31.12.07

Srečno 2008

Malo me peče vest, ker nič ne pišem na blog, ampak glede na to, da sem si vzel čas in poslal maile za novo leto, bom tudi tukaj napisal par besed. Zanimivo namreč, da kljub temu, da sem dobršen del svojega življenja preživel za računalom in da mi je pisanje nasploh zelo povšeči, sovražim pisanje mailov. Nimam pojma zakaj. Najbrž sem preveč klepetava oseba, da bi čakal na odgovor kakšen dan.

Ne bom se upiral mainstreamu in tudi jaz naredil kratek pregled leta 2007. Leto se je začelo z 21 stopinj celzija in plavanjem v mrzlem španskem morju, najbrž mi gre ravno zato letos mraz še posebej na kur živce. Sledilo je pisanje prvih izpitov v španščini, nato pa malce slabši drugi del izmenjave, zaradi menjave več kot polovice udeležencev. Junija povratek domov in lenarjenje doma, ki je kmalu začelo presedati. Poletje je bilo predvsem v znamenju iskanja službe in novega stanovanja. Zavrnili so me na ljubljanski Borzi, kljub temu, da sem prišel na razgovor "so sharp I had to be careful not to cut myself."

Ampak po eni strani sem hvaležen za to, saj sem nato našel službo, ki sem jo iskal. Dinamičnost, delo z ljudmi, odgovornost, uporaba tujih jezikov, fantastičen kolektiv in zelo dobra plača - in to na področju, ki sem se ga izogibal kot aristokrati gobavcev - marketingu. Služba je sicer tudi glavni razlog, da je blog na prisilnem počitku, ampak mi ni žal.

Začetek novega leta je že sedaj obetajoč, očitno bo novo leto malce drugačno kot druga. Malce bolj... resno. Zadnji čas, da me je nekdo postavil na trdna tla. Uspešno sem se izognil vsej mrzlici okrog novega leta in ga bom preživel doma, z družino. Poizkušam izračunati po koliko letih... Alicante-Bratislava-Postojna-Ljubljana-Ljubljana-... najbrž še nekajkrat Ljubljana, spomin imam preveč luknjast... Recimo kakih 9 let, od oka. Po pravici povedano, prav dopade se mi.

Nič, vsem tistim, ki imate še voljo vztrajati in pričakovati nove zapise, srečno 2008. Storite vse tisto, kar vam pade na pamet in sledite svojim sanjam. To je to.

24.11.07

Črne ovce

Nekaj dni nazaj je Brazilec Edmilson, igralec španske Barcelone, v intervjuju za športni časopis Marca presenetil javnost s priznanjem, da v slačilnici španskega giganta ne štima vse tako, kot bi moralo in da ima virtuoz Ronaldinho osebne probleme. Pravzaprav ni Edmilson v bistvu presenetil nikogar, le na glas je povedal to, o čemer se šušlja že več kot leto dni. Nizozemski strateg Rijkaard je izgubil magijo in slačilnico.
Privrženci madridskega Reala se le privoščljivo nasmihamo. Been there, done that... Real je imel na kolenih celoten svet, a ko je Perez pomagal k razdoru slačilnice in formiranju taborov, se je magija izgubila. Edmilson je lepo izpostavil problem: "Spominjam se tekme v polfinalu Lige Prvakov proti Milanu, Guily je pazil na Serginha in je moral opraviti kup šprintov po 60 metrov, končal je povsem crknjen, a vendar je bil to pomembno žrtvovanje za ekipo." Če ste se spraševali, Guily je bil letos prodan v italijansko Romo. Podobno kot Claude Makélélé, človek, ki je vsako tekmo umrl na igrišču za beli dres, pa je bil nato ob zahtevanju povišanja plače praktično izgnan iz kluba.
Real je zaradi takih stvari posredno izgubil najbrž najboljšega vezista na svetu, iz krize pa se je pobral šele lani, ko je prišel človek, ki si je upal postaviti igralce, ki so ekipi bolj škodili, kot koristili, na prag. Šele lani pozimi je Real prodal Ronalda in tako storil še zadnjo stvar, ki je manjkala pri rekonstrukciji ekipe. Capellu se lahko očita veliko stvari, ampak dejstvo je, da je storil mogoče še največje možno delo - počistil je slačilnico. Takoj po odhodu je neznani vir od znotraj povedal novinarjem: "Končno nihče ne zamuja in se lahko normalno trenira..."
Barcelona ima še stvari v svojih rokah, ampak bo morala v zimskem premoru ukrepati. Ronaldinho ima trenutno še vedno ime in visoko kotira na trgu, Milan si briše sline že zadnjih nekaj let, sedaj vse kaže, da bi se v borbo zelo resno utegnil vmešati tudi londonski Chelsea. Vsaka zgodba se mora nekje končati in Barca bo morala izbrati - ali se poslovi Ronaldinho, ali pa malce kasneje Eto'o, Rijkaard in mogoče še kdo.
Kako že, kdor se zadnji smeje...?

23.11.07

Neumni zakoni v sončni deželici, verzija 2.0

Danes sem slučajno s kotičkom očesa ujel Trenja, tema je bila protikadilski zakon. Na žalost ne morem kaj dosti pokomentirati, saj so se morebitne modre izjave izgubile v hrupu blebetanja. Slaku se je očitala nesposobnost vodenja takšne razprave že ob samem začetku predvajanja, svoje pa doprinesejo še visoko omikani gostje, ki raje govorijo, kot poslušajo.
O kajenju in dotičnem zakonu sem že napisal par besed (januarja! kako hitro leti čas...), sedaj pa lahko dodam še post-razmišljanje. Zakon je bil nedvomno zelo uspešen, tistih 5% ljudi, ki niso zahajali v kafiče in nočne klube zaradi gostega dima, so zadovoljni. Vsi ostali pač ne.
Poleg pasivnega kajenja, glede katerega imam neomajno stališče, da je stvar medčloveških odnosov in tolerance, je bil zelo močan argument skrb za zdravje natakarjev, ki morajo nenehno vdihovati cigaretni dim. Upam, da se bo letos izvedla kakšna študija o zdravju natakarjev, ki morajo v zimskih mesecih nenehno prehajati iz zaprtega prostora na odprte terase. Gostinci tudi pihajo skozi zobe, saj je/bo prihodek to jesen in zimo občutno manjši. O ogromnih vsotah, ki jih je izgubila država zaradi manjšega obiska igralnic, čivkajo že vrabci na strehah. Nekadilci, ki imamo veliko prijateljev kadilcev (mislim da lahko s tem izrazom označimo kar večino bolj družabnih ljudi) tudi nismo zadovoljni, saj moramo ravno tako za družbo skakati na mraz, ali pa neumno obsedeti za mizo in buljiti v mobilni telefon. Vse kaže, da so še najmanj prizadeti kadilci, ki so se pač sprijaznili s tem - da se malce bolj toplo oblečejo.
In potem se človek vedno znova vpraša, kdo za vraga se izmisli in sprejme takšne zakone. A ni nihče malce pomislil, hm, bo zakon zmanjšal število kadilcev? Ne. Bo na kakršenkoli način povečal gospodarsko rast in blaginjo? Ne. Se bo zaradi tega zmanjšala nezaposlenost, se bodo povečale plače, bo zaradi tega lažje preživela kakšna družina, ki s strahom odpira mesečne položnice? Ne...
Trenutno se v Državah predvaja nova, enajsta sezona South Parka. Avtorja sta se vrnila h koreninam in spet začela neusmiljeno secirati ameriško družbo, deli so res vredni ogleda. Zakaj sem sedaj omenil to? V enemu izmed zadnjih delov Kyle podpiše pogodbo, da bo v primeru, če obstajajo Leprechaun-i, Cartmanu pocuzal jajca. Ko dejansko v gozdu ugledajo zelenega možica z vrčem zlata in se Kyle upira izpolniti pogodbo, Cartman privede zadevo na sodišče. Ko ga zvezna sodnica opomni, da se mora nujno držati zastavljenih pogojev, se Kyle z nejevernim pogledom nekajkrat ozre po polni sodni dvorani in izdavi: "But... But... I mean... Come on, really? Aren't there more important things going on right now?"

4.10.07

Plenilec mladoletnic ujet v past

Naslov posta sem kar neposredno prevedel iz hrvaškega Dnevnika. Ekipa Nove TV je, pravno nezakonito, ampak moralno pohvalno, nastavila past hrvaškim pedofilom. Dodaten komentar niti ni potreben, poglejte si video in v mislih lahko zlomite kakšno kost.

25.9.07

Vsak ima svoj fiks

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?

21.8.07

Bivše-službeno

Danes je bila med običajno poštno navlako tudi osebno naslovljena kuverta. Pošiljatelj, prejšnji študentski delodajalec, DARS. Družba za Avtoceste Republike Slovenije, če komu ni znano. Ena izmed "večjih" slovenskih delniških družb, čigar vizija je, citiram s spletne strani: "utrditi osrednjo, vodilno vlogo pri vodenju in organizaciji gradnje ter upravljanju in vzdrževanju avtocestnega omrežja in s tem utrditi ime stabilnega, zanesljivega, učinkovitega in zaupanja vrednega avtocestnega operaterja, ki bo svojim uporabnikom nudil kakovostne storitve, delničarjem dolgoročno zagotavljal dobiček, zaposlenim pa poklicno samouresničevanje in osebnostni razvoj."
Na Darsu sem namreč skoraj 5 let med vikendi in poletjem opravljal delo pobiralca cestnine. Nad delom se ne bom pritoževal, urnik je bil fleksibilen, plača dobra, sodelavci vsaj na začetku super, veliko študentov. Delodajalec pa je zgodba zase. Ta zadnja kuverta me je pošteno nasmejala, saj je le potrditev tega, da je le v naši lepi deželici možno to, da tako veliko družbo očitno vodijo nesposobni ljudje. Domov so mi namreč poslali tole:


Da, prav vidite. Položnico za 1 €. En (uno, ein, one) euro. Šele sedaj mi je bil namreč narejen obračun za mesece september, oktober, november in december 2006 in bilo je ugotovljeno, da sem imel 240 slovenskih tolarjev primankljaja. Kar znese natanko 1€. Ironija je, da sem imel v teh štirih mesecih točno toliko tudi viška, a obračun je bil narejen po Darsovsko - višek se briše, manjko je potrebno poravnati.
Glede na to, da sem vesten, skrben državljan, sem položnico že plačal preko spletne banke, malce mi teži le to, da moram izpolniti še nekakšno izjavo o plačilu in jo poslati na Dars. Se bom raje oglasil na stari cestninski postaji in oddal preko interne pošte, ampak storil pa bom to. Ker sem vesten, skrben državljan.
Nekaj mi pa vseeno ne da miru. V omenjeni izjavi piše, da v kolikor ne plačam oziroma pošljem izjave, bo sprožen sodni postopek in posledično rubež. A si predstavljate dva razbacana dvometraša, ki prideta na vrata stanovanja: "Prišla sva rubit." Dolga tišina. "Kaj lahko vzameva za en euro?"

6.8.07

Vmesna generacija

Pred kratkim je nacionalka v sklopu slovenskih filmov predvajala tudi legendarnega Outsiderja. Košakov deset let star film je za moje pojme še vedno daleč najboljši izdelek naše filmske industrije. Edini, ki ga je presegel po gledanosti - Kajmak in marmelada (125.000 proti Outsiderjevim 91.000 gledalcem) - je v bistvu le kopija, zavita v novejši celofan. Komična drama o Seadu Mulahasanoviću, v Tuzli rojenemu otroku bosanskega očeta in slovenske matere, ki v Slovenijo pride v letu, ko punk doživlja vrhunce, Josip Broz Tito pa svoje zadnje trenutke, je sčasoma prerasla v pravo legendo. Citati "Metka, zakaj si takšna?", "kva je močen sonce dons", "tablete su za žene, muškarci piju pivu," oziroma kar večina v filmu izgovorjenih stavkov je med našo generacijo doseglo kulten status.
Ta naša generacija je prva ne-pionirska (letnik 83') in je nekakšen most med jugoslovanskimi starši in sedanjimi evropskimi najstniki. Otroštvo smo namreč preživeli v Jugoslaviji, a odraščali v samostojni Sloveniji. Tako imamo vsi lepe otroške spomine na čase, ko smo v belem Yugu hodili na morje v Plavo laguno in po špežo na Opčine. Za Titovo veličino smo sicer izvedeli šele kasneje v šoli, oziroma se jo zares zavedamo šele sedaj, se pa vsi dobro spomnimo čigumov Bazooka, narisanih junakov Alana Forda, Velikog Bleka ter Zagora, družinskih oranžnih gumenjakov s Tomosovimi štiricami in bombonov 505 - s crtom. Ne gre za zadnje čase tako osovraženo jugonostalgijo, sam sem s turbokapitalizmom povsem zadovoljen, ampak ko sem gledal Outsiderja s petnajst let mlajšim bratom, sem se zavedel, da nikoli ne bo vedel, kako je to, če moraš po Lego kocke čez mejo, ne pa le do prvega Špara. Mogoče je tako še boljše, čeprav mislim da smo mi vseeno znali bolj ceniti, kar smo imeli. Še sedaj se spominjam, kako sem v famozni trgovini z Lego kockami na Opčinah, skozi otroške oči je bila prava zakladnica, potočil solze za največjo gusarsko ladjo, ki je takrat stala okrog pregrešnih 150.000 lir, a sta se starša spogledala in jo vseeno kupila. Kasneje me je bilo teh solz malo sram, ampak ko so gusarji enkrat zavzeli položaje na ladji, so bile že pozabljene.
Kot rečeno, Košakov film je postavljen v jesen 1979, oziroma traja do naslednje pomladi. Sead (Davor Janjič) se v Sloveniji zaljubi v Metko (Nina Ivanič) in preko sošolca Kadunca (odlični Uroš Potočnik) spozna punk. Oboje mu pomeni svobodo in beg od očetovega jugoarmijskega maltretiranja, ki se sicer zdi smešno, ampak takšnih primerov je bilo takrat gotovo na tone. Za oficirje, ki so jutranje delovno kričanje "ustaj vojsko!" nato brez pomisleka uporabljali tudi doma, so morali biti tedanji prvi mladostni uporniki, ki so risali "a u o" in se oblačili v raztrgane cape prava nočna mora. Naša generacija se je z drugim valom punka srečala proti koncu osnovne šole in takrat je punkmanija udarila na polno. Vsi smo razmišljali, kako bi izprosili dvaindvajset tisočakov, kolikor so stale Dr. Martenske, nato pa jih je bilo potrebno takoj razbiti na prvem robniku. Da niso izgledale nove, seveda. Sam sem bil takrat preveč neuporniški, tako da sem se knoflcam in raztrganim kavbojkam izognil, glasbi pač ne. Ravno te dni je izšla priredba legendarnega komada Lep dan za smrt, Dan D so naredili res dobro delo. V osnovni šoli so takrat vsako leto osmi razredi organizirali štiri šolske plese, kjer sta bili zares važni le dve stvari: stiskanje s puncami ob mirnih pesmih in divjanje ob Nietih. Ko je zabliskal improviziran lightshow in je iz zvočnika zadonel "Trip in vijolice", se je dvorana dobesedno tresla. Mislim, da so kasneje dejansko določene komade dejansko prepovedali. Poleg že omenjenih Nietovih komadov je takšen status verjetno dosegel le še Smack My Bitch Up.
Še enega dejstva sem se spomnil. Prvih nekaj let smo morali pedagoginje nagovarjati s "tovarišica", oziroma "tršica", kasneje pa so bile na to prav alergične. Gospa učiteljica likovne vzgoje je tako najprej nekajkrat ignorirala, nato pa se zadrla: "Tovarišice so že vse umrle!" Nam je bilo pa itak vseeno.

2.8.07

Negativno

"Fantastični štirje"
SonyEricsson w800i, način negativ, Heineken special edition


"Vsak za sabo, Samo v petek"
SonyEricsson w800i, način negativ, kuhinja v bivšem stanovanju


"Krom zobotrebci"
SonyEricsson w800i, način negativ, miza v restavraciji ViaBona


"Vijugabilno"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v sobi


"Kontraključ"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč na hodniku



"Napad iz vesolja"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v kuhinji


"Banotesque 1"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v wc-ju


"Banotesque 2"
SonyEricsson w710i, način negativ, luč v wc-ju

(Vse slike avtorsko delo, bla, bla, bla, če že ukradete, vsaj polinkajte. Komercialna kraja jasno prepovedana)

23.7.07

Dobro nam došli

Sezona na World Famous Beach Ičići je uspešno otvorjena, čeravno ne najbolj poceni.

500 kun za "pauka..."

... in 500 kun za policijo.

Vsa štiri parkirišča so bila nabito polna, v nasprotnem primeru rade volje dam tistih 20 kun za cel dan, iz Ike pa se mi res ni dalo pešačiti. Ravno tako je cesta na tistem ovinku več kot dovolj široka in še zdaleč nisem bil edini, ki je tam pustil avto. Ampak nočem iskati izgovorov. Kot bi rekel Mlakar: "jz sam sm za vse kriv an jz bom tud plaču."
Vseeno pa zmoti dejstvo, da so bili odpeljani samo avtomobili s tujimi registrskimi tablicami.

Dotični avto z registracijo RI- je bil parkiran pred vhodom na odlagališče, tako da je dopuščal prehod le enemu avtomobilu, tik za križiščem. Mimo njega se je moral nekajkrat prebiti tudi policaj.

Ta dva pa sta bila na poti med Iko in Ičići, torej tam kjer se je pajek vozil mimo celo popoldne.

V "lipi naši" torej nič novega. Dobro, da imajo morje...

16.7.07

The answer, my friend...

Mogoče kar ena najboljših reklam, ki sem jih kdaj videl. Via Jonasov RSS feed futr dneva. O feedih v zelo bližnji prihodnosti.

15.7.07

Eppur si muove

Naša Postojna, namreč. Iz "zabačenega sela" se počasi prebija v družbo bolj razvitih slovenskih občin. Statistične podatke lahko poiščete drugje, tu ciljam bolj na stvari, ki se neposredno tičejo prebivalcev. Postojna je pod novim županom namesto za volilne glasove dejansko začela skrbeti za mesto in rezultati so lepo vidni. Večja podpora hitro rastočim podjetjem in dobro premišljeni lokacijski načrti so rezultirali v gradnji stanovanjskih in poslovnih objektov, ter še posebej nove poslovno/obrtne cone Kazarje, ki je za sabo takoj potegnila razvojni vlakec. Naj bo Epicenter še tako "postojnski", dejstvo je, da so ljudje iz drugih krajev končno spet začeli hoditi v Postojno. Ljudje so dejansko začutili, da se stvari premikajo na boljše.
Poleg Epicentra so včeraj slavnostno otvorili "Postojnsko plažo". Na t.i. plaži je nogometno igrišče z umetno travo, igrišče za odbojko na mivki in pa velika otroška igrala. Zanima me, če jim je uspelo sredstva za igrišče še vedno povleči iz UEFA sklada, ki je nekaj let nazaj omogočil sofinancirano gradnjo igrišč z umetno travo po celi Sloveniji, po štajerskem je takorekoč vsaka osnovna šola dobila dotično igrišče, v Postojni je bilo pa vehementno zavrnjeno, češ, kdo pa še igra nogomet.

Postojnska plaža v vsem svojem sijaju. Igrala sicer še niso dokončana, upam pa da isto velja tudi za osrednji prostor. Kavčki in ležalniki na travi izgledajo odlično, lesene klopi pač ne. Upajmo, da je to le zasilna rešitev za otvoritev, ki je že tako zamujala za en teden.

Igrišči sta krasni. Da bodo le cene sprejemljive. Danes mogoče sledi test odbojkaškega, upam da se bo zvečer zbralo kaj igralcev, ki smo na "šverc" hodili igrat v bližnjo Pivko jamo.

Verjetno najlepši objekt v Postojni, sončna terasa v Epicentru, ki je včeraj dobila še pogled na plažo. A ne gre to ponavadi v obratni smeri?

Otvoritev bi bila lahko dobra, če le ne bi bila tako... postojnska. Dan je bil prekrasen, ljudje so se kljub dopustom in migracijam na morje zbrali v lepem številu, med njimi so hodile mične hostese, vzdušje pa je klasično kvaril DJ Krmpy. Niti ne bom zgubljal preveč besed, ker mi res ni jasno, kako se lahko okrog prodaja takšna katastrofa od DJ-a. Očitno dobra promocija res več šteje kot dobra glasba. Med včerajšnjim klasično neaktualnim repertoarjem sta tako dobila mesto tudi Macarena in Asereje... Katastrofa. Krmpy, naredi nam vsem uslugo in si poglej kakšno aktualno lestvico.
Gospa podžupanja je ob otvoritvi imela veliko za povedati o aktualnem športnem razvoju Postojne. Na srečo je očitno vedela, da je bolje omenjati nove športne površine in dvorane, kot pa se neposredno dotakniti nogometa. Občina namreč v zadnjih, hmmm, dvajsetih letih ni niti s prstom mignila, da bi kakorkoli pomagala razvoju nogometa. Ravno včeraj sva se z bivšim soigralcem spominjala časov, ko smo s starim kombijem in sendviči iz bližnje mini-trgovine hodili na tekme, kjer so se nam s starih dresov odlepile številke in smo bili nevoščljivi drugim ekipam, ki so imeli klubske flaške za vodo. Klub se nekako drži pokonci sam od sebe in preživi s pomočjo redkih sponzorjev in že deset let prosi za nadomestno igrišče, saj stadion v mestu ne zdrži treningov in tekem. Sramota. Na srečo ima Epic več zanimanja za najpopularnejši šport na svetu, tako da se bodo mogoče tudi tu stvari obrnile na bolje.
Še anekdota o postojnskem rivalstvu med košarko in nogometom. Moj braco se je še prej kot jaz zaljubil v nogomet in je letos že napredoval v postojnski U-10. Med gledanjem treningov me vedno nasmeji oče enega izmed nadebudnežev: "Jebemti košarko, letos so izpali, no, evo, košarko. Košarka, vse košarka. Za fuzbal pa nč. Povsod koši. Tle so dve igrišči, pa sam na enmu goli, povsod pa koši. Nova telovadnca? Spredi so sami koši. Jebemti koše, še v pisarno nej si da koš, bk neumen."

PS: Igrišče za ódbojko (tako se pač večinoma izgovarja v Postojni) na mivki uspešno stestirano. Ubahfantastiš, če bi še muzko vrteli bi bilo že skoraj popolno.

8.7.07

Avtomor

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.
V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko
in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam
namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.


30.5.07

Moje ime je Volkojebec. Medved Volkojebec.

Med brskanjem po Internetu sem naletel na odličen članek/intervju iz Mladine izpred nekaj let. Splača se ga prebrati, bil sem kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da bi napačno ugibal o izvoru večine naštetih priimkov. Torej, če vas zanima, kako so priimki nastali, kaj je z njimi počela Cerkev in kako so nastajali slovenski priimki, tukaj je povezava. Sam sem bil presenečen nad razlago izvora priimkov na -ič, neverjetno pa se mi je zadopadel priimek Volkojebec in pomen glagola jebsti. Že vidim, da moram nekje stakniti etimološki slovar ali pa kakšno dobro knjigo na to temo.

PS: Tale nova zadevica za daljše poste ni ravno priročna, saj kaže napis "preberi do konca" tudi pri kratkih zapisih. Tale se namreč tukaj konča, jaz pa že iščem alternativno rešitev...

26.5.07

Flip Flap ali dvojna podaja?

Nogo-met, okrog njega se vrti naš svet. Zadnjič me je sosed, ki vsake toliko časa tudi kaj pokomentira, okaral, da nič več ne pišem o nogometu. Razlog je ta, da se raje razpišem na jokerjevem mn3njalniku, kjer je del foruma namenjen prav nogometu. V zadnjem času pa se forum premika v to smer, da je vse več navijaštva, kvaliteta, ki me je na začetku pritegnila k sodelovanju, pa izginja. Vsak zagovarja le svojo ekipo, glede na znan rek "prerekanje preko interneta je kot sodelovanje na posebnih olimpijskih igrah" pa dejanski argumenti tako ali tako niso pomembni. Mogoče bom res v prihodnje kaj več o priljubljenih ekipah ali nogometu nasploh napisal raje sem.

Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.


Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...

ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.

KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.

Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.

Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.

Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.

UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.

LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.

REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.

FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.

NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.

NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.

Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.

Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?

17.5.07

Al prav se piše qahwa al kaffa...

...so se učenjaki nehali prepirati takoj, ko je možakar na sliki odprl prvo kavarno na Dunaju, imenovano Hiša pod modro steklenico. Gospod sicer malce slíči na Turka, je pa v resnici avtohton Poljak1, po imenu Franciszek Jerzy Kulczycki. Naši severni sosedje so ga ponemčili v Georga Franza Kolschitzkya. Podjetnega možakarja, ki se je kot mladenič naučil turškega jezika in kulture, bi sedaj rade volje zaposlila kakšna izmed evropskih tajno-obveščevalnih agencij, saj je leta 1863 pod krinko, med petjem otomanskih pesmi, zapustil oblegani Dunaj, ter na pomoč pripeljal Charlesa petega, vojvodo Lorenskega. Dunaj je bil tako osvobojen, Kulczycki pa razglašen za heroja in med drugim je poleg denarja in hiše za nagrado dobil tudi - kavo. V turškem taboru je bila namreč zaplenjena dobršna mera te dragocene eksotike. Naš vrli Poljak je tako na Dunaju odprl eno prvih kavarn v Evropi, črnemu zvarku za poizkušino dodal še mleko in rojena je bila razvada, ki jo še najbolje opiše irski satirik Jonathan Swift:

A fig for partridges and quails,
ye dainties I know nothing of ye;
But on the highest mount in Wales
Would choose in peace to drink my coffee.

ali (zadnje čase se mi poslovenjuje2)

Figa za jerebe in prepelice,
vé krasote, naj drugi vam pojejo slavo;
A če povzpem se še višje od Škrlatice
Bi našel si miren kotiček in spil svojo kavo.


Kot že omenjeno, so kavo Evropi predstavili Turki. Nizozemci so bili tisti, ki so jo uvažali in ponudili stari celini in pa tudi prvi, ki so pretihotapili nekaj semen kljub strogi turški prepovedi in nato tudi gojili na Javi, eni izmed njihovih kolonij. Evropa je kavo hitro vzela za svojo, v Združenih Državah pa črni napitek ni bil preveč priljubljen, a so mu priljubljenost posredno dvignili Angleži. Med vojno za osamosvojitev so namreč drastično omejili uvoz čaja iz Anglije in posledično se je povečalo povpraševanje po kavi. V Evropi in ZDA se danes kave popije približno za tretjino toliko kot vode iz pipe. Čeprav so Američani tudi kavo "po-amerikanizirali" in dokaj resnična je izjava, da v Starbucksu lahko dobiš kavo kateregakoli okusa - le po kavi ne3. V grobem poznamo dve vrsti kave, Coffea arabica, ki je boljšega okusa - a hkrati bolj delikatna za pridelavo - ter Coffea robusta, ki je klimatski pogoji in škodljivci ne prizadanejo tako močno in je zaradi tega cenejša. Vsebuje sicer več kofeina, a obenem manj okusa. Glavni izvoznik kave je še vedno Brazilija, pred nekaj leti pa je na New Yorški borzi cena drastično padla zaradi poplave poceni robusta kave iz Vietnama. Krive so bile jasno največje družbe, ki jim nizka cena pomeni jasno precej več kot kvaliteta. Slovenci, oziroma bolje rečeno Slovani, smo besedo "kava" prevzeli neposredno iz arabske okrajšave qahwa, germanski in romanski jeziki pa so se raje oprijeli italjanske različice caffè, ki izhaja iz imena Kaffa - pokrajine v Etiopij, kjer naj bi se rodila kava.
Ko sem bil mlajši, sem zmajeval z glavo vsakič, ko je mama ali katera izmed njenih kofetarskih prijateljic izjavila "ne, ne, ne bom kave, sem jih danes že štiri... No, pa dej vseeno... " Ni mi šlo v glavo, kako lahko uživajo v pitju tiste črne, grenke brozge. Sedaj, kakšno desetletje kasneje, pa si dneva brez kave skoraj ne morem predstavljati. Marilla, ena izmed rednih bralk in občasnih komentatork me je zbodla, da kako imam lahko tako grdo navado, glede na to, da vedno težim z zdravim načinom življenja in prehranjevanja. Priznam, kriv sem. Ampak razvada sploh ni tako grda.
Praktično edini poznan negativni učinek kave je nespečnost zaradi kofeina pri bolj dovzetnih ljudeh in pa madeži, ki nastajajo na zobeh, tako kot pri čaju. Pozitivnih (dokazanih) učinkov je po drugi strani precej več. Manjšanje verjetnosti Alzheimerjeve bolezni, manjšanje verjetnosti žolčnih kamnov, večanje koncentracije in kratkotrajnega spomina, manjšanje verjetnosti diabetesa, močno zmanjšana verjetnost ciroze jeter in nenazadnje, tista najbolj očitna, kava je laksativ in diuretik. Poleg teh, v bistvu postranskih lastnosti, pa je glavni aspekt kave sociološki. Ko fant vpraša dekle "Bi šla na kavo?" ima v mislih poleg kave verjetno tudi "Rad bi te bolje spoznal in malce poklepetal v kakšnem mirnem lokalu." Ravno tako namesto "Fantje, sedaj pa se vsedimo, nekaj popijmo in naredimo načrte za današnji dan" ob začetku delovnega dne zamenja "Dej, gremo najprej na kofe". In pa jasno, veliko bolj vljudno zveni med dvema gospodinjama "A se boš ustavila na kavici?" kot pa "Nujno pridi na obisk, ne boš verjela kaj sem zvedela o sosedovem Franceljnu".
Kava preprosto postane del življenja. Nekomu, ki ni kofetar, je težko opisati, kako lepo se začne dan, ko zjutraj iz kofetere4 priteče v skodelico rjava tekočina in značilen, domač vonj napolni prostor. Popečen kruh hrustlja bolj slastno in tudi jutranji časopis vsebuje boljše novice, če je poleg zajtrka tudi dobra kava. Ravno tako se je po dobrem kosilu praktično nujno na pol zlekniti na udoben stol, se potrepljati po trebuhu in z zaprtimi očmi srebniti kavo, da se rjava tekočina počasi razlije po zadnjem delu jezika in nato navzdol po grlu. Globok vzdih in ironični "življenje je težko" le zaokrožita popoln trenutek.
Za vas ne vem, ampak jaz grem na kavo ;]

  • 1. Je pa možakar navduševal goste svoje kavarnice tako, da je bil vedno preoblečen v turka. Tako se prodaja!

  • 2. Marilla, ki budno pazi, da ne delam prevelikih slovničnih kiksov, je med drugim omenila, da pesmi Animalsev nisem prevedel, temveč poslovenil, saj ne gre za dobeseden prevod, temveč sem pazil tudi na rimo. A hkrati nisem poslovenil mesta New Orleans, tako da gre le za pol-poslovenjenje. Po pravici povedano, razmišljal sem tudi o tem, a se mi Nova Gorica ali Portorož nista zdela nič kaj kvartopirsko usodna. No, tokratnje rimanje je v celoti poslovenjeno, ne samo na pol :]

  • 3.Zanimivo, da v Ljubljani še ni Starbucksa. Ne verjamem, da imamo Slovenci tako zakoreninjeno socialno kofetarstvo, da stvar ne bi šla v promet. So nas le preprosto spregledali?

  • 4. Če kdo ne ve, gre za tole pripravo. Angleških izrazov je več, caffettiera, coffee percolator, espresso coffee pot in Moka pot. V SSKJ-ju nisem našel nič ustreznega, tako da ostajam pri domači kofeteri. Pozna kdo uraden izraz? Na strani Espresso d.o.o, uradnega izvoznika kave Illy, uporabljajo caffettiera in espresso avtomat. Vas zanima, zakaj je Illy tako dobra? Jasno, 100% Arabica.

  • 10.5.07

    Imeti gibe

    Jasno, naslov je neroden prevod "to have some moves". Akter na spodnjem filmčku ima defenitivno gibe.

    Via guru iz mn3njalnika. Osebno mi je še najbolj všeč kombinacija "Černobil child plays pingpong."

    4.5.07

    Hiša, kjer sonce vzhaja

    V Novem Orleansu hiša stoji
    ki ime ji je Sončni Vzhod,
    in bila je propad že za mnogo mladih fantov
    tudi jaz to vem, Gospod

    Moja mati bila je šivilja,
    sešila mi novi je džins
    moj oče je rad srečo izzival
    v mestu Novi Orleans

    Edine stvari, ki jih ima hazarder
    so kovček in nov gvant
    in le takrat mu zadovoljen je obraz
    ko spravlja se na kant

    ---- solo klaviature---

    O mama, povej svojim otrokom
    naj izognejo tega se kraja
    zapravijo življenje v grehu in bolečini
    v hiši, kjer sonce vzhaja

    In eno nogo imam na peronu,
    druga že stopa nad pragove
    vračam se v Novi Orleans
    kjer nosil bom okove

    In v Novem Orleansu hiša stoji
    ki ime ji je Sončni Vzhod
    in bila je propad že za mnogo mladih fantov
    tudi jaz to vem, Gospod


    House of the rising sun od The Animalsov mi je eden izmed najboljših komadov vseh časov. Izvor pesmi ni najbolj gotov, melodija naj bi izvirala iz angleške ljudske balade, nek ameriški par pa naj bi dodal aktualno besedilo. Pesem so si na začetku "kradli" različni izvajalci, Bob Dylan si jo je izposodil od Dave van Ronka-a, ko pa jo je za svojo skupino priredil Eric Burdon, je Dylan prenehal z izvanjanjem, saj so ga začeli obtoževati plagiatorstva The Animalsev. Dylan je sam priznal, da je skoraj skočil s stola, ko je prvič slišal njihovo pesem na avtoradiu, saj mu je bila tako všeč. Nekje vmes v tej godlji je še Nina Simone, ki je svojo verzijo posnela dve leti pred Animalsi. Burdon je kasneje priznal, da se je odločil za priredbo, ko je slišal izvedbo s strani Josh White-a.

    Ne glede na izvor, Animalsi so ji dali svoj pečat in se s pesmijo zavihteli na vrh tako ameriške kot tudi angleške pop lestvice. Valentine-ov znameniti kitarski uvod, Burdonov globok vokal in Price-ov solo na klaviaturah so bili krivec, da je bila to prva pesem angleških izvajalcev po Beatlih na vrhu ameriške lestvice. Pesem je bila označena kot "prva ljudska rock skladba," ki je "za vedno spremenila podobo moderne glasbe." V lestvici 500 Greatest Songs of All Time, ki jo je objavila revija Rolling Stone, je zasedla 122. mesto, pred Jamesom Brownom in njegovim It's A Man's World, ter za Ben E. Kingovim Stand By Me.

    O obstoju resnične "hiše, kjer sonce vzhaja" ni trdnih podatkov. Originalna pesem je peta z ženske strani in govori o dekletu, ki je sledila pijancu/kvartopircu in nato končala v bordelu. V New Orleansu naj bi sicer stal hotel z imenom Vzhajajoče sonce, a ni dokazov, da se je tam dalo kupiti tudi ljubezen. Burdonova verzija pa govori o fantu, ki je zaradi alkohola in kvartopirstva končal v zaporu, tako da se lahko "Rising Sun" navezuje tudi na zapor. Van Ronk je trdil, da je v New Orleansu videl zapor za ženske, ki je bil poslikan z motivom vzhajajočega sonca. Kakorkoli že, spodajvam dajem na ogled verzijo The Animalsov. Lahko si zraven tudi pojete, mákar moje besedilo.


    19.4.07

    Nisi še v šoli, Vera?

    Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa1.
    Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist2, tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
    Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
    Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine3 poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
    Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

  • 1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere...

  • 2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen.

  • 3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah.


  • 16.4.07

    Kreativna blokada 2.0

    Nimam kaj pisat. Res ne. Prava čista blokada. Že ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubil, da bo jamranje o blokadah edino nekreativno pisanje in da raje ne napišem ničesar, kot pa le prazno nakladanje. Ampak kaj, ko mi vest vztrajno tečnari, da moram nekaj napisati. Hotel sem že dodati recept za piščančja prsa z gorčico v pečici (jasno, s popečenim kruhom, kavico in ananasovim sokom), ampak sem v prej omenjenem zapisu opazil, da sem se zaklel, da ne bom pisal, kaj sem jedel za zajtrk. Saj ne, da se ne bi še pregrešil, zaradi metro sendviča sem se moral že nekajkrat zagovarjati. Pa bolj zaradi tega, ker so me prepričevali, da to že ni sendvič, kot pa zaradi pisanja o hrani.
    Spet so me nasmejala iskanja, ki so privedla naključne bralce na Šúnd:
    - razmetana soba - ananasova bomba - iz kombija v avtodom - simboli nogometne lige prvakov - kolosej frizer - reflektivna stekla - srečno kekec slike - hrana špancev - televizija slovenija - slike tigrov
    Ni, da ni, skratka. Sedaj imam malo več časa za pisanje, saj sem se vrnil v Španijo, zaradi manjka računalnika pa imam malo poker-pavze. Kar me spomni, da sem dolžan nekaj napisati tudi na Piker Poker. Ja, glede računalnika. Residenca mi je povedala, da mi ne bodo nič plačali, saj smo sami odgovorni za svoje stvari. Dobro, nekako sprejmem ta odgovor, ampak ni mi pa potem jasno, čemú kamere, recepcija, obiski le do desetih zvečer, prepovedano prehajanje med stavbami po polnoči, itd. Za našo varnost ali njihovo komodnost? Odločil sem se, da novega prenosnika ne bom kupoval, saj bom ob povratku v Slovenijo raje nabavil mlinček za na/pod mizo in zraven en 22" monitor. Mi bo bolj prav prišel (grafika, poker), kot pa prenosnik. Ta dva meseca pa bom že zdržal s temi računalniki, ki jih imamo na voljo v residenci, mogoče me pa odsotnost "motilnika" celo malo bolj prisili k učenju. Ko smo že ravno pri povratku v Slovenijo - bo avgusta, septembra in nato še naprej kdo potreboval napol dokončanega računalničarja z nekaj znanja grafičnega oblikovanja, znanjem angleščine (++++), španščine (+++), nemščine (++) in hrvaščine (+), z željo po pisanju (in baje celo nekaj smisla, čeprav verjamem, da marsikdo zmajuje z glavo nad temi oklepaji :]) in hotenju po aktivnem delu in ne-sedenju za računalnikom? Vem, vem, sem kar preveč zahteven, ampak kam pa pridemo brez visokih ciljev?
    Torej, vzamemo piščančja prsa, jih posolimo, popopramo, dodamo po želji še kakšno začimbico, jih na debelo namažemo z gorčico, nato pa to zavijemo v alu-folijo. Za vsak slučaj lahko uporabite dve plasti, da omaka ne uide po pečici. Pečica je že vnaprej segreta, prsa pa pečemo približno štirideset minut pri 250 stopinjah. Glede na to, da imamo segreto pečico, lahko za zraven pripravimo kar popečene kruhke, nedvomno pa po pospravljenem kosilu sledi kava (meni osebno najbolj paše 80/20 mešanica), čokoladni piškotek ali dva, ter ananasov sok. Ni, da ni.