Dobro nam došli

Sezona na World Famous Beach Ičići je uspešno otvorjena, čeravno ne najbolj poceni.

500 kun za "pauka..."

... in 500 kun za policijo.

Vsa štiri parkirišča so bila nabito polna, v nasprotnem primeru rade volje dam tistih 20 kun za cel dan, iz Ike pa se mi res ni dalo pešačiti. Ravno tako je cesta na tistem ovinku več kot dovolj široka in še zdaleč nisem bil edini, ki je tam pustil avto. Ampak nočem iskati izgovorov. Kot bi rekel Mlakar: "jz sam sm za vse kriv an jz bom tud plaču."

Vseeno pa zmoti dejstvo, da so bili odpeljani samo avtomobili s tujimi registrskimi tablicami.

Dotični avto z registracijo RI- je bil parkiran pred vhodom na odlagališče, tako da je dopuščal prehod le enemu avtomobilu, tik za križiščem. Mimo njega se je moral nekajkrat prebiti tudi policaj.

Ta dva pa sta bila na poti med Iko in Ičići, torej tam kjer se je pajek vozil mimo celo popoldne.

V "lipi naši" torej nič novega. Dobro, da imajo morje...

93 dni odsotnosti

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

Sonce, morje, zrak, svoboda!

Tako, pa smo zakorakali v novo leto. Slovenija z Evrom, Španija s soncem. V bistvu le južna Španija, severna in centralna je imela dokaj kislo vreme. Ampak glede na to, da se je vaš dragi avtor zadrževal na obali Sredozemskega morja, to niti ni važno. Prvoten načrt je bilo potovanje v Malago, ampak smo se zaradi dolgotrajne vožnje in visokih stroškov raje odločili za bližjo varianto, le slabi dve uri oddaljen Alicante. In zadeli smo v polno, Valencia z okolico je imela ta vikend najvišje temperature v Evropi. Ne vem, če je bilo to najboljše praznovanje novega leta do sedaj, je bilo pa brez dvoma najtoplejše. Več kot 20 stopinj gospoda Celzija in nebo brez oblačka je posledično pomenilo sončenje na plaži ter sprehajanje po mestu v kratkih rokavih. No, le ne smete se ozirati na lokalne prebivalce. Jaz sem na mestnem avtobusu željno vpijal sončne žarke v majici brez rokavov, na sosednjem sedežu pa sta klepetali dve priletni gospe v "pelcmontelnih".

Tako izgleda mesto na prvi pogled, ampak se kmalu izkaže, da ni nič posebnega, znamenitosti željan turist si lahko vse ogleda v pol dneva. Ampak jebeš znamenitosti, če imaš celo leto sonce in več plaže kot naša deželica. Mesto vsebuje predvsem ogromno hotelov, restavracij in barov, ter odlično povezavo z dolgimi plažami preko hitrih in točnih (ob)mestnih avtobusov ter nadzemnega metroja.

Alicante predstavlja Španijo, kakor si jo predstavlja večina ljudi in kakor sem si jo, po pravici povedano, predstavljal tudi sam. Sonce od jutra do večera, visoke temperature in peščeno obarvane hiše in bloki. Nekaj mesecev na leto bi se kar dalo preživeti tukaj, sploh teh zimskih. Večina stanovanjskih blokov ima svoj(e) bazen(e), jacuzzi ter običajno še teniško in nogometno igrišče. Simpatična receptorka je omenila, da je avtohtonih prebivalcev malo, več je Špancev iz drugih mest in seveda turistov. V treh dneh smo slišali vse od poljščine, nemščine, angleščine pa do ruščine in srbščine. Avtomobili kažejo na to, da imajo prebivalci malce več pod palcem, ogromno je Audijev, Beemvejev in Mercedesov, precej Porschejev, vmes pa se najde tudi kakšen starejši eksot, kot npr. Mustang v albumu.

Družina na zgornji sliki si je privoščila prvo kosilo v novem letu kar na plaži. Španci sicer novo leto preživljajo malo drugače kot mi. Najpomembnejša tradicija je "doce uvas", oziroma "dvanajst grozdnih jagod". Ko napoči polnoč, ure dvanajstkrat odbijejo, ob vsakem zvoku pa je potrebno pojesti eno grozdno jagodo. Vsaka predstavlja srečo v enem mesecu novega leta. Grozdne jagode so cel dan brezplačno delili v ličnih paketkih po celem mestu, tako da ni strahu, da bi imeli slabo jesen, ker vas je popoldne zgrabila lakota. Malo manj simpatična "tradicija" je to, da taksisti okrog enajstih ugasnejo taksije in začnejo piti, tako da se lahko za prevoz do centra in domov obrišete pod nosom. Avtobusi, jasno, nehajo voziti že ob devetih zvečer. Posledično je to pomenilo, da smo novo leto dočakali kar v sobi, ampak nič hudega, manjkalo ni ničesar.

Štirje dnevi so kar zleteli mimo, tako da se spet nahajamo v našem zaporu v Albaceteju. Zakaj zaporu? Glede na to, da novoletne počitnice tu trajajo več kot dva tedna, so vsi študentje odšli domov in v residenci nas je ostalo le kakih 10 Erasmusov. Centralno gretje so nam izklopili, namesto tega so nam v uporabo dali električne pečke a.k.a kaloriferje. Od enih pa do osmih zjutraj je residenca zaklenjena in ni možen ne vhod ne izhod. La Directora (nadimek je hitro dobil negativen prizvok), ki jo spomladi čaka neprezgodnja upokojitev, je hotela izklopiti tudi toplo vodo, a so se študentje iz mehike, ki so se pogovarjali z njo, blago rečeno razburili in tako imamo vsaj to razkošje. Ali zato plačamo kaj manj najemnine? Nikakor. Ali bomo plačali vso elektriko, ki jo bodo porabili kaloriferji? Vsekakor. Mislim, da bom od sedaj naprej vsaj preletel stanovanjske oglase, ki visijo vsepovsod po mestu.

Do naslednjič!

Svet je majhen

Petek popoldne, večina Špancev je že pospravila kovčke in odšla v svoja mesteca in vasice širom Castille-La Manche, v internetni sobici smo večinoma tujci, internet pa dela presenetljivo hitro. Zadnji teden smo imeli namreč zvrhan koš težav s povezavo v medmrežje. Obljubljeni wireless je sicer vzpostavljen, ampak povezava nenehno pada, oziroma je prešibka za kakršnokoli delo. Hkrati pa je začel obupno delati tudi internet v dotični sobi. Najbrž so uporabili kar isto linijo za obe stvari, ampak resnično upam, da ne, kajti slabše skoraj ne bi moglo delati. No, po drugi strani pa je mogoče odsotnost interneta tudi dobra, tako vsaj ne visim nenehno za računalnikom in ga uporabljam samo za nujne stvari. Kot naprimer pisanje bloga. Torej, kaj je novega v deželi iberski...

Prejšnji konec tedna smo se odpravili na izlet v Toledo. Prijetno špansko mestece, prestolnica pokrajine Castilla-La Mancha, po ulicah pa se pretaka malce čez 75.000 prebivalcev in vsakodnevna množica turistov. Od Albaceteja je Toledo oddaljen kakih 180-200 km, kar pomeni približno tri ure z avtobusom. Za španske razmere zelo blizu. Prevažamo se izključno z avtobusi, saj so občutno cenejši od vlakov. Potovanje posledično traja malce dlje, ampak tako ali tako se nam nikamor ne mudi. Torej, destinacija Toledo. V petek je bila namreč v tamkajšnjem kampusu velika žurka, kamor so prišli študentje iz celotne osrednje Španije. Naša fakulteta je imela tudi organiziran prevoz, a je za nas zmanjkalo prostora. Jasno, prijaviti smo se hoteli v četrtek popoldne. Kljub temu pa se nismo pustili motiti, Poljakinje imajo v Toledu dva kolega, ki sta tam na izmenjavi, tako da smo se odpravili na svojo roko. Lukasz in Dominik sta se sicer izkazala za rahla težaka, malo sta bila najbrž tudi nejevoljna nad mojo prisotnostjo, saj sta očitno računala na štiri lahke chice, ampak kaj, ko je bil to račun brez krčmarja in sta dobila v paketu še dežurnega čuvaja. Kakorkoli že, ponudila sta nam brezplačno prenočišče, tako da ne bom preveč pljuval čez njiju. Njun cimer je bil Felipe - v pretekliku govorim zato, ker so se tačas že preselili na nove lokacije. Smešno je, da je Felipe prvi Brazilec, ki sem ga spoznal, da igra nogomet. Oziroma bolje povedano - živi nogomet, saj je bil 12 let igralec, zadnjih 10 let pa je trener in se je v Španijo odpravil na teoretično izobraževanje. Omenil mi je, da je v dveh tednih v Španiji dobil več teoretičnega znanja kot v petih letih v Braziliji. Po nekaj kozarcih vina sva padla v debato o nogometu in se strinjala v eni stvari - takega nogometaša, kot je bil Zizu, najbrž ne bo nikoli več. Kdor je kadarkoli igral nogomet ve, da je njegova kontrola žoge in pregled nad igro daleč nad vsemi trikci in driblingi. Ah, dovolj nakladanja.


Takole na hitro (ostale slike so v albumu) izgleda Toledo. Ozke ulice, tipična španska arhitektura, celotnem mestu se pozna, da je bilo dolgo let stičišče kristjanov, judov in Mavrov (nimam pojma, kaj se piše z veliko in kaj z malo, priznam). Simpatično mestece, ampak le za obisk. Živeti, sploh v centru, mora biti muka, kajti mesto je nenehno preplavljeno z gručo turistov, ki bezljajo od monumenta do monumenta in fotografirajo vse mogoče. V nasprotju z našim Albacetejem, kjer nisem še videl trgovine s spominki, so tu praktično na vsakem koraku. V Toledu pa se mi je pripetila skoraj nemogoča dogodivščina. Poljske chice so bile nadvse zadovoljne, da so se srečale z novimi Poljaki, tako da sem v petek zvečer 3 ure poslušal poljsko žlobudranje. V soboto sem si tako, prvič odkar sem tu, zaželel, da bi srečal kakšnega Slovenca, samo za to, da bi spregovoril kakšno domačo besedo. Poklical sem Jasmino v Madrid, da sva malo poklepetala, ko sem se slišal govoriti slovensko, sem se počutil čudno, saj ni bilo potrebno razmišljati, kaj govorim, besede so tekle kar same od sebe. Za prvo silo me je potolažilo. Kasneje pa sem taval po mestnem središču in nenadoma med množico opazil znan obraz, ki ga je prekrivala gosta brada. Malce sem prisluhnil pogovoru in zaslišal: "Ma n' vem ki so, mjen se zdi d'..." Nemogoče, Slovenci v Toledu! In za nameček ne kar katerikoli Slovenci, temveč moj srednješolski učitelj matematike z vzdevkom "Žlajf", ki živi kakih sedem kilometrov stran od moje vasi! Takoj sem ga pocukal za rokav in mislim, da je bilo njegovo presenečenje še večje kot moje. Pojasnil je, da je imela Srednja šola Postojna večdnevni (učiteljski) izlet v Madrid in med drugim so se odpravili tudi v Toledo. Na hitro smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se odpravili naprej po svojih poteh. Neverjetno, kako je svet majhen.
V Toledu smo preživeli celoten konec tedna, pregledali smo nekaj "diskotek" in ugotovili, da je v Albaceteju večja izbira in boljša glasba. Še ena anekdota, ki se je zgodila poljskim deklicam. Kadarkoli smo odšli ven, so spraševale Špance, če je v bližini še kakšen odprt klub. Na Poljskem pač klub označuje nekaj takega kot v Sloveniji oziroma Ameriki, torej nekaj vmes med barom in diskoteko, malce večji prostor s plesiščem. No, v Španiji pa poznajo samo bare in diskoteke, klub pa označuje nočni klub, torej bar s, khm, plačljivimi uslugami. Mislim, da ni potrebno omenjati, da so jih ljudje gledali malce postrani.
Nedelja je bila polna dogodivščin, saj je najprej Bernardetta prišla v stanovanje z vrečko ledu in popraskano polovico obraza, saj je med ogledovanjem mesta padla kaka dva metra v globino, direktno na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, sem pa zadovoljen, da nisem videl padca. Nismo bili pa preveč presenečeni, saj je naša Benja pač taka... "Look at me, I'm so pretty, I'm a star, take some photos of me" - stereotipna blondinka, ampak na nek čuden način prisrčna. Ko s popolno otroško nevednostjo vpraša "Donde es Guatemala?" človek nima srca, da bi se nasmejal na glas. Za povrh pa smo bili dvakrat prezgodnji za avtobus. Prvič smo se ušteli za eno uro, saj nismo vedeli, da se je ura premaknila nazaj, ko smo pa prispeli na avtobusno postajo, pa smo morali čakati še dodatno uro in pol, saj je Monika spregledala, da dotični avtobus ne vozi ob nedeljah in praznikih. No ja, konec dober, vse dobro.
Ko smo se vračali v Albacete, sem se počutil, kot da se vračam domov, v tako kratkem času mi je to mestece neznansko priraslo k srcu. Za španske razmere je precej majhno, okrog 150.000 prebivalcev, je pa precej zgoščeno in ponuja vse, kar si človek lahko zaželi. Kup športnih površin, dva velika parka, kup trgovin v centru, dve večji nakupovalni središči s kinodvoranami (vse v Španščini, jasno) in žurersko središče imenovano Zona. Glede na to, da se večinoma zadržujemo na relacijah residencia-univerza (10 minut), residencia-center (15 minut), residencia-Zona (15 minut), nisem dobil občutka, da bi bilo mesto kakorkoli nevarno. V torek zvečer (dobro, ob šestih zjutraj, nepomemben podatek) pa sva se z Eddijem vračala iz diskoteke Divino in naletela na precej čudno situacijo. Kakih 20m pred nama sva naenkrat zagledala štiri chice, ena izmed njih je porinila drugo na tla, ter jo brcnila. Zakričala sva "Que pasa?" in se približala, tri chice so mimo naju odšle stran (ter sikale "Que pasa" nazaj), ko sva prišla do četrte in ji pomagala vstati, pa sva opazila, da ima modro oko in da je popraskana po celem obrazu. Jokajoč nama je povedala, da živi 100m stran, tiste tri chice pa so jo napadle in zahtevale denar. Kmalu se nam je pridružilo še nekaj Špancev, eden izmed njih je poklical policijo, jaz pa sem zatekel za ubežnicami, a sem slišal le njihove korake, še to sled pa sem po treh ulicah izgubil, naprej pa se nisem upal, saj bi lahko zabredel v kakšno še hujšo godljo in sem se raje vrnil. Policist je bil v parih minutah na kraju dogodka, ter z enim izmed Špancev, ki je imel avtomobil, zaokrožil po soseki, midva z Eddijem pa sva šokirana odšla naprej proti residenci. Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, v kako mirnem in varnem okolju živimo, čeprav je tudi Eddi izrazil svoje začudenje. Prihaja namreč iz Bordeauxa, ki je konkretno večji od Albaceteja, a je tu v enem mesecu videl vsaj toliko kriminala, kot do se daj v Franciji. Takoj, ko je prišel, so mu namreč poizkusili vlomiti v stanovanje, prejšnji teden pa so Italijanu Giaccomu vlomili v avto in ukradli radio. Na srečo je po ulicah ob vsaki uri veliko ljudi, ampak bomo vseeno morali malce bolj paziti na določene zadeve. Isti dan sem se zbudil že ob enajstih in (še vedno malce okajen) odšel igrat fuzbal. Z Eddijem sva se namreč pridružila osmim Špancem iz naše residence, tako da imamo ekipo za Trofeo Rector, nekakšen univerzitetni pokal. V sredo smo prvič igrali skupaj, da se malce uigramo. Fantje so kul, na srečo imajo vsi vsaj osnovno nogometno znanje, čeprav je tu še huje kot pri nas. Tu se namreč skoraj pričakuje od fuzbalerja, da se zadribla v kot, tako da se niso preveč trudili s podajanjem. No, so pa vseeno dobili manjšo srednjeevropsko nogometno lekcijo.
Zaenkrat naj bo to vse, Tini sem dolžan "ok, spet si imela prav", na spodnji sliki pa si lahko ogledate, kaj se zgodi s Poljaki, ko pijejo vodko s Slovenci - Lukasz je namreč sredi noči "tiltnil" in izginil neznanokam, ko smo prispeli domov, pa smo ga našli v sledečem položaju. Uživajte do naslednjič!

Poco a poco (malo po malo)

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:



Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

I'm an alien, I'm a little alien

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Fura št.2: "Krk-Ičići - Na lepe oči"

Po uspešno opravljenem preizkusu avtodoma je seveda takoj prišla na vrsto nova odprava. Načrtovan kraj potovanja - Krk, trajanje potovanja - 3 dni. Glede na to, da je edina članica prejšnje odprave morala nazaj na delovno mesto, sva morala s Tadejem urgentno najti nekoga, ki bi se nama pridružil na izletku do Krka. Po nekaj preklicanih cifrah je prisotnost končno potrdil Andraž a.k.a Bučko, prijatelj iz fuzbalerskih krogov. Ob šestih zjutraj smo že vozili v smeri otoka Krka. Na meji že obvezno preverjanje osebnih izkaznic in par nezaupljivih pogledov, nato pa gladka vožnja do mostu na Krk. Glede na to, da je bil izlet načrtovan le okvirno, smo se morali tu odločiti, kam točno gremo. Prva destinacija - mesto Krk. Našli smo kamp, ki je vsaj na zunaj precej obetal, štiri zvezdice & stuff, ampak smo se po krajšem ogledu obrnili, saj je deloval precej hladno in dolgočasno, sploh plaža je bila ena velika skala. Naslednja postaja - Baška. Tu pa ravno obratna situacija. Kamp popolnoma nabit, človek na človeku, šotor na šotoru. In niti sledu o kakšni senci. Glede na to, da cene niso bile preveč prijazne, za ta denar pa bi dobili krpo zemlje na žgočem soncu, nam tudi tu ni dišalo preveč. Ko so se začele širiti še vesti o pomanjkanju vode na hrvaških otokih, smo sprejeli drastično odločitev. Vrnitev v Ičiće, seveda :] Sledila je menjava za vozniškim sedežem in ob 12ih smo že parkirali avtodomček v senci pod ogromnim drevesom, blizu WCjev, z ogromno prostora okrog nas. Edina težava je bil prekratek kabel za elektriko, ampak smo si po nekaj zapletih in kriljenju z rokami izposodili kabel od madžarske družine, ki je imela prikolico poleg nas. Sem mogoče že kdaj omenil, da Madžari ne znajo tujih jezikov, Madžarščina pa enako razumljiva kot Japonščina? Cena za bivanju v kampu naj ostane skrivnost, se pa naslov tega zapisa nanaša ravno na to postavko. Mladenič na recepciji je rade volje zamižal na eno oko in po načelu "malo meni-malo tebi" konkretno znižal ceno.
Bivanje je potekalo brez večjih pretresov, crknil nam je sicer hladilnik, tako da so bile pive hlajene na ledu, senčna lokacija pa je dopuščala spanje vse do devetih, desetih zjutraj. Luksuz :] Končno smo preizkusili tudi odbojkaško in nogometno igrišče na mivki, oboje precej uspešno.
Vsak dan se je vreme okrog dveh popoldan poslabšalo, padlo je tudi nekaj kapljic dežja, ampak to je pomenilo le selitev pod tendo¹ priljubljenega kafiča na plaži, torej nič slabega :] Že na začetku tedna nas je dodobra zasvojil Yamb², tako da se je med dežjem in pretirano vročino slišalo rožljanje kock po pločevinasti mizi. Natakar nas je sprva gledal malce postrani, ampak je bil z napitnino očitno precej zadovoljen, saj je brez pripomb nosil krigle vode z ledom :] Glede na to, da je proti večeru skoraj zaspal za šankom, nas je seveda zanimal razlog za utrujenost. "Radim od šest do deset - svaki dan." Ni kaj, takšno je življenje ob morju, tri mesece turistične sezone je potrebno izkoristiti kolikor se da. Mi jih nedvomno bomo :]


PS: Voila, postavil sem album na PhotoBucketu, tule je link do drugega popotovanja, dodan pa je seveda tudi podalbum iz prvega.

---

1.tenda - italijanski, posledično primorski, izraz za šotor, oziroma platneno streho
2.Yamb - igra s kockami, kjer vsak igralec trikrat meče pet kock, po vsakem metu izloči poljubne kocke, na koncu oz. že po prvem ali drugem metu pa v posebno tabelico vpisuje dobljene kombinacije. Igra, ki se jo naučiš v nekaj minutah, nato pa iz igre v igro spoznavaš, da je še kako pomembna strategija in pomembno razporejanje kombinacij. Tu so pravila in tabela, na žalost nisem našel nič v slovenščini/angleščini.

Fura št.1: "Ičići - Preizkus"

Takole. Pred nekaj urami se je končala prva "fura" z avtodomom. Kraj potovanja - Ičići, trajanje potovanja - 2 dneva, udeleženci - frend Tadej a.k.a P4nther, njegova sestra Špela a.k.a Pelka in moja malenkost. Glavni namen je bil seveda preizkus najnovejše družinske pridobitve, kombija (Citroen C35), predelanega v avtodom. Made almost completely by my dad. Iz nule. Popotovanje je več kot uspelo, avtodom je super, razen nekaj težavic s hladilnikom in pomanjkanjem inventarja vse b.p. Zakaj ravno Ičići? Že prvič, ko sva bila s Tadejem tam, nama je kraj prirasel k srcu, tako da je to postal omiljeni kraj za letovanje. Je blizu (60km iz Postojne), kamp je relativno poceni (čeprav precej v razsulu, ampak dokler so WCji čisti in voda pitna, ni panike), velika plaža pa je napolnjena predvsem z mladimi iz Rijeke, turistov je bolj za vzorec. Igrišča za odbojko na mivki in kafiči s strehco in mrzlo pivo 10m od morja zaokrožijo všečno celoto.
Ob 5:00 štartamo na Furo št.2, tako da žal trenutno nimam časa za upload slik. V soboto oz. nedeljo bodo najbrž že gor z obeh potovanj. Au revoir!

Fakti z morja. Oziroma dopusta. Morje še pride

Fakt 1: Ob čakanju na trajekt vas hrvaški domorodci ne bodo več posiljevali s čiščenjem šip. Očitno jim je lansko leto nekdo konkretno stopil na prste, saj so letos postavljene table, kjer jasno piše, da je prepovedano nudenje tovrstnih uslug. Glede na to, da so v hrvaškem jeziku, koristijo poredvsem nam. Uslužni čistilci so seveda še vedno tam, a se Slovencev izogibajo. Ko je glavni "žešči" vseeno prišel nekaj momljat, sem mu rekel, da dobro ve, da "Slovenci neće platit". Odgovor je bil pričakovan: "Pa da... Imaš možda cigaru?"
Fakt 2: Ženske ne bodo NIKOLI zadovoljne s svojo postavo. Poleg našega vsakodnevnega zalivčka se je, zgoraj brez, sončila 25 letna študentka z zanimivim imenom in krasno postavo. 180 cm, (od oka) 80-60-80, simpatičen obrazek. Odgovor na kompliment, da poseduje najboljšo postavo na plaži? "Ah kje, kaj pa celulit?" Emmm, whatever...
Fakt 3: Mobitel+morska voda=kisel obraz. Praznovanje rojstnega dne enega izmed odbojkaške klape se je (zame) končalo v vodi, seveda oblečen, seveda z mobitelom v žepu. Vržen, ne prostovoljno, da ne bo pomote :] Rezultat po trikratnem razstavljanju in temeljitem čiščenju -> fotkič dela, Walkman očitno tudi, LCD prav tako, je pa crknilo pol tipkovnice. Bomo videli, kaj bodo rekli strici na servisu. Ja, vem da je neumno nosit na morju mobitel okoli v žepu. Jebiga... Če bi me vsaj prvič izučilo :]
Fakt 4: Odbojka na mivki je (takoj za nogometom) najboljši šport na svetu. In to je dejstvo. Je eden najbolj timskih športov, saj ZAHTEVA podajanje žoge, za soliranje ni prostora. Atraktivnosti pa prav tako ne manjka, saj so zabijanja/blokade ob dobrih ekipah nenehno na sporedu, malce bolj kot pri njeni dvoranski inačici pa pridejo do izraza vratolomna reševanja žoge in pa, seveda, razgaljena telesa udeleženk/cev :] Tudi letos smo vsako popoldne preživeli na (super urejenem) igrišču in neznansko uživali. In drugič, preden koga vprašate, če trenira odbojko, poglejte kakšen sprejem ima, ne pa kako pribije žogo, oz. se vrže na glavo v mivko :]

PS: Naj mi kdo pomaga, kako spodnji video poravnam na levo stran?

PS2: Popravljeno...