Vmesna generacija

Pred kratkim je nacionalka v sklopu slovenskih filmov predvajala tudi legendarnega Outsiderja. Košakov deset let star film je za moje pojme še vedno daleč najboljši izdelek naše filmske industrije. Edini, ki ga je presegel po gledanosti - Kajmak in marmelada (125.000 proti Outsiderjevim 91.000 gledalcem) - je v bistvu le kopija, zavita v novejši celofan. Komična drama o Seadu Mulahasanoviću, v Tuzli rojenemu otroku bosanskega očeta in slovenske matere, ki v Slovenijo pride v letu, ko punk doživlja vrhunce, Josip Broz Tito pa svoje zadnje trenutke, je sčasoma prerasla v pravo legendo. Citati "Metka, zakaj si takšna?", "kva je močen sonce dons", "tablete su za žene, muškarci piju pivu," oziroma kar večina v filmu izgovorjenih stavkov je med našo generacijo doseglo kulten status.
Ta naša generacija je prva ne-pionirska (letnik 83') in je nekakšen most med jugoslovanskimi starši in sedanjimi evropskimi najstniki. Otroštvo smo namreč preživeli v Jugoslaviji, a odraščali v samostojni Sloveniji. Tako imamo vsi lepe otroške spomine na čase, ko smo v belem Yugu hodili na morje v Plavo laguno in po špežo na Opčine. Za Titovo veličino smo sicer izvedeli šele kasneje v šoli, oziroma se jo zares zavedamo šele sedaj, se pa vsi dobro spomnimo čigumov Bazooka, narisanih junakov Alana Forda, Velikog Bleka ter Zagora, družinskih oranžnih gumenjakov s Tomosovimi štiricami in bombonov 505 - s crtom. Ne gre za zadnje čase tako osovraženo jugonostalgijo, sam sem s turbokapitalizmom povsem zadovoljen, ampak ko sem gledal Outsiderja s petnajst let mlajšim bratom, sem se zavedel, da nikoli ne bo vedel, kako je to, če moraš po Lego kocke čez mejo, ne pa le do prvega Špara. Mogoče je tako še boljše, čeprav mislim da smo mi vseeno znali bolj ceniti, kar smo imeli. Še sedaj se spominjam, kako sem v famozni trgovini z Lego kockami na Opčinah, skozi otroške oči je bila prava zakladnica, potočil solze za največjo gusarsko ladjo, ki je takrat stala okrog pregrešnih 150.000 lir, a sta se starša spogledala in jo vseeno kupila. Kasneje me je bilo teh solz malo sram, ampak ko so gusarji enkrat zavzeli položaje na ladji, so bile že pozabljene.
Kot rečeno, Košakov film je postavljen v jesen 1979, oziroma traja do naslednje pomladi. Sead (Davor Janjič) se v Sloveniji zaljubi v Metko (Nina Ivanič) in preko sošolca Kadunca (odlični Uroš Potočnik) spozna punk. Oboje mu pomeni svobodo in beg od očetovega jugoarmijskega maltretiranja, ki se sicer zdi smešno, ampak takšnih primerov je bilo takrat gotovo na tone. Za oficirje, ki so jutranje delovno kričanje "ustaj vojsko!" nato brez pomisleka uporabljali tudi doma, so morali biti tedanji prvi mladostni uporniki, ki so risali "a u o" in se oblačili v raztrgane cape prava nočna mora. Naša generacija se je z drugim valom punka srečala proti koncu osnovne šole in takrat je punkmanija udarila na polno. Vsi smo razmišljali, kako bi izprosili dvaindvajset tisočakov, kolikor so stale Dr. Martenske, nato pa jih je bilo potrebno takoj razbiti na prvem robniku. Da niso izgledale nove, seveda. Sam sem bil takrat preveč neuporniški, tako da sem se knoflcam in raztrganim kavbojkam izognil, glasbi pač ne. Ravno te dni je izšla priredba legendarnega komada Lep dan za smrt, Dan D so naredili res dobro delo. V osnovni šoli so takrat vsako leto osmi razredi organizirali štiri šolske plese, kjer sta bili zares važni le dve stvari: stiskanje s puncami ob mirnih pesmih in divjanje ob Nietih. Ko je zabliskal improviziran lightshow in je iz zvočnika zadonel "Trip in vijolice", se je dvorana dobesedno tresla. Mislim, da so kasneje dejansko določene komade dejansko prepovedali. Poleg že omenjenih Nietovih komadov je takšen status verjetno dosegel le še Smack My Bitch Up.
Še enega dejstva sem se spomnil. Prvih nekaj let smo morali pedagoginje nagovarjati s "tovarišica", oziroma "tršica", kasneje pa so bile na to prav alergične. Gospa učiteljica likovne vzgoje je tako najprej nekajkrat ignorirala, nato pa se zadrla: "Tovarišice so že vse umrle!" Nam je bilo pa itak vseeno.

Moje ime je Volkojebec. Medved Volkojebec.

Med brskanjem po Internetu sem naletel na odličen članek/intervju iz Mladine izpred nekaj let. Splača se ga prebrati, bil sem kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da bi napačno ugibal o izvoru večine naštetih priimkov. Torej, če vas zanima, kako so priimki nastali, kaj je z njimi počela Cerkev in kako so nastajali slovenski priimki, tukaj je povezava. Sam sem bil presenečen nad razlago izvora priimkov na -ič, neverjetno pa se mi je zadopadel priimek Volkojebec in pomen glagola jebsti. Že vidim, da moram nekje stakniti etimološki slovar ali pa kakšno dobro knjigo na to temo.

PS: Tale nova zadevica za daljše poste ni ravno priročna, saj kaže napis "preberi do konca" tudi pri kratkih zapisih. Tale se namreč tukaj konča, jaz pa že iščem alternativno rešitev...

Hiša, kjer sonce vzhaja

V Novem Orleansu hiša stoji
ki ime ji je Sončni Vzhod,
in bila je propad že za mnogo mladih fantov
tudi jaz to vem, Gospod

Moja mati bila je šivilja,
sešila mi novi je džins
moj oče je rad srečo izzival
v mestu Novi Orleans

Edine stvari, ki jih ima hazarder
so kovček in nov gvant
in le takrat mu zadovoljen je obraz
ko spravlja se na kant

---- solo klaviature---

O mama, povej svojim otrokom
naj izognejo tega se kraja
zapravijo življenje v grehu in bolečini
v hiši, kjer sonce vzhaja

In eno nogo imam na peronu,
druga že stopa nad pragove
vračam se v Novi Orleans
kjer nosil bom okove

In v Novem Orleansu hiša stoji
ki ime ji je Sončni Vzhod
in bila je propad že za mnogo mladih fantov
tudi jaz to vem, Gospod

---

House of the rising sun od The Animalsov mi je eden izmed najboljših komadov vseh časov. Izvor pesmi ni najbolj gotov, melodija naj bi izvirala iz angleške ljudske balade, nek ameriški par pa naj bi dodal aktualno besedilo. Pesem so si na začetku "kradli" različni izvajalci, Bob Dylan si jo je izposodil od Dave van Ronka-a, ko pa jo je za svojo skupino priredil Eric Burdon, je Dylan prenehal z izvanjanjem, saj so ga začeli obtoževati plagiatorstva The Animalsev. Dylan je sam priznal, da je skoraj skočil s stola, ko je prvič slišal njihovo pesem na avtoradiu, saj mu je bila tako všeč. Nekje vmes v tej godlji je še Nina Simone, ki je svojo verzijo posnela dve leti pred Animalsi. Burdon je kasneje priznal, da se je odločil za priredbo, ko je slišal izvedbo s strani Josh White-a.

Ne glede na izvor, Animalsi so ji dali svoj pečat in se s pesmijo zavihteli na vrh tako ameriške kot tudi angleške pop lestvice. Valentine-ov znameniti kitarski uvod, Burdonov globok vokal in Price-ov solo na klaviaturah so bili krivec, da je bila to prva pesem angleških izvajalcev po Beatlih na vrhu ameriške lestvice. Pesem je bila označena kot "prva ljudska rock skladba," ki je "za vedno spremenila podobo moderne glasbe." V lestvici 500 Greatest Songs of All Time, ki jo je objavila revija Rolling Stone, je zasedla 122. mesto, pred Jamesom Brownom in njegovim It's A Man's World, ter za Ben E. Kingovim Stand By Me.

O obstoju resnične "hiše, kjer sonce vzhaja" ni trdnih podatkov. Originalna pesem je peta z ženske strani in govori o dekletu, ki je sledila pijancu/kvartopircu in nato končala v bordelu. V New Orleansu naj bi sicer stal hotel z imenom Vzhajajoče sonce, a ni dokazov, da se je tam dalo kupiti tudi ljubezen. Burdonova verzija pa govori o fantu, ki je zaradi alkohola in kvartopirstva končal v zaporu, tako da se lahko "Rising Sun" navezuje tudi na zapor. Van Ronk je trdil, da je v New Orleansu videl zapor za ženske, ki je bil poslikan z motivom vzhajajočega sonca. Kakorkoli že, spodajvam dajem na ogled verzijo The Animalsov. Lahko si zraven tudi pojete, mákar moje besedilo.

Nisi še v šoli, Vera?

Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa¹.

Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist², tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine³ poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

---

1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere... ↩

2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen. ↩

3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah. ↩

Tristo in še več

Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance¹. O tem mogoče drugič.

Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj² je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz³: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."

---

1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop. ↩

2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
-Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
-Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
-Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali." ↩

3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala. ↩