Izmenjava, da ali da?

Glede na to, da so univerze najbrž že objavile razpise za izmenjave v tujini in da se bo veliko ljudi ravno te dni spraševalo, če bi se prijavili na izmenjavo ali ne, sem se odločil napisati par besed, ki bodo mogoče komu v pomoč.

Izmenjava

Najprej na splošno. Študentska izmenjava v tujini je po mojem skromnem mnenju edinstvena priložnost v življenju. Pol leta, ali še boljše, celo leto v tuji državi, s finančno podporo države. Gre za obdobje, ki ga lahko izkoristite za izpopolnjevanje ali učenje tujega jezika, za študij stvari, ki vam jih matična univerza ne omogoča, ali pa preprosto za veliko avanturo in zabavo. Če se boste hoteli ves čas izobraževati, bo možnosti nešteto, če boste hoteli le žurirati, še več.
Glede izbire države je moj predlog preprosto tisto, kar vas že od nekdaj mika. Veliko vlogo tu seveda igrata jezik in finančne sposobnost, saj so ravno tiste države, kjer se govori angleško, najdražje. Jaz sem se odločil za Španijo zato, ker sem nor na sonce in ker sem si želel živeti v sproščeni, umirjeni družbi. To, da še julija nisem znal skoraj nič špansko, me ni niti v enem trenutku odvrnilo od te želje. Če imate voljo, potem je jezik še najmanjša ovira. Izkazalo se je, da je tak način učenja jezika, namreč da si potisnjen v okolje, kjer si ga prisiljen uporabljati, najboljši. V štirih mesecih je tako moja španščina dovolj dobra, da povsem normalno govorim z ljudmi in razumem takorekoč vse. Še vedno sicer malce preslaba za pisanje izpitov, ampak ne bom iskal izgovorov.
Le Erasmusova štipendija bo za večino držav najbrž premalo, tako da računajte malo tudi na to. Letos le-ta znaša 220€, kjer 80% celotne štipendije dobite pred odhodom v tujino (par tednov prej), ostalih dvajset pa po vrnitvi domov. Meni osebno tukaj v Španiji, kjer so cene primerljive s Slovenijo, to zadošča ravno za pokritje stanovanja in hrane. S tem, da imam precej poceni bivališče, v Madridu štipendija ne zadošča niti za najemnino. Mogoče sem naredil napako, ker sem s sabo vzel zelo malo stvari in sem tako prvi mesec porabil kup denarja, saj sem moral kupiti vse od posteljnine pa do mize za likanje. Sem pa zato potoval malo bolj udobno. Po pravici povedano, ne vem, kaj je boljše, stvar osebne odločitve, poleg tega pa nizkocenovni letalski prevozniki niti ne omogočajo prevelike količine stvari. S finančnega vidika se najbolj splača odločiti za manjša, univerzitetna mesta. Dolgčas ne bo nikjer, poleg tega pa so izleti v druge kraje nenehno na sporedu. Kot pa že rečeno, pri izbiri države in mesta naj bo vodilo predvsem vaša želja, saj je najbolj važno, da se v tuji državi dobro počutite.

Španija

Letos smo Slovenci v Madridu, Barceloni, Huelvi, Albaceteju, Toledu, Cuidad Realu in verjetno še kje drugje, točnih podatkov nimam. Madrid in Barcelona sta turistični velemesti in temu primerno je tudi življenje. Cene so navite v nebo, tempo je hitrejši in bolj “zahodni”. V manjših mestih pa vsakdanjik poteka tipično umirjeno špansko. Dan se tu začenja okrog devetih, desetih, okrog dveh popoldan napoči obvezna siesta, ko se zaprejo skoraj vse trgovine in celo mesto počiva, nato pa se okrog sedmih, osmih zvečer ulice spet napolnijo in šele okrog polnoči gredo spat najzgodnejši prebivalci. Življenje se tako najbolje opiše z eno besedo - “tranquilo”. Stvari, ki niso nujne, se prelaga na naslednji dan, ni nepotrebnega razburjanja, ni živčnosti. Mislim, da v štirih mesecih nisem na nobeni blagajni, v nobeni vrsti slišal nikogar, ki bi se pritoževal. Bo, ko bo. In kar je najbolj presenetljivo, sistem deluje. Kljub temu, da ni nobenih rokov, da vse visi bolj v zraku, se vse slej ko prej uredi.
Hrana je podobna naši, veliko mesa in krompirja, tudi tipične jedi so dokaj podobne tem, ki smo jih navajeni. Malo sem presenečen nad pomanjkanjem sadja v primerjavi s Slovenijo, je pa zato dovolj zelenjave. Skoraj zagotovo si boste morali kuhati sami, saj takega luksuza, kot so naši študentski boni, ne boste srečali nikjer. Fakultete imajo običajno svoje “menze”, v bistvu “cafeterije” z nekaj hrane, kjer pa obroki niso ravno poceni, poleg tega pa je tudi hrana bolj v fast-food stilu. So pa stanovanja povsod popolnoma opremljena, od mikrovalovne pečice in seveda do pralnega stroja.
Priporočam vam, da pred odhodom kar se da izpopolnite znanje španščine. Tisti, ki ste se jo učili v srednji šoli, jo vsaj osvežite, ostalim pa svetujem vsaj kakih 40 ur tečajev. Ob prihodu v tujino imate na voljo brezplačni tečaj, ki ga organizira Erasmus, poleg tega pa je ogromno jezikovnih šol, kjer so na razpolago še dodatni, ravno tako brezplačni tečaji. V mojem primeru se je prvi izkazal za izgubo časa, saj se profesorica ni prilagajala tistim (nam) z malo slabšim znanjem, je bil pa zato drugi, v jezikovni šoli, toliko boljši. Kot sem že omenil, jaz sem prišel sem le z dvajset-urnim tečajem osnov, kar pa je praktično nič. Prve dni je bil popoln šok, saj nisem pričakoval, da je znanje angleščine tako slabo. Tukaj “ne znam angleško” pomeni točno to, niti štirih besed. Se pa zato ekspresno znebite strahu/sramu, saj morate govoriti špansko, pa čeprav polomljeno. Pri profesorjih je različno, nekateri govorijo zelo dobro, nekateri popolnoma nič, se bodo pa vsi potrudili, da bi našli neko rešitev, vsi razumejo, da vam ni lahko.

Albacete

Še nekaj za FRI-jevce. Če programa niso kakorkoli spreminjali, potem imate na voljo le Albacete. Univerza Castilla-La Mancha sicer vsebuje še Toledo, Cuenco in Ciudad Real, ampak pogodba je sklenjena le s politehnično univerzo v Albaceteju. Mesto je kakih 250km južno od Madrida, za španske standarde s 100.000 prebivalci dokaj majhno, je pa po mojem skromnem mnenju ena boljših izbir glede jezika, študija in življenja. Od Madrida je oddaljeno dobre tri ure z avtobusom, kaki dve uri stran so Toledo, Valencia in Alicante, tako da kljub odmaknjenosti od morja ne boste prikrajšani za nič. Okrog se največ potuje z avtobusi, saj so približno 40% cenejši kot vlaki. Sicer tudi 40% počasnejši, ampak običajno se nikamor preveč ne mudi. Vreme je, po pričakovanjih krasno. Zimske temperature so sicer prišle tudi do nule, ampak povprečno je bilo čez dan več kot 10 stopinj. Takorekoč vsak dan pa je nebo brez oblačka in sonce na polno greje že od jutra. Komaj čakam pomlad in poletje.
Standard na univerzi je na malo boljšem nivoju kot pri nas, tudi predavanja in vaje potekajo bolj urejeno in sistematsko, profesorji so prijazni in se zavedajo, da so tam zaradi študentov, ne obratno. Tu se izkaže, da ima prof. Bajec še kako prav, ko zagovarja šolnine. Skupine na vajah štejejo po 15 študentov, ne zgodi se, da bi morala dva študenta delati na istem računalniku. Vaje so dejansko praktično delo, teoretične naloge se rešuje na predavanjih. Moja ocena je, da so predmeti malce lažji kot pri nas, ampak je pa seveda jezik problem, saj gre za precej tehničnih izrazov. Erasmus študentje imamo sicer malo privilegijev, profesorji ne komplicirajo, če potrebujemo kakšen dodatni rok ali posebno vajo za zagovor. Najbolje je, da se profesorju prvo uro predstavite, saj vam bo večina hotela čim bolj pomagati. Izpiti pa so, vsaj te, ki sem jih imel, enaki kot za španske študente.
Še nekaj glede izbire predmetov. Dokončno si predmete izberete šele tu, v Španiji, tako da lahko “learning agreement” naknadno spreminjate. Glede na nov pravilnik, kjer ni potrebno izbirati predmetov, enakih po vsebini, je izbira povsem vaša. Lahko si izberete tudi predmete, ki ste jih že opravili in bo tako vse skupaj malo lažje. Moje mnenje je sicer, da je to neumnost, tako da sem si sam večinoma izbral predmete, ki me resnično zanimajo in jih nimam možnosti obiskovati pri nas. Če že ne opravim izpita, sem vsaj nekaj odnesel. Odločitev pa je, jasno, vaša.
Za informacije in pomoč vam je nenehno na razpolago ORI (mednarodna pisarna), še največ pa si boste med sabo pomagali Erasmus študenti. Jaz stanujem v eni izmed treh študentskih residenc, tu je bila lani še ena FRI-jevka, Ana. Stanovanje si delim s tremi španci, vsak ima svojo sobo, kuhinja je dovolj velika in opremljena, kopalnici sta dve. Residence so od univerz oddaljene kakih 15 minut, približno toliko je tudi do centra mesta. V naši residenci me sicer malo moti “vojaški” nadzor, saj sta npr. moški in ženski del ločena, po polnoči ni prehajanja med deloma, zunanja vrata se ob desetih zaprejo, je pa vsaj zelo dobro poskrbljeno za varnost. Privatnih stanovanj je v centru na voljo ogromno, mogoče pa je najboljša izbira vsaj za začetek residenca (izbira je na voljo v application formu), saj imate tako eno skrb manj. Že tako je na začetku miljon stvari na kupu. Če vam ni všeč, pa lahko v vsakem trenutku zamenjate.

Tako, mislim da je informacij zaenkrat dovolj. Če vas zanima še karkoli drugega, vprašajte pod komentarji. Mislim, da je več kot očitno, da navijam za to, da se odločite za izmenjavo. Sam nisem doživel v štirih mesecih niti ene slabe stvari. Naučil sem se špansko, postal še bolj samostojen in spoznal ogromno ljudi – postali smo prijatelji s celo Evropo, si že obljubljamo obiske v prihodnjem letu. Vedeti morate, da vas bo na začetku pričakal velik kulturni šok in da se boste morali v večini stvari znajti sami. Ampak če to vzamete kot izziv, ne vidim nobenega razloga za oklevanje.

Kava in tobak sta popolna sprostitev (Turški)

Nekaj dni nazaj je bil Marko Crnkovič skupaj z Dušanom Uršičem (Radio Dur) gost oddaje Ujeto-Zadeto na Valu 202. Če imate 26 minut časa, poslušajte posnetek oddaje, objavljen na njegovem blogu. Splača se že zaradi Crnkovičevega cinizma in dejanskega posnetka iz studia, ki pokaže razliko med etrom in "ne-etrom". Tema oddaje je mnenje o zakonu, ki bi prepovedal kajenje v zaprtih javnih prostorih.

Najprej o oddaji. Uršič se res izkaže za "neumnega nekadilca", Crnkovič se je še dobro držal, jaz bi na njegovem mestu vmes že trikrat znorel. Kako je lahko nek radijec (saj ne vem, lahko da je samo "direktor" s polno denarnico, ampak potem nima kaj iskati v debatnih oddajah) tako plitek in brez idej, mi ni jasno. Izmazati se že zna iz vsake situacije, to je več kot očitno, ampak ni imel pa v celi debati enega pametnega stališča, argumenta. Dejansko je bila onemogočena razprava na višjem nivoju, saj je vmes prihajal z naravnost otročjimi izjavami - izenačil je kajenje in prdenje - je kaj bolj otročjega sploh mogoče?
Najprej postavimo neke temelje. Pasivno kajenje je še vedno mit, fama. Konkretnih dokazov o škodljivosti pasivnega kajenja ni. Obstajajo t.i. meta-raziskave, ki meta-dokazujejo, da pasivno kajenje povečuje možnost obolenja pljuč in rakavost celic, ampak narava tega problema onemogoča konkretne, znanstveno dokončne izsledke. Poleg tega je v preteklosti raziskave o pasivnem kajenju vedno obkrožal kup umazanega perila. Najprej je prišlo na dan, da so bili ameriški sodniki, ki so zavračali poročila o nevarnosti pasivnega kajenja, podkupovani s strani tobačnih proizvajalcev, nato pa je sledil kontraefekt, saj so bila naslednja poročila pod vplivom zdravstvenih organizacij, ki so, jasno, zastopale drugo stran. Tako je praktično nemogoče katerokoli izmed poročil vzeti za verodostojno. V oddaji Uršič vztrajno trdi, da je nemogoče, da bi se minister Bručan lagal. Pa saj se ne laže, pač zastopa določeno stran in njene argumente. Glede na to, da je trenutno trend ne-kajenje in se nestrpnost do kadilcev kar lepo kaže v komentarjih in zapisih po večini slovenskih blogov, je to precej dobra priložnost za nabiranje političnih točk. Rešimo slovenske pasivne ovce pred kadilci-morilci. Mislim, da sta tudi Penn&Teller v eni izmed oddaj govorila o tem problemu in prišla do njunega tipičnega zaključka: "Bullshit!"
Ne bom rekel, da je cigaretni dim povsem neškodljiv, pri nenehni izpostavljenosti veliki konkcentraciji le-tega zagotovo pride do podobnih simptomov, kot pri kadilcih. Ampak na misel mi prideta le dve taki situaciji, otroci v zakajenih prostorih in delavci v kafičih. O prvi stvari nimamo kaj razpravljati, starši, ki nenehno izpostavljajo svoje otroke cigaretnemu dimu si tega imena ne zaslužijo. Drugega pa sta se dotaknila tudi gosta oddaje. Ampak ne glede na vse, je tudi tukaj izpostavljenost prostovoljna. Če koga moti delati v zakajenem prostoru, je na voljo dovolj služb, kjer je čist zrak prioriteta, ne boniteta.
V enem izmed komentarjev na Crknovičevem blogu sem zasledil zanimivo mnenje. Citiram: "Ne dojamete bistva, dragi moji… S KAJENJEM MOTIŠ DRUGE..." Aha, sedaj pa smo pri drugi stvari. Pasivno kajenje je lahko še kako moteče. S tem se popolnoma strinjam. Ampak naj bo jasno, "škodljivo" ni enako "moteče". Sam sem nekadilec, kot mladostnik sem bil vedno v družbi, ki ni kadila, sedaj pa me ne mika, saj sem zadovoljen s svojim zdravim življenjem in čistimi pljuči. Stvar odločitve, je pa med mojimi prijatelji veliko (tudi strastnih) kadilcev, ampak prebijamo vikend za vikend v dokaj zakajenem kafiču in povsem normalno shajamo. Res je, tudi mene moti, da pridem domov in mi obleke smrdijo po cigaretnem dimu, ali pa da sem v določenem baru, pa me pečejo oči zaradi kontaktnih leč+cigaretnega dima. Ampak to je stvar moje odločitve, da grem v ta določen bar. Obstaja ogromno krajev, ki niso zakajeni, tako da je to povsem svobodna izbira. Osebno me cigaretni dim najbolj moti v restavraciji, med jedjo, ampak to je več ali manj rešeno v vseh normalnih restavracijah z strogo ločenimi prostori. Me pa obenem čisto nič ne moti, če oseba s katero sem, po jedi prižge cigareto. Sam npr. neznansko uživam v kavi po kosilu in bi me motilo, če bi se moral temu odreči, samo zato, ker oseba s katero sem zunaj, ne mara kave. Poleg tega so vsi kadilci, ki jih poznam dovolj kulturni, da ne pihajo dima vame in pazijo, da imajo pepelnik poleg sebe. Gre za stvar povsem normalnih medčloveških odnosev, ne pa zakonov na državni ravni.
Če bi moralo biti kaj določeno z zakoni, potem je to ureditev gostinskih prostorov/lokalov. Preprosto bi napisali zakon, ki bi določal, da mora imeti vsak javen zaprt prostor, ki je namenjen tudi kadilcem, napravo za "odzračevanje" cigaretnega dima. Stane, seveda da stane, so pa kadilci obenem velik del zaslužka. Plus-minus-plus-minus... A kaj, ko je naša zakonodaja tako luknjasta, da že v osnovi zajebemo. Nihče ne ve, kaj je to javen zaprt prostor. Luknje že dolgo časa izkoriščajo t.i. klubi, ki so prave diktature v malem. Tako da domnevam, da npr. v KMŠju ne bo prepovedano kajenje, saj ni javen prostor, temveč je namenjen le članom kluba. Bullshit, jasno, ampak glede na to, da je zaslužek velik in da se da določene stvari malo podmazati... Mislim da je THKL edini klub, ki sem ga do sedaj obiskal, kjer striktno preverjajo članstvo.
Kot je tudi Crnkovič lepo povedal, bari in kafiči so bili ustvarjeni za kadilce. Bolj točno, za ljudi, ki so želeli košček miru, umakniti se v zatemnjen, a domačen prostor pred sitno ženo ali šefom in v miru popiti vrček piva in pokaditi cigareto. Stereotipni pogovor s točajem preko šanka predstavljajo eno izmed prvih oblik psihoterapije. Sčasoma pa so bari postali vse bolj družaben prostor in tako so dandanes kraj, ki je povsem izgubil prvotni smisel, saj se hodijo ljudje pokazat, ne pa skrit. Govorimo seveda o povprečnem kafiču, ne o old-school socialističnih kafičih, ki brez cigaretnega dima ne morejo obstajati. Tako se sedaj začenja prava gonja proti kadilcem. Na živce mi gre, da s(m)o ljudje tako nekulturni in neumni, da potrebujemo ministra, ki nam bo govoril kaj se sme in kaj se ne sme. Če nekdo piha dim vate, mu preprosto poveš, da te moti. Če je človek pameten, se bo opravičil in bolj pazil. Če ni, se presedeš drugam ali preprosto odideš. Ne vidim razloga, da bi si pokvaril dan zaradi neumnih ljudi. Pa če so kadilci ali nekadilci...

Ko bom velik, bom šofer šolskega avtobusa

Tole si preprosto morate ogledati. Zvočnike obvezno na glas in se prepustite prvinskemu smejanju. Če lahko ostanete resni pri prvem gledanju, potem je z vami nekaj resno narobe.

Posredovano s strani Raptorja. Thx, mate!

Srečno Kekec

Če še ne veste, je slovenska reprezentanca nekaj dni nazaj dobila novega selektorja. Še eno žrtveno jagnje gospoda Zavrla je postal nihče drug kot gospod sokomentator Matjaž Kek. Lahko bi se razpisal malo o tem, kako zadnje čase ne kaže ravno blestečih rezultatov, kako bo z debaklom in zamenjavo v novem ciklusu izgubil še več kredibilnosti in kako se morebitni povezavi z dr. Verdenikom smejimo vsi, ki bolj podrobno spremljamo nogomet, ampak je kolega abcd vse to in še več lepo upesnil v eni izmed nogometnih tem na Mn3njalniku:

KEKOVA PESEM

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro v gosteh,
v eni roki nosim sranje
u drugi roki smeh pri ljudeh!

Kdor napadalne igre štima
zmeri da gol za las,
če mu kdo nastavi zanko
mu zmanka zadnji pas

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro v gosteh,
Lejga LAvrič, kje je MAvrič
evo gol in velki smeh

Bistri Mile, hitri Komac,
same zvezde vrh glave,
špilajo kot ene pičke
in zopet smo na dnu table!

Jaz pa pojdem in zaprosim
Verdenika za pomoč,
remi nam ne uide, mogoče pride,
če bo razmišljal na vso moč!

Jaz pa pojdem in zasejem
slabo igro in velki stok,
v eni roki nosim sranje
u drugi roki Zavrlov jok!

Mišel, kaj meniš, bi bilo za na televizijo? :)

Sonce, morje, zrak, svoboda!

Tako, pa smo zakorakali v novo leto. Slovenija z Evrom, Španija s soncem. V bistvu le južna Španija, severna in centralna je imela dokaj kislo vreme. Ampak glede na to, da se je vaš dragi avtor zadrževal na obali Sredozemskega morja, to niti ni važno. Prvoten načrt je bilo potovanje v Malago, ampak smo se zaradi dolgotrajne vožnje in visokih stroškov raje odločili za bližjo varianto, le slabi dve uri oddaljen Alicante. In zadeli smo v polno, Valencia z okolico je imela ta vikend najvišje temperature v Evropi. Ne vem, če je bilo to najboljše praznovanje novega leta do sedaj, je bilo pa brez dvoma najtoplejše. Več kot 20 stopinj gospoda Celzija in nebo brez oblačka je posledično pomenilo sončenje na plaži ter sprehajanje po mestu v kratkih rokavih. No, le ne smete se ozirati na lokalne prebivalce. Jaz sem na mestnem avtobusu željno vpijal sončne žarke v majici brez rokavov, na sosednjem sedežu pa sta klepetali dve priletni gospe v "pelcmontelnih".

Tako izgleda mesto na prvi pogled, ampak se kmalu izkaže, da ni nič posebnega, znamenitosti željan turist si lahko vse ogleda v pol dneva. Ampak jebeš znamenitosti, če imaš celo leto sonce in več plaže kot naša deželica. Mesto vsebuje predvsem ogromno hotelov, restavracij in barov, ter odlično povezavo z dolgimi plažami preko hitrih in točnih (ob)mestnih avtobusov ter nadzemnega metroja.

Alicante predstavlja Španijo, kakor si jo predstavlja večina ljudi in kakor sem si jo, po pravici povedano, predstavljal tudi sam. Sonce od jutra do večera, visoke temperature in peščeno obarvane hiše in bloki. Nekaj mesecev na leto bi se kar dalo preživeti tukaj, sploh teh zimskih. Večina stanovanjskih blokov ima svoj(e) bazen(e), jacuzzi ter običajno še teniško in nogometno igrišče. Simpatična receptorka je omenila, da je avtohtonih prebivalcev malo, več je Špancev iz drugih mest in seveda turistov. V treh dneh smo slišali vse od poljščine, nemščine, angleščine pa do ruščine in srbščine. Avtomobili kažejo na to, da imajo prebivalci malce več pod palcem, ogromno je Audijev, Beemvejev in Mercedesov, precej Porschejev, vmes pa se najde tudi kakšen starejši eksot, kot npr. Mustang v albumu.

Družina na zgornji sliki si je privoščila prvo kosilo v novem letu kar na plaži. Španci sicer novo leto preživljajo malo drugače kot mi. Najpomembnejša tradicija je "doce uvas", oziroma "dvanajst grozdnih jagod". Ko napoči polnoč, ure dvanajstkrat odbijejo, ob vsakem zvoku pa je potrebno pojesti eno grozdno jagodo. Vsaka predstavlja srečo v enem mesecu novega leta. Grozdne jagode so cel dan brezplačno delili v ličnih paketkih po celem mestu, tako da ni strahu, da bi imeli slabo jesen, ker vas je popoldne zgrabila lakota. Malo manj simpatična "tradicija" je to, da taksisti okrog enajstih ugasnejo taksije in začnejo piti, tako da se lahko za prevoz do centra in domov obrišete pod nosom. Avtobusi, jasno, nehajo voziti že ob devetih zvečer. Posledično je to pomenilo, da smo novo leto dočakali kar v sobi, ampak nič hudega, manjkalo ni ničesar.

Štirje dnevi so kar zleteli mimo, tako da se spet nahajamo v našem zaporu v Albaceteju. Zakaj zaporu? Glede na to, da novoletne počitnice tu trajajo več kot dva tedna, so vsi študentje odšli domov in v residenci nas je ostalo le kakih 10 Erasmusov. Centralno gretje so nam izklopili, namesto tega so nam v uporabo dali električne pečke a.k.a kaloriferje. Od enih pa do osmih zjutraj je residenca zaklenjena in ni možen ne vhod ne izhod. La Directora (nadimek je hitro dobil negativen prizvok), ki jo spomladi čaka neprezgodnja upokojitev, je hotela izklopiti tudi toplo vodo, a so se študentje iz mehike, ki so se pogovarjali z njo, blago rečeno razburili in tako imamo vsaj to razkošje. Ali zato plačamo kaj manj najemnine? Nikakor. Ali bomo plačali vso elektriko, ki jo bodo porabili kaloriferji? Vsekakor. Mislim, da bom od sedaj naprej vsaj preletel stanovanjske oglase, ki visijo vsepovsod po mestu.

Do naslednjič!