Danes je bila med običajno poštno navlako tudi osebno naslovljena kuverta. Pošiljatelj, prejšnji študentski delodajalec, DARS. Družba za Avtoceste Republike Slovenije, če komu ni znano. Ena izmed "večjih" slovenskih delniških družb, čigar vizija je, citiram s spletne strani: "utrditi osrednjo, vodilno vlogo pri vodenju in organizaciji gradnje ter upravljanju in vzdrževanju avtocestnega omrežja in s tem utrditi ime stabilnega, zanesljivega, učinkovitega in zaupanja vrednega avtocestnega operaterja, ki bo svojim uporabnikom nudil kakovostne storitve, delničarjem dolgoročno zagotavljal dobiček, zaposlenim pa poklicno samouresničevanje in osebnostni razvoj."
Na Darsu sem namreč skoraj 5 let med vikendi in poletjem opravljal delo pobiralca cestnine. Nad delom se ne bom pritoževal, urnik je bil fleksibilen, plača dobra, sodelavci vsaj na začetku super, veliko študentov. Delodajalec pa je zgodba zase. Ta zadnja kuverta me je pošteno nasmejala, saj je le potrditev tega, da je le v naši lepi deželici možno to, da tako veliko družbo očitno vodijo nesposobni ljudje. Domov so mi namreč poslali tole:
Da, prav vidite. Položnico za 1 €. En (uno, ein, one) euro. Šele sedaj mi je bil namreč narejen obračun za mesece september, oktober, november in december 2006 in bilo je ugotovljeno, da sem imel 240 slovenskih tolarjev primankljaja. Kar znese natanko 1€. Ironija je, da sem imel v teh štirih mesecih točno toliko tudi viška, a obračun je bil narejen po Darsovsko - višek se briše, manjko je potrebno poravnati.
Glede na to, da sem vesten, skrben državljan, sem položnico že plačal preko spletne banke, malce mi teži le to, da moram izpolniti še nekakšno izjavo o plačilu in jo poslati na Dars. Se bom raje oglasil na stari cestninski postaji in oddal preko interne pošte, ampak storil pa bom to. Ker sem vesten, skrben državljan.
Nekaj mi pa vseeno ne da miru. V omenjeni izjavi piše, da v kolikor ne plačam oziroma pošljem izjave, bo sprožen sodni postopek in posledično rubež. A si predstavljate dva razbacana dvometraša, ki prideta na vrata stanovanja: "Prišla sva rubit." Dolga tišina. "Kaj lahko vzameva za en euro?"
Na Darsu sem namreč skoraj 5 let med vikendi in poletjem opravljal delo pobiralca cestnine. Nad delom se ne bom pritoževal, urnik je bil fleksibilen, plača dobra, sodelavci vsaj na začetku super, veliko študentov. Delodajalec pa je zgodba zase. Ta zadnja kuverta me je pošteno nasmejala, saj je le potrditev tega, da je le v naši lepi deželici možno to, da tako veliko družbo očitno vodijo nesposobni ljudje. Domov so mi namreč poslali tole:
Da, prav vidite. Položnico za 1 €. En (uno, ein, one) euro. Šele sedaj mi je bil namreč narejen obračun za mesece september, oktober, november in december 2006 in bilo je ugotovljeno, da sem imel 240 slovenskih tolarjev primankljaja. Kar znese natanko 1€. Ironija je, da sem imel v teh štirih mesecih točno toliko tudi viška, a obračun je bil narejen po Darsovsko - višek se briše, manjko je potrebno poravnati.
Glede na to, da sem vesten, skrben državljan, sem položnico že plačal preko spletne banke, malce mi teži le to, da moram izpolniti še nekakšno izjavo o plačilu in jo poslati na Dars. Se bom raje oglasil na stari cestninski postaji in oddal preko interne pošte, ampak storil pa bom to. Ker sem vesten, skrben državljan.
Nekaj mi pa vseeno ne da miru. V omenjeni izjavi piše, da v kolikor ne plačam oziroma pošljem izjave, bo sprožen sodni postopek in posledično rubež. A si predstavljate dva razbacana dvometraša, ki prideta na vrata stanovanja: "Prišla sva rubit." Dolga tišina. "Kaj lahko vzameva za en euro?"
