Vsak ima svoj fiks

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?