Revolutionary Road proti Tell Me That You Love Me

Par dni nazaj sem si ogledal z večih strani priporočen Revolutionary Road (IMDb 7.9). Na hitro zgodba: mlad par živi v predmestju Connecticuta v času hula-hupa, frizbija in Chuck Berrya, torej v petdesetih letih. On ima 9-5 službo v mestu, na marketing oddelku velikega podjetja in to službo sovraži, ona pa je pridna gospodinja, ki vzgaja dva lepa bela otroka v lepi beli hiši v lepem belem okolišu. A ravno tako vse to sovraži iz dna duše, saj ima občutek, da je pokopala vse mladostniške sanje in samo odšteva dneve, ki so eden isti drugemu.
Tematika je zajeta precej dobro, saj bi lahko stvar brez velikih sprememb zrcalili v leto 2009 in če dodamo k temu še mitični paire romantique - Leonardo DiCaprio in Kate Winslet, film skoraj ne more razočarati. Ali pač? Žal me je Sam Mendes, avtor mojstrovine American Beauty, pustil tokrat dokaj hladnega. Film se začne dolgočasno, potem pa sicer vseskozi nekaj obeta, ampak kar ne prime vraga za roge in ne ponudi nič takega, da bi se človek zamislil. Kot da je vse skupaj ostalo nekje na polovici.
Dobre strani filma so lik matematika, ki mu je pred časom nekaj koleščk v glavi začelo mleti v napačno stran in je bil deležen "psihoterapije" z elektrošoki, ki je uničila še tisto, kar je bilo v njem genialnega. Ta lik namreč edini resnično razume frustracije mladega para in jih ob ignoriranju takratnih precej zaprtih družbenih norm tudi na glas podpre (parafraziram): "Brezupna praznina. Hm, veliko ljudi se zaveda, da živijo v praznini., a le redki si priznajo, da je brezupna." Osebno mi je bil zelo všeč še zadnja scena v filmu, ampak vse skupaj vseeno premalo, da bi lahko film označil za kaj več kot povprečnega.
Mogoče pa ima pri slabemu okusu prste vmes nedavno pogledana serija iz 2007, Tell Me You Love Me. V njej spremljamo tri (dva in pol, tri in pol?) popolnoma različne pare, ki imajo skupno terapevtko za odnose, ampak niti se še zdaleč ne vrtijo okrog nje, temveč pare spremljamo v vsakdanjem življenju. Katie in David, par srednjih let, ki je srečno poročen že dvajset let, neskončno se ljubita, ampak nehala sta seksati in ni jima jasno, kako nazaj - oziroma naprej.
Carolyn in Palek, uspešen mlad par v prekrasni moderni hiši, ki uživata življenje, dokler ne spoznata, da je njena največja želja otrok, on pa nad to idejo ni preveč navdušen. Ko se odločita vseeno poizkusiti, ona ne more zanositi in emocije privrejo na plano iz vseh strani. In še Jamie in Hugo, ona kuharica v malo modernejši restavraciji, on pa učitelj. Ona zahteva od njega, da ji obljubi, da je ne bo nikoli prevaral, ampak izkaže se, da (mogoče ravno zato ker?) je to stvar, ki se je sama ne more držati.
Serija je doživela eno sezono, deset epizod in nič ne kaže, da bi jo nadaljevali. Sprejem pri kritikih je bil odličen, sprejem pri gledalcih pa pod pričakovanji. Osebno mislim, da predvsem zato, ker dreza tja, kjer marsikoga boli. Serija povsem brez sramu odkriva frustracije parov nad skupnim življenjem v rutini, nad slabim seksom, nad strahom pred vzgajanjem otrok, nad izgubo svobodnega življenja, nad izgubljenimi ljubeznimi in najdenimi zamenjavami in tako naprej. Nedvomno se je ogromno parov našlo v likih in so raje naredili tako kot Katie in David, stvari je namreč lažje ignorirati, kot pa reševati. Serijo res priporočam vsem, ki so jim ljubši dialogi in analiza medsebojnih odnosov, kot pa drama in akcija.

PS: Ne vem, mogoče bom pisal kaj več. Pustimo se presenetiti.

xkcd

xkcd vedno mojstrsko zajame del življenja v enem črnem kvadratku. Takole trenutno izgleda večina slovenskih forumov in spletnih komentarjev:

Avtomor

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.

V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.

Moje ime je Volkojebec. Medved Volkojebec.

Med brskanjem po Internetu sem naletel na odličen članek/intervju iz Mladine izpred nekaj let. Splača se ga prebrati, bil sem kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da bi napačno ugibal o izvoru večine naštetih priimkov. Torej, če vas zanima, kako so priimki nastali, kaj je z njimi počela Cerkev in kako so nastajali slovenski priimki, tukaj je povezava. Sam sem bil presenečen nad razlago izvora priimkov na -ič, neverjetno pa se mi je zadopadel priimek Volkojebec in pomen glagola jebsti. Že vidim, da moram nekje stakniti etimološki slovar ali pa kakšno dobro knjigo na to temo.

PS: Tale nova zadevica za daljše poste ni ravno priročna, saj kaže napis "preberi do konca" tudi pri kratkih zapisih. Tale se namreč tukaj konča, jaz pa že iščem alternativno rešitev...

Flip Flap ali dvojna podaja?

Nogo-met, okrog njega se vrti naš svet. Zadnjič me je sosed, ki vsake toliko časa tudi kaj pokomentira, okaral, da nič več ne pišem o nogometu. Razlog je ta, da se raje razpišem na jokerjevem mn3njalniku, kjer je del foruma namenjen prav nogometu. V zadnjem času pa se forum premika v to smer, da je vse več navijaštva, kvaliteta, ki me je na začetku pritegnila k sodelovanju, pa izginja. Vsak zagovarja le svojo ekipo, glede na znan rek "prerekanje preko interneta je kot sodelovanje na posebnih olimpijskih igrah" pa dejanski argumenti tako ali tako niso pomembni. Mogoče bom res v prihodnje kaj več o priljubljenih ekipah ali nogometu nasploh napisal raje sem.

Opozorilo - zapis je nehumano dolg. Hotel sem spraviti na papir ekran vse, kar mi je rojilo po glavi, pa še bi lahko kaj dodal. Če ne marate dolgega branja in/ali nogometa, potem je mogoče bolje, da zapis preskočite. Naslednjič kaj bolj poljudnega. Dodal sem tudi novo funkcijo za krajšanje postov, po temle je bila nujno potrebna.


Na forumu je vseskozi prisotno rivalstvo med angleško in špansko ligo, ki sta se po lanskem debaklu italijanske prve lige trdno ustoličili kot najboljši nogometni ligi v Evropi in posledično tudi na svetu. Ampak je katera izmed njiju dejansko boljša? Sam bi zaradi "mojega" Reala raje potegnil s špansko, ampak nekako mi je angleška liga vedno predstavljala nek popoln nogometni svet. Ko sem na omenjenem forumu prvič omenil besedno zvezo "objektivni navijač" sem bil deležen huronskega smeha. Češ, da navijač ne more biti objektiven. Pa poizkusimo...

ZGODOVINA
Tu debata skoraj ni potrebna. Anglija ni zaman poimenovana kot "zibelka modernega nogometa". Beseda "football" je bila na otoku omenjena že davnega leta 1409 in leta 1863 je s strani EFA sledila prva uradna formalizacija igre, kjer se žogo izključno brca. Anglija je, med drugim, domovanje prvih nogometnih klubov, najstarejšega pokalnega tekmovanja in prve nogometne lige v letu 1888, ki je skozi zgodovino postala današnja Premier league.
Španija je v tem času dobila svoj prvi nogometni klub, Huelva Recreation Club, današnji Recreativo de Huelva. Pobudniki nogometa na španskih tleh so bili, jasno, angleški imigranti. Na prvi uradni tekmi med Huelvo in Colonia inglesa sevillana sta bila tako prisotna le dva španska igralca. Tekmovanje je na začetku potekalo v pokalni obliki, leta 1928 pa je bila končno ustanovljena združena španska liga, Primera Division. Kot zanimivost, od desetih ustanoviteljev niso iz prve lige nikoli izpadli le madridski Real, FC Barcelona in Athletic Bilbao. Slednji je trenutno le nekaj točk nad "nevarno zono" in bo moral najbrž trepetati vse do zadnjega kola.

KLUBI
Zgodovina je sicer lepa stvar, a sedanjost je tista ki šteje (to še najbolj občutimo madridistas). Za namen tele primerjave se bom tako skoncentriral le na zadnjih 14 let, od ustanovitve sedanje Lige prvakov naprej (sezona 1992/93), kar hkrati tudi približno ustreza rangu dveh generacij nogometašev. Pa še moja generacija približno toliko časa spremlja nogomet - priznam, jaz sem začel malo bolj pozno. Največji kamen spotike pri primerjavi med angleško in špansko ligo je izenačenost ekip. Poglejmo najprej tiste najboljše.

Domača prvenstva
V zadnjih štirinajstih letih, Premier league obstaja pod dotičnim imenom le leto več, so naslov najboljšega v Angliji osvojile štiri ekipe: Manchester United (8x), Arsenal (3x), Chelsea (2x) in Blackburn Rovers (1x). V istem času se je na vrh španske prve lige povzpelo pet klubov: Barcelona (6x), Real Madrid (4x), Valencia (2x), Atlético de Madrid (1x) in Deportivo de La Coruña (1x). Glede na to, da je pomembno tudi to, kako so do naslovov prišli, naredimo hiter izračun in sicer razliko v točkah med prvo in četrto ekipo po koncu vsake sezone. V zajetih letih ta vsota v angleški ligi znaša povprečno 18,4 točke, v njeni španski enačici pa 12,7. Prva očitna zmaga za Primero Division, saj sta imela tako Manchester kot Arsenal po eno sezono z več kot tridesetimi točkami prednosti pred četrtim na lestvici. Tu je potrebno izpostaviti Arsenalovo neverjetno sezono 2003/04, v kateri sploh niso doživeli poraza, dosežek, ki se je nerazumljivo izgubil v nogometni zgodovini. Prvi fakt torej daje vtis, da favoriti v Angliji malce lažje osvajajo točke. To postane še rahlo bolj očitno, če si pogledamo najboljše klube v obeh ligah. Med prve štiri na lestvici se je v tem obdobju v angleški prvi ligi uvrstilo 11 ekip, od tega enkrat le Everton in Nottingham Forest, vsi ostali po večkrat. V Španiji je takih ekip 14, po enkrat so bili med prvimi štirimi Athletic, Celta de Vigo, Vilarreal, Osasuna, Espanyol in Atlético. V vrhu je torej španska liga očitno bolj izenačena.

Poglejmo si še dno lestvice, izračunali bomo povprečno število točk, ki jih je vsako leto uspelo zbrati zadnjeuvrščenemu v ligi. Glede na to, da se je v obeh ligah število ekip, in posledično odigranih tekem, spreminjalo, moramo statistiko razdeliti na dva dela. V ligi z dvaindvajsetimi moštvi (tri sezone) so najslabši premierligaši povprečno zbrali 32.3 točke, v španiji pa ta številka v dveh razširjenih sezonah znaša 33 točk.
V tekmovanju z dvajsetimi klubi, torej v trenutni obliki, je najslabše moštvo v Angliji povprečno zbralo 27,4 točke, v španski prvi ligi pa 26.25 točke. Rezultat torej skoraj enak, v obeh ligah so bile porazne sezone ene same ekipe bolj izjema kot pa pravilo.

Liga prvakov
Najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu nam bo služilo kot merilo za moč tistih največjih, nabogatejših, najdražjih. Še enkrat opozarjam, da gledamo le obdobje Lige prvakov pod sedanjim imenom. Na prestol najboljšega v Evropi sta štirikrat sedli španski ekipi in sicer Real Madrid trikrat in FC Barcelona enkrat, dvakrat pa sta bili najboljši angleški ekipi - Manchester United in Liverpool. Pa povečajmo zorni kot tudi tukaj in si hkrati osvežimo spomin. Po letošnji dolgočasni predstavi nam malce nostalgije ne bo škodilo.
Uvodna sezona novoustanovljene Champions League je preko izločilnih bojev vodila v dve skupini po štiri ekipe, nato pa sta se prvouvrščeni ekipi uvrstili neposredno v finale. Med najboljšimi osmimi ni bilo ne Špancev, ne Angležev. V drugem krogu izločilnih dvobojev je Leeds United izgubil proti škotskemu Rangersu, Barcelona pa proti moskovskemu CSKA-ju. Kot zanimivost, v sezoni je takrat že naša, slovenska Olimpija napredovala v drugi krog kvalifikacij, tam izgubila proti Milanu s skupnim rezultatom 7-0, ta pa je nato klonil šele v finalu proti Marseillu. Marseillu je bil tisto leto odvzet ligaški naslov, saj je bil obtožen podkupovanja ligaških nasprotnikov z namenom hitro osvojene lige in posledično posvečanju le Ligi prvakov.
Sledečo sezono so že sledile prve reforme, iz dveh skupin sta v polfinale napredovali po dve ekipi. V finale je prišla Barcelona in tam izgubila proti AC Milanu. Milan je v belih dresih, ki smo jih spet videli v finalu Lige prvakov, pod vodstvom Fabia Capella zmagal s 4-0. V našem točkovanju 1:0 za španske klube.
V sezoni 1994/95 smo prvič videli izločilne boje v četrtfinalu, kamor se je spet uvrstila Barcelona. 2:0 za Španijo, pokal pa so osvojili igralci nizozemskega Ajaxa z minimalno zmago nad Milanom.
Naslednja sezona je bila spet malo boljša za španske klube, saj se je v četrtfinale prebil madridski Real, a izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Juventusu. 3:0
V sezoni 1996/97 so bili končno za odtenek boljši angleški klubi. V četrtfinale sta prišla tako Manchester kot Atlético, ampak se je v polfinale uspelo prebiti le prvemu. 3:1, pokal pa so presenetljivo dvignili igralci Borussie iz Dortmunda, ki so ugnali italijanske branilce naslova.
Prihodnje leto sta se v četrtfinale spet uvrstila kluba iz Manchestra in Madrida, le da je bil slednji tokrat kraljevi klub, ki je edini napredoval v polfinale in nato v finalu z zmago proti Juventusu osvojil svojo prvo Ligo prvakov, s prejšnjim tekmovanjem vred že sedmi naslov najboljšega na stari celini. Svoj drugi pokal je dvignil Clarence Seedorf, edini gol v finalu pa je dosegel sedanji športni direktor madridskega Reala, Predrad "Peđa" Mijatović. 4:1.
Prihodnje leto sledi ena izmed tistih neverjetnih zgodb, ki jih piše nogomet. V četrtfinale sta spet prišla Manchester Utd in Real Madrid, tokrat pa se je naprej uvrstil Manchester in ravno tako prišel vse do finala. V zadnji tekmi je sicer hitro povedel Bayern in v rokah trdno držal minimalno vodstvo vse do devetdesete minute, ko so že zagorele bakle med navijači bavarskega kluba, ko je naenkrat sledil šok. Prva minuta podaljška, kot. Beckham izvajalec, Sheringham izenači in vse kaže na podaljške. Tretja minuta sodnikovega dodatka, še en kot. Spet izvajalec Beckham, Solskjaer pa popelje Manchester v nebesa. 4:2. Televizijske kamere so pokazale obraz Lotharja Matthäusa, ki ni mogel verjeti svojim očem. Bil je zamenjan le štiri minute prej in angleški komentator se je na glas vprašal "Le kaj si mora Lothar Matthäus sedaj misliti?" Nekaj trenutkov kasneje si je tudi odgovoril - "No, z vsem spoštovanjem, koga pa briga!"
V sezoni 1999/00 so bili španci in angleži malce bolj številčno zastopani. V četrtfinale so se prebili trije španski klubi in dva angleška, a so se preko neposrednih dvobojev naprej prebili le španski. 7:2 v našem točkovanju, svojo drugo LP pa je gladko osvojil Real z zmago nad Valencio. To leto je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega klubskega nogometa, jasno, zaradi Mariborove uvrstitve v to prestižno tekmovanje. Naslednje leto so bile v četrtfinalu po tri španske in angleške ekipe, v polfinalu dve španski in ena angleška, v finale pa se je prebila le Valencia in proti Bayernu doživela svoj drugi zaporedni poraz. 8:2, finale pa nam bo vsem ostal v spominu po zgrešeni/ubranjeni enajstmetrovki našega Zlatka Zahoviča. Še nekaj časa bo moralo preteči, da se bomo končno začeli zavedati, kakšnega velemojstra smo imeli čast gledati.
V sezoni 01/02 je četrtfinale videlo tri španske in dve angleški ekipi, polfinale dve španski in eno angleško, svoj tretji in skupno deveti naslov najboljših pa je dvignil madridski Real z zmago nad nemškim Bayerjem. Da, to je bil tisti božanski gol Zinedina Zidana, po katerem je BBCjev komentator izjavil "Ko pade žoga z nebes in jo udari sam bog, potem nimamo več kaj reči!". 9:2.
Naslednjo sezono so v ligi prvakov vladali italijanski klubi, v četrtfinalu so bili sicer trije španski in en angleški, v polfinalu le madridski Real, gledalci pa smo imeli čast videti najdolgočasnejši finale vseh časov med Juventusom in AC Milanom, slednji je na koncu zmagal po enajstmetrovkah. Rekordni tretji naslov Clarenca Seedorfa s tremi različnimi klubi, po tekmi sta bila v solzah tako on, kot Andriy Shevchenko, ki je zmago posvetil svojemu pokojnemu trenerju. 10:2 je že rezultat za španske klube in naslednje leto se ta številka ne spremeni.
V četrtfinalu sta bila po dva predstavnika vsake države, v polfinalu po eden, finale pa sta zaznamovala outsiderja Monaco in Porto. Z impresivnim domačim kolektivom je zmagal slednji in med zvezde povzdignil Mourinha, Deca in ostale.
V sezoni 2004/05 končno uspe angleškim klubom zmanjšati prednost. V četrtfinale sta se uvrstila Liverpool in Chelsea, prvim pa je v Istambulu uspelo po nepozabnem povratku in zaostanku z 0-3, po enajstmetrovkah ugnati AC Milan. 10:4.
Lansko leto pa so španski klubi vrnili udarec in kljub presenetljivi uvrstitvi Arsenala v finale si točko zasluži španija, saj je v polfinalu nastopil tudi Vilarreal, pokal najboljšega pa je dvignila lani res izvenzemeljska Barcelona. 11:4. Kljub angleškemu vihanju nosov nad celinskimi tekmovanji presenetljivo visoka zmaga špancev.

UEFA pokal
Če je Liga prvakov merilo za najboljše klube, potem je pokal UEFA nedvomno merilo za tiste pod vrhom, klube iz sredine lestvice, ki v bistvu krojijo lestvico in grenijo življenje favoritom. Do sezone 1997/98 je tekmovanje potekalo z dvema tekmama v finalu, po istem točkovanju kot pri Ligi prvakov pa dobimo rezultat 3:0 za španske ekipe. Real Madrid v četrtfinalu in Barcelona ter Tenerife v polfinalih so najboljši dosežki, saj so v tem tekmovanju prevladovali nemški in italijanski klubi. Do vključno z lansko sezono pa skupni rezultat znaša 8:2 za Španijo. Angleži so spet imeli le eno dominantno sezono, 1999/00, ko sta se v polfinale prebila Leeds in Arsenal, drugače pa so bili španski klubi vedno za odtenek boljši. Mogoče si Anglija zasluži še eno točko več zaradi zmage Liverpoola nad Deportivom leta 2001, ampak glede na to, da sta bili v polfinalu dve španski ekipi, v četrtfinalu pa kar štiri, nisem dodelil točk nikomur. Tudi UEFA torej kaže na jug.

LETOŠNJA SEZONA
Tudi letos so nas bolj navduševali španski klubi. Če pogledamo najprej zadnji dve tekmovanji, v Ligi prvakov so angleški klubi malce znižali skupni rezultat, saj so bili kar trije uvrščeni v polfinalu - Manchester United, Chelsea in finalist Liverpool. 11:7, torej. V UEFA pokalu pa so prednost še povečali španski, saj so bili ravno tako trije v polfinalu - Osasuna, Espanyol in Sevilla, slednja dva sta prišla v finale, drugič zapored pa je zmagala Sevilla in kot prva ponovila dosežek madridskega Reala - 11:2. Še večjo težo ima dejanska predstava na zelenici, saj je bil finale UEFA pokala boljši lepši bolj gledljiv od Lige prvakov. Angleška prva liga je bila odločena par tednov pred koncem, prva štiri mesta pa še kak mesec več, novi-stari prvak pa je postal Manchester Utd. Španska liga nam po drugi strani ponuja eno najboljših sezon v zgodovini. Tri kroge pred koncem so med Realom, Barcelono, Sevillo in Valencio - v tem vrstnem redu - le štiri točke razlike in vse do konca bomo spremljali razburljiv boj za prvaka in za mesta ki vodijo v evropska tekmovanja.

REPREZENTANCI
Načeloma gre sicer za dvoboj med ligama, ampak dotakniti se moramo tudi reprezentanc, saj sta obe povečini sestavljeni iz domačih igralcev. In obe sta razlog za vsakoletno zmajevanje z glavo. Španska reprezentanca je sploh zgodba zase. V mladinskih kategorijah so eni najboljših v evropi, vse selekcije od U-17 pa do U-21 so že osvojile naslov najboljših, ko pride do članske reprezentance, pa se stvari ustavijo. Pred vsakim velikim tekmovanjem so eni izmed favoritov, do sedaj pa je največji dosežek četrto mesto na svetovnem prvenstvu 1950 ter evropski naslov najboljših leta 1964. Kaj je razlog za izpadanje v najzgodnejših fazah tekmovanj? Mislim da bi španska nogometna zveza bogato plačála za rešitev te zagonetke. Glede na to, da vsako leto sestavijo ekipo iz najboljših nogometašev na svetu, vodeno s strani največjih strokovnjakov, mora odgovor tičati v glavi nekje drugje.
Angleška reprezentanca je bila nekaj časa v zelo slabih odnosih s FIFO, tako da na najzgodnejših tekmovanjih ni sodelovala, a le do leta 1950 (SP) oziroma 64 (EP). Izkupiček je zelo podoben španskemu, osvojen naslov najboljših na svetu leta 1966 in tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1968. Angleški ekipi se očita predvsem vztrajanje pri otoškem načinu igranja, kljub temu da je nogomet v zadnjih letih zavzel povsem drugačne smernice. Trenutno stanje, v kvalifikacijah za EP2008, ni pri obeh nič kaj rožnato. Anglija je s tekmo več uvrščena na četrtem mestu v skupini E, Španija pa na tretjem v skupini F. Že prihajajoči vikend lahko zamaje kakšen stolček.

FINANCE
V sodobnem nogometu se ne moremo izogniti denarju. Real Madrid in Manchester United sta bili že od nekdaj ogromni blagovni znamki, ki ju pozna cel svet. Manchester je s svojo ogromno bazo navijačev kraljeval kot najprofitnejši klub vse do lanskega leta, ko so se pokazali sledovi Realove oziroma bolje rečeno Perezove politike "galaktičnih" nogometašev. Real je s Figom, Ronaldom, Zidanom in Beckhamom prodrl tudi na daljni vzhod ter kljub pomanjkanju vidnih športnih dosežkov požel uspeh na komercialnem področju. Novo nogometno ero je junija 2003 zaznamoval ruski mogotec Roman Abramovič, ki je z nakupom londonskega Chelseaja premaknil mejnike na nogometnem tržišču. To jasno ni bil prvi klubski prevzem v angliji, še zdaleč pa ne zadnji, saj se ravno letos izgubljajo čustvene korenine še pri zadnjemu izmed velikih, Arsenalu. Topničarji so namreč edini izmed največjih angleških klubov, ki še niso v lasti zunanjih investitorjev, temveč so lastniki še vedno člani upravnega odbora. A tudi to se zna spremeniti, saj američan Stan Kroenke že nekaj časa načrtuje prevzem. A vendar je bil Abramovičev prevzem vseeno nekaj posebnega, saj je eden redkih, če ne edini, ki v klub predvsem vlaga. Jasno, da ima od tega tudi dobiček, a Rus je vedno dajal vtis, da mu več pomeni nogomet kot denar. Tako je Chelsea na tržišču postavil nova razmerja in nove cene. Zakaj v Španiji ne prihaja do takih prevzemov je težko reči. Manjši klubi so verjetno medijsko manj zanimivi, glede tega ima Anglija pač boljši položaj, večji pa so v lasti prevelikega števila pravih ljudi, da bi bil prevzem sploh možen. Kakorkoli že, za našo finančno primerjavo bomo vzeli lestvico Deloitte Football Money League, ki jo vsako leto pripravi finančna družba Deloitte, zajema pa dohodke iz prodaje vstopnic, trženja blagovne znamke in televizijskih pravic, ne upošteva pa denarja iz prestopov in ne računa dejanskega profita, le dohodke. Če se kdo bolje spozna na finančno plat nogometa kot jaz, naj se le razpiše v komentarjih. Torej, po Deloittu za sezono 2005/06 povprečni dohodek kluba v angleški ligi znaša 130 miljonov €, v Španiji pa "le" 70 miljonov. Tu se še najbolj pozna tista razlika v televizijskih pravicah in nasploh medijski prepoznavnosti, saj je na lestvici dvajsetih najbogatejših klubov kar sedem angleških ter le dva španska. Na prvem mestu je sedaj dve leti zapored, po dolgi vladavini Manchester Uniteda, madridski Real, na drugem mestu pa se mu je pridružila Barcelona. Manchester je četrti, Chelsea šesti, Arsenal in Liverpool pa zasedata 9. in 10. mesto. Tukaj si lahko ogledate celotno lestvico za lansko leto. Letos se pričakuje močan padec Juventusa zaradi sodniške afere in nastopanja v Serie B, ter dvig angleških klubov. Osebno menim, da bo Madrid zagotovo izgubil prvo mesto in sicer proti Manchester Unitedu. Uvrstitev Barcelone in Madrida bo malce odvisna tudi od zaključka španske lige, čeprav bi Barcelona skoraj morala preseči madrižane, a verjetno ju bo prehitel tudi eden izmed dvojice Chelsea-Milan. Bomo videli. Iz teh podatkov je težko karkoli zaključiti, ampak dejstvo je, da so prihodki v povprečju večji v Angliji, saj v Španiji izstopata le Madrid in Barcelona.

NAVIJAČI
Še eno polje, kjer se tehtnica nagne globoko na angleško stran, saj so angleški navijači poznani praktično po celem svetu. Navijaštvo je vsekakor korenito povezano z nogometno zgodovino in posledično dojemanja tega športa kot sestavni del kulture. Vsekakor so tudi Španci strastni navijači, ampak se jih drži nam dobro poznani "balkanski sindrom". Ko se zmaguje, potem stoji za ekipo celo mesto, ko pa se zmage končajo, pa evforijo zamenja apatija in pogosto tudi pljuvanje vsepovprek. V Angliji se nogomet dojema malce drugače, saj se predanost določeni ekipi prenaša praktično iz roda v rod in pravi navijači stojijo za ekipo tudi v slabih trenutkih. To dejstvo še najbolje potrdi obisk stadionov, ki niha precej manj kot pri španskih klubih. Angleži imajo poleg tega obiskovanje tekem za sestavni del vikenda. Nedelja, po kosilu, namesto na kavč pred televizor - na tekmo. Barceloni in Madridu se nenehno očita, da je publika kot v gledališču, medtem ko je na največjih stadionih v Angliji vzdušje večinoma vrhunsko. Dobro, Arsenalov Highbury je bil znan tudi kot Library, so pa zato Manchestrovi "Rdeči vragi" in Liverpoolov "You will never walk alone" nesporen talisman dotičnima kluboma. Kot zanimivost, slednja pesem se letos poje po celotni Španiji, saj so bili tudi navijači Barcelone navdušeni nad navijaško podporo njihovih krvnikov v Ligi prvakov. Angleški navijači so na žalost po svetu znani tudi kot huligani, čeprav je tu potrebno striktno ločevanje. Angleška nogometna zveza in tudi sama država je storila vse, da bi izrinila nasilje iz nogometa in na lastnih tleh jim je tudi uspelo. Video nadzor in rigorozne kazni so dosegle svoj namen, vedno pa bodo obstajali ljudje, katerih cilj ni navijaštvo, temveč nasilje.

NOGOMET
Objektivne vode smo nekako prebrodili. Rezultati kažejo v špansko smer, nogometna tradicija in tržna zanimivost, na otok. Hočeš-nočeš se bomo morali dotakniti tudi subjektivnih stvari, nogomet je le stvar, ki jo vsak dojema po svoje. Od tu naprej je mnenje izključno moje. Španski in angleški nogomet sta si precej različna. Medtem ko je prvi načeloma hitrejši in atraktivnejši, je drugi bolj fizičen in kombinatoren. A to so vse relativni pridevniki. Španski nogomet je hitrejši z vertikalnega vidika, bolj uspešni so igralci, ki imajo vrhunske individualne sposobnosti in so sposobni zadržavanja žoge. Po drugi strani je angleški nogomet hiter v horizontalnem smislu, gre za igro hitrih podaj, manj je individualnega zadrževanja žoge in več je dejanske igre brez žoge. To potrjuje dejstvo, da imajo španski in brazilski nogometaši, ki za sabo nimajo angleške nogometne šole, velike težave s prilagajanjem. Tudi število le-teh je v angleški ligi zelo majhno. In obratno, v španski ligi skoraj ni angleških igralcev, pa naj si bo zaradi jezika, kulture, drugačnega načina življenja ali igranja nogometa. Ravno tako je relativna atraktivnost, od tod tudi izhaja naslov zapisa. V Španiji je več individualnega preigravanja, več je flip-flapov, rabon, biciklov, škarjic. Krivci so predvsem že omenjeni Brazilci, na čelu je seveda Ronaldinho. A po drugi strani mi je osebno ravno tako, če ne še bolj, všeč angleška enostavna, a učinkovita igra. Zakaj bi delal bicikle, če lažje uideš nasprotniku z dvojno podajo? Thierry Henry je eden izmed velikanov angleškega nogometa in ima polno vrečo takšnih ali drugačnih trikov, ampak tipična poteza najboljšega Arsenalovega strelca vseh časov je hiter pobeg branilcu in oster strel v vratarjev dolgi kot. Enostavno-učinkovito. Bolj ostra igra je tudi argument, ki zame govori v prid angleškemu nogometu. Marsikdo se bo sicer obesil na to, da gre prevelikokrat za pre-oster nogomet, ampak to bi kvečjemu veljalo za italijanskega, kjer se je (skoraj) končala mariskatera kariera. Bolj fizičen nogomet pa je verjetno tesno povezan z načinom igre, saj v Španiji ostri prekrški izpadejo bolj grobi zaradi večje hitrosti in situacij ena-na-ena. A vseeno, velikokrat je preveč metanja po tleh in prekinjanja igre, k čemer svoje dodajo še obupni sodniki. Ravno te dni je v Španiji na tapeti sodniška organizacija, ki vse bolj izgublja kredibilnost in zaupanje.

Mogoče še ena povsem abstraktna in komu smešna primerjava, a vseeno poda nek vpogled v nogometno mentaliteto. Sam preigram ogromno malega nogometa in to leto v Španiji ni bilo nikakršna izjema. In če je kje opazna razlika, je v kontaktu. Driblerji in timski igralci so povsod in so bolj stvar individualnih sposobnosti in mišljenja. To, da igralec izgubi žogo zaradi manjšega fizičnega kontakta in nato kliče prekršek, pa ni podobno nobeni stvari. Ko smo nastopali v univerzitetni ligi, sva s francoskim soigralcem kar pihala, saj so bili igralci več na tleh kot pokonci in ko sem med obiskom doma igral nogomet, sem dobil dokončno potrditev, da se pri nas igra bolj oster nogomet. Če si pravi tehničar, moraš znati priti mimo ostrega, ne pa pasivnega branilca. Kot rečeno, le za intermezzo, a po toliko časa v Španiji malce bolj razumem določene španske nogometaše.

Težko je na koncu reči, katera liga je boljša, saj imajo vsake oči svojega malarja in tako bo vsak potegnil s "svojimi". Jaz kar ostajam pri istem. Če imam na voljo tekmo Reala, ni debate, če pa moram izbrati med dvema španskima ali dvema angleškima moštvoma, pa raje izberem slednje. Pa vi?

Nisi še v šoli, Vera?

Za uvod si preberite najprej Crnkovičev zapis o verouku v šolah, nato pa še kontraktivno mnenje na blogu "Kontra!". Razpravljanja o krščanski veri so sicer vedno zelo delikatna, saj se običajno končajo z zavihanimi nosovi pripadnikov določene (ne)verske skupine, ampak bom vseeno dodal svoja dva centa¹.

Moje mnenje je ravno nekje vmes med obema. Sem liberalen, strpen ateist², tako da mi je Kontrino! stališče o pravljicah malce preostro. Se pa nikakor ne strinjam s Crnkovičem, da ne bi drugih ver spustil v šolo, ker je pač na našem področju dominantno krščanstvo. Gre za verouk. Verouk, ne Kristjanouk. Jasno, naj bo 80% krščanstva, ampak ostalo pa vseeno namenjeno drugim veram. Osebno ne namreč najbolj skrbi naslednja stvar. Upam, da bi/bodo verouk poučevali učitelji, ne pa župniki. Nočem namreč, da bi mojemu otroku nekdo resno predaval: "Bog je ustvaril svet, itd." Edina sprejemljiva verzija je "Krščanska vera verjame, da je svet ustvaril Bog." Gre namreč za verovanja, ne pa za dejstva, ki bi jih lahko enačili z zgodovinskimi, fizikalnimi in ostalimi, dokazanimi, dognanji. Torej naj bo verouk predstavitev vere kot take in pa recimo povabilo k zunanjim verskim aktivnostim. V nobenem primeru pa ne bi pustil, da bi bil verouk uporabljan za pumpanje otrok in umetno popravljanje vse bolj padajočega števila mladih vernikov. In ravno zato bi moralo nekje na koncu slediti tudi: "Poleg krščanskega poznamo še nekaj drugih svetovnih verovanj, na primer..." Le tako lahko otroke nečesa naučimo.
Sem pa načeloma še vedno proti temu, da bi bil v šoli res uveden verouk. Gre za stvar, ki je bolj družinske narave. Tisti starši, ki so vzgojeni v krščanskem duhu, bodo svoje otroke tako ali tako krstili in poslali k nauku, ostali pa imajo pravico otroke vzgajati po svoje. Če bi bilo po moje, bi bilo otroke tako ali tako prepovedano krstiti preden dopolnijo vsaj kakih 8, 9 let in se lahko tudi sami odločijo. Pa naj bo to zaradi dobre predstavitve s strani staršev, šole ali pa le zaradi prijateljev. "Če froc hoče, pa naj gre" - in obratno - "če noče, ga ne bomo silili." Živimo pač v neki sodobni, liberalni družbi, kjer bi moralo biti vsem jasno, da "vera" ni enako "resnica". Nimam čisto nič proti veri, ravno obratno. Če nekomu določeno verovanje pomaga pri premagovanju ovir, pa naj si bo to verovanje v Boga ali pa v majhne modre kamenčke, potem je to odlična stvar. Ljudje smo pač čustveno labilna bitja in včasih potrebujemo neko oporo. Če je ne dobimo pri starših ali prijateljih, se imamo pač možnost pogovarjati z majhnimi modrimi kamenčki. Moti me pa to, da poznam veliko ljudi, ki hodijo k maši zato, ker: "itak ne verjamem, sam pač, da tastari niso tečni. Do birme sem hodil skoz, da sem pobral darila, zdej pa pač kadar moram..." Halo? A sem samo jaz, ali je namen v tem primeru res malo zgrešen?
Imam (precej) mlajšega brata, ki je prišel nekega dne iz šole in povedal: "Sošolec mi je rekel, da bom šel v pekel, ker nisem veren." Absurdno smešno, ampak 8 let starega otroka to lahko še kako prizadane. Kako lahko določeni starši sploh dopustijo kaj takega? Mama ga je nato poslala s prijateljem k verouku, ter ga tudi peljala k maši, da pač vidi, kako vse to izgleda. Zdržal je natančno 15 minut, nato pa povedal, da mu je strašno dolgčas in da bi raje šel domov. Krščanstvo v taki zastareli obliki tako ali tako ni sposobno tekmovati z računalniki in televizijo. Namesto pa da bi se malce otresli teh starodavnih okov in prezračili vse skupaj, ter na nove načine³ poizkusili privabiti otroke, je jasno veliko lažje lobirati z veroukom v šoli.
Še ena anekdota. Ko sem bil jaz star 8 let, sem bil noro zaljubljen v (še vedno) fantastično deklico. Takratni najboljši prijatelj pa mi je takoj vrgel pod nos, da ima on "več šans, ker je krščen in se bo lahko cerkveno poročil." Absurdno smešno, ampak zanimivo je, da mi je mama ravno pred kakim tednom omenila, da ji je malce žal, ker me ni krstila, in to ravno zaradi dotičnega razloga. V smehu sem jo takoj pomiril, da sem ji še kako hvaležen, ker mi je pustila povsem odprte možnosti. Če bo deklica mojih sanj resnično hotela cerkveno poroko, bom pač potrpel in opravil tiste litanije, mar ne?

---

1. A ni fajn, ko lahko sedaj, s prihodom evra, končno legitimno uporabljamo frazo "moja 2 centa". Za eksplanacijo, gre za izražanje dejstva, da je mnenje osebno, skromno, vredno le nekaj malega. Zanimivo, izhaja iz pokra, oziroma kvartopirstva nasploh in izraža analogijo med vstopanjem v igro in vstopanjem v pogovor. Bom pa na temo krščanstva zagotovo izdal še kakšen cent. Že nekaj časa imam v glavi moje videnje na razvoj te vere... ↩

2. Mama je vzgojena v krščanskem duhu, a gre k maši le za največje praznike, ter vsake toliko časa, kadar ji pač zapaše. Fotr je krščen, v vojski pa je pod prisilo "zavrgel" vero in nato vse skupaj postavil nekam v kot in se ne zmeni kaj dosti za neracionalne stvari. Jaz liberalno nisem bil krščen, za kar jima bom večno hvaležen. ↩

3.Petje in zvoki kitare ali klavirja pri maši, to je to! Američani, Španci, pa najbrž še kdo... Ne pa duhamorno nakladanje. So izjeme, se strinjam, ampak kolikor vem, se jih ogromno nato kazensko pošilja po župnijah. ↩

Tristo in še več

Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance¹. O tem mogoče drugič.

Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj² je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz³: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."

---

1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop. ↩

2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
-Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
-Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
-Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali." ↩

3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala. ↩

93 dni odsotnosti

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

Stvari se spreminjajo, ljudje težko

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply

As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...

Smo Slovenci kulturni?

To vprašanje sem si zastavljal, ko sem se v deževnem petkovem popoldnevu prebijal iz osrčja prestolnice proti mestni obvoznici in dalje proti domačemu kraju. Na srečo sem prihajal s kvalitetnega kosila, obvezno pripadajoče kave in manjšega sprehoda po trgovinah, kar je malce omililo dvigovanje pritiska ob že tretjem skoku gospoda srednjih let iz kolone in nazaj vanjo.

Mislim da je več kot očitno, da nočem razpravljati o kulturni dediščini slovenskega naroda, ker po pravici povedano, pójem bolj slabo, inštrumenti so se me večinoma kar sami izogibali, kar narišem pa ni všeč niti meni. V mislih sem imel kulturo obnašanja, o kateri SSKJ pravi, da je "lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju". Glede na to, da sem dal skozi nekaj malega (mišljeno dobesedno) našega planeta, je bil odgovor sprva na dlani - slovenci smo nekulturni. Na misel mi je namreč takoj prišla Škotska. Stvar, ki me je ob prihodu v Glasgow presenetila, mogoče še najbolj od vsega doživetega, je bilo striktno ustavljanje avtomobilov na prehodih za pešce. Dejstvo, da tudi popoldne, v največji gneči, ustavi prvi avtomobil, ki opazi približevanje pešca k prehodu, me je popolnoma presenetilo. Kako pa tudi ne, saj sem bil že v rodni Postojni vajen čakanja, da se cesta sprazni, nato pa hitro čez. Prihod v Ljubljano pa je to aktivnost povzdignil na povsem novo raven. Za prečkanje ceste čez prehod na začetku Tbilisijske je namreč potrebno neustrašno zakorakati na cesto, priporočeno je divje mahanje z rokami in odločno gledanje v oči prihajajočega voznika. Včasih pa skoraj raje zamižati. Priznam, malo karikiram, a nisem tako daleč od resnice. Kakšen kaos je sredi Glasgowa povzročilo deset severnih balkancev, ki so se zbirali in čakali drug drugega tik pred prehodom za pešce, raje ne bom opisoval, sem pa vseh pet dni vztrajno čakal, da se bo našel kdo, ki ne bo hotel ustaviti in bo po naše švignil mimo, a sem se moral obrisati pod nosom. Druga stvar, ki me je prijetno presenetila, je bilo čakanje v vrstah. Tako pri čakanju na vlak na glavni postaji ob štirih popoldne, kot pri čakanju na taksi v samem centru, so ljudje stali v zglednih vrstah in se pomenkovali med sabo, brali knjigo ali kimali ob zvoku glasbe iz slušalk. Skorajda filmski prizor. Čakanje je tako avtomatično postalo prijetnejše, saj te v rebra ne žuli dežnik gospe za sabo in ni potrebno s komolci držati na distanci gospoda, ki poizkuša z bočnim manevrom pridobiti kakšno sekundo. Da je čakanje zaradi takih vrst v povprečju krajše, je seveda trivialen podatek. Pogrevam stare stvari, a Lipa se ne bi zgodila, če bi bili čakajoči bolj kulturni. Organizatorji pa lahko prevzamejo del krivde, ker niso poizkušali z prevzgojo. Jebiga, začne se z ograjami, nadaljuje s trakovi, konča z vrsto.

Torej smo Slovenci nekulturni? Glede na prejšnji odstavek skoraj ni dvoma, a sem nato vseeno še malce pobrskal po spominu in se poizkušal spomniti stvari, ki so me na Škotskem motile. Mogoče se komu sliši neverjetno, a na vrhu lestvice je bila nesnaga. Glasgow je namreč nadvse umazano mesto in tisti, ki veliko potujejo, bodo potrdili, da je tako tudi v marsikaterem drugem velikem mestu. Smeti namreč ležijo kar po tleh, tudi v samem središču mesta. Ovitek od čokolade, plastična banjica v kateri je še polovica porcije fish&chips-a in podobni vsakodnevni odpadki so nekaj povsem običajnega na ulici. Pred hostlom, v katerem smo prebili nekaj noči, je bil poleg kante na tleh še kup smeti, zraven pa je nekdo za nameček ponoči pobruhal pločnik. Naslednjih nekaj dni je bila vsebina večerje na ogled vsem mimoidočim, naposled pa je pločnik končno očistil - dež. Pri nas kaj takega še nisem videl. Mesta so čista, uslužbenci snage pridno pometajo in praznijo kante, običajno so cigaretni ogorki edine smeti, ki ležijo po tleh. Da o vaseh, kjer marsikdo poleg dvorišča pomete tudi cesto, niti ne govorim.

Sedaj pa nazaj k stvari, ki me je spodbudila k pisanju. Douglas Adams bi označil promet kot premikanje ljudi v kovinskih škatlah iz točke A v točko B, ki sestoji iz prehitevanja, izsiljevanja prednosti, menjavanja med dvema stoječima kolonama, hupanja, kričanja in gestikuliranja, nekaj je pa tudi dejanske vožnje. Če kje pokažemo svojo balkanskost, je to na cesti, predvsem takrat, ko se vožnja ustavi. Spet se najlažje navežem na dogodek, ko je prejšnjo zimo nek petek popoldne ekspresno zapadlo malce več snega. Vzdrževalci avtocest so bili, kot običajno, popolnoma šokirani nad snegom v zimskih mesecih in tako je na vrhniškem klancu, kakih 500m pred mano, zasukalo dva tovornjaka in promet se je ustavil. Nista minili dve minuti, ko je najprej nekdo počasi, malce še omahujoče, za njim pa seveda ostalih sto kretenov, zavil na odstavni pas. Glej ga zlomka, začuda je bil tudi ta neprehoden. Vozniki smo počasi prilezli iz avtomobilov in začeli čistiti sneg z luči in šip, padlo je nekaj duhovitih pripomb in vse skupaj je ob ogromnih snežinkah delovalo prav malce idilično. Rešitev je prišla dokaj hitro, v obliki tovornjaka vzdrževalne službe, ki bi preprosto odrinil moteče tovornjake. Zakaj je torej vse skupaj trajalo skoraj eno uro? Jasno, ker vzdrževalci niso mogli do ovir na cesti, ker je sto en kreten stal na odstavnem pasu in je bilo potrebno te avtomobile premakniti v prostore med avtomobili ne-kretenov, ki so ostali na svojem pasu. Naša situacija je bila še precej komična, saj smo vsi rinili te avtomobile gor in dol, levo in desno, a če bi šlo namesto ruskih tovornjakarjev za hujšo prometno nesrečo in če bi namesto vzdrževalcev nemočno obstali reševalci, ne bi šlo nikomur na smeh. Izgubiti nekoga v prometni nesreči mora biti grozno, če pa se zavedaš, da je rešilec prišel deset minut prepozno, ker je nekdo drug hotel biti najpametnejši...

Kultura je precej širok pojem, ki zajema preveč dejavnikov človekovega bivanja, da bi lahko kar na oko določili stopnjo kulturne ozaveščenosti nekega naroda. Za nekoga je pač določena stvar pomembna, za druge se sploh ne zmeni. O (ne)pozdravljanju v trgovinah in drugod sem že pisal, zgoraj sem omenil dva dokaj ostra primera, ko ljudje nastradajo zaradi nekulture, ki pa sta na srečo precejšnja redkost. A tudi majhne stvari štejejo. Zakaj bi vrgel ovitek od žvečilnih na tla, če je pa koš za smeti deset metrov stran? In ne, ni res, da en sam ne pripomore nič. Sploh če malce teži ljudem okrog sebe.

Vem, da sem se precej razpisal, a če ste se prebili do tule, vas to zagotovo ne moti. Na desni strani sem dodal anketo, malce lažjo rešitev za tiste, ki se jim ne da komentirat, trenutno me zanima vaše mnenje o vsebini na blogu. Pa še nekaj malega za konec. Ko sem začenjal s svojo vožnjo po cestah na postojnskem, je bilo mnenje o vozniških sposobnostih jasno - Ljubljančani nimajo pojma. Vozijo katastrofalno, sploh se ne znajdejo na cesti. Nato pa je sledila selitev v prestolnico in šok ob prvi prometni konici. Po treh letih vožnje, ko mi je postalo samoumevno izkoriščanje rumene luči do konca, razvrščanje v pasove tri križišča vnaprej, hitrostno bočno parkiranje in spremljanje vseh vozil okrog sebe, sem spremenil mnenje. Ljubljančani vozijo prekleto dobro, a so pač navajeni na drugačen tip prometa.
Goričani nimajo pojma.