Avtomor

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.

V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.