Furious Angels

Med surfanjem sem (via orsm dot net) naletel na odlično PRIDE¹ kompilacijo. Dinamičen komad z ustreznim besedilom, izrezki s poudarjenimi čustvi borcev in dober zaključek naredijo všečno zmes. Za navdušenca nad borilnimi veščinami pa sploh.

Komad je Furious Angels, avtor Rob Dougan. Če koga spomni na The Matrix ... correctomundo! Taisti avtor je h glasbi v filmu prispeval skladbo Clubbed To Death.

---

1. PRIDE je borilna veščina, oziroma bolje organizacija, ki prireja borbe mešanih borilnih veščin, dovoljena je tako borba v stoje, kot borba na tleh. Prepovedani so le komolci v glavo, poleg seveda udarcev v genitalije, sapnik in oči. Ljudje PRIDE pogosto zamenjujejo s K-1, kjer borba poteka le v stoje. V obeh tekmovanijh uspešno nastopa hrvaški borec Mirko "Cro Cop" Filipović.

Fura št.2: "Krk-Ičići - Na lepe oči"

Po uspešno opravljenem preizkusu avtodoma je seveda takoj prišla na vrsto nova odprava. Načrtovan kraj potovanja - Krk, trajanje potovanja - 3 dni. Glede na to, da je edina članica prejšnje odprave morala nazaj na delovno mesto, sva morala s Tadejem urgentno najti nekoga, ki bi se nama pridružil na izletku do Krka. Po nekaj preklicanih cifrah je prisotnost končno potrdil Andraž a.k.a Bučko, prijatelj iz fuzbalerskih krogov. Ob šestih zjutraj smo že vozili v smeri otoka Krka. Na meji že obvezno preverjanje osebnih izkaznic in par nezaupljivih pogledov, nato pa gladka vožnja do mostu na Krk. Glede na to, da je bil izlet načrtovan le okvirno, smo se morali tu odločiti, kam točno gremo. Prva destinacija - mesto Krk. Našli smo kamp, ki je vsaj na zunaj precej obetal, štiri zvezdice & stuff, ampak smo se po krajšem ogledu obrnili, saj je deloval precej hladno in dolgočasno, sploh plaža je bila ena velika skala. Naslednja postaja - Baška. Tu pa ravno obratna situacija. Kamp popolnoma nabit, človek na človeku, šotor na šotoru. In niti sledu o kakšni senci. Glede na to, da cene niso bile preveč prijazne, za ta denar pa bi dobili krpo zemlje na žgočem soncu, nam tudi tu ni dišalo preveč. Ko so se začele širiti še vesti o pomanjkanju vode na hrvaških otokih, smo sprejeli drastično odločitev. Vrnitev v Ičiće, seveda :] Sledila je menjava za vozniškim sedežem in ob 12ih smo že parkirali avtodomček v senci pod ogromnim drevesom, blizu WCjev, z ogromno prostora okrog nas. Edina težava je bil prekratek kabel za elektriko, ampak smo si po nekaj zapletih in kriljenju z rokami izposodili kabel od madžarske družine, ki je imela prikolico poleg nas. Sem mogoče že kdaj omenil, da Madžari ne znajo tujih jezikov, Madžarščina pa enako razumljiva kot Japonščina? Cena za bivanju v kampu naj ostane skrivnost, se pa naslov tega zapisa nanaša ravno na to postavko. Mladenič na recepciji je rade volje zamižal na eno oko in po načelu "malo meni-malo tebi" konkretno znižal ceno.
Bivanje je potekalo brez večjih pretresov, crknil nam je sicer hladilnik, tako da so bile pive hlajene na ledu, senčna lokacija pa je dopuščala spanje vse do devetih, desetih zjutraj. Luksuz :] Končno smo preizkusili tudi odbojkaško in nogometno igrišče na mivki, oboje precej uspešno.
Vsak dan se je vreme okrog dveh popoldan poslabšalo, padlo je tudi nekaj kapljic dežja, ampak to je pomenilo le selitev pod tendo¹ priljubljenega kafiča na plaži, torej nič slabega :] Že na začetku tedna nas je dodobra zasvojil Yamb², tako da se je med dežjem in pretirano vročino slišalo rožljanje kock po pločevinasti mizi. Natakar nas je sprva gledal malce postrani, ampak je bil z napitnino očitno precej zadovoljen, saj je brez pripomb nosil krigle vode z ledom :] Glede na to, da je proti večeru skoraj zaspal za šankom, nas je seveda zanimal razlog za utrujenost. "Radim od šest do deset - svaki dan." Ni kaj, takšno je življenje ob morju, tri mesece turistične sezone je potrebno izkoristiti kolikor se da. Mi jih nedvomno bomo :]


PS: Voila, postavil sem album na PhotoBucketu, tule je link do drugega popotovanja, dodan pa je seveda tudi podalbum iz prvega.

---

1.tenda - italijanski, posledično primorski, izraz za šotor, oziroma platneno streho
2.Yamb - igra s kockami, kjer vsak igralec trikrat meče pet kock, po vsakem metu izloči poljubne kocke, na koncu oz. že po prvem ali drugem metu pa v posebno tabelico vpisuje dobljene kombinacije. Igra, ki se jo naučiš v nekaj minutah, nato pa iz igre v igro spoznavaš, da je še kako pomembna strategija in pomembno razporejanje kombinacij. Tu so pravila in tabela, na žalost nisem našel nič v slovenščini/angleščini.

Fura št.1: "Ičići - Preizkus"

Takole. Pred nekaj urami se je končala prva "fura" z avtodomom. Kraj potovanja - Ičići, trajanje potovanja - 2 dneva, udeleženci - frend Tadej a.k.a P4nther, njegova sestra Špela a.k.a Pelka in moja malenkost. Glavni namen je bil seveda preizkus najnovejše družinske pridobitve, kombija (Citroen C35), predelanega v avtodom. Made almost completely by my dad. Iz nule. Popotovanje je več kot uspelo, avtodom je super, razen nekaj težavic s hladilnikom in pomanjkanjem inventarja vse b.p. Zakaj ravno Ičići? Že prvič, ko sva bila s Tadejem tam, nama je kraj prirasel k srcu, tako da je to postal omiljeni kraj za letovanje. Je blizu (60km iz Postojne), kamp je relativno poceni (čeprav precej v razsulu, ampak dokler so WCji čisti in voda pitna, ni panike), velika plaža pa je napolnjena predvsem z mladimi iz Rijeke, turistov je bolj za vzorec. Igrišča za odbojko na mivki in kafiči s strehco in mrzlo pivo 10m od morja zaokrožijo všečno celoto.
Ob 5:00 štartamo na Furo št.2, tako da žal trenutno nimam časa za upload slik. V soboto oz. nedeljo bodo najbrž že gor z obeh potovanj. Au revoir!

Ne - verjetnost

Nemogoče. Katastrofa. Hvala moškemu spolnemu ogranu, da imam blog, da lahko tukaj malce odvijem ventil za paro. Glede na to, da je še en preklemansko vroč dan (na srečo, seveda) in da je v sobi prijetno hladno, je igranje pokra na nedeljsko popoldne idealna zaposlitev. Dan se je začel super, hitra zmaga na drugem odigranem SNG-ju¹. Nato pa obup. Denarno niti ne, saj je bilo nekaj tretjih mest, ampak na kakšen način! Kot da bi bile vse mize na PartyPokru začarane. Danes verjetnost res ni imela prstov zraven...
- dobim AQ, grem all-in, ker sem short-stacked, dobim en call², nasprotnik pokaže AJ. Super, rečem. WRONG! Na mizo padeta dva asa, ampak seveda tudi J. Dobro, ni panike, se zgodi...
- na mizi me nekdo lepo slow-playa z A-high flushem, tako da ostanem že takoj na začetku skoraj brez čipov. Jebiga, ain't over till it's over. Začnem ful pazit, kradem blinde, se spet prebijem nazaj do čipov, ostanemo še štirje. Dobim QQ, glede na to, da so blindi že visoki, grem all-in, pokliče me nekdo z A2. Je prišel A na mizo? Damn right...
- naslednja miza, praktično identična situacija, le da dobim KK... All-in, pokliče me nekdo z A9. Je prišel A na mizo? Nopey, dve devetki...
- naslednja miza, nobenega handa, vseeno s KK izločim dva igralca z A2 in A7, ostanemo štirje, začnem razlagat, da sem začuden, da sem zmagal, saj pušim na take hande že cel dan. Se smejimo, eden izmed nasprotnikov gre all-in z AK, premaga ga nekdo z AJ. Vsi v smeh, jaz "see that, all ****** day long..." Dobim AJs, grem all-in, poklican sem s strani Q9, na mizo padeta dve dami... Popizditis, zaprem Party...
Že par dni se zajebavam s slabimi handi, pa vseeno se držim na pozitivi, končno pride dan, ko se me karte držijo (resno, dobil sem vsaj trikrat AA, KK, QQ, JJ, ter nebroj AQ, AJ, pobarvanih konektorčkov...), pa popušim na celi črti. Danes ni dober dan za poker, grem raje en krog z avtodomom...

---

1. SNG - Sit 'N' Go, eno-mizni turnirji, torej turnirji za (običajno) 10 ljudi, kjer je prijavnina x$, nato pa si prvi trije razdelijo ta denar približno v razmerju 45%-25%-20%. Texas holdem, no limit, seveda...
2. Nekaj pokeraških izrazov:
all-in - ko "potisneš" vse preostale čipe v igro, s tem lahko kličeš še tako visoko stavo, vendar nazaj lahko od vsakega nasprotnika dobiš le toliko, kot si dal v igro, čeprav je na mizi več denarja...
short-stacked - ko imaš, glede na nasprotnike, malo žetonov
call - "klic" oziroma izenačenje stave
Več o poteku igre in stav

Fakti z morja. Oziroma dopusta. Morje še pride

Fakt 1: Ob čakanju na trajekt vas hrvaški domorodci ne bodo več posiljevali s čiščenjem šip. Očitno jim je lansko leto nekdo konkretno stopil na prste, saj so letos postavljene table, kjer jasno piše, da je prepovedano nudenje tovrstnih uslug. Glede na to, da so v hrvaškem jeziku, koristijo poredvsem nam. Uslužni čistilci so seveda še vedno tam, a se Slovencev izogibajo. Ko je glavni "žešči" vseeno prišel nekaj momljat, sem mu rekel, da dobro ve, da "Slovenci neće platit". Odgovor je bil pričakovan: "Pa da... Imaš možda cigaru?"
Fakt 2: Ženske ne bodo NIKOLI zadovoljne s svojo postavo. Poleg našega vsakodnevnega zalivčka se je, zgoraj brez, sončila 25 letna študentka z zanimivim imenom in krasno postavo. 180 cm, (od oka) 80-60-80, simpatičen obrazek. Odgovor na kompliment, da poseduje najboljšo postavo na plaži? "Ah kje, kaj pa celulit?" Emmm, whatever...
Fakt 3: Mobitel+morska voda=kisel obraz. Praznovanje rojstnega dne enega izmed odbojkaške klape se je (zame) končalo v vodi, seveda oblečen, seveda z mobitelom v žepu. Vržen, ne prostovoljno, da ne bo pomote :] Rezultat po trikratnem razstavljanju in temeljitem čiščenju -> fotkič dela, Walkman očitno tudi, LCD prav tako, je pa crknilo pol tipkovnice. Bomo videli, kaj bodo rekli strici na servisu. Ja, vem da je neumno nosit na morju mobitel okoli v žepu. Jebiga... Če bi me vsaj prvič izučilo :]
Fakt 4: Odbojka na mivki je (takoj za nogometom) najboljši šport na svetu. In to je dejstvo. Je eden najbolj timskih športov, saj ZAHTEVA podajanje žoge, za soliranje ni prostora. Atraktivnosti pa prav tako ne manjka, saj so zabijanja/blokade ob dobrih ekipah nenehno na sporedu, malce bolj kot pri njeni dvoranski inačici pa pridejo do izraza vratolomna reševanja žoge in pa, seveda, razgaljena telesa udeleženk/cev :] Tudi letos smo vsako popoldne preživeli na (super urejenem) igrišču in neznansko uživali. In drugič, preden koga vprašate, če trenira odbojko, poglejte kakšen sprejem ima, ne pa kako pribije žogo, oz. se vrže na glavo v mivko :]

PS: Naj mi kdo pomaga, kako spodnji video poravnam na levo stran?

PS2: Popravljeno...

Česa ne počnite na cestninski postaji

1. Ne priletet na naključno stezo in se nato pizdit, ker se rampa ne odpre. Izjave v stilu "a ni tle ABC-ja?" in "kok mate to čudn narjen" izpadejo neumne. Table so velike in postavljene z namenom. Poglejte, kje piše ABC in se ustrezno postavite.
2. Ne se na kombinirani stezi (ABC+) zapičit do rampe in trobit ter skakat, da je vse pokvarjeno. Hitrostna omejitev je 5 km/h, varnostna razdalja vsaj 2m. Poleg tega pa senzorji niso ravno najboljši, nekateri avtomobili imajo reflektivna stekla, včasih pa pač preprosto ne odpre takoj. Potrpljenje je božja mast, so rekli stari ljudje.
3. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker ste morali čakat v koloni. Če je vzrok kolone počasnost, je to nedvomno počasnost uporabnikov. Češki turisti zbirajo evre iz vseh mogočih predalčkov, ruski kamjonđije prosijo za "pola-pola, bez računa", italjanski izgubljenci sprašujejo, koliko kilometrov je do Milana. Če se odpravite na pot v petek popoldan, boste pač stali v koloni, jebiga, večina cestninarjev pa je dovolj hitrih, da niso oni vzrok.
4. Ne nalagat jurja na ABC (ok, če se vozite Vrhnika-Ljubljana 2x na teden, potem recimo). Če pa ste že dali 4.000 za prazno tablico, ter se vozite na relaciji, ki vas v obe smeri olupi za 1000+ sit, potem naložite tistih 15.000, da dobite vsaj nekaj popusta, in da se, predvsem, NE USTAVLJATE VSAK DRUGI DAN. S tem nekako zgrešite celo bistvo ABC-ja, kajne? Še boljša rešitev - poplačniški ABC preko Magne ali Diners kartice. Don't ever stop again.
5. Bodite vsaj malce vljudni. Saj se ni potrebno razmetavat od prijaznosti, ampak pozdrav in mogoče nasmeh sta več kot dovolj. Vi pridete na postajo, ste tam 20 sekund in pozdravite enkrat, oseba na drugi strani okenca je tam 8 ur, vidi v tem času okrog 500 ljudi in pozdravi ravno tolikokrat. To v bistvu velja kar za vse službe, kjer se menja precej strank. Pozdravljajte blagajničarke, natakarje in prodajalke, pomeni jim več, kot si mislite. Se pa strinjam, delavec je tisti, ki MORA prvi pozdravit.
6. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker je slaba cesta, ker se označbe cen v evrih razlikujejo, ker ste morali čakati zaradi del na cesti in zamujate na poroko. Cestninarji vas nadvse razumejo, sočustvujejo z vami in se še kako zavedajo, da DARS večino stvari, ki se jih loti, izpelje prvošolsko, ampak žal, pri vsem tem nimajo popolnoma nič. In ne, naprej to sporočite raje vi, ker vas bodo bolj upoštevali, verjemite.

No, pa da ne bom le težil, še par zanimivih dejstev, oziroma osebnih opažanj. Vse seveda strogo subjektivno. Italijani so najbolj zgubljen narod sploh in obenem najbolj skopuški. Vprašajo vse, od razdalje do vseh mogočih krajev, do bencinskih črpalk, kako se pride do znamenitosti po celi Sloveniji, kje se lahko dobro jé in udobno prespi, ali pa le, če so na pravi poti, čeprav je 10m stran ogromna tabla, ki to potrjuje. Ali nagradijo informacije? Ni u snovima :] Nemci so skulirani, prijazni, radi pustijo nekaj malega napitnine, če jim poveš kaj uporabnega oz. če dobro govoriš nemško, poleg tega pa se tudi obnašajo dopustniško. Relax, take it easy... Čehi in slovaki so prestrašena bitja, dejansko potni listi niso le šala, temveč včasih res padeš dol od smeha, ko ti majhne oči nad gostimi brki molíjo pasože. Z Madžari se ne moreš zmeniti niti za ceno, madžarščina je nekje na ravni japonščine, večina pa jih ne zna ne angleško, ne nemško. So pa Madžarke ene najlepših žensk v Evropi, brez dvoma. Za Švedinje, Danke, Italijanke je to seveda pričakovano :] Skandinavci in Nizozemci govorijo odlično angleško, Švicarji so večinoma "švajceri", ki tedensko migrirajo neverjetne razdalje. Prav tako Romuni in Bolgari. V petek domov, v nedeljo ponoči že kontra na delo v Italijo. Polni kombiji in polno kombijev. Iz nabito polnih Vitov, Trafficov, Masterjev je videti le velike oči.

Če še koga kaj zanima, naj pa kar vpraša. Ampak najprej grem na morje. Nasvidenje čez en teden.

Hello world & dol ali gor?

Voila. 6.7.2006 se je, ob poslušanju glasbe in izgubljanju na virtualnih poker mizah, rodil moj blog. Glede na to, da zadnje čase blogi rastejo kot gobe po dežju, večinoma brez prave vsebine in namena, sem okleval in okleval, a je vseeno želja zmagala. Poleg tega pa me z oktobrom čaka posebna avantura - leto dni študentske izmenjave v Španiji, tako da bo blog služil tudi kot sredstvo sporočanja, kaj se z menoj dogaja "tam dol".

Tam dol v Španiji. Ali tam gor v Španiji? Kadar se odpravljamo južno ali severno od našega izvora, potem tu ni debate. Gremo dol v Srbijo na odojka in gremo gor na Švedsko na Švedinje. Kaj pa vzhod-zahod? Ko sem prvič omenil, da bom gor v Španiji, me je eden izmed prijateljev opomnil, da je Španija dol. Saj je vendar južneje od nas. Ok, striktno geografsko je seveda dol. Ampak meni predstavlja izpolnitev neke želje, nek premik v mojem življenju, torej grem gor. Poleg tega pa je geografska opredelitev lahko čudna/zanimiva. Ok, Evropa je večinoma logična. Gor v Pariz, a dol v Monaco, gor v Romunijo, dol v Madrid. Kaj pa ZDA? A se samo meni čudno sliši "...ma ja, jutri letim dol v Ameriko..."? Ok, dol v Mehiko, Kalifornijo, ampak dol v New York, Washington? No ja, resnici na ljubo, land of the free, home of the brave gre zadnje čase resnično bolj dol, kot gor...