokec, ker si ne zapomnim cisto nic), ko pride Jasmina s faksa pa v shopping v center. Cez vikend se ostanem v Madridu, v ponedeljek zjutraj pa bom ze odpotoval proti Albaceteju. Hasta luego!

P.S: Na, ko sem ze zadovoljno zacel uporabljati crko nj (n s stresico), ki sem jo nasel na tipkovnici, pa vidim da je blogger ne prebavlja. In ravno tako ne na glavo obrnjenega klicaja. Darn!

Presenečenje par exellence

2006-09-29T08:16:00.000+02:00

Fantje in dekleta, dame in gospodje, od danes je uradno. Vaš avtor leti v Španijo.

Po vseh peripetijah, ki so se dogajale okrog te moje izmenjave, po tem, ko so me zavrnili, potlačili in dali vedeti, da sem zanje le vpisna številka, so na dragi Fakulteti za računalništvo in informatiko naredili največje možno presenečenje in (zaradi pomanjkanja študentov z izpolnjenimi pogoji in novega programa) vse študente 3. letnika spustili v 4. Mislim da tudi največji optimisti niso pričakovali tega in da se kar smejim ob misli, kako mora to dejstvo nervirati prof. Narcisa. V Ameriki ziher tega ne delajo tako. No, bomo o faksu drugič, imam na zalogi precej materiala.

Posledično sem torej status dobil tudi jaz in s tem dokončno zeleno luč za izmenjavo v Španiji. Predavanja tam dol so se mi sicer že začela in bom malce zamudil, ampak nekako mi ta fakt ne pokvari trenutnega veselja. Drug teden torej odletim v Albacete in preživim eno leto v Španiji. Res hvala vsem, ki so mi stali ob strani ta stresni mesec in so me držali pokonci. Bljah, kakšen klišejski stavek. Bom poizkusil še enkrat: Hvala vsem, ki so mi težili, da se bo vse rešilo in ki so z mano delali načrte za drugo leto. Uf, še zdaj ko pišem, kar ne morem verjet, da se je res to zgodilo, že petkrat sem kliknil refresh na domači strani fakultete, da bi videl če so slučajno zamenjali obvestilo z: "Naah, šalamala, nič nismo spustili, boli nas k."

Vglavnem blog bo dejansko dobil funkcijo, ki mu je bila namenjena ob odprtju, torej potovalni blog. Tako da, če vas zanima življenje v Španiji, zaznamki kličejo. Zdaj pa moram letet, kava, zavarovanje, štipendija, uf, pooblastila, stanovanje, dayuum.. . ;]

Kaj potrebuje človek za uspešen začetek večera?

2006-09-22T20:12:00.000+02:00

1. Rekreacijo

5km lagodnega teka, malce po trdi peščeni podlagi, nekaj časa po asfaltu, manjši ovinek po gozdni poti, medtem ko sonce pošilja še svoje zadnje žarke preko vrhov dreves in počasi tone za horizont tik poleg Nanosa.

2. Shake
2 banani, 200g vaniljevega sladoleda, 200ml sadnega jogurta po želji (banana, ananas, lahko tudi z žitaricami), 1dcl mleka. Sestavine vržemo v malce višjo posodo in s paličnim mešalnikom... zmešamo. Zmiksamo. Nalijemo v malce višji kozarec in dodamo slamico.

3. Snedvič
2 tanki rezini črnega oziroma polnozrnatega kruha namažemo z lahkim sirnim namazom, dodamo narezano ledeno mrzlo zeleno papriko in dve trdo kuhani jajci ter ščepec soli. Do polovice zavijemo v papirnato servieto in zagrizemo.

4. Šalo
Duhovnik se sprošča na ribolovu in ujame res veliko ribo. Ko jo povleče na suho, ribič poleg njega z odobravanjem vzklikne: "Glej prasico, kako je velika!" Duhovnik ga ogorčeno pokara, naj pazi na jezik. Ribiča je malce sram, ker mu je ušlo in se hitro izmuzne: "Oprostite oče, ampak ta riba se dejansko imenuje prasica."

Duhovnik sprejme razlago in se odpravi nazaj v cerkev. "Poglejte, škof, kakšno prasico sem ulovil." Škofa skoraj sezuje: "Kaj si pa vendar misliš, to je božja hiša, take besede niti slučajno ne spadajo sem!" "Ne ne, ne razumete, ta riba se dejansko imenuje prasica," mu odvrne duhovnik. "Aha," se škof popraska po glavi, "dobro, bom jaz očistil prasico in jo bomo imeli za večerjo."

Škof očisti ribo in jo odnese h kuharici. "Boste lahko pripravili to prasico?" Nuna kar poskoči od tal. "Kakšna vulgarnost," vzklikne. "Ne, sestra. Ta riba se pač tako imenuje." Kuharica je zadovoljna z razlago in veselo odvrne: "Super, pa ravno danes, ko pride na obisk papež. To bo prava poslastica!"

Zvečer se papež Ratzinger, ki je ravno na poti po Evropi, res pridruži večerji. Kuharica se je resnično izkazala in po glavni jedi, ribi seveda, si vsi oblizujejo prste. Papež je več kot očitno navdušen in pobara prisotne, kje so dobili tako slastno ribo.

Duhovnik ponosno reče: "Jaz sem ujel prasico." "Jaz sem prasico očistil," doda škof in kuharica zaključi: "Jaz pa sem spekla prasico."

Papa Ratzi jih kakšno minuto nepremično gleda z začudenjem v očeh, nato pa se nasloni nazaj na stol, si sname pokrivalo, da noge na mizo, iz žepa potegne steklenico viskija in potegne dolg požirek. "Veste kaj? Vi pizduni ste pa res kul."

Stvari se spreminjajo, ljudje težko

2006-09-21T20:37:00.000+02:00

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply

As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...

Popolne slike za nepopoln svet

2006-09-19T22:31:00.000+02:00

Boing. Danes pa en video zapis. V novoustanovljeni mapi za zavihke, imenovani "blog material", se mi je namreč nabralo par reklam. Glede na to, da je tematika večinoma bolj moralna, sem razmišljal o prisotnosti takih reklam na naših televizijskih programih. Spomnil sem se na nekaj reklam proti pehotnim minam, iz domačih studiov pa je seveda najbolj znana rdeča vrtnica in slogan "ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini". Izvedba sicer bolj garažna, a vseeno je pustila določen pečat. Torej...

Glede na to, da sem se zadnjič razpisal tudi o prometu, naj bo prvi sledeči video o (ne)uporabi varnostnega pasu. Jaz se vežem praktično vsakič, odkar sem prišel iz avtošole. Na začetku se sicer nisem vezal na sovozniškem sedežu, ampak po prometni nesreči, kjer mi je pas mogoče rešil življenje, tudi to ni več vprašanje. Mislim pa da ne poznam nikogar, ki bi se vezal tudi na zadnjih sedežih. Mogoče pa bi se morali?

Metamfetamin je mamilo, ki je v Ameriki po nekaterih ocenah že prehitelo heroin, kar se tiče povpraševanja in števila odvisnikov. Je najmočnejše poživilo, kar jih pozna človeštvo. Konzumantu da mentaliteto supermana, za določen čas je največji as na svetu. Negativne posledice pa so strašne. Zasvojenost nastopi običajno že pri prvem odmerku, preneha le okrog 5% odvisnikov, večletna zloraba pa povzroči aknavost, probleme z očmi, kožo pljuči. Tule imate nekaj slik, ne ravno prijeten ogled. V Ameriki je bila tako sprožena obširna anti-kampanja, tu so še ostale reklame, priporočam ogled. Za info o methu gredo zasluge Modremu.

O nasilju nad ženskami nimam kaj dosti pisati. Kdor uporablja fizično silo za dokazovanje nadmoči nad nasprotnim spolom, ni vreden kaj dosti besed. Točno, pri nas je bila nekaj časa tudi prisotna kampanja, "vsaka (številka) ženska pade po stopnicah". Če se ne motim je bil napis tudi na Kolosejevih stopnicah.

Še en oglas, sicer bolj komercialne narave, a zato nič slabši.

No, pa da ne zamorim preveč, pri spodnjem videu je smeh zagotovljen. Nisem ravno prepričan, če je to originalen samostojen oglas, alternativna produkcija ali pa mogoče celo izsek iz snemanja tega, daljšega oglasa.

Smo Slovenci kulturni?

2006-09-17T14:12:00.000+02:00

To vprašanje sem si zastavljal, ko sem se v deževnem petkovem popoldnevu prebijal iz osrčja prestolnice proti mestni obvoznici in dalje proti domačemu kraju. Na srečo sem prihajal s kvalitetnega kosila, obvezno pripadajoče kave in manjšega sprehoda po trgovinah, kar je malce omililo dvigovanje pritiska ob že tretjem skoku gospoda srednjih let iz kolone in nazaj vanjo.

Mislim da je več kot očitno, da nočem razpravljati o kulturni dediščini slovenskega naroda, ker po pravici povedano, pójem bolj slabo, inštrumenti so se me večinoma kar sami izogibali, kar narišem pa ni všeč niti meni. V mislih sem imel kulturo obnašanja, o kateri SSKJ pravi, da je "lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju". Glede na to, da sem dal skozi nekaj malega (mišljeno dobesedno) našega planeta, je bil odgovor sprva na dlani - slovenci smo nekulturni. Na misel mi je namreč takoj prišla Škotska. Stvar, ki me je ob prihodu v Glasgow presenetila, mogoče še najbolj od vsega doživetega, je bilo striktno ustavljanje avtomobilov na prehodih za pešce. Dejstvo, da tudi popoldne, v največji gneči, ustavi prvi avtomobil, ki opazi približevanje pešca k prehodu, me je popolnoma presenetilo. Kako pa tudi ne, saj sem bil že v rodni Postojni vajen čakanja, da se cesta sprazni, nato pa hitro čez. Prihod v Ljubljano pa je to aktivnost povzdignil na povsem novo raven. Za prečkanje ceste čez prehod na začetku Tbilisijske je namreč potrebno neustrašno zakorakati na cesto, priporočeno je divje mahanje z rokami in odločno gledanje v oči prihajajočega voznika. Včasih pa skoraj raje zamižati. Priznam, malo karikiram, a nisem tako daleč od resnice. Kakšen kaos je sredi Glasgowa povzročilo deset severnih balkancev, ki so se zbirali in čakali drug drugega tik pred prehodom za pešce, raje ne bom opisoval, sem pa vseh pet dni vztrajno čakal, da se bo našel kdo, ki ne bo hotel ustaviti in bo po naše švignil mimo, a sem se moral obrisati pod nosom. Druga stvar, ki me je prijetno presenetila, je bilo čakanje v vrstah. Tako pri čakanju na vlak na glavni postaji ob štirih popoldne, kot pri čakanju na taksi v samem centru, so ljudje stali v zglednih vrstah in se pomenkovali med sabo, brali knjigo ali kimali ob zvoku glasbe iz slušalk. Skorajda filmski prizor. Čakanje je tako avtomatično postalo prijetnejše, saj te v rebra ne žuli dežnik gospe za sabo in ni potrebno s komolci držati na distanci gospoda, ki poizkuša z bočnim manevrom pridobiti kakšno sekundo. Da je čakanje zaradi takih vrst v povprečju krajše, je seveda trivialen podatek. Pogrevam stare stvari, a Lipa se ne bi zgodila, če bi bili čakajoči bolj kulturni. Organizatorji pa lahko prevzamejo del krivde, ker niso poizkušali z prevzgojo. Jebiga, začne se z ograjami, nadaljuje s trakovi, konča z vrsto.

Torej smo Slovenci nekulturni? Glede na prejšnji odstavek skoraj ni dvoma, a sem nato vseeno še malce pobrskal po spominu in se poizkušal spomniti stvari, ki so me na Škotskem motile. Mogoče se komu sliši neverjetno, a na vrhu lestvice je bila nesnaga. Glasgow je namreč nadvse umazano mesto in tisti, ki veliko potujejo, bodo potrdili, da je tako tudi v marsikaterem drugem velikem mestu. Smeti namreč ležijo kar po tleh, tudi v samem središču mesta. Ovitek od čokolade, plastična banjica v kateri je še polovica porcije fish&chips-a in podobni vsakodnevni odpadki so nekaj povsem običajnega na ulici. Pred hostlom, v katerem smo prebili nekaj noči, je bil poleg kante na tleh še kup smeti, zraven pa je nekdo za nameček ponoči pobruhal pločnik. Naslednjih nekaj dni je bila vsebina večerje na ogled vsem mimoidočim, naposled pa je pločnik končno očistil - dež. Pri nas kaj takega še nisem videl. Mesta so čista, uslužbenci snage pridno pometajo in praznijo kante, običajno so cigaretni ogorki edine smeti, ki ležijo po tleh. Da o vaseh, kjer marsikdo poleg dvorišča pomete tudi cesto, niti ne govorim.

Sedaj pa nazaj k stvari, ki me je spodbudila k pisanju. Douglas Adams bi označil promet kot premikanje ljudi v kovinskih škatlah iz točke A v točko B, ki sestoji iz prehitevanja, izsiljevanja prednosti, menjavanja med dvema stoječima kolonama, hupanja, kričanja in gestikuliranja, nekaj je pa tudi dejanske vožnje. Če kje pokažemo svojo balkanskost, je to na cesti, predvsem takrat, ko se vožnja ustavi. Spet se najlažje navežem na dogodek, ko je prejšnjo zimo nek petek popoldne ekspresno zapadlo malce več snega. Vzdrževalci avtocest so bili, kot običajno, popolnoma šokirani nad snegom v zimskih mesecih in tako je na vrhniškem klancu, kakih 500m pred mano, zasukalo dva tovornjaka in promet se je ustavil. Nista minili dve minuti, ko je najprej nekdo počasi, malce še omahujoče, za njim pa seveda ostalih sto kretenov, zavil na odstavni pas. Glej ga zlomka, začuda je bil tudi ta neprehoden. Vozniki smo počasi prilezli iz avtomobilov in začeli čistiti sneg z luči in šip, padlo je nekaj duhovitih pripomb in vse skupaj je ob ogromnih snežinkah delovalo prav malce idilično. Rešitev je prišla dokaj hitro, v obliki tovornjaka vzdrževalne službe, ki bi preprosto odrinil moteče tovornjake. Zakaj je torej vse skupaj trajalo skoraj eno uro? Jasno, ker vzdrževalci niso mogli do ovir na cesti, ker je sto en kreten stal na odstavnem pasu in je bilo potrebno te avtomobile premakniti v prostore med avtomobili ne-kretenov, ki so ostali na svojem pasu. Naša situacija je bila še precej komična, saj smo vsi rinili te avtomobile gor in dol, levo in desno, a če bi šlo namesto ruskih tovornjakarjev za hujšo prometno nesrečo in če bi namesto vzdrževalcev nemočno obstali reševalci, ne bi šlo nikomur na smeh. Izgubiti nekoga v prometni nesreči mora biti grozno, če pa se zavedaš, da je rešilec prišel deset minut prepozno, ker je nekdo drug hotel biti najpametnejši...

Kultura je precej širok pojem, ki zajema preveč dejavnikov človekovega bivanja, da bi lahko kar na oko določili stopnjo kulturne ozaveščenosti nekega naroda. Za nekoga je pač določena stvar pomembna, za druge se sploh ne zmeni. O (ne)pozdravljanju v trgovinah in drugod sem že pisal, zgoraj sem omenil dva dokaj ostra primera, ko ljudje nastradajo zaradi nekulture, ki pa sta na srečo precejšnja redkost. A tudi majhne stvari štejejo. Zakaj bi vrgel ovitek od žvečilnih na tla, če je pa koš za smeti deset metrov stran? In ne, ni res, da en sam ne pripomore nič. Sploh če malce teži ljudem okrog sebe.

Vem, da sem se precej razpisal, a če ste se prebili do tule, vas to zagotovo ne moti. Na desni strani sem dodal anketo, malce lažjo rešitev za tiste, ki se jim ne da komentirat, trenutno me zanima vaše mnenje o vsebini na blogu. Pa še nekaj malega za konec. Ko sem začenjal s svojo vožnjo po cestah na postojnskem, je bilo mnenje o vozniških sposobnostih jasno - Ljubljančani nimajo pojma. Vozijo katastrofalno, sploh se ne znajdejo na cesti. Nato pa je sledila selitev v prestolnico in šok ob prvi prometni konici. Po treh letih vožnje, ko mi je postalo samoumevno izkoriščanje rumene luči do konca, razvrščanje v pasove tri križišča vnaprej, hitrostno bočno parkiranje in spremljanje vseh vozil okrog sebe, sem spremenil mnenje. Ljubljančani vozijo prekleto dobro, a so pač navajeni na drugačen tip prometa.
Goričani nimajo pojma.

Sto ljúdi, sto čúdi, premalo komentarjev

2006-09-13T18:57:00.000+02:00

V zadnjih zapisih sem mogoče malce preveč zašel v nogometne in športne vode, upam da nisem s tem izgubil kakšnega dela bralcev, ki jih to ne zanima preveč. Ampak dejstvo je, da je šport, sploh nogomet, tema o kateri bi lahko razpredal še in še. Če bi imel na voljo več komentarjev, bi se najbrž uspel bolje prilagoditi željam, tako da zadnjič lepo prosim, dajte no komentirat. Vzame vam dve minuti, zadovoljen pa bom tudi s stavkom "jebeš fuzbal, gremo raj na pleskavico".

Pleskavica, balkanska različica McDonald's-ovega bednega izgovora za meso, ki ga tlači v hamburgerje (ali pa obratno), Wikipedija o njej pove, da je Srbskega izvora in da se nad njo navdušujejo vsi, ki ležijo na migracijski poti Srbija-Nemčija, ne gre pa spodbijati dejstva, da je najboljša s kajmakom, če se le da ob petih zjutraj, po napornem obhodu Ljubljanskih študentskih dogajališč.

Nemce si stereotipno sicer predstavljamo kot dokaj zaprt narod brez smisla za humor, razgovorijo se šele ob vrčku piva in klobasi (ali pleskavici). Spodnji primer pa kaže, da le niso tako zateženi, mislim da bi pri nas v podobnem primeru ljudje kaj hitro začeli vihteti pesti. Mogoče se pa motim... Je bil že kdo žrtev skrite kamere?

Še en filmček, ki me je navdušil med brskanjem po YouTube-u. Prvi nastopajoči ni bogvekaj, počakajte na fanta v oranžni majici. He's got some moves.

PS: Pozabu povedat, prvi filmček posredovan s strani cimra, ki se pridno oglaša v komentarjih. Via \o/, bi se lahko reklo :]

Tujega nočemo, našega ne znamo

2006-09-11T19:34:00.000+02:00

Na Kratkočasniku so se lotili teme, ki bo v prihodnosti zagotovo še burila duhove - internetna cenzura. Kot lahko preberete v njihovem zapisu, je Ministrstvo za finance poslalo dopis našim internetnim ponudnikom, naj onemogočijo podjetja, ki na našem spletnem prostoru ponujajo igre na srečo, nimajo pa ustrezne koncesije. Zadeva je bila urejena na način, ki je v slovenskem prostoru trenutno jako aktualen: če ne zmoreš konkurirati - onemogoči.

Loterija Slovenije ima v svoji ponudbi že vrsto let tudi športne stave. Pred nekaj leti so stopili v korak s časom in svoje storitve preselili tudi na splet. Porodne krče sem spremljal tudi jaz, s cimrom sva nekaj malega tudi stavila, predvsem na NBA tekme, a nato kmalu obupala. Tuje stavnice so namreč svetlobna leta pred našo. Spremljanje tekem v živo, stave v živo, single stave na vse dogodke, atraktivne kvote - vse to so lastnosti, ki jih naša loterija ne more/zna ponuditi. S prijateljem, ki je s stavami zaslužil prenekateri tolar, sva že dolgo časa nazaj razpravljala o tržni niši pri spletnih stavah na našem prostoru, ampak sva prišla do zaključka, da je tuja konkurenca premočna, poleg tega pa drži Loterija Slovenije toliko niti v rokah, da je pridobitev koncesije brez ustreznega "podmazovanja" utopija. Da bi se dalo na našem skromnem tržišču kaj zaslužiti, je zavohal tudi gigant BetAndWin, sedanji Bwin, ter med svetovnim prvenstvom v nogometu začel z intenzivno oglaševalsko kampanjo, ki se je nedvomno obrestovala. Zato ni ukrep ministrstva prav nič presenetljiv, kvečjemu pričakovan. Loterija Slovenije se je, namesto da bi storila vse, da dohiti konkurenco in s kvaliteto obdrži uporabnike, s pritiskom na ustrezne gumbe, na lahek način znebila konkurence. In stopili smo dva koraka nazaj. V skladu z zakonom, seveda.

RTV Slovenija je med že omenjenim svetovnim prvenstvom v nogometu delila svoje pravice s Kanalom A, obe televiziji pa sta bili nesposobni gledalce pritegniti z ustreznimi vsebinami, predvsem pa s kvalitetnimi komentatorji tekem. Dobro, resnici na ljubo, se je nacionalka potrudila vsaj s studiom, ki je končno prešel ustaljene okvire dolgočasnih pultov in neatraktivnih kvizov, a so bili komentatorji tista točka, kamor se je sproščal bes ljubiteljev nogometa. Bergant je prežvečen, Stare kljub novim očalom vidi vse manj, Kavčič se počasi izboljšuje, komentatorji na Kanalu A pa si sploh ne zaslužijo tega naziva, s svetlo izjemo Obreza, pa tudi on ne paše prav vsem kibicom. Le-ti so tako posledično preklapljali na hrvaško televizijo, kjer svoje delo opravljajo precej bolje. Letos je tako huronski smeh žel duet Bogdan-Vela. Ta praksa preklopa je med ljubitelji nogometa prisotna že dolgo časa, predvsem med tekmami Lige Prvakov, kjer je bil velikokrat izbor pri sosedih boljši kot pri nas, a tako masovno se to še ni zgodilo. Odgovor RTV-ja in Pro Plusa je bil jasen - zatemnitev hrvaškega kanala. Namesto da bi se še malce bolj potrudili in obdržali gledalce, so jih preprosto prisilili. V skladu z zakonom, seveda.

Kar se mene tiče, je ta princip popolnoma zgrešen, saj prinese rezultate le kratkoročno, dolgoročno pa slej ko prej pride do trenutka, ko je potrebno popustiti, takrat pa je lahko za ponudnika tudi že prepozno, če začasnega monopola ne izkoristi za napredek. Na srečo pa je tu tako ali tako trg tisti, ki postavlja merila. Monopolistični časi so minili, oziroma vsaj minevajo, trg je neizprosen in če se nisi včasih pripravljen tudi žrtvovati, slej ko prej sledi umik pred konkurenco.

Zadnja dogajanja v nogometu na slovenskem kažejo prav na to, vladavini Rudolfa Zavrla so očitno šteti dnevi, za Oblakom se že kažejo žarki sonca, RTV Slovenija pa je izgubila boj za pravice za Ligo Prvakov. Tako bo naslednja tri leta najmočnejše klubsko tekmovanje prenašala samo PrvaTV. Kljub pritoževanju določenega dela gledalcev, ki živijo na območjih brez signala dotične televizije, to odločitev komercialne televizije lahko le pohvalimo, saj bo, če ne drugega, prinesla določene spremembe in pokazala, da se da zmagati tudi proti največjim in posledično vnesti svežino tudi na področja, kjer se ni že dolgo časa nič spremenilo. PrvaTV je komentiranje pametno prepustila Obrezu, ostali člani ekipe bodo dobili priložnost pri utrinkih z drugih tekem in oddajah. Upam na kakšen zanimiv komentatorski dvojec, sploh Udoviča bi rad enkrat slišal tudi med tekmo. PrvaTV je s to potezo dokončno prevzela štafetno palico v športnem prostoru, ki naj bi se poleg sedanje ponudbe nogometa s celotne Evrope še razširila. Živele spremembe!

PS: RTV Slo se je za zadnjo reprezentančno tekmo sicer zelo potrudila in hvalevredno ponudila roko pri boju proti Zavrlu. Gostje so bili enkratni, prispevki tudi dokaj zanimivi, Saškovo požiranje sline ob udrihanju Pavlina in Udoviča po NZSju in Verdenikovo opravičevanje Oblaku pa je bilo neprecenljivo. A vseeno mislim da je RTV naredila napako. Glede Lige Prvakov se je branila z argumentom, da ima na voljo dovolj ostalih zanimivih vsebin. Jutri boste namesto lige prvakov lahko spremljali:

20:00	VIZUM ZA PRIHODNOST, BOSANSKA HUMORISTIČNA NADALJEVANKA, 10/30
20:45	ALDO NIKOLAJ: STARA GARDA, PREDSTAVA STALNEGA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V TRSTU
22:10	DOBER DAN, GOSPOD ŠLOMI, IZRAELSKI FILM

Upam, da cenjena televizija ne bo zamerila, če bom raje gledal fuzbal.

Please, you look

2006-09-05T14:11:00.000+02:00

Včeraj sem po mukotrpnem in dolgočasnem učenju (na našem faksu drugačnega tako ali tako redko doživiš) šel za sprostitev na brezplačni turnirček na PartyPokru. Končni rezultat - tretje mesto od 11.500 prijavljenih. Najbrž bi lahko prilezel tudi na prvi dve mesti, ampak sem imel po šestih urah igranja poln kufer vsega in sem zato začel igrat na vse ali nič... Vseeno ni slabo, osmemu in šestemu mestu sem dodal še eno finalno mizo. Med turnirjem sem seveda na polno surfal in tako naletel (via everything tarantino) na parodijo kultnega Pulp Fictiona. Kdor me pozna, ve da Quentina Tarantina kujem v zvezde, ter da je zame Pulp Fiction daleč najboljši film, ampak o tem kdaj drugič. Spodnji filmček je sicer bolj primeren za tiste, ki film dobro poznajo, mene je nasmejal do solz. Ekstra info: filmček je parodija tudi na letošnjo lovsko nesrečo, ko je Dick Cheney ustrelil Harrya Whittingtona.

Ko smo že ravno pri filmih, spodnji trailer obeta skledo smeha. Človeka, ki sliši na ime Sacha Baron Cohen poznate verjetno vsi, a gotovo bolj po imenih Ali G in Borat. Angleški igralec in komik, ki prihaja iz židovske družine (oče Valižan, mama Izraelka) je znan po svojem neposrednem in na trenutke skoraj nesramnem humorju, ki pa pod svojo preprostostjo skriva inteligentno kritiko družbe. Kyažahštan tyelevižon prezentz - Borat: The Movie

Ples za dež

2006-09-02T19:18:00.000+02:00

FIFA, krovna nogometna organizacija, je 11.12.2000 proglasila Real Madrid C.F. za "Best club of the XX century", torej najboljši klub dvajsetega stoletja. V letošnjo sezono La Lige in Lige prvakov so nogometaši belega baleta pritekli na igrišča z dresom, ki ima na prsih stiliziran simbol tega priznanja. Vsi anti-madridčani so se zlobno nasmehnili in namignili, da bo to tudi letos edina "lovorika".

Najtrofejnejši klub v Evropi doživlja namreč sušno obdobje. Leta 2002 so osvojili Ligo prvakov, 2003 špansko ligo, od takrat dalje pa nič več. Po lanskih debaklih z menjavami trenerjev in medlo, neprepričjivo igro skozi celo sezono, so se letos odločili, da klub povrnejo na pota stare slave. Fiorentino Perez, krivec za naziv "Los Galacticos", je zapustil barko, volitve so prinesle novega predsednika, Ramóna Calderóna, ki pa že doživlja prve stresne trenutke. Calderónove obljube na volitvah so bili brazilski virtuoz Kaká, nizozemski torpedo Arjen Robben in španski veliki up Cesc Fábregas. Nakupi, ki so se zdeli nerealni - in se tudi izkazali za take. Je pa Calderon vsaj izpolnil napovedi o trenerju in v klub ekspresno hitro pripeljal Fabia Capella, ki se je vrnil na kraj zločina. Capello je takorekoč sestavil sanjsko moštvo, ki je prihodnja leta sejalo strah širom evrope, a brez njega na klopi. V Juventusu je nadaljeval svojo vizijo in ravno tako sestavil kompaktno moštvo z zmagovalno mentaliteto. Navijačem se je zato zdel imenitna rešitev, saj je bilo dovolj gledanja v hrbet drugim klubom. Za rezultate so pripravljeni sprejeti tudi malce manj baletno igro.

Sledil je pohod po nogometni tržnici. Capello je iz potapljajočega se Juventusa pripeljal enega najboljših branilcev na svetu, Fabia Cannavara, ter svojega ljubljenčka, "Pumo" Emersona. Še en zelo zaželjen branilec Juventusa, Gianluca Zambrotta se je raje odločil za prestop k največjemu rivalom - Barceloni. Novi trener je ocenil, da klub potrebuje okrepitev tudi v napadu in je iz Manchestra pripeljal Ruuda van Nistelrooya, ki se je po sporu s trenerjem Fergusonom odločil za nov izziv. Iz francoskega Lyona je prišel Mahamadou Diarra, defenzivni vezist iz Malija, ki je končno zapolnil vrzel na sredini, nastalo z odhodom garača Makeleleja. Capello si je silno želel še enega centralnega branilca, ampak je namesto tega dobil José Antonia Reyesa, levega krilnega igralca iz Arsenala, ki je praktično celo poletje prosil za prestop. Iz kluba je odšlo kar precej igralcev, za katere je nova uprava menila, da ne bodo potrebni, je pa sklenila kar dobre posle, saj je bila večina igralcev le posojenih. V španski prvi ligi bodo tako med drugim končno dobili priložnost za dokazovanje tudi mladinci, vzgojeni pri Realu, za katere pa v dobi Perezovega predsednikovanja ni bilo posluha in tako se je takorekoč izgubila skoraj celotna generacija nadarjenih nogometašev. Upajmo, da bo v prihodnje drugače, čeprav poznavalci italijanskega nogometa trdijo, da Capello ravno tako ni preveč naklonjen mladincem, saj več stavi na izkušnje.

Madrid je tako letos začel svojo trnovo pot z ekipo, ki na prvi pogled obeta več od lanske. Obrambna linija je s "carabinierjem" Cannavarom nedvomno pridobila na trdnosti, mlademu upu Sergiu Ramosu bo igranje s takim mojstrom še kako koristilo pri razvoju, v oči pa bode kratka klop - anglež Woodgate, ki je končno okreval po seriji poškodb, ki so mu onemogočile igranje v prejšnjih dveh sezonah, je bil nerazumljivo posojen v Middlesbrough. Capello ni naklonjen mlademu brazilcu Cicinhu, saj dvomi v njegove obrambne sposobnosti, bolj so mu všeč izkušnje Michela Salgada. Na levi strani obrambe pa bo še vedno brzel Roberto Carlos, z učinkom katerega pa navijači v lanski sezoni niso bili preveč zadovoljni. Sredina se je končno okrepila tudi v obrambnem smislu, Diarra je že pokazal, da je izvrsten igralec, da še zdaleč ne zna samo razbijati igre, kot so si ga predstavljali nekateri. Emerson je za okus nekaterih že malce prestar za vrhunske predstave, a mu Capello izkazuje ogromno naklonjenost. Za povezovanje sredine z napadom bodo letos skrbeli veliki dolžnik Guti, čudežni deček Robinho, povratnik (v igralsko formo) Cassano, novinec Reyes, ter metroseksualni simbol David Beckham. Navijači bi radi gledali predvsem Robinha, ki pa si ni izboril prevelikega zaupanja italijanskega stratega. Brazilcu gre malce na roko poškodba Cassana, ki je že nakazal, da se vrača v odlično formo in upravičuje Capellove pohvalne besede, a se bo Robinho moral vseeno boriti z Reyesom, ki igra na istem igralskem položaju. Robinhov adut bo vsestranskost, saj je navajen igrati tudi na sredini in desni strani napada - kjer pa bo najbrž redno začenjal Beckham. Kljub opozarjanju strokovnjakov, da so se uresničile napovedi, da Beckham ni igralec za Španijo, sploh pa ne za Realov koncept igre, je uprava z njim pogodbo podaljšala še za prihodnjih nekaj let. Mogoče lahko letos pod Capellovo taktirko pričakujemo več taktične discipline, a kaj ko anglež preprosto izstopa. Njegove podaje čez pol igrišča so na trenutke res dih jemajoče, a kaj ko zaustavlja tekočo igro po tleh, predložkov pa napadalci običajno ne znajo pretvoriti v zadetke. Škoda, saj je predober igralec (in marketinška znamka), da bi sedel na klopi, hkrati pa na igrišču ne doprinese dovolj k igri. V konici napada se največ pričakuje od Ruuda, ki je opozoril z izvrstnim nosom za gol, Ronaldo še okreva po operaciji kolena in zbija odvečne kilograme, španski fenomen Raúl pa se na vse pretege poizkuša vrniti med največje, saj so ga padci forme in poškodbe potisnili v ozadje.

Real Madrid bo letos na vse preteg poizkusil priti do vsaj ene lovorike. Liga prvakov bi bila sanjska, španska liga prav tako, a kaj ko je pokal najbrž še najbolj realen a hkrati tudi najmanj cenjen. La liga bo namreč letos izredno težka in zanimiva. Barcelona je okrepila tudi tiste položaje, kjer je lani pokazala malce šibkosti, a je moč klubov iz ozadja pokazala tudi Sevilla, ki jih je na evropskem superpokalu gladko premagala. Atlético iz Madrida in Valencia sta nakupovala preudarno in kvalitetno, ter sestavila moštvi, ki bosta napadli sam vrh, ne gre pa zanemariti tudi Villareala, ki bo vse moči usmeril v domače tekmovanje. O ligi prvakov pa je skoraj škoda zgubljati besede. Londonski Chelsea bo letos naredil prav vse, da bi končno stopil na vrh evrope, Barcelona, Bayern, Liverpool, Manchester in Milan pa tudi ne bodo stali križem rok. Je pa res, da gre za povsem drug način tekmovanja, da je tekem manj in da lahko marsikaj odloči tudi sreča.

Za katero pa vsi vemo koga spremlja. Hrabrost, nepopustljivost in želja po igranju so stvari, ki jih navijači Madridskega Reala letos želimo videti na igriščih. Da bi igrišča zapuščali z dvignjenimi glavami in pa da bi vseeno le padla kakšna kapljica dežja in pregnala sušno obdobje.

Kamera+ideja

2006-08-28T17:27:00.000+02:00

Včeraj sem med rednim pregledovanjem priljubljenih blogov opazil, da imava z Jonasom še eno skupno zanimanje. Filmčke domače oziroma nizkocenovne produkcije, kjer ideja in izvedba prevladata nad denarjem. V prejšnjem zapisu sem vam predstavil Balancing point, v Jonasoven blogu pa si poglejte videospota skupine OK Go, sploh prvi je odličen. Tale filmček pa mi leži že dolgo med zaznamki, sem čakal pravo priložnost, meni je izvedba res odlična:

Ko sem že zapiral laptop, sem se spomnil na še en star, a zato nič manj zanimiv video - Spasmodic:

P.S. Vem, nisem ažuren, ampak je spet napočil čas učenja, tokrat je vse še malce bolj voda-v-grlo-tekoče. Jutri pošljem prošnjo za pogojni vpis v naslednji letnik, saj je v primeru da ne naredim izpitov ogrožena moja izmenjava v Španiji. Jap, to sem izvedel štirinajst dni nazaj. Držite pesti...

Bombastična frizura

2006-08-16T00:17:00.000+02:00

Se peljem danes proti BTCju, pa križišče pri Legendah prazno. Pridem do križišča pri Tivoliju, prazno. Križišče za v Bežigrad. Prazno. Meni nič jasno, rondo na koncu Bežigrada, prazen, rondo v BTCju - prazen. Garažna hiša popolnoma prazna. Aja, praznik, slipped my mind. Restavracije v Cityparku pa zaprte. Krasno, res. Nič, se grem pa samo ostrič v Kolosej. Pridem v salon in ko čakam kakšnih 45 minut, vidim skozi okno plapolati bel plastičen trak STOP POLICIJA. Nisem sicer zihr, ampak zdelo se mi je, da ob prihodu v Kolosej traka ni bilo. Poleg tega se ga najbrž ne dobi tako nalahko kot PTT in podobne. No ja, nima veze, berem naprej revijo. Končno pridem na vrsto, frizer mi ravno umiva glavo, ko pride v salon mladenič in pove, da moramo takoj vsi ven. Da ne ve, kaj je, ampak policija nekaj preiskuje, in da moramo takoj nujno vsi ven. Menda je bomba. Frizerka čist panična, že teče ven. Meni in frizerju nič jasno, jaz še brisačo vzamem in greva počasi ven. Zunaj cel Kolosej stoji na soncu in gleda može v modrem, kako skačejo okrog dvorane. Ful dobro, res, super potegavščina. Na srečo sem jo jaz še dobro odnesel, gospa srednjih let je prišla ven napol pobarvana, s čisto razmršenimi lasmi. Je takoj rekla, da taka ne gre nikamor, da bo kar počakala. Gospodje v modrem pa malo za šalo, malo zares skačejo čez trakove in postopajo okrog, gostje v piceriji se ne dajo motiti in mirno žvečijo kosilo na terasi, za belo-modrim trakom, natakarji iz taiste picerije se usedejo poleg policajev na ograjo (še vedno kajpak v območju stavbe) in prižgejo čikec, ter začnejo podjebavat najbližjo policistko. Ne vem no, meni je vse skupaj izpadlo malce neumno. Saj vsi vemo, da je zajebancija, da itak ni bombe, ampak če že evakuirajo vse kinodvorane, potem naj vsaj fakin profesionalno dokončajo delo in dejansko izpraznijo okolico stavbe. Ne pa da smo sedeli na štangicah 5 metrov stran od ogromnih steklenih šip in viseče sprednje stene. Šele po kakih desetih minutah se je nekdo vendarle odločil in premaknil trak še za kake 3 metre dlje od stavbe. Brez, da bi rekel, naj se odstranimo, se ve. Šlamparija brez primere, al' naj naredijo red, al' pa naj pustijo ljudi nazaj noter. Ah ja, lahko vzameš Slovenijo iz juga, ampak ne moreš vzet juga...

Med surfanjem sem (via linkswarm) naletel na še en odličen video. Poglejte ga v celoti, spet priporočen celozaslonski način in dobri zvočniki. Par ljudi s kamero in odlična ideja, to je vse, kar je potrebno...

Aja, v Postojni trenutno poteka an(u)alni festival Zmaj ma mlade. Pustimo pri strani dejstvo, da je iz nekoč odličnega enotedenskega dogajanja, kamor je prišlo pol notranjske in je bil širši center Postojne popolnoma zabasan, nastal štiritedenski razvlečen skupek bednih koncertov (redke svetle izjeme) in neatraktivnih dogodkov ter animacij. Ampak letos so organizatorji naredili še eno bedarijo. Češnja na vrhu smetane. Že pred samim začetkom festivala je bilo povedano, da se bo dogajanje v primeru slabega vremena preselilo s trga v bližnjo hotelsko restavracijo in bo za vstop zaračunanih 500 sitnih. Dobro, ni panike, sicer verjetno ne bo dal vsak, ampak vsaj odpadale ne bodo stvari. Sobota, 12.8., koncert - Klemen Klemen, Backstage in Just Swallow. Kul, gremo pogledat. Glede na to, da je deževalo od zjutraj, se s frendi zmenimo, da se dobimo kar v restavraciji. Pridem v Postojno, in kaj vidim? Na trgu postavljen oder, na njem se nekaj pripravlja, pred odrom pa tri ali štiri velike marele. WTF? Jap, koncert bo vseeno zunaj. Sedaj pa meni nekaj ni jasno. Trditev št. 1: v primeru dežja, bo dogajanje prestavljeno noter. Dejstvo številka 1: zunaj že cel pofukan dan pada dež. Ergo? Nabralo se je vseeno nekaj malega folka, malce smo postopali pod marelami, se malce močili na dežju, nato pa se razbežali vsak po svoje. Na srečo je vsaj folk tako lačen dogajanja v mrtvi Postojni, da ni bilo vse prazno. (Ali če se navežem na dogodek izpred nekaj let: s frendi smo šli na Colonio v Simonov zaliv. Zaradi dežja je Colonia odpadla. Mi nismo :])

Organizatorji so zadevo komentirali v smislu: "Razlog je ta, da je ARSO napovedal drugače, poleg tega pa tudi zato, da se lahko kdo pritoži." Kar se tiče prve stvari - drugič pokličte mene. Če ne drugega, je eno uro pred koncertom še vedno padal pofukan dež. Od zjutraj! Saj ni tako težko pogledat ven, kajne? Kar se pa druge točke tiče: čestitke. Another job well done.

Kreativna blokada

2006-08-12T15:15:00.000+02:00

Lokacija: Pisateljeva delovna sobica. Neobrit pisatelj sedi za mizo v razvlečenem puloverju, ter anemično pritiska po gumbih pisalnega stroja. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Ropotanje pisalnega stroja se ustavi, pisatelj se nasloni na stol in usloči hrbet, ki ga še boli od sekanja drv prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, potegne list iz stroja, ter ga zaluča v koš za smeti, ki je, kako predvidljivo, zvrhano poln zmečkanega papirja. Naš brezvoljni umetnik že zagrabi nov list papirja, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na osminko v Šumija..."

Lokacija: Razmetana soba, večinoma uporabljana kot igralnica mlajšega brata, saj je okupant med tednom v prestolnici. Neobrit lastnik sobe sedi za mizo v stari majici brez rokavov, ter anemično pritiska na tipke prenosnikove tipkovnice. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Tipkanje se ustavi, lastnik računalnika se nasloni na stol in si raztegne hrbet ter roke, ki ga še bolijo od igranja squasha prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, ter označi napisan tekst in pritisne tipko delete. Naš brezvoljni lastnik bloga že iztegne roke nad tipkovnico, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na kofe v mesto..."

Nekatere stvari ostajajo iste. Šumija v Ljubljani sicer ni več, baje da se je na legendarni lokaciji ob plodnih dneh zbralo na kupu več inteligence, kot je bilo vina v skladišču. Čeprav, po drugi strani, mogoče še boljše da se je nekdanje zbirališče umetnikov izgubilo v zgodovini skupaj z Bazooko, Baltazarjem, Alan Fordom, Bojanom, špežo z Opčin in prikolicami v Lošinju. Ne vem zakaj se mi zdi, da bi v današnjem Šumiju računali 740 sitnih za veliko pivo in bi tam namesto slikarjev z rokavicami brez prstov in pesnikov z zariplimi lici sedeli new-age-artish-attention whores. Malce sem zabredel, hotel sem povedati, da ne vem o čem bi pisal. Ko sem začel pisati blog, sem si prisegel, da ne bo le brezvsebinsko opisovanje, kaj sem jedel za zajtrk in s kom sem bil na kavi (eden izmed naših profesorjev bi na kratko rekel "Flanc, flanc, flanc..."), temveč da se bom z vsebino potrudil in dejansko ponudil vsaj malo zanimivo branje tudi ljudem, ki me ne poznajo. Ko sem prejšnji vikend na vsakoletnem festivalu v moji rodni Postojni po dolgem času srečal kup znanih ljudi, sem prejel obilico pohval in prošenj, naj nadaljujem z dobrim delom, kar me je prijetno presenetilo in dalo obilo motivacije. A kaj, ko ne vem o čem naj pišem. Že cel teden poizkušam najti snov, ki bi zanimala večji krog ljudi, a mi nekako ne uspeva.

Ampak, na srečo živimo v letu 2006, ki ponuja iz dneva v dan več blogov. In ti blogi imajo eno lepo lastnost, ki jih po mnenju določenih strokovnjakov uvršča nad tiskane medije. In sicer neposredno komunikacijo z avtorjem. Najbrž ste že opazili komentarje pod vsakim vnosom. Dejstvo, da imam že čez 300 obiskov, a le 17 komentarjev, od tega določen delež mojih lastnih, mi ni ravno všeč. Tako da sedaj apeliram na vas, drago občinstvo. Napišite v komentarje tega vnosa, o čem želite, da napišem kakšno besedo. Izbira je popolnoma vaša, zanimive ideje bom poizkusil realizirati na svoj način.

PS: Še malo motivacije, izbrancu izbranega predloga dam za pivo, izbranka pa si lahko, kot vedno, sama izbere nagrado ;]

Furious Angels

2006-07-30T13:15:00.000+02:00

Med surfanjem sem (via orsm dot net) naletel na odlično PRIDE¹ kompilacijo. Dinamičen komad z ustreznim besedilom, izrezki s poudarjenimi čustvi borcev in dober zaključek naredijo všečno zmes. Za navdušenca nad borilnimi veščinami pa sploh.

Komad je Furious Angels, avtor Rob Dougan. Če koga spomni na The Matrix ... correctomundo! Taisti avtor je h glasbi v filmu prispeval skladbo Clubbed To Death.

1. PRIDE je borilna veščina, oziroma bolje organizacija, ki prireja borbe mešanih borilnih veščin, dovoljena je tako borba v stoje, kot borba na tleh. Prepovedani so le komolci v glavo, poleg seveda udarcev v genitalije, sapnik in oči. Ljudje PRIDE pogosto zamenjujejo s K-1, kjer borba poteka le v stoje. V obeh tekmovanijh uspešno nastopa hrvaški borec Mirko "Cro Cop" Filipović.

Fura št.2: "Krk-Ičići - Na lepe oči"

2006-07-29T12:13:00.000+02:00

Po uspešno opravljenem preizkusu avtodoma je seveda takoj prišla na vrsto nova odprava. Načrtovan kraj potovanja - Krk, trajanje potovanja - 3 dni. Glede na to, da je edina članica prejšnje odprave morala nazaj na delovno mesto, sva morala s Tadejem urgentno najti nekoga, ki bi se nama pridružil na izletku do Krka. Po nekaj preklicanih cifrah je prisotnost končno potrdil Andraž a.k.a Bučko, prijatelj iz fuzbalerskih krogov. Ob šestih zjutraj smo že vozili v smeri otoka Krka. Na meji že obvezno preverjanje osebnih izkaznic in par nezaupljivih pogledov, nato pa gladka vožnja do mostu na Krk. Glede na to, da je bil izlet načrtovan le okvirno, smo se morali tu odločiti, kam točno gremo. Prva destinacija - mesto Krk. Našli smo kamp, ki je vsaj na zunaj precej obetal, štiri zvezdice & stuff, ampak smo se po krajšem ogledu obrnili, saj je deloval precej hladno in dolgočasno, sploh plaža je bila ena velika skala. Naslednja postaja - Baška. Tu pa ravno obratna situacija. Kamp popolnoma nabit, človek na človeku, šotor na šotoru. In niti sledu o kakšni senci. Glede na to, da cene niso bile preveč prijazne, za ta denar pa bi dobili krpo zemlje na žgočem soncu, nam tudi tu ni dišalo preveč. Ko so se začele širiti še vesti o pomanjkanju vode na hrvaških otokih, smo sprejeli drastično odločitev. Vrnitev v Ičiće, seveda :] Sledila je menjava za vozniškim sedežem in ob 12ih smo že parkirali avtodomček v senci pod ogromnim drevesom, blizu WCjev, z ogromno prostora okrog nas. Edina težava je bil prekratek kabel za elektriko, ampak smo si po nekaj zapletih in kriljenju z rokami izposodili kabel od madžarske družine, ki je imela prikolico poleg nas. Sem mogoče že kdaj omenil, da Madžari ne znajo tujih jezikov, Madžarščina pa enako razumljiva kot Japonščina? Cena za bivanju v kampu naj ostane skrivnost, se pa naslov tega zapisa nanaša ravno na to postavko. Mladenič na recepciji je rade volje zamižal na eno oko in po načelu "malo meni-malo tebi" konkretno znižal ceno.
Bivanje je potekalo brez večjih pretresov, crknil nam je sicer hladilnik, tako da so bile pive hlajene na ledu, senčna lokacija pa je dopuščala spanje vse do devetih, desetih zjutraj. Luksuz :] Končno smo preizkusili tudi odbojkaško in nogometno igrišče na mivki, oboje precej uspešno.
Vsak dan se je vreme okrog dveh popoldan poslabšalo, padlo je tudi nekaj kapljic dežja, ampak to je pomenilo le selitev pod tendo¹ priljubljenega kafiča na plaži, torej nič slabega :] Že na začetku tedna nas je dodobra zasvojil Yamb², tako da se je med dežjem in pretirano vročino slišalo rožljanje kock po pločevinasti mizi. Natakar nas je sprva gledal malce postrani, ampak je bil z napitnino očitno precej zadovoljen, saj je brez pripomb nosil krigle vode z ledom :] Glede na to, da je proti večeru skoraj zaspal za šankom, nas je seveda zanimal razlog za utrujenost. "Radim od šest do deset - svaki dan." Ni kaj, takšno je življenje ob morju, tri mesece turistične sezone je potrebno izkoristiti kolikor se da. Mi jih nedvomno bomo :]

PS: Voila, postavil sem album na PhotoBucketu, tule je link do drugega popotovanja, dodan pa je seveda tudi podalbum iz prvega.

1.tenda - italijanski, posledično primorski, izraz za šotor, oziroma platneno streho
2.Yamb - igra s kockami, kjer vsak igralec trikrat meče pet kock, po vsakem metu izloči poljubne kocke, na koncu oz. že po prvem ali drugem metu pa v posebno tabelico vpisuje dobljene kombinacije. Igra, ki se jo naučiš v nekaj minutah, nato pa iz igre v igro spoznavaš, da je še kako pomembna strategija in pomembno razporejanje kombinacij. Tu so pravila in tabela, na žalost nisem našel nič v slovenščini/angleščini.

Fura št.1: "Ičići - Preizkus"

2006-07-26T00:23:00.000+02:00

Takole. Pred nekaj urami se je končala prva "fura" z avtodomom. Kraj potovanja - Ičići, trajanje potovanja - 2 dneva, udeleženci - frend Tadej a.k.a P4nther, njegova sestra Špela a.k.a Pelka in moja malenkost. Glavni namen je bil seveda preizkus najnovejše družinske pridobitve, kombija (Citroen C35), predelanega v avtodom. Made almost completely by my dad. Iz nule. Popotovanje je več kot uspelo, avtodom je super, razen nekaj težavic s hladilnikom in pomanjkanjem inventarja vse b.p. Zakaj ravno Ičići? Že prvič, ko sva bila s Tadejem tam, nama je kraj prirasel k srcu, tako da je to postal omiljeni kraj za letovanje. Je blizu (60km iz Postojne), kamp je relativno poceni (čeprav precej v razsulu, ampak dokler so WCji čisti in voda pitna, ni panike), velika plaža pa je napolnjena predvsem z mladimi iz Rijeke, turistov je bolj za vzorec. Igrišča za odbojko na mivki in kafiči s strehco in mrzlo pivo 10m od morja zaokrožijo všečno celoto.
Ob 5:00 štartamo na Furo št.2, tako da žal trenutno nimam časa za upload slik. V soboto oz. nedeljo bodo najbrž že gor z obeh potovanj. Au revoir!

Ne - verjetnost

2006-07-23T16:14:00.000+02:00

Nemogoče. Katastrofa. Hvala moškemu spolnemu ogranu, da imam blog, da lahko tukaj malce odvijem ventil za paro. Glede na to, da je še en preklemansko vroč dan (na srečo, seveda) in da je v sobi prijetno hladno, je igranje pokra na nedeljsko popoldne idealna zaposlitev. Dan se je začel super, hitra zmaga na drugem odigranem SNG-ju¹. Nato pa obup. Denarno niti ne, saj je bilo nekaj tretjih mest, ampak na kakšen način! Kot da bi bile vse mize na PartyPokru začarane. Danes verjetnost res ni imela prstov zraven...
- dobim AQ, grem all-in, ker sem short-stacked, dobim en call², nasprotnik pokaže AJ. Super, rečem. WRONG! Na mizo padeta dva asa, ampak seveda tudi J. Dobro, ni panike, se zgodi...
- na mizi me nekdo lepo slow-playa z A-high flushem, tako da ostanem že takoj na začetku skoraj brez čipov. Jebiga, ain't over till it's over. Začnem ful pazit, kradem blinde, se spet prebijem nazaj do čipov, ostanemo še štirje. Dobim QQ, glede na to, da so blindi že visoki, grem all-in, pokliče me nekdo z A2. Je prišel A na mizo? Damn right...
- naslednja miza, praktično identična situacija, le da dobim KK... All-in, pokliče me nekdo z A9. Je prišel A na mizo? Nopey, dve devetki...
- naslednja miza, nobenega handa, vseeno s KK izločim dva igralca z A2 in A7, ostanemo štirje, začnem razlagat, da sem začuden, da sem zmagal, saj pušim na take hande že cel dan. Se smejimo, eden izmed nasprotnikov gre all-in z AK, premaga ga nekdo z AJ. Vsi v smeh, jaz "see that, all ****** day long..." Dobim AJs, grem all-in, poklican sem s strani Q9, na mizo padeta dve dami... Popizditis, zaprem Party...
Že par dni se zajebavam s slabimi handi, pa vseeno se držim na pozitivi, končno pride dan, ko se me karte držijo (resno, dobil sem vsaj trikrat AA, KK, QQ, JJ, ter nebroj AQ, AJ, pobarvanih konektorčkov...), pa popušim na celi črti. Danes ni dober dan za poker, grem raje en krog z avtodomom...

1. SNG - Sit 'N' Go, eno-mizni turnirji, torej turnirji za (običajno) 10 ljudi, kjer je prijavnina x$, nato pa si prvi trije razdelijo ta denar približno v razmerju 45%-25%-20%. Texas holdem, no limit, seveda...
2. Nekaj pokeraških izrazov:
all-in - ko "potisneš" vse preostale čipe v igro, s tem lahko kličeš še tako visoko stavo, vendar nazaj lahko od vsakega nasprotnika dobiš le toliko, kot si dal v igro, čeprav je na mizi več denarja...
short-stacked - ko imaš, glede na nasprotnike, malo žetonov
call - "klic" oziroma izenačenje stave
Več o poteku igre in stav

Fakti z morja. Oziroma dopusta. Morje še pride

2006-07-17T23:05:00.000+02:00

Fakt 1: Ob čakanju na trajekt vas hrvaški domorodci ne bodo več posiljevali s čiščenjem šip. Očitno jim je lansko leto nekdo konkretno stopil na prste, saj so letos postavljene table, kjer jasno piše, da je prepovedano nudenje tovrstnih uslug. Glede na to, da so v hrvaškem jeziku, koristijo poredvsem nam. Uslužni čistilci so seveda še vedno tam, a se Slovencev izogibajo. Ko je glavni "žešči" vseeno prišel nekaj momljat, sem mu rekel, da dobro ve, da "Slovenci neće platit". Odgovor je bil pričakovan: "Pa da... Imaš možda cigaru?"
Fakt 2: Ženske ne bodo NIKOLI zadovoljne s svojo postavo. Poleg našega vsakodnevnega zalivčka se je, zgoraj brez, sončila 25 letna študentka z zanimivim imenom in krasno postavo. 180 cm, (od oka) 80-60-80, simpatičen obrazek. Odgovor na kompliment, da poseduje najboljšo postavo na plaži? "Ah kje, kaj pa celulit?" Emmm, whatever...
Fakt 3: Mobitel+morska voda=kisel obraz. Praznovanje rojstnega dne enega izmed odbojkaške klape se je (zame) končalo v vodi, seveda oblečen, seveda z mobitelom v žepu. Vržen, ne prostovoljno, da ne bo pomote :] Rezultat po trikratnem razstavljanju in temeljitem čiščenju -> fotkič dela, Walkman očitno tudi, LCD prav tako, je pa crknilo pol tipkovnice. Bomo videli, kaj bodo rekli strici na servisu. Ja, vem da je neumno nosit na morju mobitel okoli v žepu. Jebiga... Če bi me vsaj prvič izučilo :]
Fakt 4: Odbojka na mivki je (takoj za nogometom) najboljši šport na svetu. In to je dejstvo. Je eden najbolj timskih športov, saj ZAHTEVA podajanje žoge, za soliranje ni prostora. Atraktivnosti pa prav tako ne manjka, saj so zabijanja/blokade ob dobrih ekipah nenehno na sporedu, malce bolj kot pri njeni dvoranski inačici pa pridejo do izraza vratolomna reševanja žoge in pa, seveda, razgaljena telesa udeleženk/cev :] Tudi letos smo vsako popoldne preživeli na (super urejenem) igrišču in neznansko uživali. In drugič, preden koga vprašate, če trenira odbojko, poglejte kakšen sprejem ima, ne pa kako pribije žogo, oz. se vrže na glavo v mivko :]

PS: Naj mi kdo pomaga, kako spodnji video poravnam na levo stran?

PS2: Popravljeno...

Česa ne počnite na cestninski postaji

2006-07-08T00:07:00.000+02:00

1. Ne priletet na naključno stezo in se nato pizdit, ker se rampa ne odpre. Izjave v stilu "a ni tle ABC-ja?" in "kok mate to čudn narjen" izpadejo neumne. Table so velike in postavljene z namenom. Poglejte, kje piše ABC in se ustrezno postavite.
2. Ne se na kombinirani stezi (ABC+) zapičit do rampe in trobit ter skakat, da je vse pokvarjeno. Hitrostna omejitev je 5 km/h, varnostna razdalja vsaj 2m. Poleg tega pa senzorji niso ravno najboljši, nekateri avtomobili imajo reflektivna stekla, včasih pa pač preprosto ne odpre takoj. Potrpljenje je božja mast, so rekli stari ljudje.
3. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker ste morali čakat v koloni. Če je vzrok kolone počasnost, je to nedvomno počasnost uporabnikov. Češki turisti zbirajo evre iz vseh mogočih predalčkov, ruski kamjonđije prosijo za "pola-pola, bez računa", italjanski izgubljenci sprašujejo, koliko kilometrov je do Milana. Če se odpravite na pot v petek popoldan, boste pač stali v koloni, jebiga, večina cestninarjev pa je dovolj hitrih, da niso oni vzrok.
4. Ne nalagat jurja na ABC (ok, če se vozite Vrhnika-Ljubljana 2x na teden, potem recimo). Če pa ste že dali 4.000 za prazno tablico, ter se vozite na relaciji, ki vas v obe smeri olupi za 1000+ sit, potem naložite tistih 15.000, da dobite vsaj nekaj popusta, in da se, predvsem, NE USTAVLJATE VSAK DRUGI DAN. S tem nekako zgrešite celo bistvo ABC-ja, kajne? Še boljša rešitev - poplačniški ABC preko Magne ali Diners kartice. Don't ever stop again.
5. Bodite vsaj malce vljudni. Saj se ni potrebno razmetavat od prijaznosti, ampak pozdrav in mogoče nasmeh sta več kot dovolj. Vi pridete na postajo, ste tam 20 sekund in pozdravite enkrat, oseba na drugi strani okenca je tam 8 ur, vidi v tem času okrog 500 ljudi in pozdravi ravno tolikokrat. To v bistvu velja kar za vse službe, kjer se menja precej strank. Pozdravljajte blagajničarke, natakarje in prodajalke, pomeni jim več, kot si mislite. Se pa strinjam, delavec je tisti, ki MORA prvi pozdravit.
6. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker je slaba cesta, ker se označbe cen v evrih razlikujejo, ker ste morali čakati zaradi del na cesti in zamujate na poroko. Cestninarji vas nadvse razumejo, sočustvujejo z vami in se še kako zavedajo, da DARS večino stvari, ki se jih loti, izpelje prvošolsko, ampak žal, pri vsem tem nimajo popolnoma nič. In ne, naprej to sporočite raje vi, ker vas bodo bolj upoštevali, verjemite.

No, pa da ne bom le težil, še par zanimivih dejstev, oziroma osebnih opažanj. Vse seveda strogo subjektivno. Italijani so najbolj zgubljen narod sploh in obenem najbolj skopuški. Vprašajo vse, od razdalje do vseh mogočih krajev, do bencinskih črpalk, kako se pride do znamenitosti po celi Sloveniji, kje se lahko dobro jé in udobno prespi, ali pa le, če so na pravi poti, čeprav je 10m stran ogromna tabla, ki to potrjuje. Ali nagradijo informacije? Ni u snovima :] Nemci so skulirani, prijazni, radi pustijo nekaj malega napitnine, če jim poveš kaj uporabnega oz. če dobro govoriš nemško, poleg tega pa se tudi obnašajo dopustniško. Relax, take it easy... Čehi in slovaki so prestrašena bitja, dejansko potni listi niso le šala, temveč včasih res padeš dol od smeha, ko ti majhne oči nad gostimi brki molíjo pasože. Z Madžari se ne moreš zmeniti niti za ceno, madžarščina je nekje na ravni japonščine, večina pa jih ne zna ne angleško, ne nemško. So pa Madžarke ene najlepših žensk v Evropi, brez dvoma. Za Švedinje, Danke, Italijanke je to seveda pričakovano :] Skandinavci in Nizozemci govorijo odlično angleško, Švicarji so večinoma "švajceri", ki tedensko migrirajo neverjetne razdalje. Prav tako Romuni in Bolgari. V petek domov, v nedeljo ponoči že kontra na delo v Italijo. Polni kombiji in polno kombijev. Iz nabito polnih Vitov, Trafficov, Masterjev je videti le velike oči.

Če še koga kaj zanima, naj pa kar vpraša. Ampak najprej grem na morje. Nasvidenje čez en teden.

Hello world & dol ali gor?

2006-07-06T02:58:00.000+02:00

Voila. 6.7.2006 se je, ob poslušanju glasbe in izgubljanju na virtualnih poker mizah, rodil moj blog. Glede na to, da zadnje čase blogi rastejo kot gobe po dežju, večinoma brez prave vsebine in namena, sem okleval in okleval, a je vseeno želja zmagala. Poleg tega pa me z oktobrom čaka posebna avantura - leto dni študentske izmenjave v Španiji, tako da bo blog služil tudi kot sredstvo sporočanja, kaj se z menoj dogaja "tam dol".

Tam dol v Španiji. Ali tam gor v Španiji? Kadar se odpravljamo južno ali severno od našega izvora, potem tu ni debate. Gremo dol v Srbijo na odojka in gremo gor na Švedsko na Švedinje. Kaj pa vzhod-zahod? Ko sem prvič omenil, da bom gor v Španiji, me je eden izmed prijateljev opomnil, da je Španija dol. Saj je vendar južneje od nas. Ok, striktno geografsko je seveda dol. Ampak meni predstavlja izpolnitev neke želje, nek premik v mojem življenju, torej grem gor. Poleg tega pa je geografska opredelitev lahko čudna/zanimiva. Ok, Evropa je večinoma logična. Gor v Pariz, a dol v Monaco, gor v Romunijo, dol v Madrid. Kaj pa ZDA? A se samo meni čudno sliši "...ma ja, jutri letim dol v Ameriko..."? Ok, dol v Mehiko, Kalifornijo, ampak dol v New York, Washington? No ja, resnici na ljubo, land of the free, home of the brave gre zadnje čase resnično bolj dol, kot gor...