Nogo-met, okrog njega se vrti naš svet. Zadnjič me je sosed, ki vsake toliko časa tudi kaj pokomentira, okaral, da nič več ne pišem o nogometu. Razlog je ta, da se raje razpišem na jokerjevem mn3njalniku, kjer je del foruma namenjen prav nogometu. V zadnjem času pa se forum premika v to smer, da je vse več navijaštva, kvaliteta, ki me je na začetku pritegnila k sodelovanju, pa izginja. Vsak zagovarja le svojo ekipo, glede na znan rek "prerekanje preko interneta je kot sodelovanje na posebnih olimpijskih igrah" pa dejanski argumenti tako ali tako niso pomembni. Mogoče bom res v prihodnje kaj več o priljubljenih ekipah ali nogometu nasploh napisal raje sem.
Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.
Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...
ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.
KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.
Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.
Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.
Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.
UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.
LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.
REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.
FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.
NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.
NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.
Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.
Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?
Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.
Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...
ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.
KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.
Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.
Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.
Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.
UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.
LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.
REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.
FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.
NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.
NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.
Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.
Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?
4 komentarji:
"Angleški in španski nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren."
si siguren, da se nisi zatipkal oz. da ni obratno:)?
Damn, tako je če ti gre preveč stvari po glavi :P Popravljeno
Shkarpyan, popolnoma se strinjam s teboj! Tudi sam sem nogometni fanatik že 15 let in spremljam VSE kar ima kakršno koli povezavo z nogometom. Tudi sam sem "vstopil" na mn3njalnik predvsem zaradi nogometne izbe. A kakor hitro sem vstopil, sem tudi izstopil. Tisto, je skrajno nevzdržno. Samo prerekanje in kreganje, brez kakršnih koli "zdravorazumskih" pogledov- ali kot temu praviš ti- navijaške objektivnosti. No, skratka, jaz verjamem v to navijaško objektivnost!
Že vse življenje, od kar vem zase, navijam za madridski Real. Klub mi je resnično pri srcu, a ga tudi prvi pograjam pred mojimi nogometnimi prijatelji, če je to (v mojih očeh) potrebno. Zavedati se je treba, da je iskrenost lepa čednost, četudi so čustva nekaj iskreno- močno spontanega, ki zamegli še tako zdrav razum. Bi bilo zelo zanimivo "vržti" kako besedo o tem s teboj. Je že tako, da si pač moj najljubši pisec.
P.s. Obvladaš. Ne kregaj se z mn3njalničarji, raje tu povej kakšno, bomo podebatirali. Navijaško-razumno. In ja, objektivno;)
Mater ne maram takih komentarjev, k mi delujejo preveč sarkatično :]
Hvala :]
Objavite komentar