Zadnji, a ne poslednji

Spet se bom razpisal po rahlem premoru. Opravičujem se vsem, ki ste se navadili na zvesto stiskanje gumba "osveži", čeprav imam občutek, da je te dni preveč dogajanja, da bi kdo pogréšil ravno moj blog. Ravno zaradi teh vsesplošnih aktivnosti je počivala tudi moja tipkovnica. Po dveh mesecih in pol v južnih krajih sem namreč za en teden obiskal rodne kraje. In da, kot je v komentarjih pripomnil neznani Jure, v Ljubljani res ni bilo časa za pisanje bloga. Še starši so me bolj malo videli prve dni, v enem tednu obiskati vse boljše prijatelje je res nemogoče. Glavnino sem več ali manj dal skozi, žal mi je le, da se, ironično, nisem videl z nobenim izmed sosedov. Pa naslednjič... Obkljukane so bile tudi več ali manj vse želje, torej kosilo v Oljki, sprehod po stari Ljubljani, po slovensko smo se ga napili, uspel mi je celo obisk postojnskega tedenskega zimskega dvoranskega nogometa (kdo je rekel, da pridevniki kvarijo besedilo?), ki mi je dal potrditev, da se pri nas igra mnogo trši nogomet. Ko igramo s Španci je namreč obvezno jokanje ob vsakem prekršku in povsem nerazumljivo piskanje "prekrškov" na resnejših tekmah. Na zadnji tekmi univerzitetnega pokala sva tako s Francozem Eddijem delala prav smešne obraze, ko je súdija vneto brlizgal za vsak ostrejši kontakt. Potem pa mi v skoku eden izmed nasprotnikov razbije s komolcem ustnico, jaz se valjam po tleh in pljuvam kri, igra pa teče naprej. "No he visto," je bilo pojasnilo, ali v našem nogometnem žargonu: "Nisam vido..." Pa dobro, nisi vído, kaj hočemo. Tehniko imajo boljšo Španci, tu ni debate, nogomet namreč doživljajo kot igro, kjer je najbolj pomembna lepota. Za nas, evrobalkance, je pač zmaga najbolj pomembna. Če je lepa, toliko boljše, a raje grda zmaga kot krasen poraz. Mogoče se tudi tu skriva odgovor na konstantno pušinjavo španske Furije na vseh velikih nogometnih tekmovanjih.
Oproščam se za malce več "tujk" v besedilu, ampak nekatere besede iz našega bivšega bratskega besednjáka imajo preprosto bolj močno sporočilo, kot se ga lahko poda v slovenščini. Npr. stavek "Mah, izgubili smo z dokaj veliko razliko, ker smo igrali slabo in neorganizirano", zveni boljše v obliki: "Mah, popušili smo." Mogoče Slovenci včasih še preveč pazimo na čistost našega prelepega jezika (ni ironija, slovenščina je res krasna), saj s tem, ko na trenutke uporabimo kakšno balkansko rečenico, ne storimo nič slabega. Zakaj pa so balkanske besede slabše od angleških, oziroma amerikanskih? Mislim, da je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da mladi ne poznajo starih, klenih slovenskih besed. Stavim, da bi za precej zgoraj uporabljenih besed večina takoj poslala na jug, ampak SSKJ ne laže. Že nekajkrat je tekla debata o tem, kako to, da mlajše generacije ne razumejo oziroma govorijo hrvaščine. Sam razumem vse, govorim pa tudi sprejemljivo dobro, pa se nisem nikoli učil v pravem pomenu te besede. Hrvaško morje obiskujejo tudi sedanje generacije, internet ustvarja prijateljstva, ki prej niso bila možna. Mogoče je razlika v tem, da sem kot múlec požiral Alana Forda, Velikog Bleka in Zagora, ampak mislim da ima več opraviti s tem dejstvo, da smo mi kot otroci bili še dokaj neobremenjeni z mejami in smo sprejemali vse vplive. Po vojni in priseljencih pa se je začelo novo obdobje, ki je ustvarilo meje, ki prej niso obstajale, namreč meje v glavah. Po eni strani škoda, saj vsak, ki obišče npr. Srbijo, doživi nepozaben sprejem in lepe trenutke.
Pa sem zaplaval prosto po Prešernu. Eden izmed razlogov, da se nisem spravil k pisanju novega zapisa je bil tudi ta, da mi že malce preseda pisanje o Španiji. Bom v prihodnje tako več bluzil in manj potopisaril. Ne pa povsem nehal, jasno. Tako lahko sedaj potrdim, da je glavna razlika med Španijo in Slovenijo tempo življenja. Ob mojem prihodu sem tega nisem občutil, saj je bilo dogajanja in zmede čez glavo, ampak ob sedanjem obisku naše deželice pa je bila razlika kar presunljivo očitna. Preveč smo živčni, napeti, preveč se zanimamo za vse druge, namesto da bi se posvetili sebi. Je pa dejstvo, da se tega ne da kar spremeniti. V Španiji se da živeti ležerno in z manj skrbmi, ker tako živijo vsi in sistem deluje na tej osnovi. Pri nas smo žal že preveč poamerikanizirani in poevropeizirani, da bi si lahko privoščili lagodno življenje. No ja, nekaj nas je takih, ki tudi v Sloveniji živimo po špansko, pa nas včasih malce tepe to :]

Po celem internetu se v teh dneh piše preglede leta, ter želje za vnaprej, pa tudi jaz ne bom izjema. Brzi kurz mojega leta se, zanimivo, začne z odločitvijo, da se prijavim za študentsko izmenjavo v Španiji. Marca je prišla tudi uradna potrditev, za njo so sledili moreči junijski izpiti, priprave za odhod in malo več kot dva tedna morja, kolikor je bilo pač letos vremena. Začel sem igrati poker, začel sem pisati blog, oboje dokaj uspešno, končno sem poizkusil squash, ki se je takoj pridružil množici športov, ki jih obožujem. Nato pa je prišel september, ki me je potlačil in poteptal do samega dna. Rečeno mi je bilo namreč, da če ne opravim pogojev, ne smem na izmenjavo. Kljub temu, da je bilo vse domenjeno, kljub temu, da to še zdaj ni nikjer izrecno napisano. En mesec sem bil nerazpoznavno apatičen in melanholičen, a me je nato odrešil predragi faks, ki nas je vse spustil v naslednji letnik. Mislim, da vse pove prijateljev stavek: "Končno si spet stari Samo". Zaradi odnosa okrog vsega se mi je tako predraga matična fakulteta zagnusila do konca in komaj čakam, da se je znebim. Od oktobra do sedaj pa je sledila Španjolska, kup novih izkušenj in prijateljev. To je v grobem preteklo leto, določena prijateljstva so se ohladila, nekatera segrela, določena zavzela nov status, nekatera so ga izgubila.
V novem letu si klišejsko želim zdravja, ljubezni in sreče... hec, hec! Edina želja je, da naj bo 2007 vsaj tako dobro, kot je bilo dosedanje. Ok, malo več fuzbala da bi igral, čeprav to bo tukaj spomladi najbrž kar nuja, ne želja. Hm, pa da bi nam končno zrihtali internet v sobah, da bi malo več pokra igral, končno sem začel razbijati na SNGjih. Po devetih mesecih šolanja se konec koncev tudi spodobi, da sem se nekaj naučil. Čeprav po drugi strani je pa boljše, da ne visim nonstop na internetu. Hmmm. Pa da bi naredil čimveč izpitov, da lahko čimprej začnem delati stvari, ki me veselijo, namesto nenehnega učenja. Aja, to delam že sedaj. Nič, pa naj stvari ostanejo takšne kot sedaj, saj nam še zdaleč ne gre slabo.

PS: Novoletno voščilo bralcem še sledi, brez skrbi. Zaenkrat si poglejte spodnje fotke.

PS2: Se pa strinjam z Jurijem Gustinčičem (zaradi TV Popra ne morem nikoli ostati resen, ko ga gledam), da je bilo 2006 prelomno. Tako kot vsako...

Foto zapis - Zoo Madrid

Bolje pozno, kot nikoli, pravi uporaben slovenski pregovor. Spodnje fotografije (in ostale v albumu) so iz oktobrskega obiska madridskega živalskega vrta, prihajajo iz Jasmininega digitalca, na nekaterih je malce mojega igranja v Photopaintu. Po mojem skromnem mnenju jih je nekaj prav posrečenih. Copyright ni znak samovšečnosti, temveč le posledica nenehnih kraj materiala iz blogov. Moj stric bi rekel: "Samo nemoj poslije nisam znao..."

Foto zapis - Lučke

Še šest dni do mojega obiska rodnih krajev! Bolj, ko se bliža datum odhoda, bolj sem nestrpen. Komaj čakam, da spet vidim družino in vse prijatelje, ter da po dolgem času "zašetam" po Ljubljani. Defenitivno moram na kosilo v Oljko, na pico v Fokulusa, nekam na Illy kavo in še kup drugih stvari, ki so postale v prestolnici običaj, tu pa so manj kakovostne. In pa komaj čakam, da vidim okrasitev stare Ljubljane. Ne dvomim, da je tudi letos krasno, za pokušino sem že prejel sliko od cimrov. No, tudi v Albaceteju je mesto dokaj okrašeno, ampak manjkajo Ljubljanica, mostovi in grad...

Slike so, kar so, malce sem poizkusil rezultate popraviti v Photopaintu (prisegam na Corel, čeprav bo potrebno slej ko prej preklopiti na Photoshop), ampak izposojen digitalec že malce peša...

Filmi na kilo

Residencia universitaria Jose Isbert je takorekoč prazna. Na žalost tukaj ni Miklavža, ampak sta 6. in 8. december španska praznika, tako da imamo podaljšan vikend in so vsi španski prebivalci priložnost izkoristili za skok domov. Tako residencio naseljujemo le Erasmusi. Otresel sem se nadležnega virusa, danes je prvi dan, da se počutim skoraj stoprocentno, končno lahko normalno jem vso hrano. Me pa čaka še en teden konjskih tablet. Glede na to, da sem bil bolan več kot en teden, je bila moja glavna zaposlitev gledanje DVDjev. Izkoristil sem univerzitetno knjižnico ter lokalno izposojevalnico DVDjev, locirano precej blizu naše residence, ter v preteklem tednu pogledal več kot 15 filmov. Navdušili so me slednji, če kakšnega še niste videli - hajd na mininovo ali v videoteko.

Lucky Number Slevin (2006)

Po nesrečnem slučaju zamenjane identitete se Slevin (Josh Hartnett) znajde med dvema ognjema, natančneje med dvema mafijskima šefoma, ki sta včasih skupaj vladala mestu, sedaj pa nadzorujeta vsak svoje posle iz izoliranih prebivališč. The Boss (Morgan Freeman) hoče od Slevina majhno uslugico, The Rabbi (Ben Kingsley) pa le denar. Jasno, kjer je mafija je tudi policija, tako da Slevin izgleda kot ladjica sredi oceana, s katero se poigravajo mogočne sile. Ostri dialogi, ki dosegajo mojstra Quentina Tarantina in nenehna situacijska komika naredijo ta film praktično popoln. Na moji lestvici se je takoj prebil v top5.

Cidade de Deus / City of Gods (2002)

Dva brata, ki odraščata v nevarni četrti Ria de Janeira se odločita za povsem različne poti. Starejši gre po ustaljeni poti kriminalnih dejanj, mlajši pa se odloči za pošteno življenje, sanja o poklicu fotografa, ampak pot se zdi še daljša in bolj negotova kot bratova. Vendar pa slednji, Rocket, ni glavni protagonist, temveč le pripovedovalec zgodbe, oziroma bolje rečeno zgodb, ki jih piše življenje v nepredstavljivih okoliščinah. V filmu srečamo osebnosti, ki jih lahko izoblikuje je nenehno življenje na robu smrti, v nenehnem boju med policijo in ostalimi kriminalnimi združbami. Krut in neizprosen mafijski vodja Li'l Ze, njegov najboljši prijatelj, vsesplošno priljubljen Benny, voznik avtobusa Knockout Ned, osramočen in željan maščevanja, to je le delček vsega, kar se skriva v tej socialnokriminalni drami.

Adaptation (2002)

Charlie Kaufman (Nicolas Cage) je dokaj uspešen filmski scenarist, v notranjosti pa prava razvalina. Nesamozavesten, neodločen pri ženskah, nezadovoljen z dejstvom, da bi rad spremenil svoje življenje, pa nima dovolj poguma za kaj takega. Poleg vsega pa mora v svojem življenju prenašati še dvojčka Donalda (takisto Nicolas Cage), ki je neumen in plitev, a mu stvari, ki se jih loti, uspejo precej dobro. Charlie dobi za nalogo napisati scenarij po knjigi, ki govori o lovcu na redke orhideje in odloči se, da bo napisal netipičen scenarij, ki bo preprosto govoril o lepoti rož. A stvari gredo, kot vedno, po svoje. Glavni junak knjige živi le za adaptacijo svojega življenja v film, pisateljica knjige pa, ravno tako kot Charlie, ni zadovoljna z dejstvom, da življenje teče mimo nje. Ta komična drama je nekaj posebnega, najbrž ne bo všeč vsem filmoljubom, a je nabita s čustvi, predvsem z osebnimi frustracijami, govori o življenju ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem, vsak na svoj poseben način.

Closer (2004)

Alice (Natalie Portman), bivša striptizeta, pride iz New Yorka v London, spozna pisca osmrtnic Daniela (Jude Law), zaljubita se, ter začneta živeti skupaj. On napiše knjigo o njenem življenju, ampak ob uradnem slikanju spozna Anno (Julia Roberts), plavolaso intelektualko, ki pa se izkaže za nedostopno, predvsem zaradi njegove zasedenosti. Na zanimiv način spozna Anno z dermatologom Larryem (Clive Owen) in začne se nova, vzporedna ljubezenska zgodba. Do sedaj vse lepo in prav, ampak Daniel in Anna padeta v ljubezensko afero, ki pošteno zakomplicira odnose med paroma. Tako napeti in težki medčloveški odnosi, kot so v tem filmu, so precej redki, vsaka odločitev, ki jo sprejme eden izmed akterjev, usodno vpliva na življenja ostalih treh. Na imdbju je film sicer označen kot drama/romance, ampak gre za precej precej več. Vredno ogleda.

Mar Adentro / The Sea Inside (2004)

Resnična zgodba o špancu Ramonu Sampedru, ki je užival življenje, ljubil morje, biti mornar je bil edini način za revnega mladeniča, da spozna svet. Nato pa mu je morje vzelo lepote življenja, saj je po nesrečnem skoku postal tetraplegik. Nenadoma se celo Ramonovo življenje preseli na posteljo, družina pa mora nenehno skrbeti zanj in to počne brez vprašanj, brez pritožb. Ramon se naveliča takega življenja in bi raje izbral smrt. Španija pa, kot katoliška država, noče o tem niti slišati. V njegovo življenje se vpleteta dve ženski, Julija je odvetnica, ki bi mu na vsak način rada pomagala, Rosa pa ženska polna življenja, ki bi Ramona rada prepričala, da je tudi tako življenje boljše kot smrt. Zgodba polna čustev, odlična režija Alejandra Amenabarja in še boljše igranje Javierja Bardema, ki ima na voljo le obraz, a je to dovolj.

The Sting (1973)

Za konec še ena klasika, zgodba je postavljena v Chicago, v leto 1930, Johnny Hooker (Robert Redford) je takoimenovani con-artist, torej po naše mojster zvijač, ki s partnerjem Lutherjem izvablja denar iz naivnih žrtev. Nekega dne pa se spravita na napačnega človeka in Luther to plača z življenjem. Hooker se odloči za maščevanje in za pomoč zaprosi bivšega kralja zvijač Henrya Gondorffa (Paul Newman). Skupaj ustvarita načrt, s katerim bosta dosegla maščevanje, hkrati pa obogatela. Ko se vmeša še pokvarjena policija in FBI, vse skupaj postane še bolj napeto. Mene stari filmi navdušujejo že s samo scenografijo in kostumografijo, saj sem ljubitelj retro stvari, ampak film vseeno ne zaseda 83. mesta na imdbjevi lestvici brez razloga. Če vas zanima kako izpeljati popolno prevaro in se hkrati izogniti roki zakona, si morate ogledati to klasiko. Naključna zanimivost - kako prepoznaš FBI agente? Jasno, vsi nosijo enake klobuke.

Foto zapis - Madrid

Takole, bolje malce pozno kot nikoli, krajši foto zapis iz obiska Madrida pred malce več kot dvema tednoma. Tistih prvotnih, iz živalskega vrta, še vedno nimam, bodo očitno šele drugo leto prišle na vrsto. Več fotk, kot običajno, v foto albumu.

Plaza de Cibeles - sredi trga fontana z rimsko boginjo narave Cibele (Ceres), ki jo vlečeta dva leva, okrog pa nekaj res fantastičnih zgradb. Na sliki je Palacio de Comunicaciones. Ko Real Madrid osvoji naslov, je tole osrednji prostor proslavljanja.

Palacio de Cristal, ki se nahaja v Parque del Buen Retiro. Cristal pomeni steklo, ne kristal. Gre za krasen steklen paviljon, dizajn s strani arhitekta Ricardo Velázquez Bosco, inspiracija pa naj bi bila Londonska Crystal Palace.

O teh stebrih in o spomeniku v čast Alfonsu XII sem že govoril, spodaj lahko najdete tudi filmček.

Prado Museum, njegova kolekcija je ena izmed največjih na svetu, ampak mi ga še nismo obiskali. Prvi postanek je bil namreč drug muzej, Museo de Arte Reina Sofia, kjer sem končno v živo videl dela, ki jih je ustvaril (zame) največji mojster sploh, Salvador Dalí.

Voila - le ena izmed sedemstotih Erasmus študentov v Madridu, ampak zato toliko bolj posebna - Jasmina iz Ptuja, jasno. Tole je bilo po postanku v Macu na koncu celodnevnega pohajkovanja po mestu, zato tako blažen izraz na obrazu.

Še krajši filmček, ki kaže dogajanje na sončen nedeljski dan v Retiru. Prisotni so bili le štirje bobnarji, pa je bilo vzdušje kar veselo. Kako je zvečer, ko jih je čez 30, si lahko le mislite. Bom poizkusil zajeti na mojem naslednjem izletu v Madrid - preden pridem domov - 18.12. pristanem za en teden na domačih tleh, na urniku je še vedno malce prostora, ampak pohitite ;]

Splošno drugič

No, pa sem se le spravil za portatil in bom poizkusil nekaj napisati. Prejšnji teden sem se nekaj obotavljal, hotel sem odgovoriti še na ostala vprašanja, ki ste mi jih postavili v komentarjih, ter dodati še sliko kakšne španske deklice, ampak me je konec tedna presenetilo neprijetno darilce v obliki virusa. Danes sem obiskal špansko zdravnico, celoten postopek je bil dejansko precj bolj hiter kot pri nas, dobil sem listek z uro 11:42 in dejansko sem, minuta gor ali dol, ob tej uri vstopil v ordinacijo. Imam precej močno virusno infekcijo grla, kar pomeni, da težko požiram, težko diham, poleg tega pa sem še bolj švoh kot madžarske prostitutke po koncu dirke na Hungaroringu. No ja, dobil sem zajetno škatlico konjskih tablet, tako da bo najbrž vse ok v najkrajšem času.

Torej, španske deklice. Kaj pa vem, vtisi so... mešani. V povprečju so res majhne, rjave, niti ne tako okrogle, čeprav se pa pozna, da tu ni pretiranih skrbi za izklesano telo, vendar bolj pri moških kot pri ženskah. Je pa dejstvo ena stvar, da so španske ženske nekako - enake. Dolgi, valoviti temni lasje, temne oči, tipična oblika obraza, potem pa še podoben stil oblačenja. Velikokrat sem že prebral v raznih intervjujih, ko so tujci govorili, da so Slovenke najlepše na svetu ravno zaradi svoje raznolikosti in sedaj popolnoma razumem, kaj so mislili s tem. Da ne bo kdo mislil, da hočem povedati, da tu ni lepih žensk, ravno nasprotno, ampak res lepe so predvsem tiste, ki ne izgledajo španke. Povprečje izgleda nekako tako:

Na naslovu na sliki si lahko ogledate precej slikic iz naše diskoteke. Hmm, sedaj ko gledam slike, opažam, da so punce res kar okrogle. Mogoče pa samo jaz filtriram, tako da niti ne opazim. Kakorkoli že, Prešeren je imel kar prav. Karakterno pa ne morem še nič kaj dosti povedati, po pripovedovanjih naj bi bile precej ostre, precej posesivne, tako da se Španci baje raje palijo za ženskami iz latinske Amerike, ki naj bi bile malce bolj umirjene.
Naprej, avtomobili. Jasno, statusni simbol tudi tu, avtomobili so nekako v istem rangu kot pri nas, torej precej dobrih, novih avtomobilov, najbrž so pri nas celo boljši. Tu je logično več španskih avtomobilov, prednjači Seat, predvsem novih Leonov je ogromno, veliko je tudi Alfic, manj pa je nemških mrcin, Bemfe in Mečke so večinoma stari modeli.
Kebra imajo tudi Španci ja, ampak očitno je tu bolj keberček, saj se ga ne upošteva preveč striktno. Že prvi teden so nam španski prijatelji povedali, da če veš, kam iti, ni problem, ampak smo kaj hitro ugotovili, da vse 24urne prodajalne rade volje prodajo alkohol. Sicer prijazen možakar iz 24ur, ki je najbližja Zoni (žurerskemu središču) je malce pojamral, ker smo pili pred njegovo trgovino, ker naj bi imel frko, če pride policija, ampak vse skupaj ni delovalo precej prepričljivo. Smo pa vseeno obljubili, da se bomo umaknili malce stran.
Ajoj, španska televizija. Na srečo je ne gledam dosti, ker še ne razumem vsega, ampak vseeno, španska televizija je ena velika katastrofa. Edina plusa sta veliko nogometa (čeprav najboljše tekme pobere Digital+, plačljivi kanal) ter ameriške/japonske risanke v popoldanskem času, npr. Simpsonovi, Futurama, DragonballZ, jasno vse sinhronizirane. Ostali program pa zasedajo razne cmerajoče nanizanke, neumni resničnostni šovi, absurdne oddaje, kjer pet, šest ljudi RESNO debatira o novicah iz rumenega tiska in podobno. Zvečer so sicer dokaj pogosti dobri filmi, ampak če risanke še nekako prenesem sinhronizirane, filmov ne morem prebaviti.
Do naslednjič!

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

Svet je majhen

Petek popoldne, večina Špancev je že pospravila kovčke in odšla v svoja mesteca in vasice širom Castille-La Manche, v internetni sobici smo večinoma tujci, internet pa dela presenetljivo hitro. Zadnji teden smo imeli namreč zvrhan koš težav s povezavo v medmrežje. Obljubljeni wireless je sicer vzpostavljen, ampak povezava nenehno pada, oziroma je prešibka za kakršnokoli delo. Hkrati pa je začel obupno delati tudi internet v dotični sobi. Najbrž so uporabili kar isto linijo za obe stvari, ampak resnično upam, da ne, kajti slabše skoraj ne bi moglo delati. No, po drugi strani pa je mogoče odsotnost interneta tudi dobra, tako vsaj ne visim nenehno za računalnikom in ga uporabljam samo za nujne stvari. Kot naprimer pisanje bloga. Torej, kaj je novega v deželi iberski...

Prejšnji konec tedna smo se odpravili na izlet v Toledo. Prijetno špansko mestece, prestolnica pokrajine Castilla-La Mancha, po ulicah pa se pretaka malce čez 75.000 prebivalcev in vsakodnevna množica turistov. Od Albaceteja je Toledo oddaljen kakih 180-200 km, kar pomeni približno tri ure z avtobusom. Za španske razmere zelo blizu. Prevažamo se izključno z avtobusi, saj so občutno cenejši od vlakov. Potovanje posledično traja malce dlje, ampak tako ali tako se nam nikamor ne mudi. Torej, destinacija Toledo. V petek je bila namreč v tamkajšnjem kampusu velika žurka, kamor so prišli študentje iz celotne osrednje Španije. Naša fakulteta je imela tudi organiziran prevoz, a je za nas zmanjkalo prostora. Jasno, prijaviti smo se hoteli v četrtek popoldne. Kljub temu pa se nismo pustili motiti, Poljakinje imajo v Toledu dva kolega, ki sta tam na izmenjavi, tako da smo se odpravili na svojo roko. Lukasz in Dominik sta se sicer izkazala za rahla težaka, malo sta bila najbrž tudi nejevoljna nad mojo prisotnostjo, saj sta očitno računala na štiri lahke chice, ampak kaj, ko je bil to račun brez krčmarja in sta dobila v paketu še dežurnega čuvaja. Kakorkoli že, ponudila sta nam brezplačno prenočišče, tako da ne bom preveč pljuval čez njiju. Njun cimer je bil Felipe - v pretekliku govorim zato, ker so se tačas že preselili na nove lokacije. Smešno je, da je Felipe prvi Brazilec, ki sem ga spoznal, da igra nogomet. Oziroma bolje povedano - živi nogomet, saj je bil 12 let igralec, zadnjih 10 let pa je trener in se je v Španijo odpravil na teoretično izobraževanje. Omenil mi je, da je v dveh tednih v Španiji dobil več teoretičnega znanja kot v petih letih v Braziliji. Po nekaj kozarcih vina sva padla v debato o nogometu in se strinjala v eni stvari - takega nogometaša, kot je bil Zizu, najbrž ne bo nikoli več. Kdor je kadarkoli igral nogomet ve, da je njegova kontrola žoge in pregled nad igro daleč nad vsemi trikci in driblingi. Ah, dovolj nakladanja.


Takole na hitro (ostale slike so v albumu) izgleda Toledo. Ozke ulice, tipična španska arhitektura, celotnem mestu se pozna, da je bilo dolgo let stičišče kristjanov, judov in Mavrov (nimam pojma, kaj se piše z veliko in kaj z malo, priznam). Simpatično mestece, ampak le za obisk. Živeti, sploh v centru, mora biti muka, kajti mesto je nenehno preplavljeno z gručo turistov, ki bezljajo od monumenta do monumenta in fotografirajo vse mogoče. V nasprotju z našim Albacetejem, kjer nisem še videl trgovine s spominki, so tu praktično na vsakem koraku. V Toledu pa se mi je pripetila skoraj nemogoča dogodivščina. Poljske chice so bile nadvse zadovoljne, da so se srečale z novimi Poljaki, tako da sem v petek zvečer 3 ure poslušal poljsko žlobudranje. V soboto sem si tako, prvič odkar sem tu, zaželel, da bi srečal kakšnega Slovenca, samo za to, da bi spregovoril kakšno domačo besedo. Poklical sem Jasmino v Madrid, da sva malo poklepetala, ko sem se slišal govoriti slovensko, sem se počutil čudno, saj ni bilo potrebno razmišljati, kaj govorim, besede so tekle kar same od sebe. Za prvo silo me je potolažilo. Kasneje pa sem taval po mestnem središču in nenadoma med množico opazil znan obraz, ki ga je prekrivala gosta brada. Malce sem prisluhnil pogovoru in zaslišal: "Ma n' vem ki so, mjen se zdi d'..." Nemogoče, Slovenci v Toledu! In za nameček ne kar katerikoli Slovenci, temveč moj srednješolski učitelj matematike z vzdevkom "Žlajf", ki živi kakih sedem kilometrov stran od moje vasi! Takoj sem ga pocukal za rokav in mislim, da je bilo njegovo presenečenje še večje kot moje. Pojasnil je, da je imela Srednja šola Postojna večdnevni (učiteljski) izlet v Madrid in med drugim so se odpravili tudi v Toledo. Na hitro smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se odpravili naprej po svojih poteh. Neverjetno, kako je svet majhen.
V Toledu smo preživeli celoten konec tedna, pregledali smo nekaj "diskotek" in ugotovili, da je v Albaceteju večja izbira in boljša glasba. Še ena anekdota, ki se je zgodila poljskim deklicam. Kadarkoli smo odšli ven, so spraševale Špance, če je v bližini še kakšen odprt klub. Na Poljskem pač klub označuje nekaj takega kot v Sloveniji oziroma Ameriki, torej nekaj vmes med barom in diskoteko, malce večji prostor s plesiščem. No, v Španiji pa poznajo samo bare in diskoteke, klub pa označuje nočni klub, torej bar s, khm, plačljivimi uslugami. Mislim, da ni potrebno omenjati, da so jih ljudje gledali malce postrani.
Nedelja je bila polna dogodivščin, saj je najprej Bernardetta prišla v stanovanje z vrečko ledu in popraskano polovico obraza, saj je med ogledovanjem mesta padla kaka dva metra v globino, direktno na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, sem pa zadovoljen, da nisem videl padca. Nismo bili pa preveč presenečeni, saj je naša Benja pač taka... "Look at me, I'm so pretty, I'm a star, take some photos of me" - stereotipna blondinka, ampak na nek čuden način prisrčna. Ko s popolno otroško nevednostjo vpraša "Donde es Guatemala?" človek nima srca, da bi se nasmejal na glas. Za povrh pa smo bili dvakrat prezgodnji za avtobus. Prvič smo se ušteli za eno uro, saj nismo vedeli, da se je ura premaknila nazaj, ko smo pa prispeli na avtobusno postajo, pa smo morali čakati še dodatno uro in pol, saj je Monika spregledala, da dotični avtobus ne vozi ob nedeljah in praznikih. No ja, konec dober, vse dobro.
Ko smo se vračali v Albacete, sem se počutil, kot da se vračam domov, v tako kratkem času mi je to mestece neznansko priraslo k srcu. Za španske razmere je precej majhno, okrog 150.000 prebivalcev, je pa precej zgoščeno in ponuja vse, kar si človek lahko zaželi. Kup športnih površin, dva velika parka, kup trgovin v centru, dve večji nakupovalni središči s kinodvoranami (vse v Španščini, jasno) in žurersko središče imenovano Zona. Glede na to, da se večinoma zadržujemo na relacijah residencia-univerza (10 minut), residencia-center (15 minut), residencia-Zona (15 minut), nisem dobil občutka, da bi bilo mesto kakorkoli nevarno. V torek zvečer (dobro, ob šestih zjutraj, nepomemben podatek) pa sva se z Eddijem vračala iz diskoteke Divino in naletela na precej čudno situacijo. Kakih 20m pred nama sva naenkrat zagledala štiri chice, ena izmed njih je porinila drugo na tla, ter jo brcnila. Zakričala sva "Que pasa?" in se približala, tri chice so mimo naju odšle stran (ter sikale "Que pasa" nazaj), ko sva prišla do četrte in ji pomagala vstati, pa sva opazila, da ima modro oko in da je popraskana po celem obrazu. Jokajoč nama je povedala, da živi 100m stran, tiste tri chice pa so jo napadle in zahtevale denar. Kmalu se nam je pridružilo še nekaj Špancev, eden izmed njih je poklical policijo, jaz pa sem zatekel za ubežnicami, a sem slišal le njihove korake, še to sled pa sem po treh ulicah izgubil, naprej pa se nisem upal, saj bi lahko zabredel v kakšno še hujšo godljo in sem se raje vrnil. Policist je bil v parih minutah na kraju dogodka, ter z enim izmed Špancev, ki je imel avtomobil, zaokrožil po soseki, midva z Eddijem pa sva šokirana odšla naprej proti residenci. Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, v kako mirnem in varnem okolju živimo, čeprav je tudi Eddi izrazil svoje začudenje. Prihaja namreč iz Bordeauxa, ki je konkretno večji od Albaceteja, a je tu v enem mesecu videl vsaj toliko kriminala, kot do se daj v Franciji. Takoj, ko je prišel, so mu namreč poizkusili vlomiti v stanovanje, prejšnji teden pa so Italijanu Giaccomu vlomili v avto in ukradli radio. Na srečo je po ulicah ob vsaki uri veliko ljudi, ampak bomo vseeno morali malce bolj paziti na določene zadeve. Isti dan sem se zbudil že ob enajstih in (še vedno malce okajen) odšel igrat fuzbal. Z Eddijem sva se namreč pridružila osmim Špancem iz naše residence, tako da imamo ekipo za Trofeo Rector, nekakšen univerzitetni pokal. V sredo smo prvič igrali skupaj, da se malce uigramo. Fantje so kul, na srečo imajo vsi vsaj osnovno nogometno znanje, čeprav je tu še huje kot pri nas. Tu se namreč skoraj pričakuje od fuzbalerja, da se zadribla v kot, tako da se niso preveč trudili s podajanjem. No, so pa vseeno dobili manjšo srednjeevropsko nogometno lekcijo.
Zaenkrat naj bo to vse, Tini sem dolžan "ok, spet si imela prav", na spodnji sliki pa si lahko ogledate, kaj se zgodi s Poljaki, ko pijejo vodko s Slovenci - Lukasz je namreč sredi noči "tiltnil" in izginil neznanokam, ko smo prispeli domov, pa smo ga našli v sledečem položaju. Uživajte do naslednjič!

Poco a poco (malo po malo)

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:



Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

Foto zapis - Residencia, ljudje, dogajanje

Takole, kot obljubljeno, prvi paketek slikic. Tukaj so le izbrane, malce več jih je v online foto albumu. Uživajte.

Residencia Universitaria José Isbert - stopnišče sredi našega (moškega) bloka

Vhod v naše stanovanje - 1 D

Neke vrste bivalni prostor, čeprav ne ravno blazno uporaben. Boljša rešitev bi bil kakšen poceni, a velik kavč. Mi je pa nadvse všeč "okno" iz kuhinje

Nobene pripombe nad kuhinjo, veliko delovne površine in prostora v omarah, velik hladilnik in ostali potrebni "stroji" (pogrešam mikser in likalnik, sploh slednji je prvi na listi nakupov). Okno pa je pika na i. Nasploh je stanovanje polno velikih oken.

Tole je moja sobica, za silo sem jo spravil v red, malce se igram z zeleno in črno barvo, manjka pa še vedno precej stvari. Počasi.

Vse chice na poljski večerji - Poljakinje Agnieszka, Monika in Justina, Brazilki Elleni in Marta, četrta poljakinja Bernardetta, ter še ena Brazilka Giovanna.


Na prvi sliki Španca Pablo in Juan poizkušata poljsko / slovensko hrano. Na drugi pa se objektivu nastavljata Romun Bogdan in Nemec Marcel.

(I)zbrana druščina na botellonu.

Včeraj v maroškem baru v Zoni (žurersko središče Albaceteja). Se opravičujem za kvaliteto, a slikal je nek Španec, pa tudi Justinin fotkič ima svoje muhe.

PS: Kot kaže, danes album ne bo v celoti uploadan. Linijo v internet sobi so namreč obremenili pogovori s fanti v Braziliji in na Poljskem, Skype in ostali programčki pa na polno zasedeje upload. Manjana :]

PS2: Lažen alarm, upload je v celoti uspel že danes. Hasta luego!

Prvo resno delo... in prva žurka

Moj urnik tukaj v Španiji sicer še ni prav dokončen, do konca meseca imam namreč čas, da se odločim za morebitne spremembe, ki bodo očitno potrebne. Moram si namreč premakniti vsaj en predmet iz prvega semestra v drugega, ker računam, da bom v drugem semestru že malce bolj obvladal Španščino. Včeraj sem bil na prvih predavanjih in sicer na predmetu "Digital image processing". Dejansko mi je bilo precej všeč, saj je prfoks skuliran človek, ki ne razlaga formul, temveč se raje poglablja v teoretični del. Razumel sem tako, kako tretjino vsega, razlagal je o delovanju človeškega očesa in načinih predstavitve barvnih palet (RGB, CYM, itd...). Je pa sledenje predavanjem skrajno utrujajoče. Glede na to, da razumem le del snovi, moram biti nenehno skoncentriran, da ne padem iz konteksta, ker se je potem spet težko vklopiti nekje na sredini. Popoldne smo začeli s tečajem Španščine, pravzaprav smo imeli le uvodno predavanje in test za selekcijo v skupine, kjer se je stvar spet ponovila. La profesora govori le špansko, tako da je spet potrebna popolna koncentracija, da si lahko pomagaš s kontekstom. Zvečer sem imel občutek, da mi bo razneslo glavo. Takšen način učenja jezika je defenitivno najboljši, da si preprosto postavljen med ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in si prisiljen v komunikacijo, četudi le s skromnim znanjem. Je pa naporno, to pa ja.

Na tečaju Španščine sem končno spoznal ostale Erasmus študente. Mislim, da nas je okrog 30. Tu je skupina kakih šestih žensk iz Polinezije, ki so precej zanimive, vse malce bolj okrogle, če se le da, hodijo okrog bose, slišal sem, da ena izmed njih govori tekoče 6 jezikov. Potem je manjša skupinica Italijanov, ki so pač... Italijani. Španščina jim sicer kar dobro teče, ampak izgovorjavo imajo pa nezgrešljivo italijansko. So pa ful prijazni, nič kaj podobni sitnim turistom. Tu sta tudi dve Brazilki, nekaj Belgijcev in chica iz Londona, ki ima fantastičen angleški naglas. Potem pridemo pa že na vrsto mi, po nekem naključju je prvo vrsto sestavljal srednje-vzhodno-evropski blok. Štiri chice iz Poljske (Agniezko in Moniko sem si zapomnil, imeni ostalih dveh sta mi ušli iz glave), Bogdan iz Romunije, Marcel iz Nemčije in moja malenkost. Poljakinje so res simpatične, takoj sem bil povabljen na večerjo ob sedmih. Muy bien, muy bien!

Na večerji je bil prisoten naš že omenjeni evropski blok, obe Brazilki, ki sta cimri s Poljakinjami, pridružila pa sta še španca Juan in Pablo, ki sta njihova "cicerona". Gre za zelo dober projekt z imenom Ciceron, kjer Erasmus študenti dobijo svojega "varuha", ki zna angleško in pomaga pri privajanju na novo okolje. Tudi meni je bil dodeljen, ampak sva se v ponedeljek zgrešila, sedaj pa je odšel domov do naslednjega tedna. Ampak ni panike, ker je jasno, da si bomo med sabo največ pomagali ravno Erasmus študenti. No, da se vrnem k večerji. Šlo je za poljski večer, torej so bile tudi jedi tipične poljske. Jedli smo kurjo juhico z rezanci, tenstan krompir, pohanega in pečenega piščanca, ena izmed prilog je bila nariban korenček in jabolka z limoninim sokom, za posladek pa jabolčna pita. Fantastično! Počutil sem se, kot da bi jedel tipično domače nedeljsko kosilo, ne pa, da sem sredi Španije. Nasploh sem ugotovil, da imamo s Poljaki ogromno podobnosti, tako v jeziku, kot v navadah. Le da oni ne pijejo toliko vina, temveč predvsem vodko. Zanimivost: kokošjim jajcem rečejo "jajka", v šali pa velikokrat spremenijo v "jajca". Smeh. Kasneje je prišel še brazilski par (Eduardo in pozabu ime od chice), ki že štiri leta živita v Albaceteju. Zanimivost #2: Brazilci se v pozdrav dvakrat poljubijo na obe lici - le nasprotni spol, na srečo.

Španci so najbrž edini narod, ki imajo dejansko besedo za to, da vzameš alkohol s sabo in greš pit nekam ven. Gre za "botellon" (izg. boteljon ali botejon), običajno je zbirališče pred stavbo ekonomske fakultete. Tu v Albaceteju namreč del mesta zaseda kampus, kjer je precej fakultet, upravne stavbe, knjižnica in ostale študentske površine, od centra pa je vse skupaj odmaknjeno kakih pet minut hoje, tako da je zvečer imeniten prostor za žuranje. Torej, pobrali smo še preostalo pijačo in odšli na botellon. Zanimivost #3: v Španiji je ravno tako "Kebrov" zakon, ki prepoveduje prodajanje alkoholna po desetih zvečer. S to razliko, da se tu v Albaceteju tega držijo bolj tako-tako. "If you know where to go, then it's no problem," je rekel Pablo. Botellon je dejansko neke vrste napol organizirana žurka, kjer moraš prispevati 5?, če nimaš s seboj pijače, piješ pa pač od vseh, pač pridružiš se skupinici in dobiš pijačo. Zanimivost #4: Španci se odpravijo ven žurat šele okrog polnoči, v diskačih se dogajanje začne šele po treh ponoči, povsod pa se običajno žura vse tja do šestih, sedmih zjutraj. Mi smo bili ob enajstih tako prvi prisotni na botellonu, šele čez kako uro so se nam pridružili prvi španci, nato pa se je začelo počasi nabirati. Glede na to, da jezik precej bolj teče po nekaj požirkih, sem padel v debato z dvema chicama in enim chicom, ki študirajo v Albaceteju, dejansko smo se pogovarjali kake dve uri, razumel sem vse, razložil sem tudi vse, kar niso mogli prehvaliti moje španščine. Jaz pa v smeh. Od časov znam namreč le sedanjik, besedišče pa je še vedno precej skromno, tako da pol besed potegnem kar iz angleščine. Očitno pa napredujem, čeprav mislim, da profesorica španščine ne bi bila ravno zadovoljna, če bi prišel na tečaj malo "okrogel".

Po botellonu smo se odpravili v center, kjer so tri ulice polne barov in klubov, okvirno se publika razdeli na starost. Mi smo bili v klubu Tejo (izg. teho), ki je trenutno kao "the place". Dejansko je bilo kul, dobra glasba, le gneča je malo spominjala na ljubljanska dogajališča. Okrog štirih smo zaključili, čeprav so nas Španci gledali precej postrani, češ, a že? Španci si dele dneva razlagajo malce drugače, kot smo navajeni. V Madridu se to niti ni poznalo, saj je le velemesto in je nenehno živahno. Tu pa je povsem druga pesem. Dan začne nekje okrog devetih, desetih, ko ljudje počasi vstajajo in se odpravijo na kavico, tortico, po kruh v pekarno, na sprehod v park, oziroma v službo. Okrog treh napoči siesta, ko se trgovine striktno zaprejo. Tu v Albaceteju se zaprejo tudi "večje" trgovine, ala Zara, ravno tako pa tudi skoraj vsa trgovska središča. Okrog petih, pol šestih pa mesto ponovno zaživi. Največ ljudi srečaš po mestu okrog osmih zvečer, v poletnem času pa najbrž že kasneje. V nedeljo in ob praznikih pa je zaprto vse. Danes je praznik, kakor sem razumel, nekaj v zvezi z mestom Zaragoza, tako da nimamo predavanj. Z Moniko sva zjutraj (beri: ob pol dvanajstih) odšla v mestni muzej, kjer je do konca meseca razstava Picassovih grafik. Vstop v muzeje je ob nedeljah in praznikih brezplačen, z videnim pa sva bila precej zadovoljna. Razstava je bila sicer bolj skromna, a vseeno lep vpogled v delček Picassovega zgodnejšega ustvarjanja. Človek je bil genij, nekaj grafik je res fantastičnih.

To bo zaenkrat vse, fotke bom objavil takoj, ko bo mogoče, vem, da samo obljubljam, ampak je res ogromno stvari še za uredit in računalniška učilnica je običajno nabito polna. Najbrž v soboto ali nedeljo, ko se dom izprazni. Nisem ravno prepričan, kje so moji cimri, saj jih nisem videl že dva dni, ravno tako ne vem, če odhajajo čez vikende domov. Ampak domnevam, da ja, saj pralni stroj obratuje le zame. Hasta luego!

I'm an alien, I'm a little alien

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Se vedno v Madridu

Nedeljsko jutro v Madridu je precej zaspano. Vecina stvari je zaprtih, tudi cyber poleg Jasmininega stanovanja, tako, da sem moral malce nizje po ulici, ter nasel kitajski cyber cafe. Kako to izgleda? Lastnik je Kitajec in cyber je poln Kitajcev, ki igrajo WoW in druge online igre, ter se pogovarjajo z drugimi Kitajci v nekih drugih cyberjih. Nisem pa preprican ce na Kitajskem ali samo v drugem predelu Madrida.

Zadnja dva dneva sta bila prepolna dogodivscin. V petek sva imela z Jasmino ucno uro po Metro-ju, tako da sem dobil malce obcutka, sla sva do centra in se sprehajala po glavnih ulicah. Metro je seveda edini mozen nacin za potovanje po Madridu. Je hiter, postaje so razporejene po celem mestu in clovek se hitro navadi na prestopanja in smeri voznje. Na zacetku se kar nisem in nisem mogel navaditi na to, kako je folk temen. Povprecni Spanec ima namrec polt, ki najbolj ustreza nasim ciganom. Tako da je na zacetku malce cuden obcutek, ko si najbolj svetel clovek na metroju, pa se zdalec nimas svetle polti. Ampak se navadis. Drugace pa s svojimi modrimi ocmi med mnozico izstopam se bolj kot Jasmina in njeni blond lasje.

Sedaj mi je jasno, kaj imajo v mislih vsi tujci, ki pridejo v Slovenijo in takoj recejo, da so Slovenke najlepse zenske na svetu, ker so preprosto razlicne. Tukaj so namrec vse zenske iste. Ne recem, kar precej Spank je zelo lepih, a imajo takorekoc vse rjave oci, crne lase, temno rjavo polt in znacilno obliko obraza... Vec kot ocitno je, da je tukaj "Becks" stil popolnoma out. Vsi tipi so postrizeni na (sedaj ze ex-, saj se je fant obril) Fernando Torres "look", torej popolnoma obrito pri strani in daljsi lasje po sredini. Nekaksen novodobni mullet, oziroma pri nas bolj znano kot bundesliga look. Dejansko izgleda precej dobro.

V petek zvecer sva z Jasmino iskala flamenco bar, ampak neuspesno, se tisti, ki sva ga nasla, je imel rahlo previsoko vstopnino. Cene v srediscu Madrida so, jasno, po raznih kaficih in restavracijah navite v nebo. Za dva ananasova soka sva tako odstela 10?. Ampak na terasi kafica na enem izmed trgov v samem centru, v zelo sproscenem vzdusju. Na sploh so Spanci zelo "tranquilla", torej mirni, sprosceni. Povsod so dolge vrste, povsod se caka, ampak nihce se ne razburja. Ravno tako so precej kulturni na metrojih, najprej grejo ljudje dol, sele nato gor na metro. Na tekocih stopnicah se postavis desno, saj je levi del rezerviran za ljudi, ki se jim mudi. Mogoce pa to ni kultura naroda, temvec le kultura mesta, ki lahko le tako normalno funkcionira.

Obiskala sva tudi glavni trg, "Plaza Mayor", kjer je bilo ogromno dogajanja. Najprej sva se pridruzila mnozici ljudi, ki so se zbrali okrog dveh mozakov, prvi je imel kitaro, drugi pa tamburin, slednji je zacel animirati mnozico in kmalu so vsi okrog peli na ves glas, vecinoma je slo po obcutku za revnejsi sloj prebivalstva. Nekdo naju je opazil, da izstopava, in nama je razlozil da gre za molitev k Bogu. Res je bilo zanimivo, ljudje so peli, plesali, povsem sporosceno, dejansko so se na polno zabavali. Iz "cerkve" (belo pobarvana hisa z napisom krscanska cerkev) v Jasminini cetrti je ravno tako velikokrat slisati petje. Povsem drugace kot nasi ultra-dolgocasni obredi. Nato sva se preselila k drugi mnozici, kjer je mlada, povsem tetovirana zenska, vrtela ognjene palice in verige (ter pobirala prostovoljne prispevke), a so jo s prijatelji kmalu prekinili policaji, mogoce bolj zaradi kupa pijace in sumljivih substanc, ki so krozile med njimi, kot zaradi preformansa. Tretja mnozica pa je bila zbrana okrog "Mariachi" benda, kjer je sest mozakov, oblecenih v spanske narodne nose, igralo spansko narodno glasbo in to sploh ne tako slabo. Kmalu je mimo prisel mozakar, ki je v klobuk vrgel 5? in zahteval glasbeno zeljo, nato pa se postavil pred njih in odpel celotno, kakih 7 minut dolgo pesem. Spanci so res odprt narod.

V soboto je Jasmina ze zjutraj odsla na vnaprej dogovorjen izlet v Zaragozo, tako da sem imel cel dan zase. Destinacija: shopping. Prakticno cel dan sem prezivel v centru Madrida, na ulici Fuencarral, kjer se trgovina drzi trgovine. Na voljo je prakticno vse, od bolj (Zara, Adidas originals, Nike Madrid) do manj znanih trgovskih znamk. Ce koga zanima, v madridskem H&M-ju imajo popolnoma iste stvari kot v ljubljanskem. Torej isto nekvalitetno poceni sranje. Ljudje se po ulicah naberejo sele okrog sedmih, osmih zvecer, a takrat je center takorekoc nabit, kakrsnokoli nakupovanje pa spremljajo neskoncne vrste. Tudi v Fnac-u (trgovina s tehnicno robo), kjer sem hotel kupiti USB kljuc, je bilo potrebno cakati okrog 20 minut. Tako da sem se raje obrnil. Zivljenje se tu nasploh zacenja sele v vecernih urah, tudi otroci pridejo pred blok sele po sedmih zvecer. Poizkusil sem tudi originalno spansko tortiljo, ki skoraj mora biti vsec povprecnemu slovencu. Gre namrec za 1cm debelo krompirjevo palacinko med dvema kosoma kruha. What more could a person want :] Zvecer sva z Rachel odprla vsak svojo pivo in debatirala o razlikah med Evropo in USofA. Najbolj sva se nasmejala nad dejstvom, da si ne upa piti mleka v Spaniji, saj je navajena, da je v Drzavah mleko vedno v hladilnikih, tukaj pa (tako kot pri nas) preprosto na policah. Sicer se zaveda, da, logicno, ni pokvarjeno, ampak ga vseeno prakticno ne pije. Nic, zaenkrat bodi dovolj, mislim da je Jasmina ze vstala, obljubil sem namrec, da bom skuhal kosilo. Jaz in moj predolg jezik...

Al final en Espana!

Koncno v Spaniji! Glede na to, da sem v spanskem cyberju v eni izmed Madridskih cetrti in se mi ne da ubadati se s sumniki, boste morali malce potrpeti. Se vedno ne dojamem, da je to dejansko moj prvi dan v Spaniji.

Vceraj ponoci sem priletel iz Benetk (Venezia Marco Polo) v Madrid. Letalisce v Benetkah je prijazno, majhno, a vseeno z zadostno ponudbo. Prejsnje izkusnje so me izucile, da je tri ure pred letom res nuja, tako da sem moral malce vec cakati, a sem pa (za razliko od omenjenih prejsnjih izkusenj) vsaj prisel na letalo. Precej slabse se je godilo kupu Anglezev, saj je na londonskih letaliscih ocitno se vedno katastrofa. Angleski penzionisti so tako v grucah klepetali o popotnih dogodivscinah in nenehoma strmeli v zaslone, kjer so se izpisovali leti, a so letala proti Londonu praviloma zamujala vsaj za dve uri.

Moj let je bil na sreco brez posebnosti, vse po planu, po letalu je bilo precej prostih sedezev, tako da je bil let malce udobnejsi, saj je lahko clovek malo bolj iztegnil noge. V moji vrsti je sedel se Italijan, okrog trideset let, s katerim sva hitro padla v debato. Doktor molekularne biologije, ki je doktorski studij opravil v Nemciji, tam prebil 5 let, na projektu pa se je spoznal s sedanjo zeno, Kitajko. Nato sta se preselila nazaj v Italijo, vceraj pa sta letela v Madrid na poroko njegovega bratranca, ki se ze drugic zeni s Spanko. S seboj sta imela sestmesecnega sinka Michaela. Zenini starsi so namrec predlagali kitajsko ime, njegovi italijansko, potem pa sta se odlocila za anglesko, da ne bo zamer. Italijan, ki govori zelo dobro anglesko, je bil pac atrakcija, ki se jo splaca malce bolj spoznati.

Okrog polnoci smo pristali na letaliscu Madrid Barajas, kjer me je pocakala Jasmina, Ptujcanka, s katero sva se spoznala na tecaju Spanscine, ona je na izmenjavi v Madridu. Z njo je prisel se en Slovenec, njen sosolec Rok, ravno tako na izmenjavi, pripeljal pa ju je pa starejsi mozakar iz Madrida, oce spanskega kolega, ki se je kar sam ponudil za prevoz. Njegovega imena mi ni uspelo uloviti, ker se prepocasi navajam na Spanscino, je bil pa senor presenecen nad mojim majhnim kovckom. Ko je namrec par tednov nazaj prisel na letalisce po Jasmino in se dve Slovenki, je bil njegov "station-wagon" premajhen za vso prtljago. Jasmina si stanovanje deli se z Americanko Rachel in se enim Spancem, ki ga pa trenutno ni v stanovanju, tako da sem do ponedeljka jaz okupiral njegovo sobo.

Danes dopoldne so me pustili samega, tako da sem po zajtrku malce raziskoval tole cetrt, odsel sem v trgovino, kjer sem ze moral malce glumit, saj so Spanci prevec zgovorni in se kar ustavijo in te kaj vprasajo. Zaenkrat v odgovor predvsem kimam. Cene v tej trgovini (neka veriga trgovin, ime sem ze pozabil) so dokaj primerljive z nasimi, mogoce le malenkost drazje. Me je pa zmotilo da ni kruha, kot ga poznamo pri nas. Svez kruh obstaja le v obliki treh, stirih vrst struc, ki pa so bolj za en k, ljudje pa vecinoma jemljejo pakiran narezan kruh, ki ga je sicer vec vrst, ampak mi zaenkrat nekako se ne disi. Se bo pa treba ocitno navadit. Sedaj pa grem se malce raziskovat to cetrt (mater, moram si zacet imena pisat v blokec, ker si ne zapomnim cisto nic), ko pride Jasmina s faksa pa v shopping v center. Cez vikend se ostanem v Madridu, v ponedeljek zjutraj pa bom ze odpotoval proti Albaceteju. Hasta luego!

P.S: Na, ko sem ze zadovoljno zacel uporabljati crko nj (n s stresico), ki sem jo nasel na tipkovnici, pa vidim da je blogger ne prebavlja. In ravno tako ne na glavo obrnjenega klicaja. Darn!

Presenečenje par exellence

Fantje in dekleta, dame in gospodje, od danes je uradno. Vaš avtor leti v Španijo.

Po vseh peripetijah, ki so se dogajale okrog te moje izmenjave, po tem, ko so me zavrnili, potlačili in dali vedeti, da sem zanje le vpisna številka, so na dragi Fakulteti za računalništvo in informatiko naredili največje možno presenečenje in (zaradi pomanjkanja študentov z izpolnjenimi pogoji in novega programa) vse študente 3. letnika spustili v 4. Mislim da tudi največji optimisti niso pričakovali tega in da se kar smejim ob misli, kako mora to dejstvo nervirati prof. Narcisa. V Ameriki ziher tega ne delajo tako. No, bomo o faksu drugič, imam na zalogi precej materiala.

Posledično sem torej status dobil tudi jaz in s tem dokončno zeleno luč za izmenjavo v Španiji. Predavanja tam dol so se mi sicer že začela in bom malce zamudil, ampak nekako mi ta fakt ne pokvari trenutnega veselja. Drug teden torej odletim v Albacete in preživim eno leto v Španiji. Res hvala vsem, ki so mi stali ob strani ta stresni mesec in so me držali pokonci. Bljah, kakšen klišejski stavek. Bom poizkusil še enkrat: Hvala vsem, ki so mi težili, da se bo vse rešilo in ki so z mano delali načrte za drugo leto. Uf, še zdaj ko pišem, kar ne morem verjet, da se je res to zgodilo, že petkrat sem kliknil refresh na domači strani fakultete, da bi videl če so slučajno zamenjali obvestilo z: "Naah, šalamala, nič nismo spustili, boli nas k."

Vglavnem blog bo dejansko dobil funkcijo, ki mu je bila namenjena ob odprtju, torej potovalni blog. Tako da, če vas zanima življenje v Španiji, zaznamki kličejo. Zdaj pa moram letet, kava, zavarovanje, štipendija, uf, pooblastila, stanovanje, dayuum.. . ;]

Kaj potrebuje človek za uspešen začetek večera?

1. Rekreacijo

5km lagodnega teka, malce po trdi peščeni podlagi, nekaj časa po asfaltu, manjši ovinek po gozdni poti, medtem ko sonce pošilja še svoje zadnje žarke preko vrhov dreves in počasi tone za horizont tik poleg Nanosa.

2. Shake
2 banani, 200g vaniljevega sladoleda, 200ml sadnega jogurta po želji (banana, ananas, lahko tudi z žitaricami), 1dcl mleka. Sestavine vržemo v malce višjo posodo in s paličnim mešalnikom... zmešamo. Zmiksamo. Nalijemo v malce višji kozarec in dodamo slamico.

3. Snedvič
2 tanki rezini črnega oziroma polnozrnatega kruha namažemo z lahkim sirnim namazom, dodamo narezano ledeno mrzlo zeleno papriko in dve trdo kuhani jajci ter ščepec soli. Do polovice zavijemo v papirnato servieto in zagrizemo.

4. Šalo
Duhovnik se sprošča na ribolovu in ujame res veliko ribo. Ko jo povleče na suho, ribič poleg njega z odobravanjem vzklikne: "Glej prasico, kako je velika!" Duhovnik ga ogorčeno pokara, naj pazi na jezik. Ribiča je malce sram, ker mu je ušlo in se hitro izmuzne: "Oprostite oče, ampak ta riba se dejansko imenuje prasica."

Duhovnik sprejme razlago in se odpravi nazaj v cerkev. "Poglejte, škof, kakšno prasico sem ulovil." Škofa skoraj sezuje: "Kaj si pa vendar misliš, to je božja hiša, take besede niti slučajno ne spadajo sem!" "Ne ne, ne razumete, ta riba se dejansko imenuje prasica," mu odvrne duhovnik. "Aha," se škof popraska po glavi, "dobro, bom jaz očistil prasico in jo bomo imeli za večerjo."

Škof očisti ribo in jo odnese h kuharici. "Boste lahko pripravili to prasico?" Nuna kar poskoči od tal. "Kakšna vulgarnost," vzklikne. "Ne, sestra. Ta riba se pač tako imenuje." Kuharica je zadovoljna z razlago in veselo odvrne: "Super, pa ravno danes, ko pride na obisk papež. To bo prava poslastica!"

Zvečer se papež Ratzinger, ki je ravno na poti po Evropi, res pridruži večerji. Kuharica se je resnično izkazala in po glavni jedi, ribi seveda, si vsi oblizujejo prste. Papež je več kot očitno navdušen in pobara prisotne, kje so dobili tako slastno ribo.

Duhovnik ponosno reče: "Jaz sem ujel prasico." "Jaz sem prasico očistil," doda škof in kuharica zaključi: "Jaz pa sem spekla prasico."

Papa Ratzi jih kakšno minuto nepremično gleda z začudenjem v očeh, nato pa se nasloni nazaj na stol, si sname pokrivalo, da noge na mizo, iz žepa potegne steklenico viskija in potegne dolg požirek. "Veste kaj? Vi pizduni ste pa res kul."

Stvari se spreminjajo, ljudje težko

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply

As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...