Črne ovce

Nekaj dni nazaj je Brazilec Edmilson, igralec španske Barcelone, v intervjuju za športni časopis Marca presenetil javnost s priznanjem, da v slačilnici španskega giganta ne štima vse tako, kot bi moralo in da ima virtuoz Ronaldinho osebne probleme. Pravzaprav ni Edmilson v bistvu presenetil nikogar, le na glas je povedal to, o čemer se šušlja že več kot leto dni. Nizozemski strateg Rijkaard je izgubil magijo in slačilnico.

Privrženci madridskega Reala se le privoščljivo nasmihamo. Been there, done that... Real je imel na kolenih celoten svet, a ko je Perez pomagal k razdoru slačilnice in formiranju taborov, se je magija izgubila. Edmilson je lepo izpostavil problem: "Spominjam se tekme v polfinalu Lige Prvakov proti Milanu, Guily je pazil na Serginha in je moral opraviti kup šprintov po 60 metrov, končal je povsem crknjen, a vendar je bil to pomembno žrtvovanje za ekipo." Če ste se spraševali, Guily je bil letos prodan v italijansko Romo. Podobno kot Claude Makélélé, človek, ki je vsako tekmo umrl na igrišču za beli dres, pa je bil nato ob zahtevanju povišanja plače praktično izgnan iz kluba.
Real je zaradi takih stvari posredno izgubil najbrž najboljšega vezista na svetu, iz krize pa se je pobral šele lani, ko je prišel človek, ki si je upal postaviti igralce, ki so ekipi bolj škodili, kot koristili, na prag. Šele lani pozimi je Real prodal Ronalda in tako storil še zadnjo stvar, ki je manjkala pri rekonstrukciji ekipe. Capellu se lahko očita veliko stvari, ampak dejstvo je, da je storil mogoče še največje možno delo - počistil je slačilnico. Takoj po odhodu je neznani vir od znotraj povedal novinarjem: "Končno nihče ne zamuja in se lahko normalno trenira..."
Barcelona ima še stvari v svojih rokah, ampak bo morala v zimskem premoru ukrepati. Ronaldinho ima trenutno še vedno ime in visoko kotira na trgu, Milan si briše sline že zadnjih nekaj let, sedaj vse kaže, da bi se v borbo zelo resno utegnil vmešati tudi londonski Chelsea. Vsaka zgodba se mora nekje končati in Barca bo morala izbrati - ali se poslovi Ronaldinho, ali pa malce kasneje Eto'o, Rijkaard in mogoče še kdo.
Kako že, kdor se zadnji smeje...?

Neumni zakoni v sončni deželici, verzija 2.0

Danes sem slučajno s kotičkom očesa ujel Trenja, tema je bila protikadilski zakon. Na žalost ne morem kaj dosti pokomentirati, saj so se morebitne modre izjave izgubile v hrupu blebetanja. Slaku se je očitala nesposobnost vodenja takšne razprave že ob samem začetku predvajanja, svoje pa doprinesejo še visoko omikani gostje, ki raje govorijo, kot poslušajo.
O kajenju in dotičnem zakonu sem že napisal par besed (januarja! kako hitro leti čas...), sedaj pa lahko dodam še post-razmišljanje. Zakon je bil nedvomno zelo uspešen, tistih 5% ljudi, ki niso zahajali v kafiče in nočne klube zaradi gostega dima, so zadovoljni. Vsi ostali pač ne.
Poleg pasivnega kajenja, glede katerega imam neomajno stališče, da je stvar medčloveških odnosov in tolerance, je bil zelo močan argument skrb za zdravje natakarjev, ki morajo nenehno vdihovati cigaretni dim. Upam, da se bo letos izvedla kakšna študija o zdravju natakarjev, ki morajo v zimskih mesecih nenehno prehajati iz zaprtega prostora na odprte terase. Gostinci tudi pihajo skozi zobe, saj je/bo prihodek to jesen in zimo občutno manjši. O ogromnih vsotah, ki jih je izgubila država zaradi manjšega obiska igralnic, čivkajo že vrabci na strehah. Nekadilci, ki imamo veliko prijateljev kadilcev (mislim da lahko s tem izrazom označimo kar večino bolj družabnih ljudi) tudi nismo zadovoljni, saj moramo ravno tako za družbo skakati na mraz, ali pa neumno obsedeti za mizo in buljiti v mobilni telefon. Vse kaže, da so še najmanj prizadeti kadilci, ki so se pač sprijaznili s tem - da se malce bolj toplo oblečejo.
In potem se človek vedno znova vpraša, kdo za vraga se izmisli in sprejme takšne zakone. A ni nihče malce pomislil, hm, bo zakon zmanjšal število kadilcev? Ne. Bo na kakršenkoli način povečal gospodarsko rast in blaginjo? Ne. Se bo zaradi tega zmanjšala nezaposlenost, se bodo povečale plače, bo zaradi tega lažje preživela kakšna družina, ki s strahom odpira mesečne položnice? Ne...
Trenutno se v Državah predvaja nova, enajsta sezona South Parka. Avtorja sta se vrnila h koreninam in spet začela neusmiljeno secirati ameriško družbo, deli so res vredni ogleda. Zakaj sem sedaj omenil to? V enemu izmed zadnjih delov Kyle podpiše pogodbo, da bo v primeru, če obstajajo Leprechaun-i, Cartmanu pocuzal jajca. Ko dejansko v gozdu ugledajo zelenega možica z vrčem zlata in se Kyle upira izpolniti pogodbo, Cartman privede zadevo na sodišče. Ko ga zvezna sodnica opomni, da se mora nujno držati zastavljenih pogojev, se Kyle z nejevernim pogledom nekajkrat ozre po polni sodni dvorani in izdavi: "But... But... I mean... Come on, really? Aren't there more important things going on right now?"

Vsak ima svoj fiks

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?

Avtomor

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.

V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.

Flip Flap ali dvojna podaja?

Nogo-met, okrog njega se vrti naš svet. Zadnjič me je sosed, ki vsake toliko časa tudi kaj pokomentira, okaral, da nič več ne pišem o nogometu. Razlog je ta, da se raje razpišem na jokerjevem mn3njalniku, kjer je del foruma namenjen prav nogometu. V zadnjem času pa se forum premika v to smer, da je vse več navijaštva, kvaliteta, ki me je na začetku pritegnila k sodelovanju, pa izginja. Vsak zagovarja le svojo ekipo, glede na znan rek "prerekanje preko interneta je kot sodelovanje na posebnih olimpijskih igrah" pa dejanski argumenti tako ali tako niso pomembni. Mogoče bom res v prihodnje kaj več o priljubljenih ekipah ali nogometu nasploh napisal raje sem.

Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.


Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...

ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.

KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.

Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.

Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.

Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.

UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.

LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.

REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.

FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.

NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.

NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.

Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.

Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?

Nisi še v šoli, Vera?

Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa¹.

Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist², tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine³ poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

---

1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere... ↩

2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen. ↩

3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah. ↩

Gêntleman

Zaradi mojega izogibanja resnim zvezam in prepuščanja kratkotrajnejšim užitkom mi Valentinovo nikoli ni pomenilo nekaj res posebnega. Običajno sem na ta dan odšel na običajno kavo/klepet/kino z nežnejšim spolom in presenetil z majhnim darilcem iz rokava. Praznik zaljubljencev je sicer za moje pojme malo preveč skomercializiran, darilo je postalo bolj pomembno kot misel. Če imaš nekoga rad, to kažeš nenehno, ne pa samo ob določenih dneh.
Je pa prava priložnost, da opozorim na določeno vrlino, ki na žalost izumira - kavalirstvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika dopušča tako besedo gêntleman [džentlmen] kot kavalir. Izvor prve je latinski in je prvotno pomenil človeka, ki izhaja iz dobre družine, nato pa je preko angleške aristokracije dobil širši pomen. Kavalirstvo pa ima korenine v srednjem veku, kjer so bili vitezi primorani izkazovati spoštovanje do soljudi, boga in žensk. Današnji pomen pa je: moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja.
Gêntleman je vedno olikan in ne preklinja. Preklinjanje je znak, da oseba ne premore besedišča za kulturnejše izražanje. Gêntleman ne povzdiguje glasu, saj to nakazuje, da lahko svoje mnenje argumentira le s silo. Gêntleman se ne razburja, ker to izdaja nesposobnost kontroliranja čustev. In če človek ni sposoben kontrolirati samega sebe, kako bo kontroliral karkoli drugega? Gêntleman ne prekinja pogovora in pusti ljudem, da izrazijo svoje mnenje v celoti. Sogovornika gleda v oči. Gêntleman spoštuje starejše ljudi, čeprav gre le za razliko nekaj let. Gêntleman v družbi nikoli očitno ne pogleda na uro, saj lahko to izraža dolgočasje. Vedno je točen, saj s tem, ko pustiš ljudi, da te čakajo, namiguješ na to, da ti je vseeno zanje. Gêntleman je vljuden tudi pri najmanjših dejanjih, besedi "oprostite" in "hvala" se spodobi izreči vsakokrat, ko se vam mora kdo umakniti. Za mizo ne govori s polnimi usti, ne kriči čez mizo in se posveča predvsem obema sosedoma. Med jedjo gêntleman, preden nese hrano v usta, odloži nož in jé počasi.
Gêntleman vedno odpre vrata ženski, v primeru da gre za več zaporednih vrat, odpre vsa. Gêntleman pomaga ženski obleči plašč in ji pridrži stol, da lažje sede za mizo. Ravno tako ženski odstopi stol za mizo, če ni več prostih mest. Ko ženska vstopi v prostor, pravi gêntleman vstane in s tem pokaže spoštovanje. Ponujanje roke (komolca) pri prihodu in odhodu z družabnih prireditev ima že malo intimne note, ampak razlog je povsem praktičen. Ženska v visokih petah ima manj težav pri hoji po neravni površini. Gêntleman vedno vpraša žensko, če bi rada pijačo oziroma če ji karkoli manjka in s tem pokaže, da ga skrbi za njeno udobje. Gêntleman vpraša žensko, če ji lahko nese prtljago, ter pobere vsako stvar, ki ji pade na tla, pa če gre za denarnico ali za kos papirja. Gêntleman vedno hodi na zunanji strani pločnika, tako da je on tisti, ki bo moker ali umazan s strani neprevidnega voznika.
Pokažite spoštovanje z dejanji, ne z darili.

Kava in tobak sta popolna sprostitev (Turški)

Nekaj dni nazaj je bil Marko Crnkovič skupaj z Dušanom Uršičem (Radio Dur) gost oddaje Ujeto-Zadeto na Valu 202. Če imate 26 minut časa, poslušajte posnetek oddaje, objavljen na njegovem blogu. Splača se že zaradi Crnkovičevega cinizma in dejanskega posnetka iz studia, ki pokaže razliko med etrom in "ne-etrom". Tema oddaje je mnenje o zakonu, ki bi prepovedal kajenje v zaprtih javnih prostorih.

Najprej o oddaji. Uršič se res izkaže za "neumnega nekadilca", Crnkovič se je še dobro držal, jaz bi na njegovem mestu vmes že trikrat znorel. Kako je lahko nek radijec (saj ne vem, lahko da je samo "direktor" s polno denarnico, ampak potem nima kaj iskati v debatnih oddajah) tako plitek in brez idej, mi ni jasno. Izmazati se že zna iz vsake situacije, to je več kot očitno, ampak ni imel pa v celi debati enega pametnega stališča, argumenta. Dejansko je bila onemogočena razprava na višjem nivoju, saj je vmes prihajal z naravnost otročjimi izjavami - izenačil je kajenje in prdenje - je kaj bolj otročjega sploh mogoče?
Najprej postavimo neke temelje. Pasivno kajenje je še vedno mit, fama. Konkretnih dokazov o škodljivosti pasivnega kajenja ni. Obstajajo t.i. meta-raziskave, ki meta-dokazujejo, da pasivno kajenje povečuje možnost obolenja pljuč in rakavost celic, ampak narava tega problema onemogoča konkretne, znanstveno dokončne izsledke. Poleg tega je v preteklosti raziskave o pasivnem kajenju vedno obkrožal kup umazanega perila. Najprej je prišlo na dan, da so bili ameriški sodniki, ki so zavračali poročila o nevarnosti pasivnega kajenja, podkupovani s strani tobačnih proizvajalcev, nato pa je sledil kontraefekt, saj so bila naslednja poročila pod vplivom zdravstvenih organizacij, ki so, jasno, zastopale drugo stran. Tako je praktično nemogoče katerokoli izmed poročil vzeti za verodostojno. V oddaji Uršič vztrajno trdi, da je nemogoče, da bi se minister Bručan lagal. Pa saj se ne laže, pač zastopa določeno stran in njene argumente. Glede na to, da je trenutno trend ne-kajenje in se nestrpnost do kadilcev kar lepo kaže v komentarjih in zapisih po večini slovenskih blogov, je to precej dobra priložnost za nabiranje političnih točk. Rešimo slovenske pasivne ovce pred kadilci-morilci. Mislim, da sta tudi Penn&Teller v eni izmed oddaj govorila o tem problemu in prišla do njunega tipičnega zaključka: "Bullshit!"
Ne bom rekel, da je cigaretni dim povsem neškodljiv, pri nenehni izpostavljenosti veliki konkcentraciji le-tega zagotovo pride do podobnih simptomov, kot pri kadilcih. Ampak na misel mi prideta le dve taki situaciji, otroci v zakajenih prostorih in delavci v kafičih. O prvi stvari nimamo kaj razpravljati, starši, ki nenehno izpostavljajo svoje otroke cigaretnemu dimu si tega imena ne zaslužijo. Drugega pa sta se dotaknila tudi gosta oddaje. Ampak ne glede na vse, je tudi tukaj izpostavljenost prostovoljna. Če koga moti delati v zakajenem prostoru, je na voljo dovolj služb, kjer je čist zrak prioriteta, ne boniteta.
V enem izmed komentarjev na Crknovičevem blogu sem zasledil zanimivo mnenje. Citiram: "Ne dojamete bistva, dragi moji… S KAJENJEM MOTIŠ DRUGE..." Aha, sedaj pa smo pri drugi stvari. Pasivno kajenje je lahko še kako moteče. S tem se popolnoma strinjam. Ampak naj bo jasno, "škodljivo" ni enako "moteče". Sam sem nekadilec, kot mladostnik sem bil vedno v družbi, ki ni kadila, sedaj pa me ne mika, saj sem zadovoljen s svojim zdravim življenjem in čistimi pljuči. Stvar odločitve, je pa med mojimi prijatelji veliko (tudi strastnih) kadilcev, ampak prebijamo vikend za vikend v dokaj zakajenem kafiču in povsem normalno shajamo. Res je, tudi mene moti, da pridem domov in mi obleke smrdijo po cigaretnem dimu, ali pa da sem v določenem baru, pa me pečejo oči zaradi kontaktnih leč+cigaretnega dima. Ampak to je stvar moje odločitve, da grem v ta določen bar. Obstaja ogromno krajev, ki niso zakajeni, tako da je to povsem svobodna izbira. Osebno me cigaretni dim najbolj moti v restavraciji, med jedjo, ampak to je več ali manj rešeno v vseh normalnih restavracijah z strogo ločenimi prostori. Me pa obenem čisto nič ne moti, če oseba s katero sem, po jedi prižge cigareto. Sam npr. neznansko uživam v kavi po kosilu in bi me motilo, če bi se moral temu odreči, samo zato, ker oseba s katero sem zunaj, ne mara kave. Poleg tega so vsi kadilci, ki jih poznam dovolj kulturni, da ne pihajo dima vame in pazijo, da imajo pepelnik poleg sebe. Gre za stvar povsem normalnih medčloveških odnosev, ne pa zakonov na državni ravni.
Če bi moralo biti kaj določeno z zakoni, potem je to ureditev gostinskih prostorov/lokalov. Preprosto bi napisali zakon, ki bi določal, da mora imeti vsak javen zaprt prostor, ki je namenjen tudi kadilcem, napravo za "odzračevanje" cigaretnega dima. Stane, seveda da stane, so pa kadilci obenem velik del zaslužka. Plus-minus-plus-minus... A kaj, ko je naša zakonodaja tako luknjasta, da že v osnovi zajebemo. Nihče ne ve, kaj je to javen zaprt prostor. Luknje že dolgo časa izkoriščajo t.i. klubi, ki so prave diktature v malem. Tako da domnevam, da npr. v KMŠju ne bo prepovedano kajenje, saj ni javen prostor, temveč je namenjen le članom kluba. Bullshit, jasno, ampak glede na to, da je zaslužek velik in da se da določene stvari malo podmazati... Mislim da je THKL edini klub, ki sem ga do sedaj obiskal, kjer striktno preverjajo članstvo.
Kot je tudi Crnkovič lepo povedal, bari in kafiči so bili ustvarjeni za kadilce. Bolj točno, za ljudi, ki so želeli košček miru, umakniti se v zatemnjen, a domačen prostor pred sitno ženo ali šefom in v miru popiti vrček piva in pokaditi cigareto. Stereotipni pogovor s točajem preko šanka predstavljajo eno izmed prvih oblik psihoterapije. Sčasoma pa so bari postali vse bolj družaben prostor in tako so dandanes kraj, ki je povsem izgubil prvotni smisel, saj se hodijo ljudje pokazat, ne pa skrit. Govorimo seveda o povprečnem kafiču, ne o old-school socialističnih kafičih, ki brez cigaretnega dima ne morejo obstajati. Tako se sedaj začenja prava gonja proti kadilcem. Na živce mi gre, da s(m)o ljudje tako nekulturni in neumni, da potrebujemo ministra, ki nam bo govoril kaj se sme in kaj se ne sme. Če nekdo piha dim vate, mu preprosto poveš, da te moti. Če je človek pameten, se bo opravičil in bolj pazil. Če ni, se presedeš drugam ali preprosto odideš. Ne vidim razloga, da bi si pokvaril dan zaradi neumnih ljudi. Pa če so kadilci ali nekadilci...

Zadnji, a ne poslednji

Spet se bom razpisal po rahlem premoru. Opravičujem se vsem, ki ste se navadili na zvesto stiskanje gumba "osveži", čeprav imam občutek, da je te dni preveč dogajanja, da bi kdo pogréšil ravno moj blog. Ravno zaradi teh vsesplošnih aktivnosti je počivala tudi moja tipkovnica. Po dveh mesecih in pol v južnih krajih sem namreč za en teden obiskal rodne kraje. In da, kot je v komentarjih pripomnil neznani Jure, v Ljubljani res ni bilo časa za pisanje bloga. Še starši so me bolj malo videli prve dni, v enem tednu obiskati vse boljše prijatelje je res nemogoče. Glavnino sem več ali manj dal skozi, žal mi je le, da se, ironično, nisem videl z nobenim izmed sosedov. Pa naslednjič... Obkljukane so bile tudi več ali manj vse želje, torej kosilo v Oljki, sprehod po stari Ljubljani, po slovensko smo se ga napili, uspel mi je celo obisk postojnskega tedenskega zimskega dvoranskega nogometa (kdo je rekel, da pridevniki kvarijo besedilo?), ki mi je dal potrditev, da se pri nas igra mnogo trši nogomet. Ko igramo s Španci je namreč obvezno jokanje ob vsakem prekršku in povsem nerazumljivo piskanje "prekrškov" na resnejših tekmah. Na zadnji tekmi univerzitetnega pokala sva tako s Francozem Eddijem delala prav smešne obraze, ko je súdija vneto brlizgal za vsak ostrejši kontakt. Potem pa mi v skoku eden izmed nasprotnikov razbije s komolcem ustnico, jaz se valjam po tleh in pljuvam kri, igra pa teče naprej. "No he visto," je bilo pojasnilo, ali v našem nogometnem žargonu: "Nisam vido..." Pa dobro, nisi vído, kaj hočemo. Tehniko imajo boljšo Španci, tu ni debate, nogomet namreč doživljajo kot igro, kjer je najbolj pomembna lepota. Za nas, evrobalkance, je pač zmaga najbolj pomembna. Če je lepa, toliko boljše, a raje grda zmaga kot krasen poraz. Mogoče se tudi tu skriva odgovor na konstantno pušinjavo španske Furije na vseh velikih nogometnih tekmovanjih.
Oproščam se za malce več "tujk" v besedilu, ampak nekatere besede iz našega bivšega bratskega besednjáka imajo preprosto bolj močno sporočilo, kot se ga lahko poda v slovenščini. Npr. stavek "Mah, izgubili smo z dokaj veliko razliko, ker smo igrali slabo in neorganizirano", zveni boljše v obliki: "Mah, popušili smo." Mogoče Slovenci včasih še preveč pazimo na čistost našega prelepega jezika (ni ironija, slovenščina je res krasna), saj s tem, ko na trenutke uporabimo kakšno balkansko rečenico, ne storimo nič slabega. Zakaj pa so balkanske besede slabše od angleških, oziroma amerikanskih? Mislim, da je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da mladi ne poznajo starih, klenih slovenskih besed. Stavim, da bi za precej zgoraj uporabljenih besed večina takoj poslala na jug, ampak SSKJ ne laže. Že nekajkrat je tekla debata o tem, kako to, da mlajše generacije ne razumejo oziroma govorijo hrvaščine. Sam razumem vse, govorim pa tudi sprejemljivo dobro, pa se nisem nikoli učil v pravem pomenu te besede. Hrvaško morje obiskujejo tudi sedanje generacije, internet ustvarja prijateljstva, ki prej niso bila možna. Mogoče je razlika v tem, da sem kot múlec požiral Alana Forda, Velikog Bleka in Zagora, ampak mislim da ima več opraviti s tem dejstvo, da smo mi kot otroci bili še dokaj neobremenjeni z mejami in smo sprejemali vse vplive. Po vojni in priseljencih pa se je začelo novo obdobje, ki je ustvarilo meje, ki prej niso obstajale, namreč meje v glavah. Po eni strani škoda, saj vsak, ki obišče npr. Srbijo, doživi nepozaben sprejem in lepe trenutke.
Pa sem zaplaval prosto po Prešernu. Eden izmed razlogov, da se nisem spravil k pisanju novega zapisa je bil tudi ta, da mi že malce preseda pisanje o Španiji. Bom v prihodnje tako več bluzil in manj potopisaril. Ne pa povsem nehal, jasno. Tako lahko sedaj potrdim, da je glavna razlika med Španijo in Slovenijo tempo življenja. Ob mojem prihodu sem tega nisem občutil, saj je bilo dogajanja in zmede čez glavo, ampak ob sedanjem obisku naše deželice pa je bila razlika kar presunljivo očitna. Preveč smo živčni, napeti, preveč se zanimamo za vse druge, namesto da bi se posvetili sebi. Je pa dejstvo, da se tega ne da kar spremeniti. V Španiji se da živeti ležerno in z manj skrbmi, ker tako živijo vsi in sistem deluje na tej osnovi. Pri nas smo žal že preveč poamerikanizirani in poevropeizirani, da bi si lahko privoščili lagodno življenje. No ja, nekaj nas je takih, ki tudi v Sloveniji živimo po špansko, pa nas včasih malce tepe to :]

Po celem internetu se v teh dneh piše preglede leta, ter želje za vnaprej, pa tudi jaz ne bom izjema. Brzi kurz mojega leta se, zanimivo, začne z odločitvijo, da se prijavim za študentsko izmenjavo v Španiji. Marca je prišla tudi uradna potrditev, za njo so sledili moreči junijski izpiti, priprave za odhod in malo več kot dva tedna morja, kolikor je bilo pač letos vremena. Začel sem igrati poker, začel sem pisati blog, oboje dokaj uspešno, končno sem poizkusil squash, ki se je takoj pridružil množici športov, ki jih obožujem. Nato pa je prišel september, ki me je potlačil in poteptal do samega dna. Rečeno mi je bilo namreč, da če ne opravim pogojev, ne smem na izmenjavo. Kljub temu, da je bilo vse domenjeno, kljub temu, da to še zdaj ni nikjer izrecno napisano. En mesec sem bil nerazpoznavno apatičen in melanholičen, a me je nato odrešil predragi faks, ki nas je vse spustil v naslednji letnik. Mislim, da vse pove prijateljev stavek: "Končno si spet stari Samo". Zaradi odnosa okrog vsega se mi je tako predraga matična fakulteta zagnusila do konca in komaj čakam, da se je znebim. Od oktobra do sedaj pa je sledila Španjolska, kup novih izkušenj in prijateljev. To je v grobem preteklo leto, določena prijateljstva so se ohladila, nekatera segrela, določena zavzela nov status, nekatera so ga izgubila.
V novem letu si klišejsko želim zdravja, ljubezni in sreče... hec, hec! Edina želja je, da naj bo 2007 vsaj tako dobro, kot je bilo dosedanje. Ok, malo več fuzbala da bi igral, čeprav to bo tukaj spomladi najbrž kar nuja, ne želja. Hm, pa da bi nam končno zrihtali internet v sobah, da bi malo več pokra igral, končno sem začel razbijati na SNGjih. Po devetih mesecih šolanja se konec koncev tudi spodobi, da sem se nekaj naučil. Čeprav po drugi strani je pa boljše, da ne visim nonstop na internetu. Hmmm. Pa da bi naredil čimveč izpitov, da lahko čimprej začnem delati stvari, ki me veselijo, namesto nenehnega učenja. Aja, to delam že sedaj. Nič, pa naj stvari ostanejo takšne kot sedaj, saj nam še zdaleč ne gre slabo.

PS: Novoletno voščilo bralcem še sledi, brez skrbi. Zaenkrat si poglejte spodnje fotke.

PS2: Se pa strinjam z Jurijem Gustinčičem (zaradi TV Popra ne morem nikoli ostati resen, ko ga gledam), da je bilo 2006 prelomno. Tako kot vsako...

Stvari se spreminjajo, ljudje težko

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply

As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...

Smo Slovenci kulturni?

To vprašanje sem si zastavljal, ko sem se v deževnem petkovem popoldnevu prebijal iz osrčja prestolnice proti mestni obvoznici in dalje proti domačemu kraju. Na srečo sem prihajal s kvalitetnega kosila, obvezno pripadajoče kave in manjšega sprehoda po trgovinah, kar je malce omililo dvigovanje pritiska ob že tretjem skoku gospoda srednjih let iz kolone in nazaj vanjo.

Mislim da je več kot očitno, da nočem razpravljati o kulturni dediščini slovenskega naroda, ker po pravici povedano, pójem bolj slabo, inštrumenti so se me večinoma kar sami izogibali, kar narišem pa ni všeč niti meni. V mislih sem imel kulturo obnašanja, o kateri SSKJ pravi, da je "lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju". Glede na to, da sem dal skozi nekaj malega (mišljeno dobesedno) našega planeta, je bil odgovor sprva na dlani - slovenci smo nekulturni. Na misel mi je namreč takoj prišla Škotska. Stvar, ki me je ob prihodu v Glasgow presenetila, mogoče še najbolj od vsega doživetega, je bilo striktno ustavljanje avtomobilov na prehodih za pešce. Dejstvo, da tudi popoldne, v največji gneči, ustavi prvi avtomobil, ki opazi približevanje pešca k prehodu, me je popolnoma presenetilo. Kako pa tudi ne, saj sem bil že v rodni Postojni vajen čakanja, da se cesta sprazni, nato pa hitro čez. Prihod v Ljubljano pa je to aktivnost povzdignil na povsem novo raven. Za prečkanje ceste čez prehod na začetku Tbilisijske je namreč potrebno neustrašno zakorakati na cesto, priporočeno je divje mahanje z rokami in odločno gledanje v oči prihajajočega voznika. Včasih pa skoraj raje zamižati. Priznam, malo karikiram, a nisem tako daleč od resnice. Kakšen kaos je sredi Glasgowa povzročilo deset severnih balkancev, ki so se zbirali in čakali drug drugega tik pred prehodom za pešce, raje ne bom opisoval, sem pa vseh pet dni vztrajno čakal, da se bo našel kdo, ki ne bo hotel ustaviti in bo po naše švignil mimo, a sem se moral obrisati pod nosom. Druga stvar, ki me je prijetno presenetila, je bilo čakanje v vrstah. Tako pri čakanju na vlak na glavni postaji ob štirih popoldne, kot pri čakanju na taksi v samem centru, so ljudje stali v zglednih vrstah in se pomenkovali med sabo, brali knjigo ali kimali ob zvoku glasbe iz slušalk. Skorajda filmski prizor. Čakanje je tako avtomatično postalo prijetnejše, saj te v rebra ne žuli dežnik gospe za sabo in ni potrebno s komolci držati na distanci gospoda, ki poizkuša z bočnim manevrom pridobiti kakšno sekundo. Da je čakanje zaradi takih vrst v povprečju krajše, je seveda trivialen podatek. Pogrevam stare stvari, a Lipa se ne bi zgodila, če bi bili čakajoči bolj kulturni. Organizatorji pa lahko prevzamejo del krivde, ker niso poizkušali z prevzgojo. Jebiga, začne se z ograjami, nadaljuje s trakovi, konča z vrsto.

Torej smo Slovenci nekulturni? Glede na prejšnji odstavek skoraj ni dvoma, a sem nato vseeno še malce pobrskal po spominu in se poizkušal spomniti stvari, ki so me na Škotskem motile. Mogoče se komu sliši neverjetno, a na vrhu lestvice je bila nesnaga. Glasgow je namreč nadvse umazano mesto in tisti, ki veliko potujejo, bodo potrdili, da je tako tudi v marsikaterem drugem velikem mestu. Smeti namreč ležijo kar po tleh, tudi v samem središču mesta. Ovitek od čokolade, plastična banjica v kateri je še polovica porcije fish&chips-a in podobni vsakodnevni odpadki so nekaj povsem običajnega na ulici. Pred hostlom, v katerem smo prebili nekaj noči, je bil poleg kante na tleh še kup smeti, zraven pa je nekdo za nameček ponoči pobruhal pločnik. Naslednjih nekaj dni je bila vsebina večerje na ogled vsem mimoidočim, naposled pa je pločnik končno očistil - dež. Pri nas kaj takega še nisem videl. Mesta so čista, uslužbenci snage pridno pometajo in praznijo kante, običajno so cigaretni ogorki edine smeti, ki ležijo po tleh. Da o vaseh, kjer marsikdo poleg dvorišča pomete tudi cesto, niti ne govorim.

Sedaj pa nazaj k stvari, ki me je spodbudila k pisanju. Douglas Adams bi označil promet kot premikanje ljudi v kovinskih škatlah iz točke A v točko B, ki sestoji iz prehitevanja, izsiljevanja prednosti, menjavanja med dvema stoječima kolonama, hupanja, kričanja in gestikuliranja, nekaj je pa tudi dejanske vožnje. Če kje pokažemo svojo balkanskost, je to na cesti, predvsem takrat, ko se vožnja ustavi. Spet se najlažje navežem na dogodek, ko je prejšnjo zimo nek petek popoldne ekspresno zapadlo malce več snega. Vzdrževalci avtocest so bili, kot običajno, popolnoma šokirani nad snegom v zimskih mesecih in tako je na vrhniškem klancu, kakih 500m pred mano, zasukalo dva tovornjaka in promet se je ustavil. Nista minili dve minuti, ko je najprej nekdo počasi, malce še omahujoče, za njim pa seveda ostalih sto kretenov, zavil na odstavni pas. Glej ga zlomka, začuda je bil tudi ta neprehoden. Vozniki smo počasi prilezli iz avtomobilov in začeli čistiti sneg z luči in šip, padlo je nekaj duhovitih pripomb in vse skupaj je ob ogromnih snežinkah delovalo prav malce idilično. Rešitev je prišla dokaj hitro, v obliki tovornjaka vzdrževalne službe, ki bi preprosto odrinil moteče tovornjake. Zakaj je torej vse skupaj trajalo skoraj eno uro? Jasno, ker vzdrževalci niso mogli do ovir na cesti, ker je sto en kreten stal na odstavnem pasu in je bilo potrebno te avtomobile premakniti v prostore med avtomobili ne-kretenov, ki so ostali na svojem pasu. Naša situacija je bila še precej komična, saj smo vsi rinili te avtomobile gor in dol, levo in desno, a če bi šlo namesto ruskih tovornjakarjev za hujšo prometno nesrečo in če bi namesto vzdrževalcev nemočno obstali reševalci, ne bi šlo nikomur na smeh. Izgubiti nekoga v prometni nesreči mora biti grozno, če pa se zavedaš, da je rešilec prišel deset minut prepozno, ker je nekdo drug hotel biti najpametnejši...

Kultura je precej širok pojem, ki zajema preveč dejavnikov človekovega bivanja, da bi lahko kar na oko določili stopnjo kulturne ozaveščenosti nekega naroda. Za nekoga je pač določena stvar pomembna, za druge se sploh ne zmeni. O (ne)pozdravljanju v trgovinah in drugod sem že pisal, zgoraj sem omenil dva dokaj ostra primera, ko ljudje nastradajo zaradi nekulture, ki pa sta na srečo precejšnja redkost. A tudi majhne stvari štejejo. Zakaj bi vrgel ovitek od žvečilnih na tla, če je pa koš za smeti deset metrov stran? In ne, ni res, da en sam ne pripomore nič. Sploh če malce teži ljudem okrog sebe.

Vem, da sem se precej razpisal, a če ste se prebili do tule, vas to zagotovo ne moti. Na desni strani sem dodal anketo, malce lažjo rešitev za tiste, ki se jim ne da komentirat, trenutno me zanima vaše mnenje o vsebini na blogu. Pa še nekaj malega za konec. Ko sem začenjal s svojo vožnjo po cestah na postojnskem, je bilo mnenje o vozniških sposobnostih jasno - Ljubljančani nimajo pojma. Vozijo katastrofalno, sploh se ne znajdejo na cesti. Nato pa je sledila selitev v prestolnico in šok ob prvi prometni konici. Po treh letih vožnje, ko mi je postalo samoumevno izkoriščanje rumene luči do konca, razvrščanje v pasove tri križišča vnaprej, hitrostno bočno parkiranje in spremljanje vseh vozil okrog sebe, sem spremenil mnenje. Ljubljančani vozijo prekleto dobro, a so pač navajeni na drugačen tip prometa.
Goričani nimajo pojma.

Tujega nočemo, našega ne znamo

Na Kratkočasniku so se lotili teme, ki bo v prihodnosti zagotovo še burila duhove - internetna cenzura. Kot lahko preberete v njihovem zapisu, je Ministrstvo za finance poslalo dopis našim internetnim ponudnikom, naj onemogočijo podjetja, ki na našem spletnem prostoru ponujajo igre na srečo, nimajo pa ustrezne koncesije. Zadeva je bila urejena na način, ki je v slovenskem prostoru trenutno jako aktualen: če ne zmoreš konkurirati - onemogoči.

Loterija Slovenije ima v svoji ponudbi že vrsto let tudi športne stave. Pred nekaj leti so stopili v korak s časom in svoje storitve preselili tudi na splet. Porodne krče sem spremljal tudi jaz, s cimrom sva nekaj malega tudi stavila, predvsem na NBA tekme, a nato kmalu obupala. Tuje stavnice so namreč svetlobna leta pred našo. Spremljanje tekem v živo, stave v živo, single stave na vse dogodke, atraktivne kvote - vse to so lastnosti, ki jih naša loterija ne more/zna ponuditi. S prijateljem, ki je s stavami zaslužil prenekateri tolar, sva že dolgo časa nazaj razpravljala o tržni niši pri spletnih stavah na našem prostoru, ampak sva prišla do zaključka, da je tuja konkurenca premočna, poleg tega pa drži Loterija Slovenije toliko niti v rokah, da je pridobitev koncesije brez ustreznega "podmazovanja" utopija. Da bi se dalo na našem skromnem tržišču kaj zaslužiti, je zavohal tudi gigant BetAndWin, sedanji Bwin, ter med svetovnim prvenstvom v nogometu začel z intenzivno oglaševalsko kampanjo, ki se je nedvomno obrestovala. Zato ni ukrep ministrstva prav nič presenetljiv, kvečjemu pričakovan. Loterija Slovenije se je, namesto da bi storila vse, da dohiti konkurenco in s kvaliteto obdrži uporabnike, s pritiskom na ustrezne gumbe, na lahek način znebila konkurence. In stopili smo dva koraka nazaj. V skladu z zakonom, seveda.

RTV Slovenija je med že omenjenim svetovnim prvenstvom v nogometu delila svoje pravice s Kanalom A, obe televiziji pa sta bili nesposobni gledalce pritegniti z ustreznimi vsebinami, predvsem pa s kvalitetnimi komentatorji tekem. Dobro, resnici na ljubo, se je nacionalka potrudila vsaj s studiom, ki je končno prešel ustaljene okvire dolgočasnih pultov in neatraktivnih kvizov, a so bili komentatorji tista točka, kamor se je sproščal bes ljubiteljev nogometa. Bergant je prežvečen, Stare kljub novim očalom vidi vse manj, Kavčič se počasi izboljšuje, komentatorji na Kanalu A pa si sploh ne zaslužijo tega naziva, s svetlo izjemo Obreza, pa tudi on ne paše prav vsem kibicom. Le-ti so tako posledično preklapljali na hrvaško televizijo, kjer svoje delo opravljajo precej bolje. Letos je tako huronski smeh žel duet Bogdan-Vela. Ta praksa preklopa je med ljubitelji nogometa prisotna že dolgo časa, predvsem med tekmami Lige Prvakov, kjer je bil velikokrat izbor pri sosedih boljši kot pri nas, a tako masovno se to še ni zgodilo. Odgovor RTV-ja in Pro Plusa je bil jasen - zatemnitev hrvaškega kanala. Namesto da bi se še malce bolj potrudili in obdržali gledalce, so jih preprosto prisilili. V skladu z zakonom, seveda.

Kar se mene tiče, je ta princip popolnoma zgrešen, saj prinese rezultate le kratkoročno, dolgoročno pa slej ko prej pride do trenutka, ko je potrebno popustiti, takrat pa je lahko za ponudnika tudi že prepozno, če začasnega monopola ne izkoristi za napredek. Na srečo pa je tu tako ali tako trg tisti, ki postavlja merila. Monopolistični časi so minili, oziroma vsaj minevajo, trg je neizprosen in če se nisi včasih pripravljen tudi žrtvovati, slej ko prej sledi umik pred konkurenco.

Zadnja dogajanja v nogometu na slovenskem kažejo prav na to, vladavini Rudolfa Zavrla so očitno šteti dnevi, za Oblakom se že kažejo žarki sonca, RTV Slovenija pa je izgubila boj za pravice za Ligo Prvakov. Tako bo naslednja tri leta najmočnejše klubsko tekmovanje prenašala samo PrvaTV. Kljub pritoževanju določenega dela gledalcev, ki živijo na območjih brez signala dotične televizije, to odločitev komercialne televizije lahko le pohvalimo, saj bo, če ne drugega, prinesla določene spremembe in pokazala, da se da zmagati tudi proti največjim in posledično vnesti svežino tudi na področja, kjer se ni že dolgo časa nič spremenilo. PrvaTV je komentiranje pametno prepustila Obrezu, ostali člani ekipe bodo dobili priložnost pri utrinkih z drugih tekem in oddajah. Upam na kakšen zanimiv komentatorski dvojec, sploh Udoviča bi rad enkrat slišal tudi med tekmo. PrvaTV je s to potezo dokončno prevzela štafetno palico v športnem prostoru, ki naj bi se poleg sedanje ponudbe nogometa s celotne Evrope še razširila. Živele spremembe!

PS: RTV Slo se je za zadnjo reprezentančno tekmo sicer zelo potrudila in hvalevredno ponudila roko pri boju proti Zavrlu. Gostje so bili enkratni, prispevki tudi dokaj zanimivi, Saškovo požiranje sline ob udrihanju Pavlina in Udoviča po NZSju in Verdenikovo opravičevanje Oblaku pa je bilo neprecenljivo. A vseeno mislim da je RTV naredila napako. Glede Lige Prvakov se je branila z argumentom, da ima na voljo dovolj ostalih zanimivih vsebin. Jutri boste namesto lige prvakov lahko spremljali:

20:00	VIZUM ZA PRIHODNOST, BOSANSKA HUMORISTIČNA NADALJEVANKA, 10/30
20:45	ALDO NIKOLAJ: STARA GARDA, PREDSTAVA STALNEGA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V TRSTU
22:10	DOBER DAN, GOSPOD ŠLOMI, IZRAELSKI FILM

Upam, da cenjena televizija ne bo zamerila, če bom raje gledal fuzbal.

Kreativna blokada

Lokacija: Pisateljeva delovna sobica. Neobrit pisatelj sedi za mizo v razvlečenem puloverju, ter anemično pritiska po gumbih pisalnega stroja. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Ropotanje pisalnega stroja se ustavi, pisatelj se nasloni na stol in usloči hrbet, ki ga še boli od sekanja drv prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, potegne list iz stroja, ter ga zaluča v koš za smeti, ki je, kako predvidljivo, zvrhano poln zmečkanega papirja. Naš brezvoljni umetnik že zagrabi nov list papirja, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na osminko v Šumija..."

Lokacija: Razmetana soba, večinoma uporabljana kot igralnica mlajšega brata, saj je okupant med tednom v prestolnici. Neobrit lastnik sobe sedi za mizo v stari majici brez rokavov, ter anemično pritiska na tipke prenosnikove tipkovnice. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Tipkanje se ustavi, lastnik računalnika se nasloni na stol in si raztegne hrbet ter roke, ki ga še bolijo od igranja squasha prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, ter označi napisan tekst in pritisne tipko delete. Naš brezvoljni lastnik bloga že iztegne roke nad tipkovnico, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na kofe v mesto..."

Nekatere stvari ostajajo iste. Šumija v Ljubljani sicer ni več, baje da se je na legendarni lokaciji ob plodnih dneh zbralo na kupu več inteligence, kot je bilo vina v skladišču. Čeprav, po drugi strani, mogoče še boljše da se je nekdanje zbirališče umetnikov izgubilo v zgodovini skupaj z Bazooko, Baltazarjem, Alan Fordom, Bojanom, špežo z Opčin in prikolicami v Lošinju. Ne vem zakaj se mi zdi, da bi v današnjem Šumiju računali 740 sitnih za veliko pivo in bi tam namesto slikarjev z rokavicami brez prstov in pesnikov z zariplimi lici sedeli new-age-artish-attention whores. Malce sem zabredel, hotel sem povedati, da ne vem o čem bi pisal. Ko sem začel pisati blog, sem si prisegel, da ne bo le brezvsebinsko opisovanje, kaj sem jedel za zajtrk in s kom sem bil na kavi (eden izmed naših profesorjev bi na kratko rekel "Flanc, flanc, flanc..."), temveč da se bom z vsebino potrudil in dejansko ponudil vsaj malo zanimivo branje tudi ljudem, ki me ne poznajo. Ko sem prejšnji vikend na vsakoletnem festivalu v moji rodni Postojni po dolgem času srečal kup znanih ljudi, sem prejel obilico pohval in prošenj, naj nadaljujem z dobrim delom, kar me je prijetno presenetilo in dalo obilo motivacije. A kaj, ko ne vem o čem naj pišem. Že cel teden poizkušam najti snov, ki bi zanimala večji krog ljudi, a mi nekako ne uspeva.

Ampak, na srečo živimo v letu 2006, ki ponuja iz dneva v dan več blogov. In ti blogi imajo eno lepo lastnost, ki jih po mnenju določenih strokovnjakov uvršča nad tiskane medije. In sicer neposredno komunikacijo z avtorjem. Najbrž ste že opazili komentarje pod vsakim vnosom. Dejstvo, da imam že čez 300 obiskov, a le 17 komentarjev, od tega določen delež mojih lastnih, mi ni ravno všeč. Tako da sedaj apeliram na vas, drago občinstvo. Napišite v komentarje tega vnosa, o čem želite, da napišem kakšno besedo. Izbira je popolnoma vaša, zanimive ideje bom poizkusil realizirati na svoj način.

PS: Še malo motivacije, izbrancu izbranega predloga dam za pivo, izbranka pa si lahko, kot vedno, sama izbere nagrado ;]

Česa ne počnite na cestninski postaji

1. Ne priletet na naključno stezo in se nato pizdit, ker se rampa ne odpre. Izjave v stilu "a ni tle ABC-ja?" in "kok mate to čudn narjen" izpadejo neumne. Table so velike in postavljene z namenom. Poglejte, kje piše ABC in se ustrezno postavite.
2. Ne se na kombinirani stezi (ABC+) zapičit do rampe in trobit ter skakat, da je vse pokvarjeno. Hitrostna omejitev je 5 km/h, varnostna razdalja vsaj 2m. Poleg tega pa senzorji niso ravno najboljši, nekateri avtomobili imajo reflektivna stekla, včasih pa pač preprosto ne odpre takoj. Potrpljenje je božja mast, so rekli stari ljudje.
3. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker ste morali čakat v koloni. Če je vzrok kolone počasnost, je to nedvomno počasnost uporabnikov. Češki turisti zbirajo evre iz vseh mogočih predalčkov, ruski kamjonđije prosijo za "pola-pola, bez računa", italjanski izgubljenci sprašujejo, koliko kilometrov je do Milana. Če se odpravite na pot v petek popoldan, boste pač stali v koloni, jebiga, večina cestninarjev pa je dovolj hitrih, da niso oni vzrok.
4. Ne nalagat jurja na ABC (ok, če se vozite Vrhnika-Ljubljana 2x na teden, potem recimo). Če pa ste že dali 4.000 za prazno tablico, ter se vozite na relaciji, ki vas v obe smeri olupi za 1000+ sit, potem naložite tistih 15.000, da dobite vsaj nekaj popusta, in da se, predvsem, NE USTAVLJATE VSAK DRUGI DAN. S tem nekako zgrešite celo bistvo ABC-ja, kajne? Še boljša rešitev - poplačniški ABC preko Magne ali Diners kartice. Don't ever stop again.
5. Bodite vsaj malce vljudni. Saj se ni potrebno razmetavat od prijaznosti, ampak pozdrav in mogoče nasmeh sta več kot dovolj. Vi pridete na postajo, ste tam 20 sekund in pozdravite enkrat, oseba na drugi strani okenca je tam 8 ur, vidi v tem času okrog 500 ljudi in pozdravi ravno tolikokrat. To v bistvu velja kar za vse službe, kjer se menja precej strank. Pozdravljajte blagajničarke, natakarje in prodajalke, pomeni jim več, kot si mislite. Se pa strinjam, delavec je tisti, ki MORA prvi pozdravit.
6. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker je slaba cesta, ker se označbe cen v evrih razlikujejo, ker ste morali čakati zaradi del na cesti in zamujate na poroko. Cestninarji vas nadvse razumejo, sočustvujejo z vami in se še kako zavedajo, da DARS večino stvari, ki se jih loti, izpelje prvošolsko, ampak žal, pri vsem tem nimajo popolnoma nič. In ne, naprej to sporočite raje vi, ker vas bodo bolj upoštevali, verjemite.

No, pa da ne bom le težil, še par zanimivih dejstev, oziroma osebnih opažanj. Vse seveda strogo subjektivno. Italijani so najbolj zgubljen narod sploh in obenem najbolj skopuški. Vprašajo vse, od razdalje do vseh mogočih krajev, do bencinskih črpalk, kako se pride do znamenitosti po celi Sloveniji, kje se lahko dobro jé in udobno prespi, ali pa le, če so na pravi poti, čeprav je 10m stran ogromna tabla, ki to potrjuje. Ali nagradijo informacije? Ni u snovima :] Nemci so skulirani, prijazni, radi pustijo nekaj malega napitnine, če jim poveš kaj uporabnega oz. če dobro govoriš nemško, poleg tega pa se tudi obnašajo dopustniško. Relax, take it easy... Čehi in slovaki so prestrašena bitja, dejansko potni listi niso le šala, temveč včasih res padeš dol od smeha, ko ti majhne oči nad gostimi brki molíjo pasože. Z Madžari se ne moreš zmeniti niti za ceno, madžarščina je nekje na ravni japonščine, večina pa jih ne zna ne angleško, ne nemško. So pa Madžarke ene najlepših žensk v Evropi, brez dvoma. Za Švedinje, Danke, Italijanke je to seveda pričakovano :] Skandinavci in Nizozemci govorijo odlično angleško, Švicarji so večinoma "švajceri", ki tedensko migrirajo neverjetne razdalje. Prav tako Romuni in Bolgari. V petek domov, v nedeljo ponoči že kontra na delo v Italijo. Polni kombiji in polno kombijev. Iz nabito polnih Vitov, Trafficov, Masterjev je videti le velike oči.

Če še koga kaj zanima, naj pa kar vpraša. Ampak najprej grem na morje. Nasvidenje čez en teden.