29.9.06

Presenečenje par exellence

Fantje in dekleta, dame in gospodje, od danes je uradno. Vaš avtor leti v Španijo.

Po vseh peripetijah, ki so se dogajale okrog te moje izmenjave, po tem, ko so me zavrnili, potlačili in dali vedeti, da sem zanje le vpisna številka, so na dragi Fakulteti za računalništvo in informatiko naredili največje možno presenečenje in (zaradi pomanjkanja študentov z izpolnjenimi pogoji in novega programa) vse študente 3. letnika spustili v 4. Mislim da tudi največji optimisti niso pričakovali tega in da se kar smejim ob misli, kako mora to dejstvo nervirati prof. Narcisa. V Ameriki ziher tega ne delajo tako. No, bomo o faksu drugič, imam na zalogi precej materiala.

Posledično sem torej status dobil tudi jaz in s tem dokončno zeleno luč za izmenjavo v Španiji. Predavanja tam dol so se mi sicer že začela in bom malce zamudil, ampak nekako mi ta fakt ne pokvari trenutnega veselja. Drug teden torej odletim v Albacete in preživim eno leto v Španiji. Res hvala vsem, ki so mi stali ob strani ta stresni mesec in so me držali pokonci. Bljah, kakšen klišejski stavek. Bom poizkusil še enkrat: Hvala vsem, ki so mi težili, da se bo vse rešilo in ki so z mano delali načrte za drugo leto. Uf, še zdaj ko pišem, kar ne morem verjet, da se je res to zgodilo, že petkrat sem kliknil refresh na domači strani fakultete, da bi videl če so slučajno zamenjali obvestilo z: "Naah, šalamala, nič nismo spustili, boli nas k."

Vglavnem blog bo dejansko dobil funkcijo, ki mu je bila namenjena ob odprtju, torej potovalni blog. Tako da, če vas zanima življenje v Španiji, zaznamki kličejo. Zdaj pa moram letet, kava, zavarovanje, štipendija, uf, pooblastila, stanovanje, dayuum.. . ;]

22.9.06

Kaj potrebuje človek za uspešen začetek večera?

1. Rekreacijo
5km lagodnega teka, malce po trdi peščeni podlagi, nekaj časa po asfaltu, manjši ovinek po gozdni poti, medtem ko sonce pošilja še svoje zadnje žarke preko vrhov dreves in počasi tone za horizont tik poleg Nanosa.

2. Shake
2 banani, 200g vaniljevega sladoleda, 200ml sadnega jogurta po želji (banana, ananas, lahko tudi z žitaricami), 1dcl mleka. Sestavine vržemo v malce višjo posodo in s paličnim mešalnikom... zmešamo. Zmiksamo. Nalijemo v malce višji kozarec in dodamo slamico.

3. Snedvič
2 tanki rezini črnega oziroma polnozrnatega kruha namažemo z lahkim sirnim namazom, dodamo narezano ledeno mrzlo zeleno papriko in dve trdo kuhani jajci ter ščepec soli. Do polovice zavijemo v papirnato servieto in zagrizemo.

4. Šalo
Duhovnik se sprošča na ribolovu in ujame res veliko ribo. Ko jo povleče na suho, ribič poleg njega z odobravanjem vzklikne: "Glej prasico, kako je velika!" Duhovnik ga ogorčeno pokara, naj pazi na jezik. Ribiča je malce sram, ker mu je ušlo in se hitro izmuzne: "Oprostite oče, ampak ta riba se dejansko imenuje prasica."

Duhovnik sprejme razlago in se odpravi nazaj v cerkev. "Poglejte, škof, kakšno prasico sem ulovil." Škofa skoraj sezuje: "Kaj si pa vendar misliš, to je božja hiša, take besede niti slučajno ne spadajo sem!" "Ne ne, ne razumete, ta riba se dejansko imenuje prasica," mu odvrne duhovnik. "Aha," se škof popraska po glavi, "dobro, bom jaz očistil prasico in jo bomo imeli za večerjo."

Škof očisti ribo in jo odnese h kuharici. "Boste lahko pripravili to prasico?" Nuna kar poskoči od tal. "Kakšna vulgarnost," vzklikne. "Ne, sestra. Ta riba se pač tako imenuje." Kuharica je zadovoljna z razlago in veselo odvrne: "Super, pa ravno danes, ko pride na obisk papež. To bo prava poslastica!"

Zvečer se papež Ratzinger, ki je ravno na poti po Evropi, res pridruži večerji. Kuharica se je resnično izkazala in po glavni jedi, ribi seveda, si vsi oblizujejo prste. Papež je več kot očitno navdušen in pobara prisotne, kje so dobili tako slastno ribo.

Duhovnik ponosno reče: "Jaz sem ujel prasico." "Jaz sem prasico očistil," doda škof in kuharica zaključi: "Jaz pa sem spekla prasico."

Papa Ratzi jih kakšno minuto nepremično gleda z začudenjem v očeh, nato pa se nasloni nazaj na stol, si sname pokrivalo, da noge na mizo, iz žepa potegne steklenico viskija in potegne dolg požirek. "Veste kaj? Vi pizduni ste pa res kul."

21.9.06

Stvari se spreminjajo, ljudje težko

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply
As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...

19.9.06

Popolne slike za nepopoln svet

Boing. Danes pa en video zapis. V novoustanovljeni mapi za zavihke, imenovani "blog material", se mi je namreč nabralo par reklam. Glede na to, da je tematika večinoma bolj moralna, sem razmišljal o prisotnosti takih reklam na naših televizijskih programih. Spomnil sem se na nekaj reklam proti pehotnim minam, iz domačih studiov pa je seveda najbolj znana rdeča vrtnica in slogan "ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini". Izvedba sicer bolj garažna, a vseeno je pustila določen pečat. Torej...

Glede na to, da sem se zadnjič razpisal tudi o prometu, naj bo prvi sledeči video o (ne)uporabi varnostnega pasu. Jaz se vežem praktično vsakič, odkar sem prišel iz avtošole. Na začetku se sicer nisem vezal na sovozniškem sedežu, ampak po prometni nesreči, kjer mi je pas mogoče rešil življenje, tudi to ni več vprašanje. Mislim pa da ne poznam nikogar, ki bi se vezal tudi na zadnjih sedežih. Mogoče pa bi se morali?



Metamfetamin je mamilo, ki je v Ameriki po nekaterih ocenah že prehitelo heroin, kar se tiče povpraševanja in števila odvisnikov. Je najmočnejše poživilo, kar jih pozna človeštvo. Konzumantu da mentaliteto supermana, za določen čas je največji as na svetu. Negativne posledice pa so strašne. Zasvojenost nastopi običajno že pri prvem odmerku, preneha le okrog 5% odvisnikov, večletna zloraba pa povzroči aknavost, probleme z očmi, kožo pljuči. Tule imate nekaj slik, ne ravno prijeten ogled. V Ameriki je bila tako sprožena obširna anti-kampanja, tu so še ostale reklame, priporočam ogled. Za info o methu gredo zasluge Modremu.



O nasilju nad ženskami nimam kaj dosti pisati. Kdor uporablja fizično silo za dokazovanje nadmoči nad nasprotnim spolom, ni vreden kaj dosti besed. Točno, pri nas je bila nekaj časa tudi prisotna kampanja, "vsaka (številka) ženska pade po stopnicah". Če se ne motim je bil napis tudi na Kolosejevih stopnicah.



Še en oglas, sicer bolj komercialne narave, a zato nič slabši.



No, pa da ne zamorim preveč, pri spodnjem videu je smeh zagotovljen. Nisem ravno prepričan, če je to originalen samostojen oglas, alternativna produkcija ali pa mogoče celo izsek iz snemanja tega, daljšega oglasa.



17.9.06

Smo Slovenci kulturni?

To vprašanje sem si zastavljal, ko sem se v deževnem petkovem popoldnevu prebijal iz osrčja prestolnice proti mestni obvoznici in dalje proti domačemu kraju. Na srečo sem prihajal s kvalitetnega kosila, obvezno pripadajoče kave in manjšega sprehoda po trgovinah, kar je malce omililo dvigovanje pritiska ob že tretjem skoku gospoda srednjih let iz kolone in nazaj vanjo.

Mislim da je več kot očitno, da nočem razpravljati o kulturni dediščini slovenskega naroda, ker po pravici povedano, pójem bolj slabo, inštrumenti so se me večinoma kar sami izogibali, kar narišem pa ni všeč niti meni. V mislih sem imel kulturo obnašanja, o kateri SSKJ pravi, da je "lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju". Glede na to, da sem dal skozi nekaj malega (mišljeno dobesedno) našega planeta, je bil odgovor sprva na dlani - slovenci smo nekulturni. Na misel mi je namreč takoj prišla Škotska. Stvar, ki me je ob prihodu v Glasgow presenetila, mogoče še najbolj od vsega doživetega, je bilo striktno ustavljanje avtomobilov na prehodih za pešce. Dejstvo, da tudi popoldne, v največji gneči, ustavi prvi avtomobil, ki opazi približevanje pešca k prehodu, me je popolnoma presenetilo. Kako pa tudi ne, saj sem bil že v rodni Postojni vajen čakanja, da se cesta sprazni, nato pa hitro čez. Prihod v Ljubljano pa je to aktivnost povzdignil na povsem novo raven. Za prečkanje ceste čez prehod na začetku Tbilisijske je namreč potrebno neustrašno zakorakati na cesto, priporočeno je divje mahanje z rokami in odločno gledanje v oči prihajajočega voznika. Včasih pa skoraj raje zamižati. Priznam, malo karikiram, a nisem tako daleč od resnice. Kakšen kaos je sredi Glasgowa povzročilo deset severnih balkancev, ki so se zbirali in čakali drug drugega tik pred prehodom za pešce, raje ne bom opisoval, sem pa vseh pet dni vztrajno čakal, da se bo našel kdo, ki ne bo hotel ustaviti in bo po naše švignil mimo, a sem se moral obrisati pod nosom. Druga stvar, ki me je prijetno presenetila, je bilo čakanje v vrstah. Tako pri čakanju na vlak na glavni postaji ob štirih popoldne, kot pri čakanju na taksi v samem centru, so ljudje stali v zglednih vrstah in se pomenkovali med sabo, brali knjigo ali kimali ob zvoku glasbe iz slušalk. Skorajda filmski prizor. Čakanje je tako avtomatično postalo prijetnejše, saj te v rebra ne žuli dežnik gospe za sabo in ni potrebno s komolci držati na distanci gospoda, ki poizkuša z bočnim manevrom pridobiti kakšno sekundo. Da je čakanje zaradi takih vrst v povprečju krajše, je seveda trivialen podatek. Pogrevam stare stvari, a Lipa se ne bi zgodila, če bi bili čakajoči bolj kulturni. Organizatorji pa lahko prevzamejo del krivde, ker niso poizkušali z prevzgojo. Jebiga, začne se z ograjami, nadaljuje s trakovi, konča z vrsto.

Torej smo Slovenci nekulturni? Glede na prejšnji odstavek skoraj ni dvoma, a sem nato vseeno še malce pobrskal po spominu in se poizkušal spomniti stvari, ki so me na Škotskem motile. Mogoče se komu sliši neverjetno, a na vrhu lestvice je bila nesnaga. Glasgow je namreč nadvse umazano mesto in tisti, ki veliko potujejo, bodo potrdili, da je tako tudi v marsikaterem drugem velikem mestu. Smeti namreč ležijo kar po tleh, tudi v samem središču mesta. Ovitek od čokolade, plastična banjica v kateri je še polovica porcije fish&chips-a in podobni vsakodnevni odpadki so nekaj povsem običajnega na ulici. Pred hostlom, v katerem smo prebili nekaj noči, je bil poleg kante na tleh še kup smeti, zraven pa je nekdo za nameček ponoči pobruhal pločnik. Naslednjih nekaj dni je bila vsebina večerje na ogled vsem mimoidočim, naposled pa je pločnik končno očistil - dež. Pri nas kaj takega še nisem videl. Mesta so čista, uslužbenci snage pridno pometajo in praznijo kante, običajno so cigaretni ogorki edine smeti, ki ležijo po tleh. Da o vaseh, kjer marsikdo poleg dvorišča pomete tudi cesto, niti ne govorim.

Sedaj pa nazaj k stvari, ki me je spodbudila k pisanju. Douglas Adams bi označil promet kot premikanje ljudi v kovinskih škatlah iz točke A v točko B, ki sestoji iz prehitevanja, izsiljevanja prednosti, menjavanja med dvema stoječima kolonama, hupanja, kričanja in gestikuliranja, nekaj je pa tudi dejanske vožnje. Če kje pokažemo svojo balkanskost, je to na cesti, predvsem takrat, ko se vožnja ustavi. Spet se najlažje navežem na dogodek, ko je prejšnjo zimo nek petek popoldne ekspresno zapadlo malce več snega. Vzdrževalci avtocest so bili, kot običajno, popolnoma šokirani nad snegom v zimskih mesecih in tako je na vrhniškem klancu, kakih 500m pred mano, zasukalo dva tovornjaka in promet se je ustavil. Nista minili dve minuti, ko je najprej nekdo počasi, malce še omahujoče, za njim pa seveda ostalih sto kretenov, zavil na odstavni pas. Glej ga zlomka, začuda je bil tudi ta neprehoden. Vozniki smo počasi prilezli iz avtomobilov in začeli čistiti sneg z luči in šip, padlo je nekaj duhovitih pripomb in vse skupaj je ob ogromnih snežinkah delovalo prav malce idilično. Rešitev je prišla dokaj hitro, v obliki tovornjaka vzdrževalne službe, ki bi preprosto odrinil moteče tovornjake. Zakaj je torej vse skupaj trajalo skoraj eno uro? Jasno, ker vzdrževalci niso mogli do ovir na cesti, ker je sto en kreten stal na odstavnem pasu in je bilo potrebno te avtomobile premakniti v prostore med avtomobili ne-kretenov, ki so ostali na svojem pasu. Naša situacija je bila še precej komična, saj smo vsi rinili te avtomobile gor in dol, levo in desno, a če bi šlo namesto ruskih tovornjakarjev za hujšo prometno nesrečo in če bi namesto vzdrževalcev nemočno obstali reševalci, ne bi šlo nikomur na smeh. Izgubiti nekoga v prometni nesreči mora biti grozno, če pa se zavedaš, da je rešilec prišel deset minut prepozno, ker je nekdo drug hotel biti najpametnejši...

Kultura je precej širok pojem, ki zajema preveč dejavnikov človekovega bivanja, da bi lahko kar na oko določili stopnjo kulturne ozaveščenosti nekega naroda. Za nekoga je pač določena stvar pomembna, za druge se sploh ne zmeni. O (ne)pozdravljanju v trgovinah in drugod sem že pisal, zgoraj sem omenil dva dokaj ostra primera, ko ljudje nastradajo zaradi nekulture, ki pa sta na srečo precejšnja redkost. A tudi majhne stvari štejejo. Zakaj bi vrgel ovitek od žvečilnih na tla, če je pa koš za smeti deset metrov stran? In ne, ni res, da en sam ne pripomore nič. Sploh če malce teži ljudem okrog sebe.

Vem, da sem se precej razpisal, a če ste se prebili do tule, vas to zagotovo ne moti. Na desni strani sem dodal anketo, malce lažjo rešitev za tiste, ki se jim ne da komentirat, trenutno me zanima vaše mnenje o vsebini na blogu. Pa še nekaj malega za konec. Ko sem začenjal s svojo vožnjo po cestah na postojnskem, je bilo mnenje o vozniških sposobnostih jasno - Ljubljančani nimajo pojma. Vozijo katastrofalno, sploh se ne znajdejo na cesti. Nato pa je sledila selitev v prestolnico in šok ob prvi prometni konici. Po treh letih vožnje, ko mi je postalo samoumevno izkoriščanje rumene luči do konca, razvrščanje v pasove tri križišča vnaprej, hitrostno bočno parkiranje in spremljanje vseh vozil okrog sebe, sem spremenil mnenje. Ljubljančani vozijo prekleto dobro, a so pač navajeni na drugačen tip prometa.
Goričani nimajo pojma.

13.9.06

Sto ljúdi, sto čúdi, premalo komentarjev

V zadnjih zapisih sem mogoče malce preveč zašel v nogometne in športne vode, upam da nisem s tem izgubil kakšnega dela bralcev, ki jih to ne zanima preveč. Ampak dejstvo je, da je šport, sploh nogomet, tema o kateri bi lahko razpredal še in še. Če bi imel na voljo več komentarjev, bi se najbrž uspel bolje prilagoditi željam, tako da zadnjič lepo prosim, dajte no komentirat. Vzame vam dve minuti, zadovoljen pa bom tudi s stavkom "jebeš fuzbal, gremo raj na pleskavico".

Pleskavica, balkanska različica McDonald's-ovega bednega izgovora za meso, ki ga tlači v hamburgerje (ali pa obratno), Wikipedija o njej pove, da je Srbskega izvora in da se nad njo navdušujejo vsi, ki ležijo na migracijski poti Srbija-Nemčija, ne gre pa spodbijati dejstva, da je najboljša s kajmakom, če se le da ob petih zjutraj, po napornem obhodu Ljubljanskih študentskih dogajališč.


Nemce si stereotipno sicer predstavljamo kot dokaj zaprt narod brez smisla za humor, razgovorijo se šele ob vrčku piva in klobasi (ali pleskavici). Spodnji primer pa kaže, da le niso tako zateženi, mislim da bi pri nas v podobnem primeru ljudje kaj hitro začeli vihteti pesti. Mogoče se pa motim... Je bil že kdo žrtev skrite kamere?


Še en filmček, ki me je navdušil med brskanjem po YouTube-u. Prvi nastopajoči ni bogvekaj, počakajte na fanta v oranžni majici. He's got some moves.


PS: Pozabu povedat, prvi filmček posredovan s strani cimra, ki se pridno oglaša v komentarjih. Via \o/, bi se lahko reklo :]

11.9.06

Tujega nočemo, našega ne znamo

Na Kratkočasniku so se lotili teme, ki bo v prihodnosti zagotovo še burila duhove - internetna cenzura. Kot lahko preberete v njihovem zapisu, je Ministrstvo za finance poslalo dopis našim internetnim ponudnikom, naj onemogočijo podjetja, ki na našem spletnem prostoru ponujajo igre na srečo, nimajo pa ustrezne koncesije. Zadeva je bila urejena na način, ki je v slovenskem prostoru trenutno jako aktualen: če ne zmoreš konkurirati - onemogoči.

Loterija Slovenije ima v svoji ponudbi že vrsto let tudi športne stave. Pred nekaj leti so stopili v korak s časom in svoje storitve preselili tudi na splet. Porodne krče sem spremljal tudi jaz, s cimrom sva nekaj malega tudi stavila, predvsem na NBA tekme, a nato kmalu obupala. Tuje stavnice so namreč svetlobna leta pred našo. Spremljanje tekem v živo, stave v živo, single stave na vse dogodke, atraktivne kvote - vse to so lastnosti, ki jih naša loterija ne more/zna ponuditi. S prijateljem, ki je s stavami zaslužil prenekateri tolar, sva že dolgo časa nazaj razpravljala o tržni niši pri spletnih stavah na našem prostoru, ampak sva prišla do zaključka, da je tuja konkurenca premočna, poleg tega pa drži Loterija Slovenije toliko niti v rokah, da je pridobitev koncesije brez ustreznega "podmazovanja" utopija. Da bi se dalo na našem skromnem tržišču kaj zaslužiti, je zavohal tudi gigant BetAndWin, sedanji Bwin, ter med svetovnim prvenstvom v nogometu začel z intenzivno oglaševalsko kampanjo, ki se je nedvomno obrestovala. Zato ni ukrep ministrstva prav nič presenetljiv, kvečjemu pričakovan. Loterija Slovenije se je, namesto da bi storila vse, da dohiti konkurenco in s kvaliteto obdrži uporabnike, s pritiskom na ustrezne gumbe, na lahek način znebila konkurence. In stopili smo dva koraka nazaj. V skladu z zakonom, seveda.

RTV Slovenija je med že omenjenim svetovnim prvenstvom v nogometu delila svoje pravice s Kanalom A, obe televiziji pa sta bili nesposobni gledalce pritegniti z ustreznimi vsebinami, predvsem pa s kvalitetnimi komentatorji tekem. Dobro, resnici na ljubo, se je nacionalka potrudila vsaj s studiom, ki je končno prešel ustaljene okvire dolgočasnih pultov in neatraktivnih kvizov, a so bili komentatorji tista točka, kamor se je sproščal bes ljubiteljev nogometa. Bergant je prežvečen, Stare kljub novim očalom vidi vse manj, Kavčič se počasi izboljšuje, komentatorji na Kanalu A pa si sploh ne zaslužijo tega naziva, s svetlo izjemo Obreza, pa tudi on ne paše prav vsem kibicom. Le-ti so tako posledično preklapljali na hrvaško televizijo, kjer svoje delo opravljajo precej bolje. Letos je tako huronski smeh žel duet Bogdan-Vela. Ta praksa preklopa je med ljubitelji nogometa prisotna že dolgo časa, predvsem med tekmami Lige Prvakov, kjer je bil velikokrat izbor pri sosedih boljši kot pri nas, a tako masovno se to še ni zgodilo. Odgovor RTV-ja in Pro Plusa je bil jasen - zatemnitev hrvaškega kanala. Namesto da bi se še malce bolj potrudili in obdržali gledalce, so jih preprosto prisilili. V skladu z zakonom, seveda.

Kar se mene tiče, je ta princip popolnoma zgrešen, saj prinese rezultate le kratkoročno, dolgoročno pa slej ko prej pride do trenutka, ko je potrebno popustiti, takrat pa je lahko za ponudnika tudi že prepozno, če začasnega monopola ne izkoristi za napredek. Na srečo pa je tu tako ali tako trg tisti, ki postavlja merila. Monopolistični časi so minili, oziroma vsaj minevajo, trg je neizprosen in če se nisi včasih pripravljen tudi žrtvovati, slej ko prej sledi umik pred konkurenco.

Zadnja dogajanja v nogometu na slovenskem kažejo prav na to, vladavini Rudolfa Zavrla so očitno šteti dnevi, za Oblakom se že kažejo žarki sonca, RTV Slovenija pa je izgubila boj za pravice za Ligo Prvakov. Tako bo naslednja tri leta najmočnejše klubsko tekmovanje prenašala samo PrvaTV. Kljub pritoževanju določenega dela gledalcev, ki živijo na območjih brez signala dotične televizije, to odločitev komercialne televizije lahko le pohvalimo, saj bo, če ne drugega, prinesla določene spremembe in pokazala, da se da zmagati tudi proti največjim in posledično vnesti svežino tudi na področja, kjer se ni že dolgo časa nič spremenilo. PrvaTV je komentiranje pametno prepustila Obrezu, ostali člani ekipe bodo dobili priložnost pri utrinkih z drugih tekem in oddajah. Upam na kakšen zanimiv komentatorski dvojec, sploh Udoviča bi rad enkrat slišal tudi med tekmo. PrvaTV je s to potezo dokončno prevzela štafetno palico v športnem prostoru, ki naj bi se poleg sedanje ponudbe nogometa s celotne Evrope še razširila. Živele spremembe!

PS: RTV Slo se je za zadnjo reprezentančno tekmo sicer zelo potrudila in hvalevredno ponudila roko pri boju proti Zavrlu. Gostje so bili enkratni, prispevki tudi dokaj zanimivi, Saškovo požiranje sline ob udrihanju Pavlina in Udoviča po NZSju in Verdenikovo opravičevanje Oblaku pa je bilo neprecenljivo. A vseeno mislim da je RTV naredila napako. Glede Lige Prvakov se je branila z argumentom, da ima na voljo dovolj ostalih zanimivih vsebin. Jutri boste namesto lige prvakov lahko spremljali:
20:00VIZUM ZA PRIHODNOST, BOSANSKA HUMORISTIČNA NADALJEVANKA, 10/30oddaja je kodirana za satelitsko predvajanje
20:45ALDO NIKOLAJ: STARA GARDA, PREDSTAVA STALNEGA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V TRSTU
22:10DOBER DAN, GOSPOD ŠLOMI, IZRAELSKI FILM
Upam, da cenjena televizija ne bo zamerila, če bom raje gledal fuzbal.

5.9.06

Please, you look

Včeraj sem po mukotrpnem in dolgočasnem učenju (na našem faksu drugačnega tako ali tako redko doživiš) šel za sprostitev na brezplačni turnirček na PartyPokru. Končni rezultat - tretje mesto od 11.500 prijavljenih. Najbrž bi lahko prilezel tudi na prvi dve mesti, ampak sem imel po šestih urah igranja poln kufer vsega in sem zato začel igrat na vse ali nič... Vseeno ni slabo, osmemu in šestemu mestu sem dodal še eno finalno mizo. Med turnirjem sem seveda na polno surfal in tako naletel (via everything tarantino) na parodijo kultnega Pulp Fictiona. Kdor me pozna, ve da Quentina Tarantina kujem v zvezde, ter da je zame Pulp Fiction daleč najboljši film, ampak o tem kdaj drugič. Spodnji filmček je sicer bolj primeren za tiste, ki film dobro poznajo, mene je nasmejal do solz. Ekstra info: filmček je parodija tudi na letošnjo lovsko nesrečo, ko je Dick Cheney ustrelil Harrya Whittingtona.



Ko smo že ravno pri filmih, spodnji trailer obeta skledo smeha. Človeka, ki sliši na ime Sacha Baron Cohen poznate verjetno vsi, a gotovo bolj po imenih Ali G in Borat. Angleški igralec in komik, ki prihaja iz židovske družine (oče Valižan, mama Izraelka) je znan po svojem neposrednem in na trenutke skoraj nesramnem humorju, ki pa pod svojo preprostostjo skriva inteligentno kritiko družbe. Kyažahštan tyelevižon prezentz - Borat: The Movie


2.9.06

Ples za dež

FIFA, krovna nogometna organizacija, je 11.12.2000 proglasila Real Madrid C.F. za "Best club of the XX century", torej najboljši klub dvajsetega stoletja. V letošnjo sezono La Lige in Lige prvakov so nogometaši belega baleta pritekli na igrišča z dresom, ki ima na prsih stiliziran simbol tega priznanja. Vsi anti-madridčani so se zlobno nasmehnili in namignili, da bo to tudi letos edina "lovorika".

Najtrofejnejši klub v Evropi doživlja namreč sušno obdobje. Leta 2002 so osvojili Ligo prvakov, 2003 špansko ligo, od takrat dalje pa nič več. Po lanskih debaklih z menjavami trenerjev in medlo, neprepričjivo igro skozi celo sezono, so se letos odločili, da klub povrnejo na pota stare slave. Fiorentino Perez, krivec za naziv "Los Galacticos", je zapustil barko, volitve so prinesle novega predsednika, Ramóna Calderóna, ki pa že doživlja prve stresne trenutke. Calderónove obljube na volitvah so bili brazilski virtuoz Kaká, nizozemski torpedo Arjen Robben in španski veliki up Cesc Fábregas. Nakupi, ki so se zdeli nerealni - in se tudi izkazali za take. Je pa Calderon vsaj izpolnil napovedi o trenerju in v klub ekspresno hitro pripeljal Fabia Capella, ki se je vrnil na kraj zločina. Capello je takorekoč sestavil sanjsko moštvo, ki je prihodnja leta sejalo strah širom evrope, a brez njega na klopi. V Juventusu je nadaljeval svojo vizijo in ravno tako sestavil kompaktno moštvo z zmagovalno mentaliteto. Navijačem se je zato zdel imenitna rešitev, saj je bilo dovolj gledanja v hrbet drugim klubom. Za rezultate so pripravljeni sprejeti tudi malce manj baletno igro.

Sledil je pohod po nogometni tržnici. Capello je iz potapljajočega se Juventusa pripeljal enega najboljših branilcev na svetu, Fabia Cannavara, ter svojega ljubljenčka, "Pumo" Emersona. Še en zelo zaželjen branilec Juventusa, Gianluca Zambrotta se je raje odločil za prestop k največjemu rivalom - Barceloni. Novi trener je ocenil, da klub potrebuje okrepitev tudi v napadu in je iz Manchestra pripeljal Ruuda van Nistelrooya, ki se je po sporu s trenerjem Fergusonom odločil za nov izziv. Iz francoskega Lyona je prišel Mahamadou Diarra, defenzivni vezist iz Malija, ki je končno zapolnil vrzel na sredini, nastalo z odhodom garača Makeleleja. Capello si je silno želel še enega centralnega branilca, ampak je namesto tega dobil José Antonia Reyesa, levega krilnega igralca iz Arsenala, ki je praktično celo poletje prosil za prestop. Iz kluba je odšlo kar precej igralcev, za katere je nova uprava menila, da ne bodo potrebni, je pa sklenila kar dobre posle, saj je bila večina igralcev le posojenih. V španski prvi ligi bodo tako med drugim končno dobili priložnost za dokazovanje tudi mladinci, vzgojeni pri Realu, za katere pa v dobi Perezovega predsednikovanja ni bilo posluha in tako se je takorekoč izgubila skoraj celotna generacija nadarjenih nogometašev. Upajmo, da bo v prihodnje drugače, čeprav poznavalci italijanskega nogometa trdijo, da Capello ravno tako ni preveč naklonjen mladincem, saj več stavi na izkušnje.

Madrid je tako letos začel svojo trnovo pot z ekipo, ki na prvi pogled obeta več od lanske. Obrambna linija je s "carabinierjem" Cannavarom nedvomno pridobila na trdnosti, mlademu upu Sergiu Ramosu bo igranje s takim mojstrom še kako koristilo pri razvoju, v oči pa bode kratka klop - anglež Woodgate, ki je končno okreval po seriji poškodb, ki so mu onemogočile igranje v prejšnjih dveh sezonah, je bil nerazumljivo posojen v Middlesbrough. Capello ni naklonjen mlademu brazilcu Cicinhu, saj dvomi v njegove obrambne sposobnosti, bolj so mu všeč izkušnje Michela Salgada. Na levi strani obrambe pa bo še vedno brzel Roberto Carlos, z učinkom katerega pa navijači v lanski sezoni niso bili preveč zadovoljni. Sredina se je končno okrepila tudi v obrambnem smislu, Diarra je že pokazal, da je izvrsten igralec, da še zdaleč ne zna samo razbijati igre, kot so si ga predstavljali nekateri. Emerson je za okus nekaterih že malce prestar za vrhunske predstave, a mu Capello izkazuje ogromno naklonjenost. Za povezovanje sredine z napadom bodo letos skrbeli veliki dolžnik Guti, čudežni deček Robinho, povratnik (v igralsko formo) Cassano, novinec Reyes, ter metroseksualni simbol David Beckham. Navijači bi radi gledali predvsem Robinha, ki pa si ni izboril prevelikega zaupanja italijanskega stratega. Brazilcu gre malce na roko poškodba Cassana, ki je že nakazal, da se vrača v odlično formo in upravičuje Capellove pohvalne besede, a se bo Robinho moral vseeno boriti z Reyesom, ki igra na istem igralskem položaju. Robinhov adut bo vsestranskost, saj je navajen igrati tudi na sredini in desni strani napada - kjer pa bo najbrž redno začenjal Beckham. Kljub opozarjanju strokovnjakov, da so se uresničile napovedi, da Beckham ni igralec za Španijo, sploh pa ne za Realov koncept igre, je uprava z njim pogodbo podaljšala še za prihodnjih nekaj let. Mogoče lahko letos pod Capellovo taktirko pričakujemo več taktične discipline, a kaj ko anglež preprosto izstopa. Njegove podaje čez pol igrišča so na trenutke res dih jemajoče, a kaj ko zaustavlja tekočo igro po tleh, predložkov pa napadalci običajno ne znajo pretvoriti v zadetke. Škoda, saj je predober igralec (in marketinška znamka), da bi sedel na klopi, hkrati pa na igrišču ne doprinese dovolj k igri. V konici napada se največ pričakuje od Ruuda, ki je opozoril z izvrstnim nosom za gol, Ronaldo še okreva po operaciji kolena in zbija odvečne kilograme, španski fenomen Raúl pa se na vse pretege poizkuša vrniti med največje, saj so ga padci forme in poškodbe potisnili v ozadje.

Real Madrid bo letos na vse preteg poizkusil priti do vsaj ene lovorike. Liga prvakov bi bila sanjska, španska liga prav tako, a kaj ko je pokal najbrž še najbolj realen a hkrati tudi najmanj cenjen. La liga bo namreč letos izredno težka in zanimiva. Barcelona je okrepila tudi tiste položaje, kjer je lani pokazala malce šibkosti, a je moč klubov iz ozadja pokazala tudi Sevilla, ki jih je na evropskem superpokalu gladko premagala. Atlético iz Madrida in Valencia sta nakupovala preudarno in kvalitetno, ter sestavila moštvi, ki bosta napadli sam vrh, ne gre pa zanemariti tudi Villareala, ki bo vse moči usmeril v domače tekmovanje. O ligi prvakov pa je skoraj škoda zgubljati besede. Londonski Chelsea bo letos naredil prav vse, da bi končno stopil na vrh evrope, Barcelona, Bayern, Liverpool, Manchester in Milan pa tudi ne bodo stali križem rok. Je pa res, da gre za povsem drug način tekmovanja, da je tekem manj in da lahko marsikaj odloči tudi sreča.

Za katero pa vsi vemo koga spremlja. Hrabrost, nepopustljivost in želja po igranju so stvari, ki jih navijači Madridskega Reala letos želimo videti na igriščih. Da bi igrišča zapuščali z dvignjenimi glavami in pa da bi vseeno le padla kakšna kapljica dežja in pregnala sušno obdobje.