Poco a poco (malo po malo)

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:



Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

Foto zapis - Residencia, ljudje, dogajanje

Takole, kot obljubljeno, prvi paketek slikic. Tukaj so le izbrane, malce več jih je v online foto albumu. Uživajte.

Residencia Universitaria José Isbert - stopnišče sredi našega (moškega) bloka

Vhod v naše stanovanje - 1 D

Neke vrste bivalni prostor, čeprav ne ravno blazno uporaben. Boljša rešitev bi bil kakšen poceni, a velik kavč. Mi je pa nadvse všeč "okno" iz kuhinje

Nobene pripombe nad kuhinjo, veliko delovne površine in prostora v omarah, velik hladilnik in ostali potrebni "stroji" (pogrešam mikser in likalnik, sploh slednji je prvi na listi nakupov). Okno pa je pika na i. Nasploh je stanovanje polno velikih oken.

Tole je moja sobica, za silo sem jo spravil v red, malce se igram z zeleno in črno barvo, manjka pa še vedno precej stvari. Počasi.

Vse chice na poljski večerji - Poljakinje Agnieszka, Monika in Justina, Brazilki Elleni in Marta, četrta poljakinja Bernardetta, ter še ena Brazilka Giovanna.


Na prvi sliki Španca Pablo in Juan poizkušata poljsko / slovensko hrano. Na drugi pa se objektivu nastavljata Romun Bogdan in Nemec Marcel.

(I)zbrana druščina na botellonu.

Včeraj v maroškem baru v Zoni (žurersko središče Albaceteja). Se opravičujem za kvaliteto, a slikal je nek Španec, pa tudi Justinin fotkič ima svoje muhe.

PS: Kot kaže, danes album ne bo v celoti uploadan. Linijo v internet sobi so namreč obremenili pogovori s fanti v Braziliji in na Poljskem, Skype in ostali programčki pa na polno zasedeje upload. Manjana :]

PS2: Lažen alarm, upload je v celoti uspel že danes. Hasta luego!

Prvo resno delo... in prva žurka

Moj urnik tukaj v Španiji sicer še ni prav dokončen, do konca meseca imam namreč čas, da se odločim za morebitne spremembe, ki bodo očitno potrebne. Moram si namreč premakniti vsaj en predmet iz prvega semestra v drugega, ker računam, da bom v drugem semestru že malce bolj obvladal Španščino. Včeraj sem bil na prvih predavanjih in sicer na predmetu "Digital image processing". Dejansko mi je bilo precej všeč, saj je prfoks skuliran človek, ki ne razlaga formul, temveč se raje poglablja v teoretični del. Razumel sem tako, kako tretjino vsega, razlagal je o delovanju človeškega očesa in načinih predstavitve barvnih palet (RGB, CYM, itd...). Je pa sledenje predavanjem skrajno utrujajoče. Glede na to, da razumem le del snovi, moram biti nenehno skoncentriran, da ne padem iz konteksta, ker se je potem spet težko vklopiti nekje na sredini. Popoldne smo začeli s tečajem Španščine, pravzaprav smo imeli le uvodno predavanje in test za selekcijo v skupine, kjer se je stvar spet ponovila. La profesora govori le špansko, tako da je spet potrebna popolna koncentracija, da si lahko pomagaš s kontekstom. Zvečer sem imel občutek, da mi bo razneslo glavo. Takšen način učenja jezika je defenitivno najboljši, da si preprosto postavljen med ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in si prisiljen v komunikacijo, četudi le s skromnim znanjem. Je pa naporno, to pa ja.

Na tečaju Španščine sem končno spoznal ostale Erasmus študente. Mislim, da nas je okrog 30. Tu je skupina kakih šestih žensk iz Polinezije, ki so precej zanimive, vse malce bolj okrogle, če se le da, hodijo okrog bose, slišal sem, da ena izmed njih govori tekoče 6 jezikov. Potem je manjša skupinica Italijanov, ki so pač... Italijani. Španščina jim sicer kar dobro teče, ampak izgovorjavo imajo pa nezgrešljivo italijansko. So pa ful prijazni, nič kaj podobni sitnim turistom. Tu sta tudi dve Brazilki, nekaj Belgijcev in chica iz Londona, ki ima fantastičen angleški naglas. Potem pridemo pa že na vrsto mi, po nekem naključju je prvo vrsto sestavljal srednje-vzhodno-evropski blok. Štiri chice iz Poljske (Agniezko in Moniko sem si zapomnil, imeni ostalih dveh sta mi ušli iz glave), Bogdan iz Romunije, Marcel iz Nemčije in moja malenkost. Poljakinje so res simpatične, takoj sem bil povabljen na večerjo ob sedmih. Muy bien, muy bien!

Na večerji je bil prisoten naš že omenjeni evropski blok, obe Brazilki, ki sta cimri s Poljakinjami, pridružila pa sta še španca Juan in Pablo, ki sta njihova "cicerona". Gre za zelo dober projekt z imenom Ciceron, kjer Erasmus študenti dobijo svojega "varuha", ki zna angleško in pomaga pri privajanju na novo okolje. Tudi meni je bil dodeljen, ampak sva se v ponedeljek zgrešila, sedaj pa je odšel domov do naslednjega tedna. Ampak ni panike, ker je jasno, da si bomo med sabo največ pomagali ravno Erasmus študenti. No, da se vrnem k večerji. Šlo je za poljski večer, torej so bile tudi jedi tipične poljske. Jedli smo kurjo juhico z rezanci, tenstan krompir, pohanega in pečenega piščanca, ena izmed prilog je bila nariban korenček in jabolka z limoninim sokom, za posladek pa jabolčna pita. Fantastično! Počutil sem se, kot da bi jedel tipično domače nedeljsko kosilo, ne pa, da sem sredi Španije. Nasploh sem ugotovil, da imamo s Poljaki ogromno podobnosti, tako v jeziku, kot v navadah. Le da oni ne pijejo toliko vina, temveč predvsem vodko. Zanimivost: kokošjim jajcem rečejo "jajka", v šali pa velikokrat spremenijo v "jajca". Smeh. Kasneje je prišel še brazilski par (Eduardo in pozabu ime od chice), ki že štiri leta živita v Albaceteju. Zanimivost #2: Brazilci se v pozdrav dvakrat poljubijo na obe lici - le nasprotni spol, na srečo.

Španci so najbrž edini narod, ki imajo dejansko besedo za to, da vzameš alkohol s sabo in greš pit nekam ven. Gre za "botellon" (izg. boteljon ali botejon), običajno je zbirališče pred stavbo ekonomske fakultete. Tu v Albaceteju namreč del mesta zaseda kampus, kjer je precej fakultet, upravne stavbe, knjižnica in ostale študentske površine, od centra pa je vse skupaj odmaknjeno kakih pet minut hoje, tako da je zvečer imeniten prostor za žuranje. Torej, pobrali smo še preostalo pijačo in odšli na botellon. Zanimivost #3: v Španiji je ravno tako "Kebrov" zakon, ki prepoveduje prodajanje alkoholna po desetih zvečer. S to razliko, da se tu v Albaceteju tega držijo bolj tako-tako. "If you know where to go, then it's no problem," je rekel Pablo. Botellon je dejansko neke vrste napol organizirana žurka, kjer moraš prispevati 5?, če nimaš s seboj pijače, piješ pa pač od vseh, pač pridružiš se skupinici in dobiš pijačo. Zanimivost #4: Španci se odpravijo ven žurat šele okrog polnoči, v diskačih se dogajanje začne šele po treh ponoči, povsod pa se običajno žura vse tja do šestih, sedmih zjutraj. Mi smo bili ob enajstih tako prvi prisotni na botellonu, šele čez kako uro so se nam pridružili prvi španci, nato pa se je začelo počasi nabirati. Glede na to, da jezik precej bolj teče po nekaj požirkih, sem padel v debato z dvema chicama in enim chicom, ki študirajo v Albaceteju, dejansko smo se pogovarjali kake dve uri, razumel sem vse, razložil sem tudi vse, kar niso mogli prehvaliti moje španščine. Jaz pa v smeh. Od časov znam namreč le sedanjik, besedišče pa je še vedno precej skromno, tako da pol besed potegnem kar iz angleščine. Očitno pa napredujem, čeprav mislim, da profesorica španščine ne bi bila ravno zadovoljna, če bi prišel na tečaj malo "okrogel".

Po botellonu smo se odpravili v center, kjer so tri ulice polne barov in klubov, okvirno se publika razdeli na starost. Mi smo bili v klubu Tejo (izg. teho), ki je trenutno kao "the place". Dejansko je bilo kul, dobra glasba, le gneča je malo spominjala na ljubljanska dogajališča. Okrog štirih smo zaključili, čeprav so nas Španci gledali precej postrani, češ, a že? Španci si dele dneva razlagajo malce drugače, kot smo navajeni. V Madridu se to niti ni poznalo, saj je le velemesto in je nenehno živahno. Tu pa je povsem druga pesem. Dan začne nekje okrog devetih, desetih, ko ljudje počasi vstajajo in se odpravijo na kavico, tortico, po kruh v pekarno, na sprehod v park, oziroma v službo. Okrog treh napoči siesta, ko se trgovine striktno zaprejo. Tu v Albaceteju se zaprejo tudi "večje" trgovine, ala Zara, ravno tako pa tudi skoraj vsa trgovska središča. Okrog petih, pol šestih pa mesto ponovno zaživi. Največ ljudi srečaš po mestu okrog osmih zvečer, v poletnem času pa najbrž že kasneje. V nedeljo in ob praznikih pa je zaprto vse. Danes je praznik, kakor sem razumel, nekaj v zvezi z mestom Zaragoza, tako da nimamo predavanj. Z Moniko sva zjutraj (beri: ob pol dvanajstih) odšla v mestni muzej, kjer je do konca meseca razstava Picassovih grafik. Vstop v muzeje je ob nedeljah in praznikih brezplačen, z videnim pa sva bila precej zadovoljna. Razstava je bila sicer bolj skromna, a vseeno lep vpogled v delček Picassovega zgodnejšega ustvarjanja. Človek je bil genij, nekaj grafik je res fantastičnih.

To bo zaenkrat vse, fotke bom objavil takoj, ko bo mogoče, vem, da samo obljubljam, ampak je res ogromno stvari še za uredit in računalniška učilnica je običajno nabito polna. Najbrž v soboto ali nedeljo, ko se dom izprazni. Nisem ravno prepričan, kje so moji cimri, saj jih nisem videl že dva dni, ravno tako ne vem, če odhajajo čez vikende domov. Ampak domnevam, da ja, saj pralni stroj obratuje le zame. Hasta luego!

I'm an alien, I'm a little alien

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Se vedno v Madridu

Nedeljsko jutro v Madridu je precej zaspano. Vecina stvari je zaprtih, tudi cyber poleg Jasmininega stanovanja, tako, da sem moral malce nizje po ulici, ter nasel kitajski cyber cafe. Kako to izgleda? Lastnik je Kitajec in cyber je poln Kitajcev, ki igrajo WoW in druge online igre, ter se pogovarjajo z drugimi Kitajci v nekih drugih cyberjih. Nisem pa preprican ce na Kitajskem ali samo v drugem predelu Madrida.

Zadnja dva dneva sta bila prepolna dogodivscin. V petek sva imela z Jasmino ucno uro po Metro-ju, tako da sem dobil malce obcutka, sla sva do centra in se sprehajala po glavnih ulicah. Metro je seveda edini mozen nacin za potovanje po Madridu. Je hiter, postaje so razporejene po celem mestu in clovek se hitro navadi na prestopanja in smeri voznje. Na zacetku se kar nisem in nisem mogel navaditi na to, kako je folk temen. Povprecni Spanec ima namrec polt, ki najbolj ustreza nasim ciganom. Tako da je na zacetku malce cuden obcutek, ko si najbolj svetel clovek na metroju, pa se zdalec nimas svetle polti. Ampak se navadis. Drugace pa s svojimi modrimi ocmi med mnozico izstopam se bolj kot Jasmina in njeni blond lasje.

Sedaj mi je jasno, kaj imajo v mislih vsi tujci, ki pridejo v Slovenijo in takoj recejo, da so Slovenke najlepse zenske na svetu, ker so preprosto razlicne. Tukaj so namrec vse zenske iste. Ne recem, kar precej Spank je zelo lepih, a imajo takorekoc vse rjave oci, crne lase, temno rjavo polt in znacilno obliko obraza... Vec kot ocitno je, da je tukaj "Becks" stil popolnoma out. Vsi tipi so postrizeni na (sedaj ze ex-, saj se je fant obril) Fernando Torres "look", torej popolnoma obrito pri strani in daljsi lasje po sredini. Nekaksen novodobni mullet, oziroma pri nas bolj znano kot bundesliga look. Dejansko izgleda precej dobro.

V petek zvecer sva z Jasmino iskala flamenco bar, ampak neuspesno, se tisti, ki sva ga nasla, je imel rahlo previsoko vstopnino. Cene v srediscu Madrida so, jasno, po raznih kaficih in restavracijah navite v nebo. Za dva ananasova soka sva tako odstela 10?. Ampak na terasi kafica na enem izmed trgov v samem centru, v zelo sproscenem vzdusju. Na sploh so Spanci zelo "tranquilla", torej mirni, sprosceni. Povsod so dolge vrste, povsod se caka, ampak nihce se ne razburja. Ravno tako so precej kulturni na metrojih, najprej grejo ljudje dol, sele nato gor na metro. Na tekocih stopnicah se postavis desno, saj je levi del rezerviran za ljudi, ki se jim mudi. Mogoce pa to ni kultura naroda, temvec le kultura mesta, ki lahko le tako normalno funkcionira.

Obiskala sva tudi glavni trg, "Plaza Mayor", kjer je bilo ogromno dogajanja. Najprej sva se pridruzila mnozici ljudi, ki so se zbrali okrog dveh mozakov, prvi je imel kitaro, drugi pa tamburin, slednji je zacel animirati mnozico in kmalu so vsi okrog peli na ves glas, vecinoma je slo po obcutku za revnejsi sloj prebivalstva. Nekdo naju je opazil, da izstopava, in nama je razlozil da gre za molitev k Bogu. Res je bilo zanimivo, ljudje so peli, plesali, povsem sporosceno, dejansko so se na polno zabavali. Iz "cerkve" (belo pobarvana hisa z napisom krscanska cerkev) v Jasminini cetrti je ravno tako velikokrat slisati petje. Povsem drugace kot nasi ultra-dolgocasni obredi. Nato sva se preselila k drugi mnozici, kjer je mlada, povsem tetovirana zenska, vrtela ognjene palice in verige (ter pobirala prostovoljne prispevke), a so jo s prijatelji kmalu prekinili policaji, mogoce bolj zaradi kupa pijace in sumljivih substanc, ki so krozile med njimi, kot zaradi preformansa. Tretja mnozica pa je bila zbrana okrog "Mariachi" benda, kjer je sest mozakov, oblecenih v spanske narodne nose, igralo spansko narodno glasbo in to sploh ne tako slabo. Kmalu je mimo prisel mozakar, ki je v klobuk vrgel 5? in zahteval glasbeno zeljo, nato pa se postavil pred njih in odpel celotno, kakih 7 minut dolgo pesem. Spanci so res odprt narod.

V soboto je Jasmina ze zjutraj odsla na vnaprej dogovorjen izlet v Zaragozo, tako da sem imel cel dan zase. Destinacija: shopping. Prakticno cel dan sem prezivel v centru Madrida, na ulici Fuencarral, kjer se trgovina drzi trgovine. Na voljo je prakticno vse, od bolj (Zara, Adidas originals, Nike Madrid) do manj znanih trgovskih znamk. Ce koga zanima, v madridskem H&M-ju imajo popolnoma iste stvari kot v ljubljanskem. Torej isto nekvalitetno poceni sranje. Ljudje se po ulicah naberejo sele okrog sedmih, osmih zvecer, a takrat je center takorekoc nabit, kakrsnokoli nakupovanje pa spremljajo neskoncne vrste. Tudi v Fnac-u (trgovina s tehnicno robo), kjer sem hotel kupiti USB kljuc, je bilo potrebno cakati okrog 20 minut. Tako da sem se raje obrnil. Zivljenje se tu nasploh zacenja sele v vecernih urah, tudi otroci pridejo pred blok sele po sedmih zvecer. Poizkusil sem tudi originalno spansko tortiljo, ki skoraj mora biti vsec povprecnemu slovencu. Gre namrec za 1cm debelo krompirjevo palacinko med dvema kosoma kruha. What more could a person want :] Zvecer sva z Rachel odprla vsak svojo pivo in debatirala o razlikah med Evropo in USofA. Najbolj sva se nasmejala nad dejstvom, da si ne upa piti mleka v Spaniji, saj je navajena, da je v Drzavah mleko vedno v hladilnikih, tukaj pa (tako kot pri nas) preprosto na policah. Sicer se zaveda, da, logicno, ni pokvarjeno, ampak ga vseeno prakticno ne pije. Nic, zaenkrat bodi dovolj, mislim da je Jasmina ze vstala, obljubil sem namrec, da bom skuhal kosilo. Jaz in moj predolg jezik...

Al final en Espana!

Koncno v Spaniji! Glede na to, da sem v spanskem cyberju v eni izmed Madridskih cetrti in se mi ne da ubadati se s sumniki, boste morali malce potrpeti. Se vedno ne dojamem, da je to dejansko moj prvi dan v Spaniji.

Vceraj ponoci sem priletel iz Benetk (Venezia Marco Polo) v Madrid. Letalisce v Benetkah je prijazno, majhno, a vseeno z zadostno ponudbo. Prejsnje izkusnje so me izucile, da je tri ure pred letom res nuja, tako da sem moral malce vec cakati, a sem pa (za razliko od omenjenih prejsnjih izkusenj) vsaj prisel na letalo. Precej slabse se je godilo kupu Anglezev, saj je na londonskih letaliscih ocitno se vedno katastrofa. Angleski penzionisti so tako v grucah klepetali o popotnih dogodivscinah in nenehoma strmeli v zaslone, kjer so se izpisovali leti, a so letala proti Londonu praviloma zamujala vsaj za dve uri.

Moj let je bil na sreco brez posebnosti, vse po planu, po letalu je bilo precej prostih sedezev, tako da je bil let malce udobnejsi, saj je lahko clovek malo bolj iztegnil noge. V moji vrsti je sedel se Italijan, okrog trideset let, s katerim sva hitro padla v debato. Doktor molekularne biologije, ki je doktorski studij opravil v Nemciji, tam prebil 5 let, na projektu pa se je spoznal s sedanjo zeno, Kitajko. Nato sta se preselila nazaj v Italijo, vceraj pa sta letela v Madrid na poroko njegovega bratranca, ki se ze drugic zeni s Spanko. S seboj sta imela sestmesecnega sinka Michaela. Zenini starsi so namrec predlagali kitajsko ime, njegovi italijansko, potem pa sta se odlocila za anglesko, da ne bo zamer. Italijan, ki govori zelo dobro anglesko, je bil pac atrakcija, ki se jo splaca malce bolj spoznati.

Okrog polnoci smo pristali na letaliscu Madrid Barajas, kjer me je pocakala Jasmina, Ptujcanka, s katero sva se spoznala na tecaju Spanscine, ona je na izmenjavi v Madridu. Z njo je prisel se en Slovenec, njen sosolec Rok, ravno tako na izmenjavi, pripeljal pa ju je pa starejsi mozakar iz Madrida, oce spanskega kolega, ki se je kar sam ponudil za prevoz. Njegovega imena mi ni uspelo uloviti, ker se prepocasi navajam na Spanscino, je bil pa senor presenecen nad mojim majhnim kovckom. Ko je namrec par tednov nazaj prisel na letalisce po Jasmino in se dve Slovenki, je bil njegov "station-wagon" premajhen za vso prtljago. Jasmina si stanovanje deli se z Americanko Rachel in se enim Spancem, ki ga pa trenutno ni v stanovanju, tako da sem do ponedeljka jaz okupiral njegovo sobo.

Danes dopoldne so me pustili samega, tako da sem po zajtrku malce raziskoval tole cetrt, odsel sem v trgovino, kjer sem ze moral malce glumit, saj so Spanci prevec zgovorni in se kar ustavijo in te kaj vprasajo. Zaenkrat v odgovor predvsem kimam. Cene v tej trgovini (neka veriga trgovin, ime sem ze pozabil) so dokaj primerljive z nasimi, mogoce le malenkost drazje. Me je pa zmotilo da ni kruha, kot ga poznamo pri nas. Svez kruh obstaja le v obliki treh, stirih vrst struc, ki pa so bolj za en k, ljudje pa vecinoma jemljejo pakiran narezan kruh, ki ga je sicer vec vrst, ampak mi zaenkrat nekako se ne disi. Se bo pa treba ocitno navadit. Sedaj pa grem se malce raziskovat to cetrt (mater, moram si zacet imena pisat v blokec, ker si ne zapomnim cisto nic), ko pride Jasmina s faksa pa v shopping v center. Cez vikend se ostanem v Madridu, v ponedeljek zjutraj pa bom ze odpotoval proti Albaceteju. Hasta luego!

P.S: Na, ko sem ze zadovoljno zacel uporabljati crko nj (n s stresico), ki sem jo nasel na tipkovnici, pa vidim da je blogger ne prebavlja. In ravno tako ne na glavo obrnjenega klicaja. Darn!