Kreativna blokada 2.0

Nimam kaj pisat. Res ne. Prava čista blokada. Že ko se mi je to prvič zgodilo, sem si obljubil, da bo jamranje o blokadah edino nekreativno pisanje in da raje ne napišem ničesar, kot pa le prazno nakladanje. Ampak kaj, ko mi vest vztrajno tečnari, da moram nekaj napisati. Hotel sem že dodati recept za piščančja prsa z gorčico v pečici (jasno, s popečenim kruhom, kavico in ananasovim sokom), ampak sem v prej omenjenem zapisu opazil, da sem se zaklel, da ne bom pisal, kaj sem jedel za zajtrk. Saj ne, da se ne bi še pregrešil, zaradi metro sendviča sem se moral že nekajkrat zagovarjati. Pa bolj zaradi tega, ker so me prepričevali, da to že ni sendvič, kot pa zaradi pisanja o hrani.
Spet so me nasmejala iskanja, ki so privedla naključne bralce na Šúnd:
- razmetana soba - ananasova bomba - iz kombija v avtodom - simboli nogometne lige prvakov - kolosej frizer - reflektivna stekla - srečno kekec slike - hrana špancev - televizija slovenija - slike tigrov
Ni, da ni, skratka. Sedaj imam malo več časa za pisanje, saj sem se vrnil v Španijo, zaradi manjka računalnika pa imam malo poker-pavze. Kar me spomni, da sem dolžan nekaj napisati tudi na Piker Poker. Ja, glede računalnika. Residenca mi je povedala, da mi ne bodo nič plačali, saj smo sami odgovorni za svoje stvari. Dobro, nekako sprejmem ta odgovor, ampak ni mi pa potem jasno, čemú kamere, recepcija, obiski le do desetih zvečer, prepovedano prehajanje med stavbami po polnoči, itd. Za našo varnost ali njihovo komodnost? Odločil sem se, da novega prenosnika ne bom kupoval, saj bom ob povratku v Slovenijo raje nabavil mlinček za na/pod mizo in zraven en 22" monitor. Mi bo bolj prav prišel (grafika, poker), kot pa prenosnik. Ta dva meseca pa bom že zdržal s temi računalniki, ki jih imamo na voljo v residenci, mogoče me pa odsotnost "motilnika" celo malo bolj prisili k učenju. Ko smo že ravno pri povratku v Slovenijo - bo avgusta, septembra in nato še naprej kdo potreboval napol dokončanega računalničarja z nekaj znanja grafičnega oblikovanja, znanjem angleščine (++++), španščine (+++), nemščine (++) in hrvaščine (+), z željo po pisanju (in baje celo nekaj smisla, čeprav verjamem, da marsikdo zmajuje z glavo nad temi oklepaji :]) in hotenju po aktivnem delu in ne-sedenju za računalnikom? Vem, vem, sem kar preveč zahteven, ampak kam pa pridemo brez visokih ciljev?
Torej, vzamemo piščančja prsa, jih posolimo, popopramo, dodamo po želji še kakšno začimbico, jih na debelo namažemo z gorčico, nato pa to zavijemo v alu-folijo. Za vsak slučaj lahko uporabite dve plasti, da omaka ne uide po pečici. Pečica je že vnaprej segreta, prsa pa pečemo približno štirideset minut pri 250 stopinjah. Glede na to, da imamo segreto pečico, lahko za zraven pripravimo kar popečene kruhke, nedvomno pa po pospravljenem kosilu sledi kava (meni osebno najbolj paše 80/20 mešanica), čokoladni piškotek ali dva, ter ananasov sok. Ni, da ni.

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.