6.1.09

Aktivne nakupovalne police

Vedno zabaven "domino efekt" + spletno nakupovališče = http://producten.hema.nl/

(via Jonasov RSS feed Futer Dneva)

4.1.09

Revolutionary Road proti Tell Me That You Love Me

Par dni nazaj sem si ogledal z večih strani priporočen Revolutionary Road (IMDb 7.9). Na hitro zgodba: mlad par živi v predmestju Connecticuta v času hula-hupa, frizbija in Chuck Berrya, torej v petdesetih letih. On ima 9-5 službo v mestu, na marketing oddelku velikega podjetja in to službo sovraži, ona pa je pridna gospodinja, ki vzgaja dva lepa bela otroka v lepi beli hiši v lepem belem okolišu. A ravno tako vse to sovraži iz dna duše, saj ima občutek, da je pokopala vse mladostniške sanje in samo odšteva dneve, ki so eden isti drugemu.
Tematika je zajeta precej dobro, saj bi lahko stvar brez velikih sprememb zrcalili v leto 2009 in če dodamo k temu še mitični paire romantique - Leonardo DiCaprio in Kate Winslet, film skoraj ne more razočarati. Ali pač? Žal me je Sam Mendes, avtor mojstrovine American Beauty, pustil tokrat dokaj hladnega. Film se začne dolgočasno, potem pa sicer vseskozi nekaj obeta, ampak kar ne prime vraga za roge in ne ponudi nič takega, da bi se človek zamislil. Kot da je vse skupaj ostalo nekje na polovici.
Dobre strani filma so lik matematika, ki mu je pred časom nekaj koleščk v glavi začelo mleti v napačno stran in je bil deležen "psihoterapije" z elektrošoki, ki je uničila še tisto, kar je bilo v njem genialnega. Ta lik namreč edini resnično razume frustracije mladega para in jih ob ignoriranju takratnih precej zaprtih družbenih norm tudi na glas podpre (parafraziram): "Brezupna praznina. Hm, veliko ljudi se zaveda, da živijo v praznini., a le redki si priznajo, da je brezupna." Osebno mi je bil zelo všeč še zadnja scena v filmu, ampak vse skupaj vseeno premalo, da bi lahko film označil za kaj več kot povprečnega.
Mogoče pa ima pri slabemu okusu prste vmes nedavno pogledana serija iz 2007, Tell Me You Love Me. V njej spremljamo tri (dva in pol, tri in pol?) popolnoma različne pare, ki imajo skupno terapevtko za odnose, ampak niti se še zdaleč ne vrtijo okrog nje, temveč pare spremljamo v vsakdanjem življenju. Katie in David, par srednjih let, ki je srečno poročen že dvajset let, neskončno se ljubita, ampak nehala sta seksati in ni jima jasno, kako nazaj - oziroma naprej.
Carolyn in Palek, uspešen mlad par v prekrasni moderni hiši, ki uživata življenje, dokler ne spoznata, da je njena največja želja otrok, on pa nad to idejo ni preveč navdušen. Ko se odločita vseeno poizkusiti, ona ne more zanositi in emocije privrejo na plano iz vseh strani. In še Jamie in Hugo, ona kuharica v malo modernejši restavraciji, on pa učitelj. Ona zahteva od njega, da ji obljubi, da je ne bo nikoli prevaral, ampak izkaže se, da (mogoče ravno zato ker?) je to stvar, ki se je sama ne more držati.
Serija je doživela eno sezono, deset epizod in nič ne kaže, da bi jo nadaljevali. Sprejem pri kritikih je bil odličen, sprejem pri gledalcih pa pod pričakovanji. Osebno mislim, da predvsem zato, ker dreza tja, kjer marsikoga boli. Serija povsem brez sramu odkriva frustracije parov nad skupnim življenjem v rutini, nad slabim seksom, nad strahom pred vzgajanjem otrok, nad izgubo svobodnega življenja, nad izgubljenimi ljubeznimi in najdenimi zamenjavami in tako naprej. Nedvomno se je ogromno parov našlo v likih in so raje naredili tako kot Katie in David, stvari je namreč lažje ignorirati, kot pa reševati. Serijo res priporočam vsem, ki so jim ljubši dialogi in analiza medsebojnih odnosov, kot pa drama in akcija.

PS: Ne vem, mogoče bom pisal kaj več. Pustimo se presenetiti.