Euro 2008 - Prva tretjina uvodnega dela

SKUPINA D

Rusija in Španija

Kot je v komentarjih omenil že Čedo, je Španija navdušila z obrambo, sredino in napadom. Ramos je to sezono pri Realu že dokazal, da je nova zvezda na branilskem nebu, očitno bo to potrdil še v reprezentaci. Zelo veseli dejstvo, da si s Puyolom dobro pokrivata hrbet. Grajenje igre se klasično začenja pri Senni, ki je zame že dlje eden izmed boljših defenzivnih vezistov v Primeri Division, še najbolj pa je Aragonés verjetno vesel dobre forme Inieste. Villa pa, vsaj tokrat fantastično. S to tekmo je reprezentančno številko sedem zagotovo zadržal dokončno. Še vedno sem mnenja, da bi Raul moral biti v tej reprezentanci, ampak Aragonésu vseeno priznam, da me je pozitivno presenetil. Moti me edino odnos. Že pri 1-0 je bilo videti lagodno sprehajanje določenih španskih igralcev in tekma bi se lahko obrnila tudi drugače. Predvsem zato bi Španiji prav prišel Raul - da bi zagotovil devetdeset minut borbe.
Rusija me je malo razočarala, ampak predvsem z nerazumljivim padcem. V prvem polčasu je iz ekipe izžarevala Hiddinkova kombinatornost, prav neverjetno je, kakšen pečat pusti v vsaki ekipi, ki se je dotakne. Da je tudi sam pričakoval več od svojih varovancev, je bilo videti tako iz njegovih gest, kot tudi iz očitajoče menjave-menjave. Rusija še ni rekla zadnje besede.

Švedska in Grčija

Pred tekmo sem napovedal rezultat 1-0 z enim samim razlogom - Švedska je od Grčije, oziroma od veliko srednje-zgornjerazrednih reprezentanc boljša le v eni stvari. Ampak ta stvar odtehta gol do dva razlike. Navijači Interja so že uganili da govorim o stvari, ki jih je nekaj tednov nazaj potegnila iz blata - Zlatan Ibrahimovič. Zlatan je kljub temu, da se šele vrača v tekmovalno formo, zlata vreden. Heh, Zlatan zlata vreden. Navdušil je še večno mladi Ljungberg, Larssonu pa ne bi nihče zameril malce več sebičnosti. Tekma nam drugače ni ponudila preveč od nogometa. Na svoj račun so resda prišli vsi štirje ljubitelji taktike v Sloveniji in vseh dvanajst v Evropi, ampak za dobro spektakla upam, da Grčija ne napreduje v drugi del tekmovanja. Nočemo še ene Portugalske zgodbe, res ne, ampak tudi tokrat ni veliko manjkalo. Grčija je do priložnosti prišla, le izkoristila jih ni. Sistem je grd, ampak deluje.

Za nami je torej četrti tekmovalni dan, še sedma in osma tekma in s tem konec prve tretjine uvodnega dela. Predstavilo se nam je vseh šestnajst ekip in lahko že okvirno ocenimo njihovo trenutno formo in kompaktnost. Predvsem uvodni zmagovalci so si nabrali psihološko in točkovno prednost, tako da bomo sedaj oči vneto upirali v osmoljence prvih tekem.

Jutri na sporedu spet SKUPINA A

Češka:Portugalska
Švica:Turčija

Moja napoved
Češka:Portugalska - 1:2
Švica:Turčija - 0:3

---

@Čedo, recimo nekaj takega:

1.Vratarja, ki bosta skupaj prejela manj golov v celotnem prvenstu (5€)
Prvi mora biti iz skupine [Buffon, van der Sar, Casillas, Pletikosa]
Drugi pa iz skupine [Lehmann, Nikopolidis, Macho, Cech]

2. Napadalca, ki bosta skupaj zabila več zadetkov v celotnem prvenstvu (5€)
Prvi mora biti iz skupine [Villa, Podolski]
Drugi pa iz skupine [van Nistelrooy, Ronaldo]

3.Ekipa, ki bo dlje prišla v prvenstvu (5€)
Če izpadeta obe v istem delu, odloča gol razlika.

4.Ekipa, ki bo prej dosegla rdeči karton na prvenstvu (5€)
Če ne dobita rdečega, odloča več rumenih.

Vsak izbere svoje favorite in potem na koncu izplačamo. Imaš kakšno boljšo idejo za stave? Bi se pridružil še kdo? :P

93 dni odsotnosti

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P

Izmenjava, da ali da?

Glede na to, da so univerze najbrž že objavile razpise za izmenjave v tujini in da se bo veliko ljudi ravno te dni spraševalo, če bi se prijavili na izmenjavo ali ne, sem se odločil napisati par besed, ki bodo mogoče komu v pomoč.

Izmenjava

Najprej na splošno. Študentska izmenjava v tujini je po mojem skromnem mnenju edinstvena priložnost v življenju. Pol leta, ali še boljše, celo leto v tuji državi, s finančno podporo države. Gre za obdobje, ki ga lahko izkoristite za izpopolnjevanje ali učenje tujega jezika, za študij stvari, ki vam jih matična univerza ne omogoča, ali pa preprosto za veliko avanturo in zabavo. Če se boste hoteli ves čas izobraževati, bo možnosti nešteto, če boste hoteli le žurirati, še več.
Glede izbire države je moj predlog preprosto tisto, kar vas že od nekdaj mika. Veliko vlogo tu seveda igrata jezik in finančne sposobnost, saj so ravno tiste države, kjer se govori angleško, najdražje. Jaz sem se odločil za Španijo zato, ker sem nor na sonce in ker sem si želel živeti v sproščeni, umirjeni družbi. To, da še julija nisem znal skoraj nič špansko, me ni niti v enem trenutku odvrnilo od te želje. Če imate voljo, potem je jezik še najmanjša ovira. Izkazalo se je, da je tak način učenja jezika, namreč da si potisnjen v okolje, kjer si ga prisiljen uporabljati, najboljši. V štirih mesecih je tako moja španščina dovolj dobra, da povsem normalno govorim z ljudmi in razumem takorekoč vse. Še vedno sicer malce preslaba za pisanje izpitov, ampak ne bom iskal izgovorov.
Le Erasmusova štipendija bo za večino držav najbrž premalo, tako da računajte malo tudi na to. Letos le-ta znaša 220€, kjer 80% celotne štipendije dobite pred odhodom v tujino (par tednov prej), ostalih dvajset pa po vrnitvi domov. Meni osebno tukaj v Španiji, kjer so cene primerljive s Slovenijo, to zadošča ravno za pokritje stanovanja in hrane. S tem, da imam precej poceni bivališče, v Madridu štipendija ne zadošča niti za najemnino. Mogoče sem naredil napako, ker sem s sabo vzel zelo malo stvari in sem tako prvi mesec porabil kup denarja, saj sem moral kupiti vse od posteljnine pa do mize za likanje. Sem pa zato potoval malo bolj udobno. Po pravici povedano, ne vem, kaj je boljše, stvar osebne odločitve, poleg tega pa nizkocenovni letalski prevozniki niti ne omogočajo prevelike količine stvari. S finančnega vidika se najbolj splača odločiti za manjša, univerzitetna mesta. Dolgčas ne bo nikjer, poleg tega pa so izleti v druge kraje nenehno na sporedu. Kot pa že rečeno, pri izbiri države in mesta naj bo vodilo predvsem vaša želja, saj je najbolj važno, da se v tuji državi dobro počutite.

Španija

Letos smo Slovenci v Madridu, Barceloni, Huelvi, Albaceteju, Toledu, Cuidad Realu in verjetno še kje drugje, točnih podatkov nimam. Madrid in Barcelona sta turistični velemesti in temu primerno je tudi življenje. Cene so navite v nebo, tempo je hitrejši in bolj “zahodni”. V manjših mestih pa vsakdanjik poteka tipično umirjeno špansko. Dan se tu začenja okrog devetih, desetih, okrog dveh popoldan napoči obvezna siesta, ko se zaprejo skoraj vse trgovine in celo mesto počiva, nato pa se okrog sedmih, osmih zvečer ulice spet napolnijo in šele okrog polnoči gredo spat najzgodnejši prebivalci. Življenje se tako najbolje opiše z eno besedo - “tranquilo”. Stvari, ki niso nujne, se prelaga na naslednji dan, ni nepotrebnega razburjanja, ni živčnosti. Mislim, da v štirih mesecih nisem na nobeni blagajni, v nobeni vrsti slišal nikogar, ki bi se pritoževal. Bo, ko bo. In kar je najbolj presenetljivo, sistem deluje. Kljub temu, da ni nobenih rokov, da vse visi bolj v zraku, se vse slej ko prej uredi.
Hrana je podobna naši, veliko mesa in krompirja, tudi tipične jedi so dokaj podobne tem, ki smo jih navajeni. Malo sem presenečen nad pomanjkanjem sadja v primerjavi s Slovenijo, je pa zato dovolj zelenjave. Skoraj zagotovo si boste morali kuhati sami, saj takega luksuza, kot so naši študentski boni, ne boste srečali nikjer. Fakultete imajo običajno svoje “menze”, v bistvu “cafeterije” z nekaj hrane, kjer pa obroki niso ravno poceni, poleg tega pa je tudi hrana bolj v fast-food stilu. So pa stanovanja povsod popolnoma opremljena, od mikrovalovne pečice in seveda do pralnega stroja.
Priporočam vam, da pred odhodom kar se da izpopolnite znanje španščine. Tisti, ki ste se jo učili v srednji šoli, jo vsaj osvežite, ostalim pa svetujem vsaj kakih 40 ur tečajev. Ob prihodu v tujino imate na voljo brezplačni tečaj, ki ga organizira Erasmus, poleg tega pa je ogromno jezikovnih šol, kjer so na razpolago še dodatni, ravno tako brezplačni tečaji. V mojem primeru se je prvi izkazal za izgubo časa, saj se profesorica ni prilagajala tistim (nam) z malo slabšim znanjem, je bil pa zato drugi, v jezikovni šoli, toliko boljši. Kot sem že omenil, jaz sem prišel sem le z dvajset-urnim tečajem osnov, kar pa je praktično nič. Prve dni je bil popoln šok, saj nisem pričakoval, da je znanje angleščine tako slabo. Tukaj “ne znam angleško” pomeni točno to, niti štirih besed. Se pa zato ekspresno znebite strahu/sramu, saj morate govoriti špansko, pa čeprav polomljeno. Pri profesorjih je različno, nekateri govorijo zelo dobro, nekateri popolnoma nič, se bodo pa vsi potrudili, da bi našli neko rešitev, vsi razumejo, da vam ni lahko.

Albacete

Še nekaj za FRI-jevce. Če programa niso kakorkoli spreminjali, potem imate na voljo le Albacete. Univerza Castilla-La Mancha sicer vsebuje še Toledo, Cuenco in Ciudad Real, ampak pogodba je sklenjena le s politehnično univerzo v Albaceteju. Mesto je kakih 250km južno od Madrida, za španske standarde s 100.000 prebivalci dokaj majhno, je pa po mojem skromnem mnenju ena boljših izbir glede jezika, študija in življenja. Od Madrida je oddaljeno dobre tri ure z avtobusom, kaki dve uri stran so Toledo, Valencia in Alicante, tako da kljub odmaknjenosti od morja ne boste prikrajšani za nič. Okrog se največ potuje z avtobusi, saj so približno 40% cenejši kot vlaki. Sicer tudi 40% počasnejši, ampak običajno se nikamor preveč ne mudi. Vreme je, po pričakovanjih krasno. Zimske temperature so sicer prišle tudi do nule, ampak povprečno je bilo čez dan več kot 10 stopinj. Takorekoč vsak dan pa je nebo brez oblačka in sonce na polno greje že od jutra. Komaj čakam pomlad in poletje.
Standard na univerzi je na malo boljšem nivoju kot pri nas, tudi predavanja in vaje potekajo bolj urejeno in sistematsko, profesorji so prijazni in se zavedajo, da so tam zaradi študentov, ne obratno. Tu se izkaže, da ima prof. Bajec še kako prav, ko zagovarja šolnine. Skupine na vajah štejejo po 15 študentov, ne zgodi se, da bi morala dva študenta delati na istem računalniku. Vaje so dejansko praktično delo, teoretične naloge se rešuje na predavanjih. Moja ocena je, da so predmeti malce lažji kot pri nas, ampak je pa seveda jezik problem, saj gre za precej tehničnih izrazov. Erasmus študentje imamo sicer malo privilegijev, profesorji ne komplicirajo, če potrebujemo kakšen dodatni rok ali posebno vajo za zagovor. Najbolje je, da se profesorju prvo uro predstavite, saj vam bo večina hotela čim bolj pomagati. Izpiti pa so, vsaj te, ki sem jih imel, enaki kot za španske študente.
Še nekaj glede izbire predmetov. Dokončno si predmete izberete šele tu, v Španiji, tako da lahko “learning agreement” naknadno spreminjate. Glede na nov pravilnik, kjer ni potrebno izbirati predmetov, enakih po vsebini, je izbira povsem vaša. Lahko si izberete tudi predmete, ki ste jih že opravili in bo tako vse skupaj malo lažje. Moje mnenje je sicer, da je to neumnost, tako da sem si sam večinoma izbral predmete, ki me resnično zanimajo in jih nimam možnosti obiskovati pri nas. Če že ne opravim izpita, sem vsaj nekaj odnesel. Odločitev pa je, jasno, vaša.
Za informacije in pomoč vam je nenehno na razpolago ORI (mednarodna pisarna), še največ pa si boste med sabo pomagali Erasmus študenti. Jaz stanujem v eni izmed treh študentskih residenc, tu je bila lani še ena FRI-jevka, Ana. Stanovanje si delim s tremi španci, vsak ima svojo sobo, kuhinja je dovolj velika in opremljena, kopalnici sta dve. Residence so od univerz oddaljene kakih 15 minut, približno toliko je tudi do centra mesta. V naši residenci me sicer malo moti “vojaški” nadzor, saj sta npr. moški in ženski del ločena, po polnoči ni prehajanja med deloma, zunanja vrata se ob desetih zaprejo, je pa vsaj zelo dobro poskrbljeno za varnost. Privatnih stanovanj je v centru na voljo ogromno, mogoče pa je najboljša izbira vsaj za začetek residenca (izbira je na voljo v application formu), saj imate tako eno skrb manj. Že tako je na začetku miljon stvari na kupu. Če vam ni všeč, pa lahko v vsakem trenutku zamenjate.

Tako, mislim da je informacij zaenkrat dovolj. Če vas zanima še karkoli drugega, vprašajte pod komentarji. Mislim, da je več kot očitno, da navijam za to, da se odločite za izmenjavo. Sam nisem doživel v štirih mesecih niti ene slabe stvari. Naučil sem se špansko, postal še bolj samostojen in spoznal ogromno ljudi – postali smo prijatelji s celo Evropo, si že obljubljamo obiske v prihodnjem letu. Vedeti morate, da vas bo na začetku pričakal velik kulturni šok in da se boste morali v večini stvari znajti sami. Ampak če to vzamete kot izziv, ne vidim nobenega razloga za oklevanje.

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

Svet je majhen

Petek popoldne, večina Špancev je že pospravila kovčke in odšla v svoja mesteca in vasice širom Castille-La Manche, v internetni sobici smo večinoma tujci, internet pa dela presenetljivo hitro. Zadnji teden smo imeli namreč zvrhan koš težav s povezavo v medmrežje. Obljubljeni wireless je sicer vzpostavljen, ampak povezava nenehno pada, oziroma je prešibka za kakršnokoli delo. Hkrati pa je začel obupno delati tudi internet v dotični sobi. Najbrž so uporabili kar isto linijo za obe stvari, ampak resnično upam, da ne, kajti slabše skoraj ne bi moglo delati. No, po drugi strani pa je mogoče odsotnost interneta tudi dobra, tako vsaj ne visim nenehno za računalnikom in ga uporabljam samo za nujne stvari. Kot naprimer pisanje bloga. Torej, kaj je novega v deželi iberski...

Prejšnji konec tedna smo se odpravili na izlet v Toledo. Prijetno špansko mestece, prestolnica pokrajine Castilla-La Mancha, po ulicah pa se pretaka malce čez 75.000 prebivalcev in vsakodnevna množica turistov. Od Albaceteja je Toledo oddaljen kakih 180-200 km, kar pomeni približno tri ure z avtobusom. Za španske razmere zelo blizu. Prevažamo se izključno z avtobusi, saj so občutno cenejši od vlakov. Potovanje posledično traja malce dlje, ampak tako ali tako se nam nikamor ne mudi. Torej, destinacija Toledo. V petek je bila namreč v tamkajšnjem kampusu velika žurka, kamor so prišli študentje iz celotne osrednje Španije. Naša fakulteta je imela tudi organiziran prevoz, a je za nas zmanjkalo prostora. Jasno, prijaviti smo se hoteli v četrtek popoldne. Kljub temu pa se nismo pustili motiti, Poljakinje imajo v Toledu dva kolega, ki sta tam na izmenjavi, tako da smo se odpravili na svojo roko. Lukasz in Dominik sta se sicer izkazala za rahla težaka, malo sta bila najbrž tudi nejevoljna nad mojo prisotnostjo, saj sta očitno računala na štiri lahke chice, ampak kaj, ko je bil to račun brez krčmarja in sta dobila v paketu še dežurnega čuvaja. Kakorkoli že, ponudila sta nam brezplačno prenočišče, tako da ne bom preveč pljuval čez njiju. Njun cimer je bil Felipe - v pretekliku govorim zato, ker so se tačas že preselili na nove lokacije. Smešno je, da je Felipe prvi Brazilec, ki sem ga spoznal, da igra nogomet. Oziroma bolje povedano - živi nogomet, saj je bil 12 let igralec, zadnjih 10 let pa je trener in se je v Španijo odpravil na teoretično izobraževanje. Omenil mi je, da je v dveh tednih v Španiji dobil več teoretičnega znanja kot v petih letih v Braziliji. Po nekaj kozarcih vina sva padla v debato o nogometu in se strinjala v eni stvari - takega nogometaša, kot je bil Zizu, najbrž ne bo nikoli več. Kdor je kadarkoli igral nogomet ve, da je njegova kontrola žoge in pregled nad igro daleč nad vsemi trikci in driblingi. Ah, dovolj nakladanja.


Takole na hitro (ostale slike so v albumu) izgleda Toledo. Ozke ulice, tipična španska arhitektura, celotnem mestu se pozna, da je bilo dolgo let stičišče kristjanov, judov in Mavrov (nimam pojma, kaj se piše z veliko in kaj z malo, priznam). Simpatično mestece, ampak le za obisk. Živeti, sploh v centru, mora biti muka, kajti mesto je nenehno preplavljeno z gručo turistov, ki bezljajo od monumenta do monumenta in fotografirajo vse mogoče. V nasprotju z našim Albacetejem, kjer nisem še videl trgovine s spominki, so tu praktično na vsakem koraku. V Toledu pa se mi je pripetila skoraj nemogoča dogodivščina. Poljske chice so bile nadvse zadovoljne, da so se srečale z novimi Poljaki, tako da sem v petek zvečer 3 ure poslušal poljsko žlobudranje. V soboto sem si tako, prvič odkar sem tu, zaželel, da bi srečal kakšnega Slovenca, samo za to, da bi spregovoril kakšno domačo besedo. Poklical sem Jasmino v Madrid, da sva malo poklepetala, ko sem se slišal govoriti slovensko, sem se počutil čudno, saj ni bilo potrebno razmišljati, kaj govorim, besede so tekle kar same od sebe. Za prvo silo me je potolažilo. Kasneje pa sem taval po mestnem središču in nenadoma med množico opazil znan obraz, ki ga je prekrivala gosta brada. Malce sem prisluhnil pogovoru in zaslišal: "Ma n' vem ki so, mjen se zdi d'..." Nemogoče, Slovenci v Toledu! In za nameček ne kar katerikoli Slovenci, temveč moj srednješolski učitelj matematike z vzdevkom "Žlajf", ki živi kakih sedem kilometrov stran od moje vasi! Takoj sem ga pocukal za rokav in mislim, da je bilo njegovo presenečenje še večje kot moje. Pojasnil je, da je imela Srednja šola Postojna večdnevni (učiteljski) izlet v Madrid in med drugim so se odpravili tudi v Toledo. Na hitro smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se odpravili naprej po svojih poteh. Neverjetno, kako je svet majhen.
V Toledu smo preživeli celoten konec tedna, pregledali smo nekaj "diskotek" in ugotovili, da je v Albaceteju večja izbira in boljša glasba. Še ena anekdota, ki se je zgodila poljskim deklicam. Kadarkoli smo odšli ven, so spraševale Špance, če je v bližini še kakšen odprt klub. Na Poljskem pač klub označuje nekaj takega kot v Sloveniji oziroma Ameriki, torej nekaj vmes med barom in diskoteko, malce večji prostor s plesiščem. No, v Španiji pa poznajo samo bare in diskoteke, klub pa označuje nočni klub, torej bar s, khm, plačljivimi uslugami. Mislim, da ni potrebno omenjati, da so jih ljudje gledali malce postrani.
Nedelja je bila polna dogodivščin, saj je najprej Bernardetta prišla v stanovanje z vrečko ledu in popraskano polovico obraza, saj je med ogledovanjem mesta padla kaka dva metra v globino, direktno na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, sem pa zadovoljen, da nisem videl padca. Nismo bili pa preveč presenečeni, saj je naša Benja pač taka... "Look at me, I'm so pretty, I'm a star, take some photos of me" - stereotipna blondinka, ampak na nek čuden način prisrčna. Ko s popolno otroško nevednostjo vpraša "Donde es Guatemala?" človek nima srca, da bi se nasmejal na glas. Za povrh pa smo bili dvakrat prezgodnji za avtobus. Prvič smo se ušteli za eno uro, saj nismo vedeli, da se je ura premaknila nazaj, ko smo pa prispeli na avtobusno postajo, pa smo morali čakati še dodatno uro in pol, saj je Monika spregledala, da dotični avtobus ne vozi ob nedeljah in praznikih. No ja, konec dober, vse dobro.
Ko smo se vračali v Albacete, sem se počutil, kot da se vračam domov, v tako kratkem času mi je to mestece neznansko priraslo k srcu. Za španske razmere je precej majhno, okrog 150.000 prebivalcev, je pa precej zgoščeno in ponuja vse, kar si človek lahko zaželi. Kup športnih površin, dva velika parka, kup trgovin v centru, dve večji nakupovalni središči s kinodvoranami (vse v Španščini, jasno) in žurersko središče imenovano Zona. Glede na to, da se večinoma zadržujemo na relacijah residencia-univerza (10 minut), residencia-center (15 minut), residencia-Zona (15 minut), nisem dobil občutka, da bi bilo mesto kakorkoli nevarno. V torek zvečer (dobro, ob šestih zjutraj, nepomemben podatek) pa sva se z Eddijem vračala iz diskoteke Divino in naletela na precej čudno situacijo. Kakih 20m pred nama sva naenkrat zagledala štiri chice, ena izmed njih je porinila drugo na tla, ter jo brcnila. Zakričala sva "Que pasa?" in se približala, tri chice so mimo naju odšle stran (ter sikale "Que pasa" nazaj), ko sva prišla do četrte in ji pomagala vstati, pa sva opazila, da ima modro oko in da je popraskana po celem obrazu. Jokajoč nama je povedala, da živi 100m stran, tiste tri chice pa so jo napadle in zahtevale denar. Kmalu se nam je pridružilo še nekaj Špancev, eden izmed njih je poklical policijo, jaz pa sem zatekel za ubežnicami, a sem slišal le njihove korake, še to sled pa sem po treh ulicah izgubil, naprej pa se nisem upal, saj bi lahko zabredel v kakšno še hujšo godljo in sem se raje vrnil. Policist je bil v parih minutah na kraju dogodka, ter z enim izmed Špancev, ki je imel avtomobil, zaokrožil po soseki, midva z Eddijem pa sva šokirana odšla naprej proti residenci. Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, v kako mirnem in varnem okolju živimo, čeprav je tudi Eddi izrazil svoje začudenje. Prihaja namreč iz Bordeauxa, ki je konkretno večji od Albaceteja, a je tu v enem mesecu videl vsaj toliko kriminala, kot do se daj v Franciji. Takoj, ko je prišel, so mu namreč poizkusili vlomiti v stanovanje, prejšnji teden pa so Italijanu Giaccomu vlomili v avto in ukradli radio. Na srečo je po ulicah ob vsaki uri veliko ljudi, ampak bomo vseeno morali malce bolj paziti na določene zadeve. Isti dan sem se zbudil že ob enajstih in (še vedno malce okajen) odšel igrat fuzbal. Z Eddijem sva se namreč pridružila osmim Špancem iz naše residence, tako da imamo ekipo za Trofeo Rector, nekakšen univerzitetni pokal. V sredo smo prvič igrali skupaj, da se malce uigramo. Fantje so kul, na srečo imajo vsi vsaj osnovno nogometno znanje, čeprav je tu še huje kot pri nas. Tu se namreč skoraj pričakuje od fuzbalerja, da se zadribla v kot, tako da se niso preveč trudili s podajanjem. No, so pa vseeno dobili manjšo srednjeevropsko nogometno lekcijo.
Zaenkrat naj bo to vse, Tini sem dolžan "ok, spet si imela prav", na spodnji sliki pa si lahko ogledate, kaj se zgodi s Poljaki, ko pijejo vodko s Slovenci - Lukasz je namreč sredi noči "tiltnil" in izginil neznanokam, ko smo prispeli domov, pa smo ga našli v sledečem položaju. Uživajte do naslednjič!

Poco a poco (malo po malo)

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:



Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

Prvo resno delo... in prva žurka

Moj urnik tukaj v Španiji sicer še ni prav dokončen, do konca meseca imam namreč čas, da se odločim za morebitne spremembe, ki bodo očitno potrebne. Moram si namreč premakniti vsaj en predmet iz prvega semestra v drugega, ker računam, da bom v drugem semestru že malce bolj obvladal Španščino. Včeraj sem bil na prvih predavanjih in sicer na predmetu "Digital image processing". Dejansko mi je bilo precej všeč, saj je prfoks skuliran človek, ki ne razlaga formul, temveč se raje poglablja v teoretični del. Razumel sem tako, kako tretjino vsega, razlagal je o delovanju človeškega očesa in načinih predstavitve barvnih palet (RGB, CYM, itd...). Je pa sledenje predavanjem skrajno utrujajoče. Glede na to, da razumem le del snovi, moram biti nenehno skoncentriran, da ne padem iz konteksta, ker se je potem spet težko vklopiti nekje na sredini. Popoldne smo začeli s tečajem Španščine, pravzaprav smo imeli le uvodno predavanje in test za selekcijo v skupine, kjer se je stvar spet ponovila. La profesora govori le špansko, tako da je spet potrebna popolna koncentracija, da si lahko pomagaš s kontekstom. Zvečer sem imel občutek, da mi bo razneslo glavo. Takšen način učenja jezika je defenitivno najboljši, da si preprosto postavljen med ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in si prisiljen v komunikacijo, četudi le s skromnim znanjem. Je pa naporno, to pa ja.

Na tečaju Španščine sem končno spoznal ostale Erasmus študente. Mislim, da nas je okrog 30. Tu je skupina kakih šestih žensk iz Polinezije, ki so precej zanimive, vse malce bolj okrogle, če se le da, hodijo okrog bose, slišal sem, da ena izmed njih govori tekoče 6 jezikov. Potem je manjša skupinica Italijanov, ki so pač... Italijani. Španščina jim sicer kar dobro teče, ampak izgovorjavo imajo pa nezgrešljivo italijansko. So pa ful prijazni, nič kaj podobni sitnim turistom. Tu sta tudi dve Brazilki, nekaj Belgijcev in chica iz Londona, ki ima fantastičen angleški naglas. Potem pridemo pa že na vrsto mi, po nekem naključju je prvo vrsto sestavljal srednje-vzhodno-evropski blok. Štiri chice iz Poljske (Agniezko in Moniko sem si zapomnil, imeni ostalih dveh sta mi ušli iz glave), Bogdan iz Romunije, Marcel iz Nemčije in moja malenkost. Poljakinje so res simpatične, takoj sem bil povabljen na večerjo ob sedmih. Muy bien, muy bien!

Na večerji je bil prisoten naš že omenjeni evropski blok, obe Brazilki, ki sta cimri s Poljakinjami, pridružila pa sta še španca Juan in Pablo, ki sta njihova "cicerona". Gre za zelo dober projekt z imenom Ciceron, kjer Erasmus študenti dobijo svojega "varuha", ki zna angleško in pomaga pri privajanju na novo okolje. Tudi meni je bil dodeljen, ampak sva se v ponedeljek zgrešila, sedaj pa je odšel domov do naslednjega tedna. Ampak ni panike, ker je jasno, da si bomo med sabo največ pomagali ravno Erasmus študenti. No, da se vrnem k večerji. Šlo je za poljski večer, torej so bile tudi jedi tipične poljske. Jedli smo kurjo juhico z rezanci, tenstan krompir, pohanega in pečenega piščanca, ena izmed prilog je bila nariban korenček in jabolka z limoninim sokom, za posladek pa jabolčna pita. Fantastično! Počutil sem se, kot da bi jedel tipično domače nedeljsko kosilo, ne pa, da sem sredi Španije. Nasploh sem ugotovil, da imamo s Poljaki ogromno podobnosti, tako v jeziku, kot v navadah. Le da oni ne pijejo toliko vina, temveč predvsem vodko. Zanimivost: kokošjim jajcem rečejo "jajka", v šali pa velikokrat spremenijo v "jajca". Smeh. Kasneje je prišel še brazilski par (Eduardo in pozabu ime od chice), ki že štiri leta živita v Albaceteju. Zanimivost #2: Brazilci se v pozdrav dvakrat poljubijo na obe lici - le nasprotni spol, na srečo.

Španci so najbrž edini narod, ki imajo dejansko besedo za to, da vzameš alkohol s sabo in greš pit nekam ven. Gre za "botellon" (izg. boteljon ali botejon), običajno je zbirališče pred stavbo ekonomske fakultete. Tu v Albaceteju namreč del mesta zaseda kampus, kjer je precej fakultet, upravne stavbe, knjižnica in ostale študentske površine, od centra pa je vse skupaj odmaknjeno kakih pet minut hoje, tako da je zvečer imeniten prostor za žuranje. Torej, pobrali smo še preostalo pijačo in odšli na botellon. Zanimivost #3: v Španiji je ravno tako "Kebrov" zakon, ki prepoveduje prodajanje alkoholna po desetih zvečer. S to razliko, da se tu v Albaceteju tega držijo bolj tako-tako. "If you know where to go, then it's no problem," je rekel Pablo. Botellon je dejansko neke vrste napol organizirana žurka, kjer moraš prispevati 5?, če nimaš s seboj pijače, piješ pa pač od vseh, pač pridružiš se skupinici in dobiš pijačo. Zanimivost #4: Španci se odpravijo ven žurat šele okrog polnoči, v diskačih se dogajanje začne šele po treh ponoči, povsod pa se običajno žura vse tja do šestih, sedmih zjutraj. Mi smo bili ob enajstih tako prvi prisotni na botellonu, šele čez kako uro so se nam pridružili prvi španci, nato pa se je začelo počasi nabirati. Glede na to, da jezik precej bolj teče po nekaj požirkih, sem padel v debato z dvema chicama in enim chicom, ki študirajo v Albaceteju, dejansko smo se pogovarjali kake dve uri, razumel sem vse, razložil sem tudi vse, kar niso mogli prehvaliti moje španščine. Jaz pa v smeh. Od časov znam namreč le sedanjik, besedišče pa je še vedno precej skromno, tako da pol besed potegnem kar iz angleščine. Očitno pa napredujem, čeprav mislim, da profesorica španščine ne bi bila ravno zadovoljna, če bi prišel na tečaj malo "okrogel".

Po botellonu smo se odpravili v center, kjer so tri ulice polne barov in klubov, okvirno se publika razdeli na starost. Mi smo bili v klubu Tejo (izg. teho), ki je trenutno kao "the place". Dejansko je bilo kul, dobra glasba, le gneča je malo spominjala na ljubljanska dogajališča. Okrog štirih smo zaključili, čeprav so nas Španci gledali precej postrani, češ, a že? Španci si dele dneva razlagajo malce drugače, kot smo navajeni. V Madridu se to niti ni poznalo, saj je le velemesto in je nenehno živahno. Tu pa je povsem druga pesem. Dan začne nekje okrog devetih, desetih, ko ljudje počasi vstajajo in se odpravijo na kavico, tortico, po kruh v pekarno, na sprehod v park, oziroma v službo. Okrog treh napoči siesta, ko se trgovine striktno zaprejo. Tu v Albaceteju se zaprejo tudi "večje" trgovine, ala Zara, ravno tako pa tudi skoraj vsa trgovska središča. Okrog petih, pol šestih pa mesto ponovno zaživi. Največ ljudi srečaš po mestu okrog osmih zvečer, v poletnem času pa najbrž že kasneje. V nedeljo in ob praznikih pa je zaprto vse. Danes je praznik, kakor sem razumel, nekaj v zvezi z mestom Zaragoza, tako da nimamo predavanj. Z Moniko sva zjutraj (beri: ob pol dvanajstih) odšla v mestni muzej, kjer je do konca meseca razstava Picassovih grafik. Vstop v muzeje je ob nedeljah in praznikih brezplačen, z videnim pa sva bila precej zadovoljna. Razstava je bila sicer bolj skromna, a vseeno lep vpogled v delček Picassovega zgodnejšega ustvarjanja. Človek je bil genij, nekaj grafik je res fantastičnih.

To bo zaenkrat vse, fotke bom objavil takoj, ko bo mogoče, vem, da samo obljubljam, ampak je res ogromno stvari še za uredit in računalniška učilnica je običajno nabito polna. Najbrž v soboto ali nedeljo, ko se dom izprazni. Nisem ravno prepričan, kje so moji cimri, saj jih nisem videl že dva dni, ravno tako ne vem, če odhajajo čez vikende domov. Ampak domnevam, da ja, saj pralni stroj obratuje le zame. Hasta luego!

I'm an alien, I'm a little alien

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Se vedno v Madridu

Nedeljsko jutro v Madridu je precej zaspano. Vecina stvari je zaprtih, tudi cyber poleg Jasmininega stanovanja, tako, da sem moral malce nizje po ulici, ter nasel kitajski cyber cafe. Kako to izgleda? Lastnik je Kitajec in cyber je poln Kitajcev, ki igrajo WoW in druge online igre, ter se pogovarjajo z drugimi Kitajci v nekih drugih cyberjih. Nisem pa preprican ce na Kitajskem ali samo v drugem predelu Madrida.

Zadnja dva dneva sta bila prepolna dogodivscin. V petek sva imela z Jasmino ucno uro po Metro-ju, tako da sem dobil malce obcutka, sla sva do centra in se sprehajala po glavnih ulicah. Metro je seveda edini mozen nacin za potovanje po Madridu. Je hiter, postaje so razporejene po celem mestu in clovek se hitro navadi na prestopanja in smeri voznje. Na zacetku se kar nisem in nisem mogel navaditi na to, kako je folk temen. Povprecni Spanec ima namrec polt, ki najbolj ustreza nasim ciganom. Tako da je na zacetku malce cuden obcutek, ko si najbolj svetel clovek na metroju, pa se zdalec nimas svetle polti. Ampak se navadis. Drugace pa s svojimi modrimi ocmi med mnozico izstopam se bolj kot Jasmina in njeni blond lasje.

Sedaj mi je jasno, kaj imajo v mislih vsi tujci, ki pridejo v Slovenijo in takoj recejo, da so Slovenke najlepse zenske na svetu, ker so preprosto razlicne. Tukaj so namrec vse zenske iste. Ne recem, kar precej Spank je zelo lepih, a imajo takorekoc vse rjave oci, crne lase, temno rjavo polt in znacilno obliko obraza... Vec kot ocitno je, da je tukaj "Becks" stil popolnoma out. Vsi tipi so postrizeni na (sedaj ze ex-, saj se je fant obril) Fernando Torres "look", torej popolnoma obrito pri strani in daljsi lasje po sredini. Nekaksen novodobni mullet, oziroma pri nas bolj znano kot bundesliga look. Dejansko izgleda precej dobro.

V petek zvecer sva z Jasmino iskala flamenco bar, ampak neuspesno, se tisti, ki sva ga nasla, je imel rahlo previsoko vstopnino. Cene v srediscu Madrida so, jasno, po raznih kaficih in restavracijah navite v nebo. Za dva ananasova soka sva tako odstela 10?. Ampak na terasi kafica na enem izmed trgov v samem centru, v zelo sproscenem vzdusju. Na sploh so Spanci zelo "tranquilla", torej mirni, sprosceni. Povsod so dolge vrste, povsod se caka, ampak nihce se ne razburja. Ravno tako so precej kulturni na metrojih, najprej grejo ljudje dol, sele nato gor na metro. Na tekocih stopnicah se postavis desno, saj je levi del rezerviran za ljudi, ki se jim mudi. Mogoce pa to ni kultura naroda, temvec le kultura mesta, ki lahko le tako normalno funkcionira.

Obiskala sva tudi glavni trg, "Plaza Mayor", kjer je bilo ogromno dogajanja. Najprej sva se pridruzila mnozici ljudi, ki so se zbrali okrog dveh mozakov, prvi je imel kitaro, drugi pa tamburin, slednji je zacel animirati mnozico in kmalu so vsi okrog peli na ves glas, vecinoma je slo po obcutku za revnejsi sloj prebivalstva. Nekdo naju je opazil, da izstopava, in nama je razlozil da gre za molitev k Bogu. Res je bilo zanimivo, ljudje so peli, plesali, povsem sporosceno, dejansko so se na polno zabavali. Iz "cerkve" (belo pobarvana hisa z napisom krscanska cerkev) v Jasminini cetrti je ravno tako velikokrat slisati petje. Povsem drugace kot nasi ultra-dolgocasni obredi. Nato sva se preselila k drugi mnozici, kjer je mlada, povsem tetovirana zenska, vrtela ognjene palice in verige (ter pobirala prostovoljne prispevke), a so jo s prijatelji kmalu prekinili policaji, mogoce bolj zaradi kupa pijace in sumljivih substanc, ki so krozile med njimi, kot zaradi preformansa. Tretja mnozica pa je bila zbrana okrog "Mariachi" benda, kjer je sest mozakov, oblecenih v spanske narodne nose, igralo spansko narodno glasbo in to sploh ne tako slabo. Kmalu je mimo prisel mozakar, ki je v klobuk vrgel 5? in zahteval glasbeno zeljo, nato pa se postavil pred njih in odpel celotno, kakih 7 minut dolgo pesem. Spanci so res odprt narod.

V soboto je Jasmina ze zjutraj odsla na vnaprej dogovorjen izlet v Zaragozo, tako da sem imel cel dan zase. Destinacija: shopping. Prakticno cel dan sem prezivel v centru Madrida, na ulici Fuencarral, kjer se trgovina drzi trgovine. Na voljo je prakticno vse, od bolj (Zara, Adidas originals, Nike Madrid) do manj znanih trgovskih znamk. Ce koga zanima, v madridskem H&M-ju imajo popolnoma iste stvari kot v ljubljanskem. Torej isto nekvalitetno poceni sranje. Ljudje se po ulicah naberejo sele okrog sedmih, osmih zvecer, a takrat je center takorekoc nabit, kakrsnokoli nakupovanje pa spremljajo neskoncne vrste. Tudi v Fnac-u (trgovina s tehnicno robo), kjer sem hotel kupiti USB kljuc, je bilo potrebno cakati okrog 20 minut. Tako da sem se raje obrnil. Zivljenje se tu nasploh zacenja sele v vecernih urah, tudi otroci pridejo pred blok sele po sedmih zvecer. Poizkusil sem tudi originalno spansko tortiljo, ki skoraj mora biti vsec povprecnemu slovencu. Gre namrec za 1cm debelo krompirjevo palacinko med dvema kosoma kruha. What more could a person want :] Zvecer sva z Rachel odprla vsak svojo pivo in debatirala o razlikah med Evropo in USofA. Najbolj sva se nasmejala nad dejstvom, da si ne upa piti mleka v Spaniji, saj je navajena, da je v Drzavah mleko vedno v hladilnikih, tukaj pa (tako kot pri nas) preprosto na policah. Sicer se zaveda, da, logicno, ni pokvarjeno, ampak ga vseeno prakticno ne pije. Nic, zaenkrat bodi dovolj, mislim da je Jasmina ze vstala, obljubil sem namrec, da bom skuhal kosilo. Jaz in moj predolg jezik...

Al final en Espana!

Koncno v Spaniji! Glede na to, da sem v spanskem cyberju v eni izmed Madridskih cetrti in se mi ne da ubadati se s sumniki, boste morali malce potrpeti. Se vedno ne dojamem, da je to dejansko moj prvi dan v Spaniji.

Vceraj ponoci sem priletel iz Benetk (Venezia Marco Polo) v Madrid. Letalisce v Benetkah je prijazno, majhno, a vseeno z zadostno ponudbo. Prejsnje izkusnje so me izucile, da je tri ure pred letom res nuja, tako da sem moral malce vec cakati, a sem pa (za razliko od omenjenih prejsnjih izkusenj) vsaj prisel na letalo. Precej slabse se je godilo kupu Anglezev, saj je na londonskih letaliscih ocitno se vedno katastrofa. Angleski penzionisti so tako v grucah klepetali o popotnih dogodivscinah in nenehoma strmeli v zaslone, kjer so se izpisovali leti, a so letala proti Londonu praviloma zamujala vsaj za dve uri.

Moj let je bil na sreco brez posebnosti, vse po planu, po letalu je bilo precej prostih sedezev, tako da je bil let malce udobnejsi, saj je lahko clovek malo bolj iztegnil noge. V moji vrsti je sedel se Italijan, okrog trideset let, s katerim sva hitro padla v debato. Doktor molekularne biologije, ki je doktorski studij opravil v Nemciji, tam prebil 5 let, na projektu pa se je spoznal s sedanjo zeno, Kitajko. Nato sta se preselila nazaj v Italijo, vceraj pa sta letela v Madrid na poroko njegovega bratranca, ki se ze drugic zeni s Spanko. S seboj sta imela sestmesecnega sinka Michaela. Zenini starsi so namrec predlagali kitajsko ime, njegovi italijansko, potem pa sta se odlocila za anglesko, da ne bo zamer. Italijan, ki govori zelo dobro anglesko, je bil pac atrakcija, ki se jo splaca malce bolj spoznati.

Okrog polnoci smo pristali na letaliscu Madrid Barajas, kjer me je pocakala Jasmina, Ptujcanka, s katero sva se spoznala na tecaju Spanscine, ona je na izmenjavi v Madridu. Z njo je prisel se en Slovenec, njen sosolec Rok, ravno tako na izmenjavi, pripeljal pa ju je pa starejsi mozakar iz Madrida, oce spanskega kolega, ki se je kar sam ponudil za prevoz. Njegovega imena mi ni uspelo uloviti, ker se prepocasi navajam na Spanscino, je bil pa senor presenecen nad mojim majhnim kovckom. Ko je namrec par tednov nazaj prisel na letalisce po Jasmino in se dve Slovenki, je bil njegov "station-wagon" premajhen za vso prtljago. Jasmina si stanovanje deli se z Americanko Rachel in se enim Spancem, ki ga pa trenutno ni v stanovanju, tako da sem do ponedeljka jaz okupiral njegovo sobo.

Danes dopoldne so me pustili samega, tako da sem po zajtrku malce raziskoval tole cetrt, odsel sem v trgovino, kjer sem ze moral malce glumit, saj so Spanci prevec zgovorni in se kar ustavijo in te kaj vprasajo. Zaenkrat v odgovor predvsem kimam. Cene v tej trgovini (neka veriga trgovin, ime sem ze pozabil) so dokaj primerljive z nasimi, mogoce le malenkost drazje. Me je pa zmotilo da ni kruha, kot ga poznamo pri nas. Svez kruh obstaja le v obliki treh, stirih vrst struc, ki pa so bolj za en k, ljudje pa vecinoma jemljejo pakiran narezan kruh, ki ga je sicer vec vrst, ampak mi zaenkrat nekako se ne disi. Se bo pa treba ocitno navadit. Sedaj pa grem se malce raziskovat to cetrt (mater, moram si zacet imena pisat v blokec, ker si ne zapomnim cisto nic), ko pride Jasmina s faksa pa v shopping v center. Cez vikend se ostanem v Madridu, v ponedeljek zjutraj pa bom ze odpotoval proti Albaceteju. Hasta luego!

P.S: Na, ko sem ze zadovoljno zacel uporabljati crko nj (n s stresico), ki sem jo nasel na tipkovnici, pa vidim da je blogger ne prebavlja. In ravno tako ne na glavo obrnjenega klicaja. Darn!