19.4.07

Nisi še v šoli, Vera?

Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa1.
Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist2, tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine3 poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

  • 1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere...

  • 2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen.

  • 3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah.


  • 16.4.07

    Kreativna blokada 2.0

    Nimam kaj pisat. Res ne. Prava čista blokada. Že ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubil, da bo jamranje o blokadah edino nekreativno pisanje in da raje ne napišem ničesar, kot pa le prazno nakladanje. Ampak kaj, ko mi vest vztrajno tečnari, da moram nekaj napisati. Hotel sem že dodati recept za piščančja prsa z gorčico v pečici (jasno, s popečenim kruhom, kavico in ananasovim sokom), ampak sem v prej omenjenem zapisu opazil, da sem se zaklel, da ne bom pisal, kaj sem jedel za zajtrk. Saj ne, da se ne bi še pregrešil, zaradi metro sendviča sem se moral že nekajkrat zagovarjati. Pa bolj zaradi tega, ker so me prepričevali, da to že ni sendvič, kot pa zaradi pisanja o hrani.
    Spet so me nasmejala iskanja, ki so privedla naključne bralce na Šúnd:
    - razmetana soba - ananasova bomba - iz kombija v avtodom - simboli nogometne lige prvakov - kolosej frizer - reflektivna stekla - srečno kekec slike - hrana špancev - televizija slovenija - slike tigrov
    Ni, da ni, skratka. Sedaj imam malo več časa za pisanje, saj sem se vrnil v Španijo, zaradi manjka računalnika pa imam malo poker-pavze. Kar me spomni, da sem dolžan nekaj napisati tudi na Piker Poker. Ja, glede računalnika. Residenca mi je povedala, da mi ne bodo nič plačali, saj smo sami odgovorni za svoje stvari. Dobro, nekako sprejmem ta odgovor, ampak ni mi pa potem jasno, čemú kamere, recepcija, obiski le do desetih zvečer, prepovedano prehajanje med stavbami po polnoči, itd. Za našo varnost ali njihovo komodnost? Odločil sem se, da novega prenosnika ne bom kupoval, saj bom ob povratku v Slovenijo raje nabavil mlinček za na/pod mizo in zraven en 22" monitor. Mi bo bolj prav prišel (grafika, poker), kot pa prenosnik. Ta dva meseca pa bom že zdržal s temi računalniki, ki jih imamo na voljo v residenci, mogoče me pa odsotnost "motilnika" celo malo bolj prisili k učenju. Ko smo že ravno pri povratku v Slovenijo - bo avgusta, septembra in nato še naprej kdo potreboval napol dokončanega računalničarja z nekaj znanja grafičnega oblikovanja, znanjem angleščine (++++), španščine (+++), nemščine (++) in hrvaščine (+), z željo po pisanju (in baje celo nekaj smisla, čeprav verjamem, da marsikdo zmajuje z glavo nad temi oklepaji :]) in hotenju po aktivnem delu in ne-sedenju za računalnikom? Vem, vem, sem kar preveč zahteven, ampak kam pa pridemo brez visokih ciljev?
    Torej, vzamemo piščančja prsa, jih posolimo, popopramo, dodamo po želji še kakšno začimbico, jih na debelo namažemo z gorčico, nato pa to zavijemo v alu-folijo. Za vsak slučaj lahko uporabite dve plasti, da omaka ne uide po pečici. Pečica je že vnaprej segreta, prsa pa pečemo približno štirideset minut pri 250 stopinjah. Glede na to, da imamo segreto pečico, lahko za zraven pripravimo kar popečene kruhke, nedvomno pa po pospravljenem kosilu sledi kava (meni osebno najbolj paše 80/20 mešanica), čokoladni piškotek ali dva, ter ananasov sok. Ni, da ni.

    3.4.07

    Tristo in še več

    Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

    Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance1. O tem mogoče drugič.

    Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj2 je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

    Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz3: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."


  • 1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop.

  • 2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
    -Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
    -Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
    -Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali."

  • 3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala.

  •