Kava in tobak sta popolna sprostitev (Turški)

Nekaj dni nazaj je bil Marko Crnkovič skupaj z Dušanom Uršičem (Radio Dur) gost oddaje Ujeto-Zadeto na Valu 202. Če imate 26 minut časa, poslušajte posnetek oddaje, objavljen na njegovem blogu. Splača se že zaradi Crnkovičevega cinizma in dejanskega posnetka iz studia, ki pokaže razliko med etrom in "ne-etrom". Tema oddaje je mnenje o zakonu, ki bi prepovedal kajenje v zaprtih javnih prostorih.

Najprej o oddaji. Uršič se res izkaže za "neumnega nekadilca", Crnkovič se je še dobro držal, jaz bi na njegovem mestu vmes že trikrat znorel. Kako je lahko nek radijec (saj ne vem, lahko da je samo "direktor" s polno denarnico, ampak potem nima kaj iskati v debatnih oddajah) tako plitek in brez idej, mi ni jasno. Izmazati se že zna iz vsake situacije, to je več kot očitno, ampak ni imel pa v celi debati enega pametnega stališča, argumenta. Dejansko je bila onemogočena razprava na višjem nivoju, saj je vmes prihajal z naravnost otročjimi izjavami - izenačil je kajenje in prdenje - je kaj bolj otročjega sploh mogoče?
Najprej postavimo neke temelje. Pasivno kajenje je še vedno mit, fama. Konkretnih dokazov o škodljivosti pasivnega kajenja ni. Obstajajo t.i. meta-raziskave, ki meta-dokazujejo, da pasivno kajenje povečuje možnost obolenja pljuč in rakavost celic, ampak narava tega problema onemogoča konkretne, znanstveno dokončne izsledke. Poleg tega je v preteklosti raziskave o pasivnem kajenju vedno obkrožal kup umazanega perila. Najprej je prišlo na dan, da so bili ameriški sodniki, ki so zavračali poročila o nevarnosti pasivnega kajenja, podkupovani s strani tobačnih proizvajalcev, nato pa je sledil kontraefekt, saj so bila naslednja poročila pod vplivom zdravstvenih organizacij, ki so, jasno, zastopale drugo stran. Tako je praktično nemogoče katerokoli izmed poročil vzeti za verodostojno. V oddaji Uršič vztrajno trdi, da je nemogoče, da bi se minister Bručan lagal. Pa saj se ne laže, pač zastopa določeno stran in njene argumente. Glede na to, da je trenutno trend ne-kajenje in se nestrpnost do kadilcev kar lepo kaže v komentarjih in zapisih po večini slovenskih blogov, je to precej dobra priložnost za nabiranje političnih točk. Rešimo slovenske pasivne ovce pred kadilci-morilci. Mislim, da sta tudi Penn&Teller v eni izmed oddaj govorila o tem problemu in prišla do njunega tipičnega zaključka: "Bullshit!"
Ne bom rekel, da je cigaretni dim povsem neškodljiv, pri nenehni izpostavljenosti veliki konkcentraciji le-tega zagotovo pride do podobnih simptomov, kot pri kadilcih. Ampak na misel mi prideta le dve taki situaciji, otroci v zakajenih prostorih in delavci v kafičih. O prvi stvari nimamo kaj razpravljati, starši, ki nenehno izpostavljajo svoje otroke cigaretnemu dimu si tega imena ne zaslužijo. Drugega pa sta se dotaknila tudi gosta oddaje. Ampak ne glede na vse, je tudi tukaj izpostavljenost prostovoljna. Če koga moti delati v zakajenem prostoru, je na voljo dovolj služb, kjer je čist zrak prioriteta, ne boniteta.
V enem izmed komentarjev na Crknovičevem blogu sem zasledil zanimivo mnenje. Citiram: "Ne dojamete bistva, dragi moji… S KAJENJEM MOTIŠ DRUGE..." Aha, sedaj pa smo pri drugi stvari. Pasivno kajenje je lahko še kako moteče. S tem se popolnoma strinjam. Ampak naj bo jasno, "škodljivo" ni enako "moteče". Sam sem nekadilec, kot mladostnik sem bil vedno v družbi, ki ni kadila, sedaj pa me ne mika, saj sem zadovoljen s svojim zdravim življenjem in čistimi pljuči. Stvar odločitve, je pa med mojimi prijatelji veliko (tudi strastnih) kadilcev, ampak prebijamo vikend za vikend v dokaj zakajenem kafiču in povsem normalno shajamo. Res je, tudi mene moti, da pridem domov in mi obleke smrdijo po cigaretnem dimu, ali pa da sem v določenem baru, pa me pečejo oči zaradi kontaktnih leč+cigaretnega dima. Ampak to je stvar moje odločitve, da grem v ta določen bar. Obstaja ogromno krajev, ki niso zakajeni, tako da je to povsem svobodna izbira. Osebno me cigaretni dim najbolj moti v restavraciji, med jedjo, ampak to je več ali manj rešeno v vseh normalnih restavracijah z strogo ločenimi prostori. Me pa obenem čisto nič ne moti, če oseba s katero sem, po jedi prižge cigareto. Sam npr. neznansko uživam v kavi po kosilu in bi me motilo, če bi se moral temu odreči, samo zato, ker oseba s katero sem zunaj, ne mara kave. Poleg tega so vsi kadilci, ki jih poznam dovolj kulturni, da ne pihajo dima vame in pazijo, da imajo pepelnik poleg sebe. Gre za stvar povsem normalnih medčloveških odnosev, ne pa zakonov na državni ravni.
Če bi moralo biti kaj določeno z zakoni, potem je to ureditev gostinskih prostorov/lokalov. Preprosto bi napisali zakon, ki bi določal, da mora imeti vsak javen zaprt prostor, ki je namenjen tudi kadilcem, napravo za "odzračevanje" cigaretnega dima. Stane, seveda da stane, so pa kadilci obenem velik del zaslužka. Plus-minus-plus-minus... A kaj, ko je naša zakonodaja tako luknjasta, da že v osnovi zajebemo. Nihče ne ve, kaj je to javen zaprt prostor. Luknje že dolgo časa izkoriščajo t.i. klubi, ki so prave diktature v malem. Tako da domnevam, da npr. v KMŠju ne bo prepovedano kajenje, saj ni javen prostor, temveč je namenjen le članom kluba. Bullshit, jasno, ampak glede na to, da je zaslužek velik in da se da določene stvari malo podmazati... Mislim da je THKL edini klub, ki sem ga do sedaj obiskal, kjer striktno preverjajo članstvo.
Kot je tudi Crnkovič lepo povedal, bari in kafiči so bili ustvarjeni za kadilce. Bolj točno, za ljudi, ki so želeli košček miru, umakniti se v zatemnjen, a domačen prostor pred sitno ženo ali šefom in v miru popiti vrček piva in pokaditi cigareto. Stereotipni pogovor s točajem preko šanka predstavljajo eno izmed prvih oblik psihoterapije. Sčasoma pa so bari postali vse bolj družaben prostor in tako so dandanes kraj, ki je povsem izgubil prvotni smisel, saj se hodijo ljudje pokazat, ne pa skrit. Govorimo seveda o povprečnem kafiču, ne o old-school socialističnih kafičih, ki brez cigaretnega dima ne morejo obstajati. Tako se sedaj začenja prava gonja proti kadilcem. Na živce mi gre, da s(m)o ljudje tako nekulturni in neumni, da potrebujemo ministra, ki nam bo govoril kaj se sme in kaj se ne sme. Če nekdo piha dim vate, mu preprosto poveš, da te moti. Če je človek pameten, se bo opravičil in bolj pazil. Če ni, se presedeš drugam ali preprosto odideš. Ne vidim razloga, da bi si pokvaril dan zaradi neumnih ljudi. Pa če so kadilci ali nekadilci...