20.3.07

93 dni odsotnosti

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

2.3.07

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P