Izmenjava, da ali da?

Glede na to, da so univerze najbrž že objavile razpise za izmenjave v tujini in da se bo veliko ljudi ravno te dni spraševalo, če bi se prijavili na izmenjavo ali ne, sem se odločil napisati par besed, ki bodo mogoče komu v pomoč.

Izmenjava

Najprej na splošno. Študentska izmenjava v tujini je po mojem skromnem mnenju edinstvena priložnost v življenju. Pol leta, ali še boljše, celo leto v tuji državi, s finančno podporo države. Gre za obdobje, ki ga lahko izkoristite za izpopolnjevanje ali učenje tujega jezika, za študij stvari, ki vam jih matična univerza ne omogoča, ali pa preprosto za veliko avanturo in zabavo. Če se boste hoteli ves čas izobraževati, bo možnosti nešteto, če boste hoteli le žurirati, še več.
Glede izbire države je moj predlog preprosto tisto, kar vas že od nekdaj mika. Veliko vlogo tu seveda igrata jezik in finančne sposobnost, saj so ravno tiste države, kjer se govori angleško, najdražje. Jaz sem se odločil za Španijo zato, ker sem nor na sonce in ker sem si želel živeti v sproščeni, umirjeni družbi. To, da še julija nisem znal skoraj nič špansko, me ni niti v enem trenutku odvrnilo od te želje. Če imate voljo, potem je jezik še najmanjša ovira. Izkazalo se je, da je tak način učenja jezika, namreč da si potisnjen v okolje, kjer si ga prisiljen uporabljati, najboljši. V štirih mesecih je tako moja španščina dovolj dobra, da povsem normalno govorim z ljudmi in razumem takorekoč vse. Še vedno sicer malce preslaba za pisanje izpitov, ampak ne bom iskal izgovorov.
Le Erasmusova štipendija bo za večino držav najbrž premalo, tako da računajte malo tudi na to. Letos le-ta znaša 220€, kjer 80% celotne štipendije dobite pred odhodom v tujino (par tednov prej), ostalih dvajset pa po vrnitvi domov. Meni osebno tukaj v Španiji, kjer so cene primerljive s Slovenijo, to zadošča ravno za pokritje stanovanja in hrane. S tem, da imam precej poceni bivališče, v Madridu štipendija ne zadošča niti za najemnino. Mogoče sem naredil napako, ker sem s sabo vzel zelo malo stvari in sem tako prvi mesec porabil kup denarja, saj sem moral kupiti vse od posteljnine pa do mize za likanje. Sem pa zato potoval malo bolj udobno. Po pravici povedano, ne vem, kaj je boljše, stvar osebne odločitve, poleg tega pa nizkocenovni letalski prevozniki niti ne omogočajo prevelike količine stvari. S finančnega vidika se najbolj splača odločiti za manjša, univerzitetna mesta. Dolgčas ne bo nikjer, poleg tega pa so izleti v druge kraje nenehno na sporedu. Kot pa že rečeno, pri izbiri države in mesta naj bo vodilo predvsem vaša želja, saj je najbolj važno, da se v tuji državi dobro počutite.

Španija

Letos smo Slovenci v Madridu, Barceloni, Huelvi, Albaceteju, Toledu, Cuidad Realu in verjetno še kje drugje, točnih podatkov nimam. Madrid in Barcelona sta turistični velemesti in temu primerno je tudi življenje. Cene so navite v nebo, tempo je hitrejši in bolj “zahodni”. V manjših mestih pa vsakdanjik poteka tipično umirjeno špansko. Dan se tu začenja okrog devetih, desetih, okrog dveh popoldan napoči obvezna siesta, ko se zaprejo skoraj vse trgovine in celo mesto počiva, nato pa se okrog sedmih, osmih zvečer ulice spet napolnijo in šele okrog polnoči gredo spat najzgodnejši prebivalci. Življenje se tako najbolje opiše z eno besedo - “tranquilo”. Stvari, ki niso nujne, se prelaga na naslednji dan, ni nepotrebnega razburjanja, ni živčnosti. Mislim, da v štirih mesecih nisem na nobeni blagajni, v nobeni vrsti slišal nikogar, ki bi se pritoževal. Bo, ko bo. In kar je najbolj presenetljivo, sistem deluje. Kljub temu, da ni nobenih rokov, da vse visi bolj v zraku, se vse slej ko prej uredi.
Hrana je podobna naši, veliko mesa in krompirja, tudi tipične jedi so dokaj podobne tem, ki smo jih navajeni. Malo sem presenečen nad pomanjkanjem sadja v primerjavi s Slovenijo, je pa zato dovolj zelenjave. Skoraj zagotovo si boste morali kuhati sami, saj takega luksuza, kot so naši študentski boni, ne boste srečali nikjer. Fakultete imajo običajno svoje “menze”, v bistvu “cafeterije” z nekaj hrane, kjer pa obroki niso ravno poceni, poleg tega pa je tudi hrana bolj v fast-food stilu. So pa stanovanja povsod popolnoma opremljena, od mikrovalovne pečice in seveda do pralnega stroja.
Priporočam vam, da pred odhodom kar se da izpopolnite znanje španščine. Tisti, ki ste se jo učili v srednji šoli, jo vsaj osvežite, ostalim pa svetujem vsaj kakih 40 ur tečajev. Ob prihodu v tujino imate na voljo brezplačni tečaj, ki ga organizira Erasmus, poleg tega pa je ogromno jezikovnih šol, kjer so na razpolago še dodatni, ravno tako brezplačni tečaji. V mojem primeru se je prvi izkazal za izgubo časa, saj se profesorica ni prilagajala tistim (nam) z malo slabšim znanjem, je bil pa zato drugi, v jezikovni šoli, toliko boljši. Kot sem že omenil, jaz sem prišel sem le z dvajset-urnim tečajem osnov, kar pa je praktično nič. Prve dni je bil popoln šok, saj nisem pričakoval, da je znanje angleščine tako slabo. Tukaj “ne znam angleško” pomeni točno to, niti štirih besed. Se pa zato ekspresno znebite strahu/sramu, saj morate govoriti špansko, pa čeprav polomljeno. Pri profesorjih je različno, nekateri govorijo zelo dobro, nekateri popolnoma nič, se bodo pa vsi potrudili, da bi našli neko rešitev, vsi razumejo, da vam ni lahko.

Albacete

Še nekaj za FRI-jevce. Če programa niso kakorkoli spreminjali, potem imate na voljo le Albacete. Univerza Castilla-La Mancha sicer vsebuje še Toledo, Cuenco in Ciudad Real, ampak pogodba je sklenjena le s politehnično univerzo v Albaceteju. Mesto je kakih 250km južno od Madrida, za španske standarde s 100.000 prebivalci dokaj majhno, je pa po mojem skromnem mnenju ena boljših izbir glede jezika, študija in življenja. Od Madrida je oddaljeno dobre tri ure z avtobusom, kaki dve uri stran so Toledo, Valencia in Alicante, tako da kljub odmaknjenosti od morja ne boste prikrajšani za nič. Okrog se največ potuje z avtobusi, saj so približno 40% cenejši kot vlaki. Sicer tudi 40% počasnejši, ampak običajno se nikamor preveč ne mudi. Vreme je, po pričakovanjih krasno. Zimske temperature so sicer prišle tudi do nule, ampak povprečno je bilo čez dan več kot 10 stopinj. Takorekoč vsak dan pa je nebo brez oblačka in sonce na polno greje že od jutra. Komaj čakam pomlad in poletje.
Standard na univerzi je na malo boljšem nivoju kot pri nas, tudi predavanja in vaje potekajo bolj urejeno in sistematsko, profesorji so prijazni in se zavedajo, da so tam zaradi študentov, ne obratno. Tu se izkaže, da ima prof. Bajec še kako prav, ko zagovarja šolnine. Skupine na vajah štejejo po 15 študentov, ne zgodi se, da bi morala dva študenta delati na istem računalniku. Vaje so dejansko praktično delo, teoretične naloge se rešuje na predavanjih. Moja ocena je, da so predmeti malce lažji kot pri nas, ampak je pa seveda jezik problem, saj gre za precej tehničnih izrazov. Erasmus študentje imamo sicer malo privilegijev, profesorji ne komplicirajo, če potrebujemo kakšen dodatni rok ali posebno vajo za zagovor. Najbolje je, da se profesorju prvo uro predstavite, saj vam bo večina hotela čim bolj pomagati. Izpiti pa so, vsaj te, ki sem jih imel, enaki kot za španske študente.
Še nekaj glede izbire predmetov. Dokončno si predmete izberete šele tu, v Španiji, tako da lahko “learning agreement” naknadno spreminjate. Glede na nov pravilnik, kjer ni potrebno izbirati predmetov, enakih po vsebini, je izbira povsem vaša. Lahko si izberete tudi predmete, ki ste jih že opravili in bo tako vse skupaj malo lažje. Moje mnenje je sicer, da je to neumnost, tako da sem si sam večinoma izbral predmete, ki me resnično zanimajo in jih nimam možnosti obiskovati pri nas. Če že ne opravim izpita, sem vsaj nekaj odnesel. Odločitev pa je, jasno, vaša.
Za informacije in pomoč vam je nenehno na razpolago ORI (mednarodna pisarna), še največ pa si boste med sabo pomagali Erasmus študenti. Jaz stanujem v eni izmed treh študentskih residenc, tu je bila lani še ena FRI-jevka, Ana. Stanovanje si delim s tremi španci, vsak ima svojo sobo, kuhinja je dovolj velika in opremljena, kopalnici sta dve. Residence so od univerz oddaljene kakih 15 minut, približno toliko je tudi do centra mesta. V naši residenci me sicer malo moti “vojaški” nadzor, saj sta npr. moški in ženski del ločena, po polnoči ni prehajanja med deloma, zunanja vrata se ob desetih zaprejo, je pa vsaj zelo dobro poskrbljeno za varnost. Privatnih stanovanj je v centru na voljo ogromno, mogoče pa je najboljša izbira vsaj za začetek residenca (izbira je na voljo v application formu), saj imate tako eno skrb manj. Že tako je na začetku miljon stvari na kupu. Če vam ni všeč, pa lahko v vsakem trenutku zamenjate.

Tako, mislim da je informacij zaenkrat dovolj. Če vas zanima še karkoli drugega, vprašajte pod komentarji. Mislim, da je več kot očitno, da navijam za to, da se odločite za izmenjavo. Sam nisem doživel v štirih mesecih niti ene slabe stvari. Naučil sem se špansko, postal še bolj samostojen in spoznal ogromno ljudi – postali smo prijatelji s celo Evropo, si že obljubljamo obiske v prihodnjem letu. Vedeti morate, da vas bo na začetku pričakal velik kulturni šok in da se boste morali v večini stvari znajti sami. Ampak če to vzamete kot izziv, ne vidim nobenega razloga za oklevanje.