Vmesna generacija

Pred kratkim je nacionalka v sklopu slovenskih filmov predvajala tudi legendarnega Outsiderja. Košakov deset let star film je za moje pojme še vedno daleč najboljši izdelek naše filmske industrije. Edini, ki ga je presegel po gledanosti - Kajmak in marmelada (125.000 proti Outsiderjevim 91.000 gledalcem) - je v bistvu le kopija, zavita v novejši celofan. Komična drama o Seadu Mulahasanoviću, v Tuzli rojenemu otroku bosanskega očeta in slovenske matere, ki v Slovenijo pride v letu, ko punk doživlja vrhunce, Josip Broz Tito pa svoje zadnje trenutke, je sčasoma prerasla v pravo legendo. Citati "Metka, zakaj si takšna?", "kva je močen sonce dons", "tablete su za žene, muškarci piju pivu," oziroma kar večina v filmu izgovorjenih stavkov je med našo generacijo doseglo kulten status.
Ta naša generacija je prva ne-pionirska (letnik 83') in je nekakšen most med jugoslovanskimi starši in sedanjimi evropskimi najstniki. Otroštvo smo namreč preživeli v Jugoslaviji, a odraščali v samostojni Sloveniji. Tako imamo vsi lepe otroške spomine na čase, ko smo v belem Yugu hodili na morje v Plavo laguno in po špežo na Opčine. Za Titovo veličino smo sicer izvedeli šele kasneje v šoli, oziroma se jo zares zavedamo šele sedaj, se pa vsi dobro spomnimo čigumov Bazooka, narisanih junakov Alana Forda, Velikog Bleka ter Zagora, družinskih oranžnih gumenjakov s Tomosovimi štiricami in bombonov 505 - s crtom. Ne gre za zadnje čase tako osovraženo jugonostalgijo, sam sem s turbokapitalizmom povsem zadovoljen, ampak ko sem gledal Outsiderja s petnajst let mlajšim bratom, sem se zavedel, da nikoli ne bo vedel, kako je to, če moraš po Lego kocke čez mejo, ne pa le do prvega Špara. Mogoče je tako še boljše, čeprav mislim da smo mi vseeno znali bolj ceniti, kar smo imeli. Še sedaj se spominjam, kako sem v famozni trgovini z Lego kockami na Opčinah, skozi otroške oči je bila prava zakladnica, potočil solze za največjo gusarsko ladjo, ki je takrat stala okrog pregrešnih 150.000 lir, a sta se starša spogledala in jo vseeno kupila. Kasneje me je bilo teh solz malo sram, ampak ko so gusarji enkrat zavzeli položaje na ladji, so bile že pozabljene.
Kot rečeno, Košakov film je postavljen v jesen 1979, oziroma traja do naslednje pomladi. Sead (Davor Janjič) se v Sloveniji zaljubi v Metko (Nina Ivanič) in preko sošolca Kadunca (odlični Uroš Potočnik) spozna punk. Oboje mu pomeni svobodo in beg od očetovega jugoarmijskega maltretiranja, ki se sicer zdi smešno, ampak takšnih primerov je bilo takrat gotovo na tone. Za oficirje, ki so jutranje delovno kričanje "ustaj vojsko!" nato brez pomisleka uporabljali tudi doma, so morali biti tedanji prvi mladostni uporniki, ki so risali "a u o" in se oblačili v raztrgane cape prava nočna mora. Naša generacija se je z drugim valom punka srečala proti koncu osnovne šole in takrat je punkmanija udarila na polno. Vsi smo razmišljali, kako bi izprosili dvaindvajset tisočakov, kolikor so stale Dr. Martenske, nato pa jih je bilo potrebno takoj razbiti na prvem robniku. Da niso izgledale nove, seveda. Sam sem bil takrat preveč neuporniški, tako da sem se knoflcam in raztrganim kavbojkam izognil, glasbi pač ne. Ravno te dni je izšla priredba legendarnega komada Lep dan za smrt, Dan D so naredili res dobro delo. V osnovni šoli so takrat vsako leto osmi razredi organizirali štiri šolske plese, kjer sta bili zares važni le dve stvari: stiskanje s puncami ob mirnih pesmih in divjanje ob Nietih. Ko je zabliskal improviziran lightshow in je iz zvočnika zadonel "Trip in vijolice", se je dvorana dobesedno tresla. Mislim, da so kasneje dejansko določene komade dejansko prepovedali. Poleg že omenjenih Nietovih komadov je takšen status verjetno dosegel le še Smack My Bitch Up.
Še enega dejstva sem se spomnil. Prvih nekaj let smo morali pedagoginje nagovarjati s "tovarišica", oziroma "tršica", kasneje pa so bile na to prav alergične. Gospa učiteljica likovne vzgoje je tako najprej nekajkrat ignorirala, nato pa se zadrla: "Tovarišice so že vse umrle!" Nam je bilo pa itak vseeno.