Kreativna blokada

Lokacija: Pisateljeva delovna sobica. Neobrit pisatelj sedi za mizo v razvlečenem puloverju, ter anemično pritiska po gumbih pisalnega stroja. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Ropotanje pisalnega stroja se ustavi, pisatelj se nasloni na stol in usloči hrbet, ki ga še boli od sekanja drv prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, potegne list iz stroja, ter ga zaluča v koš za smeti, ki je, kako predvidljivo, zvrhano poln zmečkanega papirja. Naš brezvoljni umetnik že zagrabi nov list papirja, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na osminko v Šumija..."

Lokacija: Razmetana soba, večinoma uporabljana kot igralnica mlajšega brata, saj je okupant med tednom v prestolnici. Neobrit lastnik sobe sedi za mizo v stari majici brez rokavov, ter anemično pritiska na tipke prenosnikove tipkovnice. Kave v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo. Tipkanje se ustavi, lastnik računalnika se nasloni na stol in si raztegne hrbet ter roke, ki ga še bolijo od igranja squasha prejšnjega dne. Pomane si oči, nejevoljno zavzdihne, ter označi napisan tekst in pritisne tipko delete. Naš brezvoljni lastnik bloga že iztegne roke nad tipkovnico, a se nato premisli. "Jebeš, grem raje na kofe v mesto..."

Nekatere stvari ostajajo iste. Šumija v Ljubljani sicer ni več, baje da se je na legendarni lokaciji ob plodnih dneh zbralo na kupu več inteligence, kot je bilo vina v skladišču. Čeprav, po drugi strani, mogoče še boljše da se je nekdanje zbirališče umetnikov izgubilo v zgodovini skupaj z Bazooko, Baltazarjem, Alan Fordom, Bojanom, špežo z Opčin in prikolicami v Lošinju. Ne vem zakaj se mi zdi, da bi v današnjem Šumiju računali 740 sitnih za veliko pivo in bi tam namesto slikarjev z rokavicami brez prstov in pesnikov z zariplimi lici sedeli new-age-artish-attention whores. Malce sem zabredel, hotel sem povedati, da ne vem o čem bi pisal. Ko sem začel pisati blog, sem si prisegel, da ne bo le brezvsebinsko opisovanje, kaj sem jedel za zajtrk in s kom sem bil na kavi (eden izmed naših profesorjev bi na kratko rekel "Flanc, flanc, flanc..."), temveč da se bom z vsebino potrudil in dejansko ponudil vsaj malo zanimivo branje tudi ljudem, ki me ne poznajo. Ko sem prejšnji vikend na vsakoletnem festivalu v moji rodni Postojni po dolgem času srečal kup znanih ljudi, sem prejel obilico pohval in prošenj, naj nadaljujem z dobrim delom, kar me je prijetno presenetilo in dalo obilo motivacije. A kaj, ko ne vem o čem naj pišem. Že cel teden poizkušam najti snov, ki bi zanimala večji krog ljudi, a mi nekako ne uspeva.

Ampak, na srečo živimo v letu 2006, ki ponuja iz dneva v dan več blogov. In ti blogi imajo eno lepo lastnost, ki jih po mnenju določenih strokovnjakov uvršča nad tiskane medije. In sicer neposredno komunikacijo z avtorjem. Najbrž ste že opazili komentarje pod vsakim vnosom. Dejstvo, da imam že čez 300 obiskov, a le 17 komentarjev, od tega določen delež mojih lastnih, mi ni ravno všeč. Tako da sedaj apeliram na vas, drago občinstvo. Napišite v komentarje tega vnosa, o čem želite, da napišem kakšno besedo. Izbira je popolnoma vaša, zanimive ideje bom poizkusil realizirati na svoj način.

PS: Še malo motivacije, izbrancu izbranega predloga dam za pivo, izbranka pa si lahko, kot vedno, sama izbere nagrado ;]