Al prav se piše qahwa al kaffa...

...so se učenjaki nehali prepirati takoj, ko je možakar na sliki odprl prvo kavarno na Dunaju, imenovano Hiša pod modro steklenico. Gospod sicer malce slíči na Turka, je pa v resnici avtohton Poljak¹, po imenu Franciszek Jerzy Kulczycki. Naši severni sosedje so ga ponemčili v Georga Franza Kolschitzkya. Podjetnega možakarja, ki se je kot mladenič naučil turškega jezika in kulture, bi sedaj rade volje zaposlila kakšna izmed evropskih tajno-obveščevalnih agencij, saj je leta 1863 pod krinko, med petjem otomanskih pesmi, zapustil oblegani Dunaj, ter na pomoč pripeljal Charlesa petega, vojvodo Lorenskega. Dunaj je bil tako osvobojen, Kulczycki pa razglašen za heroja in med drugim je poleg denarja in hiše za nagrado dobil tudi - kavo. V turškem taboru je bila namreč zaplenjena dobršna mera te dragocene eksotike. Naš vrli Poljak je tako na Dunaju odprl eno prvih kavarn v Evropi, črnemu zvarku za poizkušino dodal še mleko in rojena je bila razvada, ki jo še najbolje opiše irski satirik Jonathan Swift:

A fig for partridges and quails,
ye dainties I know nothing of ye;
But on the highest mount in Wales
Would choose in peace to drink my coffee.

ali (zadnje čase se mi poslovenjuje²)

Figa za jerebe in prepelice,
vé krasote, naj drugi vam pojejo slavo;
A če povzpem se še višje od Škrlatice
Bi našel si miren kotiček in spil svojo kavo.

Kot že omenjeno, so kavo Evropi predstavili Turki. Nizozemci so bili tisti, ki so jo uvažali in ponudili stari celini in pa tudi prvi, ki so pretihotapili nekaj semen kljub strogi turški prepovedi in nato tudi gojili na Javi, eni izmed njihovih kolonij. Evropa je kavo hitro vzela za svojo, v Združenih Državah pa črni napitek ni bil preveč priljubljen, a so mu priljubljenost posredno dvignili Angleži. Med vojno za osamosvojitev so namreč drastično omejili uvoz čaja iz Anglije in posledično se je povečalo povpraševanje po kavi. V Evropi in ZDA se danes kave popije približno za tretjino toliko kot vode iz pipe. Čeprav so Američani tudi kavo "po-amerikanizirali" in dokaj resnična je izjava, da v Starbucksu lahko dobiš kavo kateregakoli okusa - le po kavi ne³. V grobem poznamo dve vrsti kave, Coffea arabica, ki je boljšega okusa - a hkrati bolj delikatna za pridelavo - ter Coffea robusta, ki je klimatski pogoji in škodljivci ne prizadanejo tako močno in je zaradi tega cenejša. Vsebuje sicer več kofeina, a obenem manj okusa. Glavni izvoznik kave je še vedno Brazilija, pred nekaj leti pa je na New Yorški borzi cena drastično padla zaradi poplave poceni robusta kave iz Vietnama. Krive so bile jasno največje družbe, ki jim nizka cena pomeni jasno precej več kot kvaliteta. Slovenci, oziroma bolje rečeno Slovani, smo besedo "kava" prevzeli neposredno iz arabske okrajšave qahwa, germanski in romanski jeziki pa so se raje oprijeli italjanske različice caffè, ki izhaja iz imena Kaffa - pokrajine v Etiopij, kjer naj bi se rodila kava.
Ko sem bil mlajši, sem zmajeval z glavo vsakič, ko je mama ali katera izmed njenih kofetarskih prijateljic izjavila "ne, ne, ne bom kave, sem jih danes že štiri... No, pa dej vseeno... " Ni mi šlo v glavo, kako lahko uživajo v pitju tiste črne, grenke brozge. Sedaj, kakšno desetletje kasneje, pa si dneva brez kave skoraj ne morem predstavljati. Marilla, ena izmed rednih bralk in občasnih komentatork me je zbodla, da kako imam lahko tako grdo navado, glede na to, da vedno težim z zdravim načinom življenja in prehranjevanja. Priznam, kriv sem. Ampak razvada sploh ni tako grda.
Praktično edini poznan negativni učinek kave je nespečnost zaradi kofeina pri bolj dovzetnih ljudeh in pa madeži, ki nastajajo na zobeh, tako kot pri čaju. Pozitivnih (dokazanih) učinkov je po drugi strani precej več. Manjšanje verjetnosti Alzheimerjeve bolezni, manjšanje verjetnosti žolčnih kamnov, večanje koncentracije in kratkotrajnega spomina, manjšanje verjetnosti diabetesa, močno zmanjšana verjetnost ciroze jeter in nenazadnje, tista najbolj očitna, kava je laksativ in diuretik. Poleg teh, v bistvu postranskih lastnosti, pa je glavni aspekt kave sociološki. Ko fant vpraša dekle "Bi šla na kavo?" ima v mislih poleg kave verjetno tudi "Rad bi te bolje spoznal in malce poklepetal v kakšnem mirnem lokalu." Ravno tako namesto "Fantje, sedaj pa se vsedimo, nekaj popijmo in naredimo načrte za današnji dan" ob začetku delovnega dne zamenja "Dej, gremo najprej na kofe". In pa jasno, veliko bolj vljudno zveni med dvema gospodinjama "A se boš ustavila na kavici?" kot pa "Nujno pridi na obisk, ne boš verjela kaj sem zvedela o sosedovem Franceljnu".
Kava preprosto postane del življenja. Nekomu, ki ni kofetar, je težko opisati, kako lepo se začne dan, ko zjutraj iz kofetere⁴ priteče v skodelico rjava tekočina in značilen, domač vonj napolni prostor. Popečen kruh hrustlja bolj slastno in tudi jutranji časopis vsebuje boljše novice, če je poleg zajtrka tudi dobra kava. Ravno tako se je po dobrem kosilu praktično nujno na pol zlekniti na udoben stol, se potrepljati po trebuhu in z zaprtimi očmi srebniti kavo, da se rjava tekočina počasi razlije po zadnjem delu jezika in nato navzdol po grlu. Globok vzdih in ironični "življenje je težko" le zaokrožita popoln trenutek.
Za vas ne vem, ampak jaz grem na kavo ;]

---

1. Je pa možakar navduševal goste svoje kavarnice tako, da je bil vedno preoblečen v turka. Tako se prodaja! ↩

2. Marilla, ki budno pazi, da ne delam prevelikih slovničnih kiksov, je med drugim omenila, da pesmi Animalsev nisem prevedel, temveč poslovenil, saj ne gre za dobeseden prevod, temveč sem pazil tudi na rimo. A hkrati nisem poslovenil mesta New Orleans, tako da gre le za pol-poslovenjenje. Po pravici povedano, razmišljal sem tudi o tem, a se mi Nova Gorica ali Portorož nista zdela nič kaj kvartopirsko usodna. No, tokratnje rimanje je v celoti poslovenjeno, ne samo na pol :] ↩

3.Zanimivo, da v Ljubljani še ni Starbucksa. Ne verjamem, da imamo Slovenci tako zakoreninjeno socialno kofetarstvo, da stvar ne bi šla v promet. So nas le preprosto spregledali? ↩

4. Če kdo ne ve, gre za tole pripravo. Angleških izrazov je več, caffettiera, coffee percolator, espresso coffee pot in Moka pot. V SSKJ-ju nisem našel nič ustreznega, tako da ostajam pri domači kofeteri. Pozna kdo uraden izraz? Na strani Espresso d.o.o, uradnega izvoznika kave Illy, uporabljajo caffettiera in espresso avtomat. Vas zanima, zakaj je Illy tako dobra? Jasno, 100% Arabica. ↩

Kreativna blokada 2.0

Nimam kaj pisat. Res ne. Prava čista blokada. Že ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubil, da bo jamranje o blokadah edino nekreativno pisanje in da raje ne napišem ničesar, kot pa le prazno nakladanje. Ampak kaj, ko mi vest vztrajno tečnari, da moram nekaj napisati. Hotel sem že dodati recept za piščančja prsa z gorčico v pečici (jasno, s popečenim kruhom, kavico in ananasovim sokom), ampak sem v prej omenjenem zapisu opazil, da sem se zaklel, da ne bom pisal, kaj sem jedel za zajtrk. Saj ne, da se ne bi še pregrešil, zaradi metro sendviča sem se moral že nekajkrat zagovarjati. Pa bolj zaradi tega, ker so me prepričevali, da to že ni sendvič, kot pa zaradi pisanja o hrani.
Spet so me nasmejala iskanja, ki so privedla naključne bralce na Šúnd:
- razmetana soba - ananasova bomba - iz kombija v avtodom - simboli nogometne lige prvakov - kolosej frizer - reflektivna stekla - srečno kekec slike - hrana špancev - televizija slovenija - slike tigrov
Ni, da ni, skratka. Sedaj imam malo več časa za pisanje, saj sem se vrnil v Španijo, zaradi manjka računalnika pa imam malo poker-pavze. Kar me spomni, da sem dolžan nekaj napisati tudi na Piker Poker. Ja, glede računalnika. Residenca mi je povedala, da mi ne bodo nič plačali, saj smo sami odgovorni za svoje stvari. Dobro, nekako sprejmem ta odgovor, ampak ni mi pa potem jasno, čemú kamere, recepcija, obiski le do desetih zvečer, prepovedano prehajanje med stavbami po polnoči, itd. Za našo varnost ali njihovo komodnost? Odločil sem se, da novega prenosnika ne bom kupoval, saj bom ob povratku v Slovenijo raje nabavil mlinček za na/pod mizo in zraven en 22" monitor. Mi bo bolj prav prišel (grafika, poker), kot pa prenosnik. Ta dva meseca pa bom že zdržal s temi računalniki, ki jih imamo na voljo v residenci, mogoče me pa odsotnost "motilnika" celo malo bolj prisili k učenju. Ko smo že ravno pri povratku v Slovenijo - bo avgusta, septembra in nato še naprej kdo potreboval napol dokončanega računalničarja z nekaj znanja grafičnega oblikovanja, znanjem angleščine (++++), španščine (+++), nemščine (++) in hrvaščine (+), z željo po pisanju (in baje celo nekaj smisla, čeprav verjamem, da marsikdo zmajuje z glavo nad temi oklepaji :]) in hotenju po aktivnem delu in ne-sedenju za računalnikom? Vem, vem, sem kar preveč zahteven, ampak kam pa pridemo brez visokih ciljev?
Torej, vzamemo piščančja prsa, jih posolimo, popopramo, dodamo po želji še kakšno začimbico, jih na debelo namažemo z gorčico, nato pa to zavijemo v alu-folijo. Za vsak slučaj lahko uporabite dve plasti, da omaka ne uide po pečici. Pečica je že vnaprej segreta, prsa pa pečemo približno štirideset minut pri 250 stopinjah. Glede na to, da imamo segreto pečico, lahko za zraven pripravimo kar popečene kruhke, nedvomno pa po pospravljenem kosilu sledi kava (meni osebno najbolj paše 80/20 mešanica), čokoladni piškotek ali dva, ter ananasov sok. Ni, da ni.

Indeksirano

Preko Kratkočasnika sem naletel na enega bolj zanimivih in inovativnih blogov sploh. Avtorica bloga Indexed namesto besednega dolgovezenja uporablja grafe. Blog je bil navdih za še eno zanimivo stvar, za spodnji grafofilmček le Grand Content. Mimogrede, Kratkočasnik me je na njihovo blogrolo uvrstil že takrat, ko sem šele dobro začenjal s pisanjem bloga in sem 12. najbolj obiskan link iz njihove strani. Muchas gracias!

Naj opozorim še na en blog, ki si zasluži pohvale za inovativnost in kvalitetno vsebino. Ime 1001 film ne sporoča niti desetino tega, kar dejansko vsebuje. Zanimive in jedrnate filmske kritike, poučna in zabavna matematika (ter fizika), osebni pogledi na življenje in inteligenten humor. Pri meni je romal v priljubljene že ob prvem obisku. Še apel na vse tiste, ki redno spremljate 10+ blogov - začnite uporabljati RSS feede. Jaz sem se jih do sedaj zmotno otepal kot nekaj neuporabnega, ampak nedvomno bo RSS agregator v kratkem postal nujnik med orodji vsakega surfača.

Zadnje čase dobivam vedno več obiskov preko Googlovega iskalnika. Ko spremljam statistiko se neredko nasmejim nad iskalnimi pojmi, ki pokažejo na Šúnd:
- italijanke in domorodci
- učimo se špansko
- pasivno kajenje
- špansko pogrešam te
- bundesliga look
- frizura za goste lase slike
- slike s koncertov just swallow
- sofer kombija zaposlitev

Indeksirano:

Splošno drugič

No, pa sem se le spravil za portatil in bom poizkusil nekaj napisati. Prejšnji teden sem se nekaj obotavljal, hotel sem odgovoriti še na ostala vprašanja, ki ste mi jih postavili v komentarjih, ter dodati še sliko kakšne španske deklice, ampak me je konec tedna presenetilo neprijetno darilce v obliki virusa. Danes sem obiskal špansko zdravnico, celoten postopek je bil dejansko precj bolj hiter kot pri nas, dobil sem listek z uro 11:42 in dejansko sem, minuta gor ali dol, ob tej uri vstopil v ordinacijo. Imam precej močno virusno infekcijo grla, kar pomeni, da težko požiram, težko diham, poleg tega pa sem še bolj švoh kot madžarske prostitutke po koncu dirke na Hungaroringu. No ja, dobil sem zajetno škatlico konjskih tablet, tako da bo najbrž vse ok v najkrajšem času.

Torej, španske deklice. Kaj pa vem, vtisi so... mešani. V povprečju so res majhne, rjave, niti ne tako okrogle, čeprav se pa pozna, da tu ni pretiranih skrbi za izklesano telo, vendar bolj pri moških kot pri ženskah. Je pa dejstvo ena stvar, da so španske ženske nekako - enake. Dolgi, valoviti temni lasje, temne oči, tipična oblika obraza, potem pa še podoben stil oblačenja. Velikokrat sem že prebral v raznih intervjujih, ko so tujci govorili, da so Slovenke najlepše na svetu ravno zaradi svoje raznolikosti in sedaj popolnoma razumem, kaj so mislili s tem. Da ne bo kdo mislil, da hočem povedati, da tu ni lepih žensk, ravno nasprotno, ampak res lepe so predvsem tiste, ki ne izgledajo španke. Povprečje izgleda nekako tako:

Na naslovu na sliki si lahko ogledate precej slikic iz naše diskoteke. Hmm, sedaj ko gledam slike, opažam, da so punce res kar okrogle. Mogoče pa samo jaz filtriram, tako da niti ne opazim. Kakorkoli že, Prešeren je imel kar prav. Karakterno pa ne morem še nič kaj dosti povedati, po pripovedovanjih naj bi bile precej ostre, precej posesivne, tako da se Španci baje raje palijo za ženskami iz latinske Amerike, ki naj bi bile malce bolj umirjene.
Naprej, avtomobili. Jasno, statusni simbol tudi tu, avtomobili so nekako v istem rangu kot pri nas, torej precej dobrih, novih avtomobilov, najbrž so pri nas celo boljši. Tu je logično več španskih avtomobilov, prednjači Seat, predvsem novih Leonov je ogromno, veliko je tudi Alfic, manj pa je nemških mrcin, Bemfe in Mečke so večinoma stari modeli.
Kebra imajo tudi Španci ja, ampak očitno je tu bolj keberček, saj se ga ne upošteva preveč striktno. Že prvi teden so nam španski prijatelji povedali, da če veš, kam iti, ni problem, ampak smo kaj hitro ugotovili, da vse 24urne prodajalne rade volje prodajo alkohol. Sicer prijazen možakar iz 24ur, ki je najbližja Zoni (žurerskemu središču) je malce pojamral, ker smo pili pred njegovo trgovino, ker naj bi imel frko, če pride policija, ampak vse skupaj ni delovalo precej prepričljivo. Smo pa vseeno obljubili, da se bomo umaknili malce stran.
Ajoj, španska televizija. Na srečo je ne gledam dosti, ker še ne razumem vsega, ampak vseeno, španska televizija je ena velika katastrofa. Edina plusa sta veliko nogometa (čeprav najboljše tekme pobere Digital+, plačljivi kanal) ter ameriške/japonske risanke v popoldanskem času, npr. Simpsonovi, Futurama, DragonballZ, jasno vse sinhronizirane. Ostali program pa zasedajo razne cmerajoče nanizanke, neumni resničnostni šovi, absurdne oddaje, kjer pet, šest ljudi RESNO debatira o novicah iz rumenega tiska in podobno. Zvečer so sicer dokaj pogosti dobri filmi, ampak če risanke še nekako prenesem sinhronizirane, filmov ne morem prebaviti.
Do naslednjič!

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

Poco a poco (malo po malo)

Tako bi lahko opisali moje trenutno življenje v Albaceteju. Malo po malo se učimo Španščine, malo po malo se privajamo na predavanja, malo po malo vsega. Najprej nekaj besed o faksu, da ne bo izgledalo, kot da cele dneve žuram. V primerjavi z ljubljanskim FRI-jem je tukaj vse precej bolj prijazno. Hodim na štiri predmete (plus tečaj Španščine, ki tudi prinese nekaj kreditnih točk), na Technical English, Digital Image Processing, Computer Architecture in Networks. Trenutno je moj največji problem, jasno, jezik. Že pogovorna Španščina mi še vedno dela probleme, tehnična (profesorji za nameček govorijo v svojih narečjih) pa je še malce težja. Ampak iz dneva v dan več, poco a poco. Prvi predmet je smešno lahek, saj Špance muči predvsem izgovorjava in slušno razumevanje, tako da se profesorica (mislim, da Angležinja, nisem pa prepričan) posveča več ali manj tem dvem temam. Zadnji dve uri smo, naprimer, poslušali razliko v izgovorjavi med "Sue" in "zoo", ter med "Sue" in "shoe". Smeh zame, ampak za Špance pa niti slučajno. Vsaj en predmet, kjer nisem jaz tisti, ki gleda kot tele v nova vrata. Arhitektura je sicer dokaj težka, ampak na srečo profesor obvlada angleščino, poleg tega pa je še neverjetno ustrežljiv, ni mu težko priti desetkrat do moje mize in mi razložiti vsako stvar posebej. Nepredstavljivo v naših koncih. Druga dva sta tudi kar zanimiva, ampak trenutno težko podam neko konkretno oceno, ker sem padel sredi predavanj in se še precej lovim. Na srečo imamo Erasmusi malce bonusa, saj nas vsi razumejo, da je začetek težak. So pa predavanja bolj kvalitetna, predvsem zaradi večje komunikacije med profesorjem in študenti, med predavanji pa se naredi tudi precej teoretičnih vaj, tako da so naše avditorne vaje tu vključene v predavanja. Na praktične vaje v laboratorijih pa se bom prvič odpravil v tem tednu. Za angleščino sem jih nekaj že odpravil, ker imamo ta teden delni test, izgledale pa so tako, da se odšel v "laboratorio de idiomas - laboratorij za jezike", kjer sem poslušal kaseto in reševal naloge v smislu dopolni, kar manjka v knjigi in si slišal na kaseti. Muy fácil.

Toliko o faksu, ker vem, da vas bolj zanima žurerski del. Teden je bil precej aktiven, tako ali drugače, med drugim smo se v četrtek odpravili na botellon, ki ga je kao prirejala naša residencia, ni mi čisto jasno s to organizacijo, nategnili so me za 4?, še sedaj ne vem kako. Defenitnvno je namreč boljša varianta, da prineseš svojo pijačo. Uvod smo naredili pri poljakinjah, nato pa smo se odpravili pred pravno fakulteto, kjer je bilo malce več ljudi kot prejšnji teden. V album sem dodal nekaj novih fotografij, na eni izmed njih odpiram vino sumljivo rdeče barve. Špansko vino je sicer precej dobro, ampak le tisto dražje. Za razliko od naše alpske deželice, kjer za 2? dobiš že precej pitno vino (relativno gledano, seveda, govorim o litrci za bambus - šp. calimocho, ne o vinu za ob večerji), je tukaj poceni vino običajno katastrofalno. Dotično rdeče je bilo obupno, več kot z vinom je imelo skupnega s kisom. Slabim kisom. Poleg tega lahko človek kupi tudi vino v litrskih tetrapakih, ki stane manj kot 0,8?, ampak mešanje s čimveč kokakole je več kot obvezno. Slovin in Mercator vino bi bila lahko tu skoraj za zgornji srednji razred. Na botellonu je Španščina spet tekla kot po maslu, še vedno pa ne znam preteklika, s to razliko, da znam povedati, da ne znam preteklika. So pa ljudje večinoma navdušeni nad mojo izgovorjavo, saj za razliko od Poljakinj, Nemcev in, ajoj, Italijanov, govorim brez tujega naglasa. Slovenci imamo to srečo, da uporabljamo večino glasov, tako da nam izgovorjava ne dela preglavic.

Skrajno levo Španka Sonia, desno Italijanka neznanega imena, v ozadju ljudje na botellonu.

Od leve proti desni: Italijan Federico, Eddie iz Francije, med poljskimi chicami pa random Španka.

Še ena fotka za ženski del občinstva. Na visoke latino loverje lahko kar pozabite. Mislim, da je dokaj jasno, zakaj s(m)o tujci zaželjena "roba".

V petek popoldne sta naju pred residenco pobrala naša španska prijatelja Juan in Pablo, destinacija je bil trgovski center na drugem koncu mesta, predmet nakupovanja pa jedača in pijača. Domenjeni smo bili namreč, da konec tedna preživimo v Juanovi rodni vasi. Od Albaceteja je vasica, oziroma nekaj osamljenih hiš, oddaljena kakih 60km. Juan nam je opisal zadevo kot staro hišo nekje na samem, malce naj bi pili, malce hribolazili, če bo dež, bomo pač v hiši. Udeležencev pa naj bi bilo nekje okrog 15. Glede na to, da je bil petek v Albaceteju dokaj deževen, smo bili vsi kar precej skeptični, dekleta so si že izmišljala izgovore, ampak težko nam je bilo reči ne, ker smo že vnaprej obljubili prisotnost. Kurc, bomo že potrpeli. No, ko smo prispeli v zaselek blizu malce večje vasi z imenom Ayna, se nam je odprl takle pogled:

Stara bajta se je izkazala za dvonadstropno hišo za goste, popolnoma opremljeno, z bazenom, notranjim in zunanjim ozvočenjem, ogromno kuhinjo, velikim futbolínom (old-school stolni fuzbal, poglejte slike v albumu), okrog in okrog se vzpenjajo stene kanjona, najbližje hiše pa 3km stran. Ni slabo, kaj? Udeležencev izleta nas je bilo 13 poleg slovensko-poljsko-španske naveze še tri španske deklice - policistka Gema, vojakinja Sonia in študentka Ana (Gema in Ana sta okrajšavi za nekaj daljšega, nimam pojma kaj), mestni policist iz Madrida po imenu Jóse, Juanov brat... emm mislim da ravno tako Jóse, ter še en njegov prijatelj. Tukaj je tako ali tako vsak drugi moški Jóse, mislim pa, da je počasi že vsem postalo jasno, da mi imena delajo malce preglavic. No, skratka, vikend se je izkazal za zadetek v polno. V petek smo imeli ravno toliko časa, da smo si na hitro ogledali okolico, znosili stvari iz avtomobilov v hišo, ter se okvirno namestili, nato pa se je začel žur. Juan se je lotil kuhe, tokrat so bile na menijo bolj španske jedi, ki pa se ravno tako ne razlikujejo dosti od naših, Španci ravno tako pretiravajo z oljem, mislim, da ga ja Juan v enem večeru porabil čez liter. Samo po sebi se razume, da smo nekaj tudi popili, s pikantnimi podrobnostmi pa žal ne bo nič, kljub nenehnemu firbcanju z vseh strani ;] Zbudili smo se v prekrasno sobotno jutro, dolina je bila ob enajstih obsijana s soncem. Popoldne smo izkoristili za krajši izlet do reke, ki teče pod hišo. Narava izgleda nekako tako:



Zvečer se je zgodba bolj ali manj ponovila, popili smo še preostalo pijačo in okrog hiše plesali in diskutirali pozno v jutro. Juan in Pablo sta res neverjetna človeka. Vedno pripravljena pomagati, vedno za zajebancijo, poleg tega pa skulirana človeka. Mislim, da imamo kar srečo, da smo ju spoznali, sta pa priznala, da sta bila kar malce šokirana, ko sta prvi dan spoznala Poljakinje, katerih prva želja je bila: "We want to go out, we want to see some discos, we want to drink!" Umm, okej... Za primerjavo - moj "ciceron" mi ni odgovoril niti na sms, kjer sem ga vprašal po imenu knjige za Technical English. Jasno, računalnikar, čeprav, če smo čisto pošteni, se tudi brez njega kar dobro znajdem ;] Zaenkrat bo to vse, mogoče še kaj več o življenju nasplošno tekom tedna. Wireless so nam sicer usposobili, ampak dela bolj ne kot ja, tako da mi je usojeno prenašanja računalnika v računalniško sobo. Bo že, bo že, hasta luego!

PS: Glede na to, da sem slišal, da zjutraj drgnete led z avtomobilskih šip, malce draženja. V nedeljo sem se samo v kratkih hlačah sončil ob bazenu, danes sem ob devetih odšel na faks v kratkih rokavih, ob devetih zvečer pa sem prišel iz teka po parku v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Mislim, da sem celo dobil malce barve ;]

PS2: Ostale slike bodo v albumu objavljene jutri, upload je tu namreč strašno počasen. Se opravičujem.

Prvo resno delo... in prva žurka

Moj urnik tukaj v Španiji sicer še ni prav dokončen, do konca meseca imam namreč čas, da se odločim za morebitne spremembe, ki bodo očitno potrebne. Moram si namreč premakniti vsaj en predmet iz prvega semestra v drugega, ker računam, da bom v drugem semestru že malce bolj obvladal Španščino. Včeraj sem bil na prvih predavanjih in sicer na predmetu "Digital image processing". Dejansko mi je bilo precej všeč, saj je prfoks skuliran človek, ki ne razlaga formul, temveč se raje poglablja v teoretični del. Razumel sem tako, kako tretjino vsega, razlagal je o delovanju človeškega očesa in načinih predstavitve barvnih palet (RGB, CYM, itd...). Je pa sledenje predavanjem skrajno utrujajoče. Glede na to, da razumem le del snovi, moram biti nenehno skoncentriran, da ne padem iz konteksta, ker se je potem spet težko vklopiti nekje na sredini. Popoldne smo začeli s tečajem Španščine, pravzaprav smo imeli le uvodno predavanje in test za selekcijo v skupine, kjer se je stvar spet ponovila. La profesora govori le špansko, tako da je spet potrebna popolna koncentracija, da si lahko pomagaš s kontekstom. Zvečer sem imel občutek, da mi bo razneslo glavo. Takšen način učenja jezika je defenitivno najboljši, da si preprosto postavljen med ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in si prisiljen v komunikacijo, četudi le s skromnim znanjem. Je pa naporno, to pa ja.

Na tečaju Španščine sem končno spoznal ostale Erasmus študente. Mislim, da nas je okrog 30. Tu je skupina kakih šestih žensk iz Polinezije, ki so precej zanimive, vse malce bolj okrogle, če se le da, hodijo okrog bose, slišal sem, da ena izmed njih govori tekoče 6 jezikov. Potem je manjša skupinica Italijanov, ki so pač... Italijani. Španščina jim sicer kar dobro teče, ampak izgovorjavo imajo pa nezgrešljivo italijansko. So pa ful prijazni, nič kaj podobni sitnim turistom. Tu sta tudi dve Brazilki, nekaj Belgijcev in chica iz Londona, ki ima fantastičen angleški naglas. Potem pridemo pa že na vrsto mi, po nekem naključju je prvo vrsto sestavljal srednje-vzhodno-evropski blok. Štiri chice iz Poljske (Agniezko in Moniko sem si zapomnil, imeni ostalih dveh sta mi ušli iz glave), Bogdan iz Romunije, Marcel iz Nemčije in moja malenkost. Poljakinje so res simpatične, takoj sem bil povabljen na večerjo ob sedmih. Muy bien, muy bien!

Na večerji je bil prisoten naš že omenjeni evropski blok, obe Brazilki, ki sta cimri s Poljakinjami, pridružila pa sta še španca Juan in Pablo, ki sta njihova "cicerona". Gre za zelo dober projekt z imenom Ciceron, kjer Erasmus študenti dobijo svojega "varuha", ki zna angleško in pomaga pri privajanju na novo okolje. Tudi meni je bil dodeljen, ampak sva se v ponedeljek zgrešila, sedaj pa je odšel domov do naslednjega tedna. Ampak ni panike, ker je jasno, da si bomo med sabo največ pomagali ravno Erasmus študenti. No, da se vrnem k večerji. Šlo je za poljski večer, torej so bile tudi jedi tipične poljske. Jedli smo kurjo juhico z rezanci, tenstan krompir, pohanega in pečenega piščanca, ena izmed prilog je bila nariban korenček in jabolka z limoninim sokom, za posladek pa jabolčna pita. Fantastično! Počutil sem se, kot da bi jedel tipično domače nedeljsko kosilo, ne pa, da sem sredi Španije. Nasploh sem ugotovil, da imamo s Poljaki ogromno podobnosti, tako v jeziku, kot v navadah. Le da oni ne pijejo toliko vina, temveč predvsem vodko. Zanimivost: kokošjim jajcem rečejo "jajka", v šali pa velikokrat spremenijo v "jajca". Smeh. Kasneje je prišel še brazilski par (Eduardo in pozabu ime od chice), ki že štiri leta živita v Albaceteju. Zanimivost #2: Brazilci se v pozdrav dvakrat poljubijo na obe lici - le nasprotni spol, na srečo.

Španci so najbrž edini narod, ki imajo dejansko besedo za to, da vzameš alkohol s sabo in greš pit nekam ven. Gre za "botellon" (izg. boteljon ali botejon), običajno je zbirališče pred stavbo ekonomske fakultete. Tu v Albaceteju namreč del mesta zaseda kampus, kjer je precej fakultet, upravne stavbe, knjižnica in ostale študentske površine, od centra pa je vse skupaj odmaknjeno kakih pet minut hoje, tako da je zvečer imeniten prostor za žuranje. Torej, pobrali smo še preostalo pijačo in odšli na botellon. Zanimivost #3: v Španiji je ravno tako "Kebrov" zakon, ki prepoveduje prodajanje alkoholna po desetih zvečer. S to razliko, da se tu v Albaceteju tega držijo bolj tako-tako. "If you know where to go, then it's no problem," je rekel Pablo. Botellon je dejansko neke vrste napol organizirana žurka, kjer moraš prispevati 5?, če nimaš s seboj pijače, piješ pa pač od vseh, pač pridružiš se skupinici in dobiš pijačo. Zanimivost #4: Španci se odpravijo ven žurat šele okrog polnoči, v diskačih se dogajanje začne šele po treh ponoči, povsod pa se običajno žura vse tja do šestih, sedmih zjutraj. Mi smo bili ob enajstih tako prvi prisotni na botellonu, šele čez kako uro so se nam pridružili prvi španci, nato pa se je začelo počasi nabirati. Glede na to, da jezik precej bolj teče po nekaj požirkih, sem padel v debato z dvema chicama in enim chicom, ki študirajo v Albaceteju, dejansko smo se pogovarjali kake dve uri, razumel sem vse, razložil sem tudi vse, kar niso mogli prehvaliti moje španščine. Jaz pa v smeh. Od časov znam namreč le sedanjik, besedišče pa je še vedno precej skromno, tako da pol besed potegnem kar iz angleščine. Očitno pa napredujem, čeprav mislim, da profesorica španščine ne bi bila ravno zadovoljna, če bi prišel na tečaj malo "okrogel".

Po botellonu smo se odpravili v center, kjer so tri ulice polne barov in klubov, okvirno se publika razdeli na starost. Mi smo bili v klubu Tejo (izg. teho), ki je trenutno kao "the place". Dejansko je bilo kul, dobra glasba, le gneča je malo spominjala na ljubljanska dogajališča. Okrog štirih smo zaključili, čeprav so nas Španci gledali precej postrani, češ, a že? Španci si dele dneva razlagajo malce drugače, kot smo navajeni. V Madridu se to niti ni poznalo, saj je le velemesto in je nenehno živahno. Tu pa je povsem druga pesem. Dan začne nekje okrog devetih, desetih, ko ljudje počasi vstajajo in se odpravijo na kavico, tortico, po kruh v pekarno, na sprehod v park, oziroma v službo. Okrog treh napoči siesta, ko se trgovine striktno zaprejo. Tu v Albaceteju se zaprejo tudi "večje" trgovine, ala Zara, ravno tako pa tudi skoraj vsa trgovska središča. Okrog petih, pol šestih pa mesto ponovno zaživi. Največ ljudi srečaš po mestu okrog osmih zvečer, v poletnem času pa najbrž že kasneje. V nedeljo in ob praznikih pa je zaprto vse. Danes je praznik, kakor sem razumel, nekaj v zvezi z mestom Zaragoza, tako da nimamo predavanj. Z Moniko sva zjutraj (beri: ob pol dvanajstih) odšla v mestni muzej, kjer je do konca meseca razstava Picassovih grafik. Vstop v muzeje je ob nedeljah in praznikih brezplačen, z videnim pa sva bila precej zadovoljna. Razstava je bila sicer bolj skromna, a vseeno lep vpogled v delček Picassovega zgodnejšega ustvarjanja. Človek je bil genij, nekaj grafik je res fantastičnih.

To bo zaenkrat vse, fotke bom objavil takoj, ko bo mogoče, vem, da samo obljubljam, ampak je res ogromno stvari še za uredit in računalniška učilnica je običajno nabito polna. Najbrž v soboto ali nedeljo, ko se dom izprazni. Nisem ravno prepričan, kje so moji cimri, saj jih nisem videl že dva dni, ravno tako ne vem, če odhajajo čez vikende domov. Ampak domnevam, da ja, saj pralni stroj obratuje le zame. Hasta luego!

I'm an alien, I'm a little alien

Tako. Koncno za racunalnikom v Albaceteju, natancneje v domu Jose Isbert, ki bo moje prebivalisce naslednjih 8,5 mesecev. Ko clovek prezivi tri dni v Madridu in si misli, da je ze spoznal pravo Spanijo, potem pa ga doleti "majhen" sok. Pridod v mestece, kjer nihce ne zna anglesko, ljudje pa v dolgih majicah hodijo pri 25 stopinjah.

A najprej sem vam dolzan opisati se nedeljo v Madridu. Pravzaprav tudi koscek sobote, saj ne vem kako sem lahko izpustil dejstvo, da je bila prva stvar, ki sem jo naredil v soboto, ogled stadiona Santiago Bernabeu. Za vse nevedneze, to je stadion kluba Real Madrid C.F. Za 9€ sem se sprehodil po stadionu (na zalost ne po travi), garderobah in klubskem muzeju. Najbolj me je navdusil jacuzzi v garderobah in pa prihod po tunelu iz garderob na igrisce. Tudi ko prides na prazen stadion je obcutek neverjeten, ko se nenadoma vse odpre pred tabo, kar stisne te malo v zelodcu. Kako mora biti sele, ko je stadion nabito poln, si ne morem niti predstavljati. Defenitivno si bom prisel ogledati kaksno tekmo v bliznji prihodnosti. V klubskem muzeju je seveda najbolj opevanih 9 osvojenih pokalov Lige prvakov, nad njimi pa se nenehno predvaja Zidanov neverjetni gol iz voleja proti Bayerju. Celoten obisk najbrz niti ni vreden tega denarja, ampak feni smo pac feni. Poleg tega pa je potrebno malce podpreti enega najbogatejsih klubov v Evropi.

Nedelja je bila, da ne boste rekli, da hodim le potrgovinah, kulturni dan. Jasmina je predlagala ogled madridskega zivalskega vrta, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Doticni zoologico je namrec eden najvecjih v Evropi in dejansko ponuja kar precej stvari za ogled. Navdusena sva bila nad pingvini, saj sva jih oba prvic videla v zivo, defenitivno pa so najvecji vtis pustili trije bengalski tigri, ki so bili res ogromni. Na voljo so imeli precej velik prostor s terasami in umetno reko, v nasprotju z ljubljansko kletko 3x3m. Po zivalskem vrtu sva odsla v Parque del Retiro (Park pocitka), ki je brzkone najvecji Madridski park. Parki so v spanskih mestih res prekrasni. Del Retiro je ogromen, poln ljudi in res ponuja prostor za pocitek in ciscenje mozganov. V enem delu parka je veliko umetno jezero, kjer je moc najeti coln na vesla za 40 minut, kar ponuja prekrasen prizor. Jezero polno modro-belih colnickov, nad njim pa se razprostira spomenik postavljen v cast Alfonsu XII. Tukaj je slika, a v zivo to izgleda miljonkrat bolje. Takoj, ko mi Jasmina poslje fotke, jih bom objavil, obljubim. Vglavnem, znotraj teh stebrov se zvecer zbere kup nadebudnih bobnarjev, ki ustvarijo neverjetno vzdusje. Ritem se razlega dalec naokoli, okrog pa ogromno mladine, folk plese in ga pije, tudi kaksna bolj sumljiva substanca zaokrozi, potem zacnejo svoj show "zonglerji z ognjem", skratka res dobro vzdusje in preden se zaves, ze pades v ritem bobnov in migas s telesom. Nepozabno. Zvecer sem povzrocil tudi malo problemov, saj se je cimer, katerega sobo sem zasedel, popoldne vrnil in nasel moje stvari v njegovi sobi, obenem je prisla se lastnica in zacela razbijati skatle, da to ne gre tako, ampak glede na spanski karakter, bo najbrz vse v redu. Se enkrat hvala za vse gostoljubje, Jasmina.

V ponedeljek zjutraj sem se tako strpal na avtobus in po treh urah in pol prispel v Albacete. Kot ze omenjeno, me je pricakalo 25 stopinj celzija, jaz pa sem se otovorjen z vso prtljago (dobro, res dobro, da sem nacrtno vzel le najnujnejse) podal v iskanje univerze in mednarodne pisarne. Ze tu pa me je pricakal prvi jezikovni sok. Vodja pisarne je se nekako govorila anglesko, ampak me je hitro predala v roke mlajsi pomocnici, ki pa je znala le kakih 20 besed. Ampak, kot sem spoznal kasneje, je to ze skoraj znanje za doktorat. Na hitro mi je razkazala univerzo, nato pa sem se odpravil v Residencio Jose Isbert, da odlozim tovor in prevzamem sobo. Gospod in gospa na recepciji nista znala anglesko popolnoma nic. In to ne v prenesenem pomenu, temvec dobesedno nic. Niti besedice. Zame je to se zdaj malce sokantno, ampak se privajam, da je tako z vecino ljudi tu. Povprecen Slovenec sicer ne blesti v anglescini, ampak defenitivno bi znal preziveti v anglesko govoreci drzavi. Spanci pa nic. Nada. Tako sem torej prisiljen z mojim skromnim, oziroma bolje receno ubogim znanjem Spanscine komunicirati po cel dan. Kako je izlgedal moj vcerajsnji vecerni shopping - ko sem skusal razloziti, da potrebujem rjuho in prevleko za kovtr in povstr, ce se da malce bolj gladko, ne navaden bombaz, ter kaksno posebno barvo, aja, pa se dve ali tri brisace - si ne morete predstavljati. Bolj ko sem krilil z rokami, bolj so mi ponujali neke cudne rjuhe in odeje. Na sreco sem naletel na darilo z neba, na odlicno zalozeno trgovino Zara Home, ki je bila seveda samopostrezna in vse je bilo opremljeno z angleskimi etiketami. Ne morem opisati, kaksno olajsanje je to predstavljalo zame, ko sem se ze skoraj sprijaznil z dejstvom, da bom spal brez posteljnine. Stanovanje je sicer dokaj lepo, zelo veliko, enonadstropno, kuhinja in dnevni prostor spodaj in stiri sobe ter dve kopalnici zgoraj. Cimri so Juan, Carlos in Antonio, trije Spanci, ki (zacuda) ne govorijo popolnoma nic anglesko. Kako lahko obstajajo studentje informatike in ekonomije, ki ne znajo anglesko, mi se zdaj ni jasno. Poleg tega pa govorijo v narecju, pozirajo besede, Carlos ima pa sa govorno napako. Fantasticno. Cele dneve ocitno prezivijo za racunalnikom ob igranju iger, torej trije spanski geeki, ocitno pa igrajo tudi pravi nogomet. Carlos, ki izgleda se najbolj geek, mi je rekel, da mi bodo povedali, ko bodo igrali nogomet. Juhu. Hu. Cistoca jim ni ravno pomemben faktor, tako da sem danes ze umival po tleh in cistil kuhinjo.

Komaj cakam, da se mi v sredo zacne tecaj Spanscine, ki ga na sreco nisem zamudil. Tam namrec spoznam ostale Erasmus studente, s katerimi se bom ocitno druzil vsaj na zacetku. Sedaj pa letim pod tus, pod britvico, nato pa v center na kavo ter ponovno v shopping. Potrebujem se miljon majhnih stvari, od obesalnikov do vode. Aja, skoraj bi pozabil, Gasper, student nase fakultete, ki je ravno tako prisel v Albacete, je tu zdrzal natanko 3 dni, nato pa je na pisarni rekel da to ni zanj in je s prvim letalom odsel nazaj v Slovenijo. Nekako ga malce razumem, a bom vseeno poizkusil ostati se kaksen teden ;] Hasta luego!

PS: Danes je verjetno zadnjic brez sumnikov, saj so tu na voljo prikljucki za net, tako da bom naslednjic prinesel svoj racunalnik. Poln kufer mam ze te spanske tipkovnice.

Se vedno v Madridu

Nedeljsko jutro v Madridu je precej zaspano. Vecina stvari je zaprtih, tudi cyber poleg Jasmininega stanovanja, tako, da sem moral malce nizje po ulici, ter nasel kitajski cyber cafe. Kako to izgleda? Lastnik je Kitajec in cyber je poln Kitajcev, ki igrajo WoW in druge online igre, ter se pogovarjajo z drugimi Kitajci v nekih drugih cyberjih. Nisem pa preprican ce na Kitajskem ali samo v drugem predelu Madrida.

Zadnja dva dneva sta bila prepolna dogodivscin. V petek sva imela z Jasmino ucno uro po Metro-ju, tako da sem dobil malce obcutka, sla sva do centra in se sprehajala po glavnih ulicah. Metro je seveda edini mozen nacin za potovanje po Madridu. Je hiter, postaje so razporejene po celem mestu in clovek se hitro navadi na prestopanja in smeri voznje. Na zacetku se kar nisem in nisem mogel navaditi na to, kako je folk temen. Povprecni Spanec ima namrec polt, ki najbolj ustreza nasim ciganom. Tako da je na zacetku malce cuden obcutek, ko si najbolj svetel clovek na metroju, pa se zdalec nimas svetle polti. Ampak se navadis. Drugace pa s svojimi modrimi ocmi med mnozico izstopam se bolj kot Jasmina in njeni blond lasje.

Sedaj mi je jasno, kaj imajo v mislih vsi tujci, ki pridejo v Slovenijo in takoj recejo, da so Slovenke najlepse zenske na svetu, ker so preprosto razlicne. Tukaj so namrec vse zenske iste. Ne recem, kar precej Spank je zelo lepih, a imajo takorekoc vse rjave oci, crne lase, temno rjavo polt in znacilno obliko obraza... Vec kot ocitno je, da je tukaj "Becks" stil popolnoma out. Vsi tipi so postrizeni na (sedaj ze ex-, saj se je fant obril) Fernando Torres "look", torej popolnoma obrito pri strani in daljsi lasje po sredini. Nekaksen novodobni mullet, oziroma pri nas bolj znano kot bundesliga look. Dejansko izgleda precej dobro.

V petek zvecer sva z Jasmino iskala flamenco bar, ampak neuspesno, se tisti, ki sva ga nasla, je imel rahlo previsoko vstopnino. Cene v srediscu Madrida so, jasno, po raznih kaficih in restavracijah navite v nebo. Za dva ananasova soka sva tako odstela 10?. Ampak na terasi kafica na enem izmed trgov v samem centru, v zelo sproscenem vzdusju. Na sploh so Spanci zelo "tranquilla", torej mirni, sprosceni. Povsod so dolge vrste, povsod se caka, ampak nihce se ne razburja. Ravno tako so precej kulturni na metrojih, najprej grejo ljudje dol, sele nato gor na metro. Na tekocih stopnicah se postavis desno, saj je levi del rezerviran za ljudi, ki se jim mudi. Mogoce pa to ni kultura naroda, temvec le kultura mesta, ki lahko le tako normalno funkcionira.

Obiskala sva tudi glavni trg, "Plaza Mayor", kjer je bilo ogromno dogajanja. Najprej sva se pridruzila mnozici ljudi, ki so se zbrali okrog dveh mozakov, prvi je imel kitaro, drugi pa tamburin, slednji je zacel animirati mnozico in kmalu so vsi okrog peli na ves glas, vecinoma je slo po obcutku za revnejsi sloj prebivalstva. Nekdo naju je opazil, da izstopava, in nama je razlozil da gre za molitev k Bogu. Res je bilo zanimivo, ljudje so peli, plesali, povsem sporosceno, dejansko so se na polno zabavali. Iz "cerkve" (belo pobarvana hisa z napisom krscanska cerkev) v Jasminini cetrti je ravno tako velikokrat slisati petje. Povsem drugace kot nasi ultra-dolgocasni obredi. Nato sva se preselila k drugi mnozici, kjer je mlada, povsem tetovirana zenska, vrtela ognjene palice in verige (ter pobirala prostovoljne prispevke), a so jo s prijatelji kmalu prekinili policaji, mogoce bolj zaradi kupa pijace in sumljivih substanc, ki so krozile med njimi, kot zaradi preformansa. Tretja mnozica pa je bila zbrana okrog "Mariachi" benda, kjer je sest mozakov, oblecenih v spanske narodne nose, igralo spansko narodno glasbo in to sploh ne tako slabo. Kmalu je mimo prisel mozakar, ki je v klobuk vrgel 5? in zahteval glasbeno zeljo, nato pa se postavil pred njih in odpel celotno, kakih 7 minut dolgo pesem. Spanci so res odprt narod.

V soboto je Jasmina ze zjutraj odsla na vnaprej dogovorjen izlet v Zaragozo, tako da sem imel cel dan zase. Destinacija: shopping. Prakticno cel dan sem prezivel v centru Madrida, na ulici Fuencarral, kjer se trgovina drzi trgovine. Na voljo je prakticno vse, od bolj (Zara, Adidas originals, Nike Madrid) do manj znanih trgovskih znamk. Ce koga zanima, v madridskem H&M-ju imajo popolnoma iste stvari kot v ljubljanskem. Torej isto nekvalitetno poceni sranje. Ljudje se po ulicah naberejo sele okrog sedmih, osmih zvecer, a takrat je center takorekoc nabit, kakrsnokoli nakupovanje pa spremljajo neskoncne vrste. Tudi v Fnac-u (trgovina s tehnicno robo), kjer sem hotel kupiti USB kljuc, je bilo potrebno cakati okrog 20 minut. Tako da sem se raje obrnil. Zivljenje se tu nasploh zacenja sele v vecernih urah, tudi otroci pridejo pred blok sele po sedmih zvecer. Poizkusil sem tudi originalno spansko tortiljo, ki skoraj mora biti vsec povprecnemu slovencu. Gre namrec za 1cm debelo krompirjevo palacinko med dvema kosoma kruha. What more could a person want :] Zvecer sva z Rachel odprla vsak svojo pivo in debatirala o razlikah med Evropo in USofA. Najbolj sva se nasmejala nad dejstvom, da si ne upa piti mleka v Spaniji, saj je navajena, da je v Drzavah mleko vedno v hladilnikih, tukaj pa (tako kot pri nas) preprosto na policah. Sicer se zaveda, da, logicno, ni pokvarjeno, ampak ga vseeno prakticno ne pije. Nic, zaenkrat bodi dovolj, mislim da je Jasmina ze vstala, obljubil sem namrec, da bom skuhal kosilo. Jaz in moj predolg jezik...

Popolne slike za nepopoln svet

Boing. Danes pa en video zapis. V novoustanovljeni mapi za zavihke, imenovani "blog material", se mi je namreč nabralo par reklam. Glede na to, da je tematika večinoma bolj moralna, sem razmišljal o prisotnosti takih reklam na naših televizijskih programih. Spomnil sem se na nekaj reklam proti pehotnim minam, iz domačih studiov pa je seveda najbolj znana rdeča vrtnica in slogan "ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini". Izvedba sicer bolj garažna, a vseeno je pustila določen pečat. Torej...

Glede na to, da sem se zadnjič razpisal tudi o prometu, naj bo prvi sledeči video o (ne)uporabi varnostnega pasu. Jaz se vežem praktično vsakič, odkar sem prišel iz avtošole. Na začetku se sicer nisem vezal na sovozniškem sedežu, ampak po prometni nesreči, kjer mi je pas mogoče rešil življenje, tudi to ni več vprašanje. Mislim pa da ne poznam nikogar, ki bi se vezal tudi na zadnjih sedežih. Mogoče pa bi se morali?



Metamfetamin je mamilo, ki je v Ameriki po nekaterih ocenah že prehitelo heroin, kar se tiče povpraševanja in števila odvisnikov. Je najmočnejše poživilo, kar jih pozna človeštvo. Konzumantu da mentaliteto supermana, za določen čas je največji as na svetu. Negativne posledice pa so strašne. Zasvojenost nastopi običajno že pri prvem odmerku, preneha le okrog 5% odvisnikov, večletna zloraba pa povzroči aknavost, probleme z očmi, kožo pljuči. Tule imate nekaj slik, ne ravno prijeten ogled. V Ameriki je bila tako sprožena obširna anti-kampanja, tu so še ostale reklame, priporočam ogled. Za info o methu gredo zasluge Modremu.



O nasilju nad ženskami nimam kaj dosti pisati. Kdor uporablja fizično silo za dokazovanje nadmoči nad nasprotnim spolom, ni vreden kaj dosti besed. Točno, pri nas je bila nekaj časa tudi prisotna kampanja, "vsaka (številka) ženska pade po stopnicah". Če se ne motim je bil napis tudi na Kolosejevih stopnicah.



Še en oglas, sicer bolj komercialne narave, a zato nič slabši.



No, pa da ne zamorim preveč, pri spodnjem videu je smeh zagotovljen. Nisem ravno prepričan, če je to originalen samostojen oglas, alternativna produkcija ali pa mogoče celo izsek iz snemanja tega, daljšega oglasa.

Bombastična frizura

Se peljem danes proti BTCju, pa križišče pri Legendah prazno. Pridem do križišča pri Tivoliju, prazno. Križišče za v Bežigrad. Prazno. Meni nič jasno, rondo na koncu Bežigrada, prazen, rondo v BTCju - prazen. Garažna hiša popolnoma prazna. Aja, praznik, slipped my mind. Restavracije v Cityparku pa zaprte. Krasno, res. Nič, se grem pa samo ostrič v Kolosej. Pridem v salon in ko čakam kakšnih 45 minut, vidim skozi okno plapolati bel plastičen trak STOP POLICIJA. Nisem sicer zihr, ampak zdelo se mi je, da ob prihodu v Kolosej traka ni bilo. Poleg tega se ga najbrž ne dobi tako nalahko kot PTT in podobne. No ja, nima veze, berem naprej revijo. Končno pridem na vrsto, frizer mi ravno umiva glavo, ko pride v salon mladenič in pove, da moramo takoj vsi ven. Da ne ve, kaj je, ampak policija nekaj preiskuje, in da moramo takoj nujno vsi ven. Menda je bomba. Frizerka čist panična, že teče ven. Meni in frizerju nič jasno, jaz še brisačo vzamem in greva počasi ven. Zunaj cel Kolosej stoji na soncu in gleda može v modrem, kako skačejo okrog dvorane. Ful dobro, res, super potegavščina. Na srečo sem jo jaz še dobro odnesel, gospa srednjih let je prišla ven napol pobarvana, s čisto razmršenimi lasmi. Je takoj rekla, da taka ne gre nikamor, da bo kar počakala. Gospodje v modrem pa malo za šalo, malo zares skačejo čez trakove in postopajo okrog, gostje v piceriji se ne dajo motiti in mirno žvečijo kosilo na terasi, za belo-modrim trakom, natakarji iz taiste picerije se usedejo poleg policajev na ograjo (še vedno kajpak v območju stavbe) in prižgejo čikec, ter začnejo podjebavat najbližjo policistko. Ne vem no, meni je vse skupaj izpadlo malce neumno. Saj vsi vemo, da je zajebancija, da itak ni bombe, ampak če že evakuirajo vse kinodvorane, potem naj vsaj fakin profesionalno dokončajo delo in dejansko izpraznijo okolico stavbe. Ne pa da smo sedeli na štangicah 5 metrov stran od ogromnih steklenih šip in viseče sprednje stene. Šele po kakih desetih minutah se je nekdo vendarle odločil in premaknil trak še za kake 3 metre dlje od stavbe. Brez, da bi rekel, naj se odstranimo, se ve. Šlamparija brez primere, al' naj naredijo red, al' pa naj pustijo ljudi nazaj noter. Ah ja, lahko vzameš Slovenijo iz juga, ampak ne moreš vzet juga...

Med surfanjem sem (via linkswarm) naletel na še en odličen video. Poglejte ga v celoti, spet priporočen celozaslonski način in dobri zvočniki. Par ljudi s kamero in odlična ideja, to je vse, kar je potrebno...



Aja, v Postojni trenutno poteka an(u)alni festival Zmaj ma mlade. Pustimo pri strani dejstvo, da je iz nekoč odličnega enotedenskega dogajanja, kamor je prišlo pol notranjske in je bil širši center Postojne popolnoma zabasan, nastal štiritedenski razvlečen skupek bednih koncertov (redke svetle izjeme) in neatraktivnih dogodkov ter animacij. Ampak letos so organizatorji naredili še eno bedarijo. Češnja na vrhu smetane. Že pred samim začetkom festivala je bilo povedano, da se bo dogajanje v primeru slabega vremena preselilo s trga v bližnjo hotelsko restavracijo in bo za vstop zaračunanih 500 sitnih. Dobro, ni panike, sicer verjetno ne bo dal vsak, ampak vsaj odpadale ne bodo stvari. Sobota, 12.8., koncert - Klemen Klemen, Backstage in Just Swallow. Kul, gremo pogledat. Glede na to, da je deževalo od zjutraj, se s frendi zmenimo, da se dobimo kar v restavraciji. Pridem v Postojno, in kaj vidim? Na trgu postavljen oder, na njem se nekaj pripravlja, pred odrom pa tri ali štiri velike marele. WTF? Jap, koncert bo vseeno zunaj. Sedaj pa meni nekaj ni jasno. Trditev št. 1: v primeru dežja, bo dogajanje prestavljeno noter. Dejstvo številka 1: zunaj že cel pofukan dan pada dež. Ergo? Nabralo se je vseeno nekaj malega folka, malce smo postopali pod marelami, se malce močili na dežju, nato pa se razbežali vsak po svoje. Na srečo je vsaj folk tako lačen dogajanja v mrtvi Postojni, da ni bilo vse prazno. (Ali če se navežem na dogodek izpred nekaj let: s frendi smo šli na Colonio v Simonov zaliv. Zaradi dežja je Colonia odpadla. Mi nismo :])

Organizatorji so zadevo komentirali v smislu: "Razlog je ta, da je ARSO napovedal drugače, poleg tega pa tudi zato, da se lahko kdo pritoži." Kar se tiče prve stvari - drugič pokličte mene. Če ne drugega, je eno uro pred koncertom še vedno padal pofukan dež. Od zjutraj! Saj ni tako težko pogledat ven, kajne? Kar se pa druge točke tiče: čestitke. Another job well done.

Kreativna blokada

Lokacija: Pisateljeva delovna sobica. Neobrit pisatelj sedi za mizo v razvlečenem puloverju, ter anemično pritiska po gumbih pisalnega stroja. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Ropotanje pisalnega stroja se ustavi, pisatelj se nasloni na stol in usloči hrbet, ki ga še boli od sekanja drv prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, potegne list iz stroja, ter ga zaluča v koš za smeti, ki je, kako predvidljivo, zvrhano poln zmečkanega papirja. Naš brezvoljni umetnik že zagrabi nov list papirja, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na osminko v Šumija..."

Lokacija: Razmetana soba, večinoma uporabljana kot igralnica mlajšega brata, saj je okupant med tednom v prestolnici. Neobrit lastnik sobe sedi za mizo v stari majici brez rokavov, ter anemično pritiska na tipke prenosnikove tipkovnice. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Tipkanje se ustavi, lastnik računalnika se nasloni na stol in si raztegne hrbet ter roke, ki ga še bolijo od igranja squasha prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, ter označi napisan tekst in pritisne tipko delete. Naš brezvoljni lastnik bloga že iztegne roke nad tipkovnico, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na kofe v mesto..."

Nekatere stvari ostajajo iste. Šumija v Ljubljani sicer ni več, baje da se je na legendarni lokaciji ob plodnih dneh zbralo na kupu več inteligence, kot je bilo vina v skladišču. Čeprav, po drugi strani, mogoče še boljše da se je nekdanje zbirališče umetnikov izgubilo v zgodovini skupaj z Bazooko, Baltazarjem, Alan Fordom, Bojanom, špežo z Opčin in prikolicami v Lošinju. Ne vem zakaj se mi zdi, da bi v današnjem Šumiju računali 740 sitnih za veliko pivo in bi tam namesto slikarjev z rokavicami brez prstov in pesnikov z zariplimi lici sedeli new-age-artish-attention whores. Malce sem zabredel, hotel sem povedati, da ne vem o čem bi pisal. Ko sem začel pisati blog, sem si prisegel, da ne bo le brezvsebinsko opisovanje, kaj sem jedel za zajtrk in s kom sem bil na kavi (eden izmed naših profesorjev bi na kratko rekel "Flanc, flanc, flanc..."), temveč da se bom z vsebino potrudil in dejansko ponudil vsaj malo zanimivo branje tudi ljudem, ki me ne poznajo. Ko sem prejšnji vikend na vsakoletnem festivalu v moji rodni Postojni po dolgem času srečal kup znanih ljudi, sem prejel obilico pohval in prošenj, naj nadaljujem z dobrim delom, kar me je prijetno presenetilo in dalo obilo motivacije. A kaj, ko ne vem o čem naj pišem. Že cel teden poizkušam najti snov, ki bi zanimala večji krog ljudi, a mi nekako ne uspeva.

Ampak, na srečo živimo v letu 2006, ki ponuja iz dneva v dan več blogov. In ti blogi imajo eno lepo lastnost, ki jih po mnenju določenih strokovnjakov uvršča nad tiskane medije. In sicer neposredno komunikacijo z avtorjem. Najbrž ste že opazili komentarje pod vsakim vnosom. Dejstvo, da imam že čez 300 obiskov, a le 17 komentarjev, od tega določen delež mojih lastnih, mi ni ravno všeč. Tako da sedaj apeliram na vas, drago občinstvo. Napišite v komentarje tega vnosa, o čem želite, da napišem kakšno besedo. Izbira je popolnoma vaša, zanimive ideje bom poizkusil realizirati na svoj način.

PS: Še malo motivacije, izbrancu izbranega predloga dam za pivo, izbranka pa si lahko, kot vedno, sama izbere nagrado ;]

Česa ne počnite na cestninski postaji

1. Ne priletet na naključno stezo in se nato pizdit, ker se rampa ne odpre. Izjave v stilu "a ni tle ABC-ja?" in "kok mate to čudn narjen" izpadejo neumne. Table so velike in postavljene z namenom. Poglejte, kje piše ABC in se ustrezno postavite.
2. Ne se na kombinirani stezi (ABC+) zapičit do rampe in trobit ter skakat, da je vse pokvarjeno. Hitrostna omejitev je 5 km/h, varnostna razdalja vsaj 2m. Poleg tega pa senzorji niso ravno najboljši, nekateri avtomobili imajo reflektivna stekla, včasih pa pač preprosto ne odpre takoj. Potrpljenje je božja mast, so rekli stari ljudje.
3. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker ste morali čakat v koloni. Če je vzrok kolone počasnost, je to nedvomno počasnost uporabnikov. Češki turisti zbirajo evre iz vseh mogočih predalčkov, ruski kamjonđije prosijo za "pola-pola, bez računa", italjanski izgubljenci sprašujejo, koliko kilometrov je do Milana. Če se odpravite na pot v petek popoldan, boste pač stali v koloni, jebiga, večina cestninarjev pa je dovolj hitrih, da niso oni vzrok.
4. Ne nalagat jurja na ABC (ok, če se vozite Vrhnika-Ljubljana 2x na teden, potem recimo). Če pa ste že dali 4.000 za prazno tablico, ter se vozite na relaciji, ki vas v obe smeri olupi za 1000+ sit, potem naložite tistih 15.000, da dobite vsaj nekaj popusta, in da se, predvsem, NE USTAVLJATE VSAK DRUGI DAN. S tem nekako zgrešite celo bistvo ABC-ja, kajne? Še boljša rešitev - poplačniški ABC preko Magne ali Diners kartice. Don't ever stop again.
5. Bodite vsaj malce vljudni. Saj se ni potrebno razmetavat od prijaznosti, ampak pozdrav in mogoče nasmeh sta več kot dovolj. Vi pridete na postajo, ste tam 20 sekund in pozdravite enkrat, oseba na drugi strani okenca je tam 8 ur, vidi v tem času okrog 500 ljudi in pozdravi ravno tolikokrat. To v bistvu velja kar za vse službe, kjer se menja precej strank. Pozdravljajte blagajničarke, natakarje in prodajalke, pomeni jim več, kot si mislite. Se pa strinjam, delavec je tisti, ki MORA prvi pozdravit.
6. Ne se pizdit na pobiralca cestnine, ker je slaba cesta, ker se označbe cen v evrih razlikujejo, ker ste morali čakati zaradi del na cesti in zamujate na poroko. Cestninarji vas nadvse razumejo, sočustvujejo z vami in se še kako zavedajo, da DARS večino stvari, ki se jih loti, izpelje prvošolsko, ampak žal, pri vsem tem nimajo popolnoma nič. In ne, naprej to sporočite raje vi, ker vas bodo bolj upoštevali, verjemite.

No, pa da ne bom le težil, še par zanimivih dejstev, oziroma osebnih opažanj. Vse seveda strogo subjektivno. Italijani so najbolj zgubljen narod sploh in obenem najbolj skopuški. Vprašajo vse, od razdalje do vseh mogočih krajev, do bencinskih črpalk, kako se pride do znamenitosti po celi Sloveniji, kje se lahko dobro jé in udobno prespi, ali pa le, če so na pravi poti, čeprav je 10m stran ogromna tabla, ki to potrjuje. Ali nagradijo informacije? Ni u snovima :] Nemci so skulirani, prijazni, radi pustijo nekaj malega napitnine, če jim poveš kaj uporabnega oz. če dobro govoriš nemško, poleg tega pa se tudi obnašajo dopustniško. Relax, take it easy... Čehi in slovaki so prestrašena bitja, dejansko potni listi niso le šala, temveč včasih res padeš dol od smeha, ko ti majhne oči nad gostimi brki molíjo pasože. Z Madžari se ne moreš zmeniti niti za ceno, madžarščina je nekje na ravni japonščine, večina pa jih ne zna ne angleško, ne nemško. So pa Madžarke ene najlepših žensk v Evropi, brez dvoma. Za Švedinje, Danke, Italijanke je to seveda pričakovano :] Skandinavci in Nizozemci govorijo odlično angleško, Švicarji so večinoma "švajceri", ki tedensko migrirajo neverjetne razdalje. Prav tako Romuni in Bolgari. V petek domov, v nedeljo ponoči že kontra na delo v Italijo. Polni kombiji in polno kombijev. Iz nabito polnih Vitov, Trafficov, Masterjev je videti le velike oči.

Če še koga kaj zanima, naj pa kar vpraša. Ampak najprej grem na morje. Nasvidenje čez en teden.