Revolutionary Road proti Tell Me That You Love Me

Par dni nazaj sem si ogledal z večih strani priporočen Revolutionary Road (IMDb 7.9). Na hitro zgodba: mlad par živi v predmestju Connecticuta v času hula-hupa, frizbija in Chuck Berrya, torej v petdesetih letih. On ima 9-5 službo v mestu, na marketing oddelku velikega podjetja in to službo sovraži, ona pa je pridna gospodinja, ki vzgaja dva lepa bela otroka v lepi beli hiši v lepem belem okolišu. A ravno tako vse to sovraži iz dna duše, saj ima občutek, da je pokopala vse mladostniške sanje in samo odšteva dneve, ki so eden isti drugemu.
Tematika je zajeta precej dobro, saj bi lahko stvar brez velikih sprememb zrcalili v leto 2009 in če dodamo k temu še mitični paire romantique - Leonardo DiCaprio in Kate Winslet, film skoraj ne more razočarati. Ali pač? Žal me je Sam Mendes, avtor mojstrovine American Beauty, pustil tokrat dokaj hladnega. Film se začne dolgočasno, potem pa sicer vseskozi nekaj obeta, ampak kar ne prime vraga za roge in ne ponudi nič takega, da bi se človek zamislil. Kot da je vse skupaj ostalo nekje na polovici.
Dobre strani filma so lik matematika, ki mu je pred časom nekaj koleščk v glavi začelo mleti v napačno stran in je bil deležen "psihoterapije" z elektrošoki, ki je uničila še tisto, kar je bilo v njem genialnega. Ta lik namreč edini resnično razume frustracije mladega para in jih ob ignoriranju takratnih precej zaprtih družbenih norm tudi na glas podpre (parafraziram): "Brezupna praznina. Hm, veliko ljudi se zaveda, da živijo v praznini., a le redki si priznajo, da je brezupna." Osebno mi je bil zelo všeč še zadnja scena v filmu, ampak vse skupaj vseeno premalo, da bi lahko film označil za kaj več kot povprečnega.
Mogoče pa ima pri slabemu okusu prste vmes nedavno pogledana serija iz 2007, Tell Me You Love Me. V njej spremljamo tri (dva in pol, tri in pol?) popolnoma različne pare, ki imajo skupno terapevtko za odnose, ampak niti se še zdaleč ne vrtijo okrog nje, temveč pare spremljamo v vsakdanjem življenju. Katie in David, par srednjih let, ki je srečno poročen že dvajset let, neskončno se ljubita, ampak nehala sta seksati in ni jima jasno, kako nazaj - oziroma naprej.
Carolyn in Palek, uspešen mlad par v prekrasni moderni hiši, ki uživata življenje, dokler ne spoznata, da je njena največja želja otrok, on pa nad to idejo ni preveč navdušen. Ko se odločita vseeno poizkusiti, ona ne more zanositi in emocije privrejo na plano iz vseh strani. In še Jamie in Hugo, ona kuharica v malo modernejši restavraciji, on pa učitelj. Ona zahteva od njega, da ji obljubi, da je ne bo nikoli prevaral, ampak izkaže se, da (mogoče ravno zato ker?) je to stvar, ki se je sama ne more držati.
Serija je doživela eno sezono, deset epizod in nič ne kaže, da bi jo nadaljevali. Sprejem pri kritikih je bil odličen, sprejem pri gledalcih pa pod pričakovanji. Osebno mislim, da predvsem zato, ker dreza tja, kjer marsikoga boli. Serija povsem brez sramu odkriva frustracije parov nad skupnim življenjem v rutini, nad slabim seksom, nad strahom pred vzgajanjem otrok, nad izgubo svobodnega življenja, nad izgubljenimi ljubeznimi in najdenimi zamenjavami in tako naprej. Nedvomno se je ogromno parov našlo v likih in so raje naredili tako kot Katie in David, stvari je namreč lažje ignorirati, kot pa reševati. Serijo res priporočam vsem, ki so jim ljubši dialogi in analiza medsebojnih odnosov, kot pa drama in akcija.

PS: Ne vem, mogoče bom pisal kaj več. Pustimo se presenetiti.

Vsak ima svoj fiks

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?

Vmesna generacija

Pred kratkim je nacionalka v sklopu slovenskih filmov predvajala tudi legendarnega Outsiderja. Košakov deset let star film je za moje pojme še vedno daleč najboljši izdelek naše filmske industrije. Edini, ki ga je presegel po gledanosti - Kajmak in marmelada (125.000 proti Outsiderjevim 91.000 gledalcem) - je v bistvu le kopija, zavita v novejši celofan. Komična drama o Seadu Mulahasanoviću, v Tuzli rojenemu otroku bosanskega očeta in slovenske matere, ki v Slovenijo pride v letu, ko punk doživlja vrhunce, Josip Broz Tito pa svoje zadnje trenutke, je sčasoma prerasla v pravo legendo. Citati "Metka, zakaj si takšna?", "kva je močen sonce dons", "tablete su za žene, muškarci piju pivu," oziroma kar večina v filmu izgovorjenih stavkov je med našo generacijo doseglo kulten status.
Ta naša generacija je prva ne-pionirska (letnik 83') in je nekakšen most med jugoslovanskimi starši in sedanjimi evropskimi najstniki. Otroštvo smo namreč preživeli v Jugoslaviji, a odraščali v samostojni Sloveniji. Tako imamo vsi lepe otroške spomine na čase, ko smo v belem Yugu hodili na morje v Plavo laguno in po špežo na Opčine. Za Titovo veličino smo sicer izvedeli šele kasneje v šoli, oziroma se jo zares zavedamo šele sedaj, se pa vsi dobro spomnimo čigumov Bazooka, narisanih junakov Alana Forda, Velikog Bleka ter Zagora, družinskih oranžnih gumenjakov s Tomosovimi štiricami in bombonov 505 - s crtom. Ne gre za zadnje čase tako osovraženo jugonostalgijo, sam sem s turbokapitalizmom povsem zadovoljen, ampak ko sem gledal Outsiderja s petnajst let mlajšim bratom, sem se zavedel, da nikoli ne bo vedel, kako je to, če moraš po Lego kocke čez mejo, ne pa le do prvega Špara. Mogoče je tako še boljše, čeprav mislim da smo mi vseeno znali bolj ceniti, kar smo imeli. Še sedaj se spominjam, kako sem v famozni trgovini z Lego kockami na Opčinah, skozi otroške oči je bila prava zakladnica, potočil solze za največjo gusarsko ladjo, ki je takrat stala okrog pregrešnih 150.000 lir, a sta se starša spogledala in jo vseeno kupila. Kasneje me je bilo teh solz malo sram, ampak ko so gusarji enkrat zavzeli položaje na ladji, so bile že pozabljene.
Kot rečeno, Košakov film je postavljen v jesen 1979, oziroma traja do naslednje pomladi. Sead (Davor Janjič) se v Sloveniji zaljubi v Metko (Nina Ivanič) in preko sošolca Kadunca (odlični Uroš Potočnik) spozna punk. Oboje mu pomeni svobodo in beg od očetovega jugoarmijskega maltretiranja, ki se sicer zdi smešno, ampak takšnih primerov je bilo takrat gotovo na tone. Za oficirje, ki so jutranje delovno kričanje "ustaj vojsko!" nato brez pomisleka uporabljali tudi doma, so morali biti tedanji prvi mladostni uporniki, ki so risali "a u o" in se oblačili v raztrgane cape prava nočna mora. Naša generacija se je z drugim valom punka srečala proti koncu osnovne šole in takrat je punkmanija udarila na polno. Vsi smo razmišljali, kako bi izprosili dvaindvajset tisočakov, kolikor so stale Dr. Martenske, nato pa jih je bilo potrebno takoj razbiti na prvem robniku. Da niso izgledale nove, seveda. Sam sem bil takrat preveč neuporniški, tako da sem se knoflcam in raztrganim kavbojkam izognil, glasbi pač ne. Ravno te dni je izšla priredba legendarnega komada Lep dan za smrt, Dan D so naredili res dobro delo. V osnovni šoli so takrat vsako leto osmi razredi organizirali štiri šolske plese, kjer sta bili zares važni le dve stvari: stiskanje s puncami ob mirnih pesmih in divjanje ob Nietih. Ko je zabliskal improviziran lightshow in je iz zvočnika zadonel "Trip in vijolice", se je dvorana dobesedno tresla. Mislim, da so kasneje dejansko določene komade dejansko prepovedali. Poleg že omenjenih Nietovih komadov je takšen status verjetno dosegel le še Smack My Bitch Up.
Še enega dejstva sem se spomnil. Prvih nekaj let smo morali pedagoginje nagovarjati s "tovarišica", oziroma "tršica", kasneje pa so bile na to prav alergične. Gospa učiteljica likovne vzgoje je tako najprej nekajkrat ignorirala, nato pa se zadrla: "Tovarišice so že vse umrle!" Nam je bilo pa itak vseeno.

Tristo in še več

Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance¹. O tem mogoče drugič.

Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj² je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz³: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."

---

1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop. ↩

2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
-Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
-Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
-Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali." ↩

3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala. ↩

Indeksirano

Preko Kratkočasnika sem naletel na enega bolj zanimivih in inovativnih blogov sploh. Avtorica bloga Indexed namesto besednega dolgovezenja uporablja grafe. Blog je bil navdih za še eno zanimivo stvar, za spodnji grafofilmček le Grand Content. Mimogrede, Kratkočasnik me je na njihovo blogrolo uvrstil že takrat, ko sem šele dobro začenjal s pisanjem bloga in sem 12. najbolj obiskan link iz njihove strani. Muchas gracias!

Naj opozorim še na en blog, ki si zasluži pohvale za inovativnost in kvalitetno vsebino. Ime 1001 film ne sporoča niti desetino tega, kar dejansko vsebuje. Zanimive in jedrnate filmske kritike, poučna in zabavna matematika (ter fizika), osebni pogledi na življenje in inteligenten humor. Pri meni je romal v priljubljene že ob prvem obisku. Še apel na vse tiste, ki redno spremljate 10+ blogov - začnite uporabljati RSS feede. Jaz sem se jih do sedaj zmotno otepal kot nekaj neuporabnega, ampak nedvomno bo RSS agregator v kratkem postal nujnik med orodji vsakega surfača.

Zadnje čase dobivam vedno več obiskov preko Googlovega iskalnika. Ko spremljam statistiko se neredko nasmejim nad iskalnimi pojmi, ki pokažejo na Šúnd:
- italijanke in domorodci
- učimo se špansko
- pasivno kajenje
- špansko pogrešam te
- bundesliga look
- frizura za goste lase slike
- slike s koncertov just swallow
- sofer kombija zaposlitev

Indeksirano:

Filmi na kilo

Residencia universitaria Jose Isbert je takorekoč prazna. Na žalost tukaj ni Miklavža, ampak sta 6. in 8. december španska praznika, tako da imamo podaljšan vikend in so vsi španski prebivalci priložnost izkoristili za skok domov. Tako residencio naseljujemo le Erasmusi. Otresel sem se nadležnega virusa, danes je prvi dan, da se počutim skoraj stoprocentno, končno lahko normalno jem vso hrano. Me pa čaka še en teden konjskih tablet. Glede na to, da sem bil bolan več kot en teden, je bila moja glavna zaposlitev gledanje DVDjev. Izkoristil sem univerzitetno knjižnico ter lokalno izposojevalnico DVDjev, locirano precej blizu naše residence, ter v preteklem tednu pogledal več kot 15 filmov. Navdušili so me slednji, če kakšnega še niste videli - hajd na mininovo ali v videoteko.

Lucky Number Slevin (2006)

Po nesrečnem slučaju zamenjane identitete se Slevin (Josh Hartnett) znajde med dvema ognjema, natančneje med dvema mafijskima šefoma, ki sta včasih skupaj vladala mestu, sedaj pa nadzorujeta vsak svoje posle iz izoliranih prebivališč. The Boss (Morgan Freeman) hoče od Slevina majhno uslugico, The Rabbi (Ben Kingsley) pa le denar. Jasno, kjer je mafija je tudi policija, tako da Slevin izgleda kot ladjica sredi oceana, s katero se poigravajo mogočne sile. Ostri dialogi, ki dosegajo mojstra Quentina Tarantina in nenehna situacijska komika naredijo ta film praktično popoln. Na moji lestvici se je takoj prebil v top5.

Cidade de Deus / City of Gods (2002)

Dva brata, ki odraščata v nevarni četrti Ria de Janeira se odločita za povsem različne poti. Starejši gre po ustaljeni poti kriminalnih dejanj, mlajši pa se odloči za pošteno življenje, sanja o poklicu fotografa, ampak pot se zdi še daljša in bolj negotova kot bratova. Vendar pa slednji, Rocket, ni glavni protagonist, temveč le pripovedovalec zgodbe, oziroma bolje rečeno zgodb, ki jih piše življenje v nepredstavljivih okoliščinah. V filmu srečamo osebnosti, ki jih lahko izoblikuje je nenehno življenje na robu smrti, v nenehnem boju med policijo in ostalimi kriminalnimi združbami. Krut in neizprosen mafijski vodja Li'l Ze, njegov najboljši prijatelj, vsesplošno priljubljen Benny, voznik avtobusa Knockout Ned, osramočen in željan maščevanja, to je le delček vsega, kar se skriva v tej socialnokriminalni drami.

Adaptation (2002)

Charlie Kaufman (Nicolas Cage) je dokaj uspešen filmski scenarist, v notranjosti pa prava razvalina. Nesamozavesten, neodločen pri ženskah, nezadovoljen z dejstvom, da bi rad spremenil svoje življenje, pa nima dovolj poguma za kaj takega. Poleg vsega pa mora v svojem življenju prenašati še dvojčka Donalda (takisto Nicolas Cage), ki je neumen in plitev, a mu stvari, ki se jih loti, uspejo precej dobro. Charlie dobi za nalogo napisati scenarij po knjigi, ki govori o lovcu na redke orhideje in odloči se, da bo napisal netipičen scenarij, ki bo preprosto govoril o lepoti rož. A stvari gredo, kot vedno, po svoje. Glavni junak knjige živi le za adaptacijo svojega življenja v film, pisateljica knjige pa, ravno tako kot Charlie, ni zadovoljna z dejstvom, da življenje teče mimo nje. Ta komična drama je nekaj posebnega, najbrž ne bo všeč vsem filmoljubom, a je nabita s čustvi, predvsem z osebnimi frustracijami, govori o življenju ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem, vsak na svoj poseben način.

Closer (2004)

Alice (Natalie Portman), bivša striptizeta, pride iz New Yorka v London, spozna pisca osmrtnic Daniela (Jude Law), zaljubita se, ter začneta živeti skupaj. On napiše knjigo o njenem življenju, ampak ob uradnem slikanju spozna Anno (Julia Roberts), plavolaso intelektualko, ki pa se izkaže za nedostopno, predvsem zaradi njegove zasedenosti. Na zanimiv način spozna Anno z dermatologom Larryem (Clive Owen) in začne se nova, vzporedna ljubezenska zgodba. Do sedaj vse lepo in prav, ampak Daniel in Anna padeta v ljubezensko afero, ki pošteno zakomplicira odnose med paroma. Tako napeti in težki medčloveški odnosi, kot so v tem filmu, so precej redki, vsaka odločitev, ki jo sprejme eden izmed akterjev, usodno vpliva na življenja ostalih treh. Na imdbju je film sicer označen kot drama/romance, ampak gre za precej precej več. Vredno ogleda.

Mar Adentro / The Sea Inside (2004)

Resnična zgodba o špancu Ramonu Sampedru, ki je užival življenje, ljubil morje, biti mornar je bil edini način za revnega mladeniča, da spozna svet. Nato pa mu je morje vzelo lepote življenja, saj je po nesrečnem skoku postal tetraplegik. Nenadoma se celo Ramonovo življenje preseli na posteljo, družina pa mora nenehno skrbeti zanj in to počne brez vprašanj, brez pritožb. Ramon se naveliča takega življenja in bi raje izbral smrt. Španija pa, kot katoliška država, noče o tem niti slišati. V njegovo življenje se vpleteta dve ženski, Julija je odvetnica, ki bi mu na vsak način rada pomagala, Rosa pa ženska polna življenja, ki bi Ramona rada prepričala, da je tudi tako življenje boljše kot smrt. Zgodba polna čustev, odlična režija Alejandra Amenabarja in še boljše igranje Javierja Bardema, ki ima na voljo le obraz, a je to dovolj.

The Sting (1973)

Za konec še ena klasika, zgodba je postavljena v Chicago, v leto 1930, Johnny Hooker (Robert Redford) je takoimenovani con-artist, torej po naše mojster zvijač, ki s partnerjem Lutherjem izvablja denar iz naivnih žrtev. Nekega dne pa se spravita na napačnega človeka in Luther to plača z življenjem. Hooker se odloči za maščevanje in za pomoč zaprosi bivšega kralja zvijač Henrya Gondorffa (Paul Newman). Skupaj ustvarita načrt, s katerim bosta dosegla maščevanje, hkrati pa obogatela. Ko se vmeša še pokvarjena policija in FBI, vse skupaj postane še bolj napeto. Mene stari filmi navdušujejo že s samo scenografijo in kostumografijo, saj sem ljubitelj retro stvari, ampak film vseeno ne zaseda 83. mesta na imdbjevi lestvici brez razloga. Če vas zanima kako izpeljati popolno prevaro in se hkrati izogniti roki zakona, si morate ogledati to klasiko. Naključna zanimivost - kako prepoznaš FBI agente? Jasno, vsi nosijo enake klobuke.