28.11.06

Splošno drugič

No, pa sem se le spravil za portatil in bom poizkusil nekaj napisati. Prejšnji teden sem se nekaj obotavljal, hotel sem odgovoriti še na ostala vprašanja, ki ste mi jih postavili v komentarjih, ter dodati še sliko kakšne španske deklice, ampak me je konec tedna presenetilo neprijetno darilce v obliki virusa. Danes sem obiskal špansko zdravnico, celoten postopek je bil dejansko precj bolj hiter kot pri nas, dobil sem listek z uro 11:42 in dejansko sem, minuta gor ali dol, ob tej uri vstopil v ordinacijo. Imam precej močno virusno infekcijo grla, kar pomeni, da težko požiram, težko diham, poleg tega pa sem še bolj švoh kot madžarske prostitutke po koncu dirke na Hungaroringu. No ja, dobil sem zajetno škatlico konjskih tablet, tako da bo najbrž vse ok v najkrajšem času.
Torej, španske deklice. Kaj pa vem, vtisi so... mešani. V povprečju so res majhne, rjave, niti ne tako okrogle, čeprav se pa pozna, da tu ni pretiranih skrbi za izklesano telo, vendar bolj pri moških kot pri ženskah. Je pa dejstvo ena stvar, da so španske ženske nekako - enake. Dolgi, valoviti temni lasje, temne oči, tipična oblika obraza, potem pa še podoben stil oblačenja. Velikokrat sem že prebral v raznih intervjujih, ko so tujci govorili, da so Slovenke najlepše na svetu ravno zaradi svoje raznolikosti in sedaj popolnoma razumem, kaj so mislili s tem. Da ne bo kdo mislil, da hočem povedati, da tu ni lepih žensk, ravno nasprotno, ampak res lepe so predvsem tiste, ki ne izgledajo španke. Povprečje izgleda nekako tako:

Na naslovu na sliki si lahko ogledate precej slikic iz naše diskoteke. Hmm, sedaj ko gledam slike, opažam, da so punce res kar okrogle. Mogoče pa samo jaz filtriram, tako da niti ne opazim. Kakorkoli že, Prešeren je imel kar prav. Karakterno pa ne morem še nič kaj dosti povedati, po pripovedovanjih naj bi bile precej ostre, precej posesivne, tako da se Španci baje raje palijo za ženskami iz latinske Amerike, ki naj bi bile malce bolj umirjene.
Naprej, avtomobili. Jasno, statusni simbol tudi tu, avtomobili so nekako v istem rangu kot pri nas, torej precej dobrih, novih avtomobilov, najbrž so pri nas celo boljši. Tu je logično več španskih avtomobilov, prednjači Seat, predvsem novih Leonov je ogromno, veliko je tudi Alfic, manj pa je nemških mrcin, Bemfe in Mečke so večinoma stari modeli.
Kebra imajo tudi Španci ja, ampak očitno je tu bolj keberček, saj se ga ne upošteva preveč striktno. Že prvi teden so nam španski prijatelji povedali, da če veš, kam iti, ni problem, ampak smo kaj hitro ugotovili, da vse 24urne prodajalne rade volje prodajo alkohol. Sicer prijazen možakar iz 24ur, ki je najbližja Zoni (žurerskemu središču) je malce pojamral, ker smo pili pred njegovo trgovino, ker naj bi imel frko, če pride policija, ampak vse skupaj ni delovalo precej prepričljivo. Smo pa vseeno obljubili, da se bomo umaknili malce stran.
Ajoj, španska televizija. Na srečo je ne gledam dosti, ker še ne razumem vsega, ampak vseeno, španska televizija je ena velika katastrofa. Edina plusa sta veliko nogometa (čeprav najboljše tekme pobere Digital+, plačljivi kanal) ter ameriške/japonske risanke v popoldanskem času, npr. Simpsonovi, Futurama, DragonballZ, jasno vse sinhronizirane. Ostali program pa zasedajo razne cmerajoče nanizanke, neumni resničnostni šovi, absurdne oddaje, kjer pet, šest ljudi RESNO debatira o novicah iz rumenega tiska in podobno. Zvečer so sicer dokaj pogosti dobri filmi, ampak če risanke še nekako prenesem sinhronizirane, filmov ne morem prebaviti.
Do naslednjič!

13.11.06

Oh in sploh

Takole, danes sem se uspešno preselil na Blogger Beta. Nisem sicer še prebral, kaj konkretno sem pridobil s tem, ampak prepričale so me "labels", torej ključne besede, s katerimi bo brskanje po vedno večjem blogu malce lažje. Glede na to, da se ni čez vikend dogajalo nič kaj grozno pretresljivega, sem se odločil, da napišem nekaj splošnih besed o Španiji. V Španiji sem namreč že mesec in teden dni, tako da sem že dobil nekaj vtisov o deželi in njenih prebivalcih. Pa začnimo s slednjimi:

1. Španci
Če bi jih moral opisati z eno besedo, bi bila izbira enostavna - odprti. Tukaj doživljam nekaj takega kot npr. v Srbiji ali na Škotskem, ljudje so namreč izjemno prijateljski, ustrežljivi in niti najmanj hinavski. Pa najsibodi v trgovini, na fakulteti ali pa v baru. Sprva mi je bilo precej nerodno govoriti v španščini, saj je bilo moje znanje zelo skromno. Ta strah pa je bil povsem odveč, saj ljudje takoj uvidijo, da si tujec in nekako dajo vtis, da povsem razumejo, da je težko in so preprosto potrpežljivi. Prvi teden sem naprimer v trgovini kakih petnajst minut (predvsem z rokami) razlagal, da potrebujem tisto stvar za na posteljo, kamor gre noter tista druga stvar, s katero se pokriješ, pa še tisto stvar, ki gre okoli postelje, itd., prodajalka pa me je prijazno gledala, kimala in mi kazala eno stvar za drugo. Jasno, ničesar od tistega, kar sem potreboval. Kot drugo, če naprimer iščeš določeno stavbo ali ulico, ljudje ne bodo preprosto povedali približne smeri. Najprej te zvlečejo dve ulici naprej, nato pa natančno razložijo in pokažejo, pri katerem semaforju moraš zaviti na levo, da slučajno ne boš zgrešil. Če pa slučajo vprašaš, kje je določen bar/diskač sredi noči, si pa sploh deležen vodiča do samega kraja. "Folov mi! Maj ingliž iza veri guda!" Smeh. Na prvi pogled dajejo Španci vtis neolikanosti, saj praktično ne uporabljajo besede prosim, ampak so preprosto enostaven narod, ki sklepa, da je v vprašalnem stavku že dovolj prijaznosti. V kafeteriji pod našim faksom te natakar običajno vpraša kar "Que te falta", torej "kaj ti manjka". Umm, načeloma nič, bi bil pa zadovoljen s sendvičem in kavo.
Imajo pa Španjolci eno lastnost, ki jim pobere precej bonusa. So zelo umazan narod. Umazanost po ulicah bi še nekako lahko potrpel, to me niti ne moti preveč, ampak da so pa v lastnih stanovanjih taka praseta, to mi gre pa vedno bolj na živce. Prva stvar - ljudje hodijo po hiši obuti. Zame, ki sem celo življenje doma preživel bos, nona mi še zdaj reče, da bo Miklavž prinesel copate, je bil to dobršen šok. Predstavljajte si, kako izgleda kuhinja (z belimi ploščicami po tleh), ko cel teden po njej hodijo trije španci v supergah, velikokrat neposredno od zunaj. Katastrofa. Zadnjič sva se s Francozem Eddijem smejala, ko je pripomnil, da so njegovi cimri isti, ter da se vsakokrat spomni, kako je nanj kričala mama, ko je bil majhen - "Ne hodi obut po hiši, ne vidiš, da sem umila tla!!" Mame, lahko ste srečne, da nimate Špancev.

2. Hrana
Španci zelo radi jedó. Hrana je dokaj podobna naši, precej krompirja in mesa, imajo pa neprimerno več sladkih stvari. Dan običajno začnejo s krofom (tistim ameriškim, okroglim, z luknjo na sredini in kupom čokolade) ali čim podobnim. Dúlce. Nad enim zajtrkom sem pa precej navdušen - tostada con tomato. Gre za žemljico, prerezano na pol in prepečeno, tako da je neke vrste domač prepečenec, čezenj pa namažeš svežo paradižnikovo omako, malce potreseš s soljo in dodaš še par kapljic olivnega olja. V kombinaciji s kavo - fantastično. Po restavracijah sicer ne hodimo kaj dosti, tako da dajem predvsem vtise iz trgovine, kjer običajno nakupujem stvari. Nad pomanjkanjem konkretnega kruha sem že bentil, pogrešam pa še eno stvar - jogurt. Jogurtov je sicer na izbiro cel kup, nemogoče pa je kupiti liter navadnega jogurta. Na voljo je le "yogurt natural azucarado", kar pomeni, da je jogurt naraven in sladkan. Nič kaj preveč naravno, če smo pošteni. Cene hrane so približno take kot naše, določene stvari cenejše, določene dražje. Stvar, ki mi je malce absurdna, čeprav ne vem zakaj, so drage banane. In pa drag sir. To me še najbolj prizadane, saj sem mahnjen na sir, cene pa se začnejo pri 2€ za srednje majhen kos. Nelogična stvar, saj je pokrajina Castilla-La Mancha znana po svojih mlečnih izdelkih. Uh, skoraj bi pozabil stvar, ki me je še najbolj šokirala. Pršut! Kot ponosen Slovenec si pod našo, avtentično hrano najprej zamislim pršut. Seveda, zavedal sem se, da imajo pršut tudi Italijani, ampak poceni, nekvalitetno robo. Potem pa ta ponosni Slovenec prispe v Madrid in kaj zagleda - Museo de jamon. Če prevedem, gre za Muzej pršuta, tako se imenuje veriga trgovin po Madridu (praktično vsake dve ulici druga), kjer je na voljo vsaj deset vrst pršuta po vseh možnih cenah. Za Špance je pršut namreč nekaj povsem običajnega, bocadillo con jamon (sendvič s pršutom) je eden najbolj pogostih prigrizkov. Neverjetno, še dobro, da nisem prinesel pršuta s sabo. Je pa res, da je slovenski pršut zelo kvaliteten. Ogromno vrst salam in šunke je druga španska značilnost, ampak tega večinoma ne jem. Sendviču s pršutom in paradižnikom pa se, ob jutranji kavi seveda, ne odrečem.

3. Cene
Glede na to, da me precej sprašujete po msnju, cene so približno take kot pri nas. Hrana in pijača v trgovini je, kot sem že omenil, mogoče le malenkost dražja, po restavracijah in barih se cene gibljejo nekje v rangu Ljubljane. Kava za 1,2€, sendvič za 1,5€, pivo (malo, velikega še nisem videl) nekje pod 2€. Najbolj se pozna, da tu v Španiji ni študentskih bonov, tako da ocenjujem, da za hrano dam kakih 25.000 mesečno. Na srečo imam relativno poceni stanovanje. Cene oblek so ravno tako enake kot pri nas. V Zari enake, Springfield je cenejši, Bershka je nekaj takega kot Newyorker, Pull and Bear nekaj takega kot Sportina. Je pa trgovin precej več, že Albacete se lahko primerja z Ljubljano, večja mesta pa so razred zase.

Hotel sem napisati še kaj več, pa mi je zmanjkalo idej. Malce pa tudi časa, saj se spet bliža 00:00, ko nas vržejo iz računalniške učilnice. Če koga zanima še kaj konkretnega, naj se oglasi pod komentarji, za naslednjič.

PS:
4. Vreme
Skoraj bi pozabil na stvar, ki mi je v tem mesecu vertjetno še najbolj prirasla k srcu. Opravičujem se za zbadanje preko msnja, ampak res je lepo slišati "pri nas je mraz, ponoči minus, napovedujejo sneg", ko tukaj popoldne temperature še vedno presežejo dvajset stopinj. Ko smo spraševali ljudi, kakšne so tukaj zime, so bili vsi enotni: mrzle, zelo mrzle. Ampak jasno, nismo se zavedali, da njihov mraz ni enak našemu. Zjutraj so tukaj trenutno temperature okrog 10, 12 stopinj, ljudje pa se zavijajo v bunde, šale in rokavice. Popoldne se segreje na kakih 17 stopinj, na soncu pa krepko čez dvajset, ampak ljudje še vedno hodijo okrog v jaknah in vetrovkah. Za njih je pač to mraz. No, glede na to, da nisem Španec, sem danes kakih 15 minut sedel na klopci ob eni izmed neštetih fontan v majici brez rokavov in nabiral malce barve. Ljubim to deželo.

5. Okolica
No, pa dodam še tole, glede na to, da sem omenil fontano. Mesta po Španiji so zelo lepo urejena, sredi krožnih križišč so obvezne rože, običajno tudi velike fontane, ki so praktično neizogibne na vsakem večjem trgu. Zelo lepa poživitev promentega vrveža, kaj takega bi morali začeti instalirati tudi pri nas. Zelo lepi so tudi parki. Seveda, pri nas parkov ne potrebujemo, saj je celotna Slovenija en velik park, tukaj pa so nenehno polni ljudi, saj so to edine zelene površine v okolici mest. V večernih urah je ogromno tekačev, čez dan na klopcah počivajo starejši ljudje in se stiskajo mladi pari. V neposredni okolici Albaceteja je park, ki premore več travnatih površin za igranje nogometa kot Ljubljana. Trava je skrbno pokošena in zalivana, takorekoč nenehno pa je na njej ogromno ljudi, ki preprosto postavijo nahrbtnike namesto golov in igrajo, brez outov seveda, tako da se na trenutke šest ljudi bori za tri žoge na istem prostoru. Ampak večina igra pravi, konkreten nogomet (seveda špansko driblerski), na enem delu je naprimer vedno skupina ljudi z očitnimi koreninami iz Latinske Amerike, ki prav nič ne pazijo na kosti in zobe, na trenutke vse skupaj izgleda bolj resno kot pravi nogomet. A se na koncu čez obraz vseeno razleze nasmeh in trepljanje po hrbtu zamenja jezen pogled. Kadar španci rečejo "we play only for fun", to pomeni nekaj drugega kot pri nas.

3.11.06

Svet je majhen

Petek popoldne, večina Špancev je že pospravila kovčke in odšla v svoja mesteca in vasice širom Castille-La Manche, v internetni sobici smo večinoma tujci, internet pa dela presenetljivo hitro. Zadnji teden smo imeli namreč zvrhan koš težav s povezavo v medmrežje. Obljubljeni wireless je sicer vzpostavljen, ampak povezava nenehno pada, oziroma je prešibka za kakršnokoli delo. Hkrati pa je začel obupno delati tudi internet v dotični sobi. Najbrž so uporabili kar isto linijo za obe stvari, ampak resnično upam, da ne, kajti slabše skoraj ne bi moglo delati. No, po drugi strani pa je mogoče odsotnost interneta tudi dobra, tako vsaj ne visim nenehno za računalnikom in ga uporabljam samo za nujne stvari. Kot naprimer pisanje bloga. Torej, kaj je novega v deželi iberski...

Prejšnji konec tedna smo se odpravili na izlet v Toledo. Prijetno špansko mestece, prestolnica pokrajine Castilla-La Mancha, po ulicah pa se pretaka malce čez 75.000 prebivalcev in vsakodnevna množica turistov. Od Albaceteja je Toledo oddaljen kakih 180-200 km, kar pomeni približno tri ure z avtobusom. Za španske razmere zelo blizu. Prevažamo se izključno z avtobusi, saj so občutno cenejši od vlakov. Potovanje posledično traja malce dlje, ampak tako ali tako se nam nikamor ne mudi. Torej, destinacija Toledo. V petek je bila namreč v tamkajšnjem kampusu velika žurka, kamor so prišli študentje iz celotne osrednje Španije. Naša fakulteta je imela tudi organiziran prevoz, a je za nas zmanjkalo prostora. Jasno, prijaviti smo se hoteli v četrtek popoldne. Kljub temu pa se nismo pustili motiti, Poljakinje imajo v Toledu dva kolega, ki sta tam na izmenjavi, tako da smo se odpravili na svojo roko. Lukasz in Dominik sta se sicer izkazala za rahla težaka, malo sta bila najbrž tudi nejevoljna nad mojo prisotnostjo, saj sta očitno računala na štiri lahke chice, ampak kaj, ko je bil to račun brez krčmarja in sta dobila v paketu še dežurnega čuvaja. Kakorkoli že, ponudila sta nam brezplačno prenočišče, tako da ne bom preveč pljuval čez njiju. Njun cimer je bil Felipe - v pretekliku govorim zato, ker so se tačas že preselili na nove lokacije. Smešno je, da je Felipe prvi Brazilec, ki sem ga spoznal, da igra nogomet. Oziroma bolje povedano - živi nogomet, saj je bil 12 let igralec, zadnjih 10 let pa je trener in se je v Španijo odpravil na teoretično izobraževanje. Omenil mi je, da je v dveh tednih v Španiji dobil več teoretičnega znanja kot v petih letih v Braziliji. Po nekaj kozarcih vina sva padla v debato o nogometu in se strinjala v eni stvari - takega nogometaša, kot je bil Zizu, najbrž ne bo nikoli več. Kdor je kadarkoli igral nogomet ve, da je njegova kontrola žoge in pregled nad igro daleč nad vsemi trikci in driblingi. Ah, dovolj nakladanja.


Takole na hitro (ostale slike so v albumu) izgleda Toledo. Ozke ulice, tipična španska arhitektura, celotnem mestu se pozna, da je bilo dolgo let stičišče kristjanov, judov in Mavrov (nimam pojma, kaj se piše z veliko in kaj z malo, priznam). Simpatično mestece, ampak le za obisk. Živeti, sploh v centru, mora biti muka, kajti mesto je nenehno preplavljeno z gručo turistov, ki bezljajo od monumenta do monumenta in fotografirajo vse mogoče. V nasprotju z našim Albacetejem, kjer nisem še videl trgovine s spominki, so tu praktično na vsakem koraku. V Toledu pa se mi je pripetila skoraj nemogoča dogodivščina. Poljske chice so bile nadvse zadovoljne, da so se srečale z novimi Poljaki, tako da sem v petek zvečer 3 ure poslušal poljsko žlobudranje. V soboto sem si tako, prvič odkar sem tu, zaželel, da bi srečal kakšnega Slovenca, samo za to, da bi spregovoril kakšno domačo besedo. Poklical sem Jasmino v Madrid, da sva malo poklepetala, ko sem se slišal govoriti slovensko, sem se počutil čudno, saj ni bilo potrebno razmišljati, kaj govorim, besede so tekle kar same od sebe. Za prvo silo me je potolažilo. Kasneje pa sem taval po mestnem središču in nenadoma med množico opazil znan obraz, ki ga je prekrivala gosta brada. Malce sem prisluhnil pogovoru in zaslišal: "Ma n' vem ki so, mjen se zdi d'..." Nemogoče, Slovenci v Toledu! In za nameček ne kar katerikoli Slovenci, temveč moj srednješolski učitelj matematike z vzdevkom "Žlajf", ki živi kakih sedem kilometrov stran od moje vasi! Takoj sem ga pocukal za rokav in mislim, da je bilo njegovo presenečenje še večje kot moje. Pojasnil je, da je imela Srednja šola Postojna večdnevni (učiteljski) izlet v Madrid in med drugim so se odpravili tudi v Toledo. Na hitro smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se odpravili naprej po svojih poteh. Neverjetno, kako je svet majhen.
V Toledu smo preživeli celoten konec tedna, pregledali smo nekaj "diskotek" in ugotovili, da je v Albaceteju večja izbira in boljša glasba. Še ena anekdota, ki se je zgodila poljskim deklicam. Kadarkoli smo odšli ven, so spraševale Špance, če je v bližini še kakšen odprt klub. Na Poljskem pač klub označuje nekaj takega kot v Sloveniji oziroma Ameriki, torej nekaj vmes med barom in diskoteko, malce večji prostor s plesiščem. No, v Španiji pa poznajo samo bare in diskoteke, klub pa označuje nočni klub, torej bar s, khm, plačljivimi uslugami. Mislim, da ni potrebno omenjati, da so jih ljudje gledali malce postrani.
Nedelja je bila polna dogodivščin, saj je najprej Bernardetta prišla v stanovanje z vrečko ledu in popraskano polovico obraza, saj je med ogledovanjem mesta padla kaka dva metra v globino, direktno na glavo. Na srečo ni bilo nič hujšega, sem pa zadovoljen, da nisem videl padca. Nismo bili pa preveč presenečeni, saj je naša Benja pač taka... "Look at me, I'm so pretty, I'm a star, take some photos of me" - stereotipna blondinka, ampak na nek čuden način prisrčna. Ko s popolno otroško nevednostjo vpraša "Donde es Guatemala?" človek nima srca, da bi se nasmejal na glas. Za povrh pa smo bili dvakrat prezgodnji za avtobus. Prvič smo se ušteli za eno uro, saj nismo vedeli, da se je ura premaknila nazaj, ko smo pa prispeli na avtobusno postajo, pa smo morali čakati še dodatno uro in pol, saj je Monika spregledala, da dotični avtobus ne vozi ob nedeljah in praznikih. No ja, konec dober, vse dobro.
Ko smo se vračali v Albacete, sem se počutil, kot da se vračam domov, v tako kratkem času mi je to mestece neznansko priraslo k srcu. Za španske razmere je precej majhno, okrog 150.000 prebivalcev, je pa precej zgoščeno in ponuja vse, kar si človek lahko zaželi. Kup športnih površin, dva velika parka, kup trgovin v centru, dve večji nakupovalni središči s kinodvoranami (vse v Španščini, jasno) in žurersko središče imenovano Zona. Glede na to, da se večinoma zadržujemo na relacijah residencia-univerza (10 minut), residencia-center (15 minut), residencia-Zona (15 minut), nisem dobil občutka, da bi bilo mesto kakorkoli nevarno. V torek zvečer (dobro, ob šestih zjutraj, nepomemben podatek) pa sva se z Eddijem vračala iz diskoteke Divino in naletela na precej čudno situacijo. Kakih 20m pred nama sva naenkrat zagledala štiri chice, ena izmed njih je porinila drugo na tla, ter jo brcnila. Zakričala sva "Que pasa?" in se približala, tri chice so mimo naju odšle stran (ter sikale "Que pasa" nazaj), ko sva prišla do četrte in ji pomagala vstati, pa sva opazila, da ima modro oko in da je popraskana po celem obrazu. Jokajoč nama je povedala, da živi 100m stran, tiste tri chice pa so jo napadle in zahtevale denar. Kmalu se nam je pridružilo še nekaj Špancev, eden izmed njih je poklical policijo, jaz pa sem zatekel za ubežnicami, a sem slišal le njihove korake, še to sled pa sem po treh ulicah izgubil, naprej pa se nisem upal, saj bi lahko zabredel v kakšno še hujšo godljo in sem se raje vrnil. Policist je bil v parih minutah na kraju dogodka, ter z enim izmed Špancev, ki je imel avtomobil, zaokrožil po soseki, midva z Eddijem pa sva šokirana odšla naprej proti residenci. Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedamo, v kako mirnem in varnem okolju živimo, čeprav je tudi Eddi izrazil svoje začudenje. Prihaja namreč iz Bordeauxa, ki je konkretno večji od Albaceteja, a je tu v enem mesecu videl vsaj toliko kriminala, kot do se daj v Franciji. Takoj, ko je prišel, so mu namreč poizkusili vlomiti v stanovanje, prejšnji teden pa so Italijanu Giaccomu vlomili v avto in ukradli radio. Na srečo je po ulicah ob vsaki uri veliko ljudi, ampak bomo vseeno morali malce bolj paziti na določene zadeve. Isti dan sem se zbudil že ob enajstih in (še vedno malce okajen) odšel igrat fuzbal. Z Eddijem sva se namreč pridružila osmim Špancem iz naše residence, tako da imamo ekipo za Trofeo Rector, nekakšen univerzitetni pokal. V sredo smo prvič igrali skupaj, da se malce uigramo. Fantje so kul, na srečo imajo vsi vsaj osnovno nogometno znanje, čeprav je tu še huje kot pri nas. Tu se namreč skoraj pričakuje od fuzbalerja, da se zadribla v kot, tako da se niso preveč trudili s podajanjem. No, so pa vseeno dobili manjšo srednjeevropsko nogometno lekcijo.
Zaenkrat naj bo to vse, Tini sem dolžan "ok, spet si imela prav", na spodnji sliki pa si lahko ogledate, kaj se zgodi s Poljaki, ko pijejo vodko s Slovenci - Lukasz je namreč sredi noči "tiltnil" in izginil neznanokam, ko smo prispeli domov, pa smo ga našli v sledečem položaju. Uživajte do naslednjič!