29.12.06

Zadnji, a ne poslednji

Spet se bom razpisal po rahlem premoru. Opravičujem se vsem, ki ste se navadili na zvesto stiskanje gumba "osveži", čeprav imam občutek, da je te dni preveč dogajanja, da bi kdo pogréšil ravno moj blog. Ravno zaradi teh vsesplošnih aktivnosti je počivala tudi moja tipkovnica. Po dveh mesecih in pol v južnih krajih sem namreč za en teden obiskal rodne kraje. In da, kot je v komentarjih pripomnil neznani Jure, v Ljubljani res ni bilo časa za pisanje bloga. Še starši so me bolj malo videli prve dni, v enem tednu obiskati vse boljše prijatelje je res nemogoče. Glavnino sem več ali manj dal skozi, žal mi je le, da se, ironično, nisem videl z nobenim izmed sosedov. Pa naslednjič... Obkljukane so bile tudi več ali manj vse želje, torej kosilo v Oljki, sprehod po stari Ljubljani, po slovensko smo se ga napili, uspel mi je celo obisk postojnskega tedenskega zimskega dvoranskega nogometa (kdo je rekel, da pridevniki kvarijo besedilo?), ki mi je dal potrditev, da se pri nas igra mnogo trši nogomet. Ko igramo s Španci je namreč obvezno jokanje ob vsakem prekršku in povsem nerazumljivo piskanje "prekrškov" na resnejših tekmah. Na zadnji tekmi univerzitetnega pokala sva tako s Francozem Eddijem delala prav smešne obraze, ko je súdija vneto brlizgal za vsak ostrejši kontakt. Potem pa mi v skoku eden izmed nasprotnikov razbije s komolcem ustnico, jaz se valjam po tleh in pljuvam kri, igra pa teče naprej. "No he visto," je bilo pojasnilo, ali v našem nogometnem žargonu: "Nisam vido..." Pa dobro, nisi vído, kaj hočemo. Tehniko imajo boljšo Španci, tu ni debate, nogomet namreč doživljajo kot igro, kjer je najbolj pomembna lepota. Za nas, evrobalkance, je pač zmaga najbolj pomembna. Če je lepa, toliko boljše, a raje grda zmaga kot krasen poraz. Mogoče se tudi tu skriva odgovor na konstantno pušinjavo španske Furije na vseh velikih nogometnih tekmovanjih.
Oproščam se za malce več "tujk" v besedilu, ampak nekatere besede iz našega bivšega bratskega besednjáka imajo preprosto bolj močno sporočilo, kot se ga lahko poda v slovenščini. Npr. stavek "Mah, izgubili smo z dokaj veliko razliko, ker smo igrali slabo in neorganizirano", zveni boljše v obliki: "Mah, popušili smo." Mogoče Slovenci včasih še preveč pazimo na čistost našega prelepega jezika (ni ironija, slovenščina je res krasna), saj s tem, ko na trenutke uporabimo kakšno balkansko rečenico, ne storimo nič slabega. Zakaj pa so balkanske besede slabše od angleških, oziroma amerikanskih? Mislim, da je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da mladi ne poznajo starih, klenih slovenskih besed. Stavim, da bi za precej zgoraj uporabljenih besed večina takoj poslala na jug, ampak SSKJ ne laže. Že nekajkrat je tekla debata o tem, kako to, da mlajše generacije ne razumejo oziroma govorijo hrvaščine. Sam razumem vse, govorim pa tudi sprejemljivo dobro, pa se nisem nikoli učil v pravem pomenu te besede. Hrvaško morje obiskujejo tudi sedanje generacije, internet ustvarja prijateljstva, ki prej niso bila možna. Mogoče je razlika v tem, da sem kot múlec požiral Alana Forda, Velikog Bleka in Zagora, ampak mislim da ima več opraviti s tem dejstvo, da smo mi kot otroci bili še dokaj neobremenjeni z mejami in smo sprejemali vse vplive. Po vojni in priseljencih pa se je začelo novo obdobje, ki je ustvarilo meje, ki prej niso obstajale, namreč meje v glavah. Po eni strani škoda, saj vsak, ki obišče npr. Srbijo, doživi nepozaben sprejem in lepe trenutke.
Pa sem zaplaval prosto po Prešernu. Eden izmed razlogov, da se nisem spravil k pisanju novega zapisa je bil tudi ta, da mi že malce preseda pisanje o Španiji. Bom v prihodnje tako več bluzil in manj potopisaril. Ne pa povsem nehal, jasno. Tako lahko sedaj potrdim, da je glavna razlika med Španijo in Slovenijo tempo življenja. Ob mojem prihodu sem tega nisem občutil, saj je bilo dogajanja in zmede čez glavo, ampak ob sedanjem obisku naše deželice pa je bila razlika kar presunljivo očitna. Preveč smo živčni, napeti, preveč se zanimamo za vse druge, namesto da bi se posvetili sebi. Je pa dejstvo, da se tega ne da kar spremeniti. V Španiji se da živeti ležerno in z manj skrbmi, ker tako živijo vsi in sistem deluje na tej osnovi. Pri nas smo žal že preveč poamerikanizirani in poevropeizirani, da bi si lahko privoščili lagodno življenje. No ja, nekaj nas je takih, ki tudi v Sloveniji živimo po špansko, pa nas včasih malce tepe to :]
Po celem internetu se v teh dneh piše preglede leta, ter želje za vnaprej, pa tudi jaz ne bom izjema. Brzi kurz mojega leta se, zanimivo, začne z odločitvijo, da se prijavim za študentsko izmenjavo v Španiji. Marca je prišla tudi uradna potrditev, za njo so sledili moreči junijski izpiti, priprave za odhod in malo več kot dva tedna morja, kolikor je bilo pač letos vremena. Začel sem igrati poker, začel sem pisati blog, oboje dokaj uspešno, končno sem poizkusil squash, ki se je takoj pridružil množici športov, ki jih obožujem. Nato pa je prišel september, ki me je potlačil in poteptal do samega dna. Rečeno mi je bilo namreč, da če ne opravim pogojev, ne smem na izmenjavo. Kljub temu, da je bilo vse domenjeno, kljub temu, da to še zdaj ni nikjer izrecno napisano. En mesec sem bil nerazpoznavno apatičen in melanholičen, a me je nato odrešil predragi faks, ki nas je vse spustil v naslednji letnik. Mislim, da vse pove prijateljev stavek: "Končno si spet stari Samo". Zaradi odnosa okrog vsega se mi je tako predraga matična fakulteta zagnusila do konca in komaj čakam, da se je znebim. Od oktobra do sedaj pa je sledila Španjolska, kup novih izkušenj in prijateljev. To je v grobem preteklo leto, določena prijateljstva so se ohladila, nekatera segrela, določena zavzela nov status, nekatera so ga izgubila.
V novem letu si klišejsko želim zdravja, ljubezni in sreče... hec, hec! Edina želja je, da naj bo 2007 vsaj tako dobro, kot je bilo dosedanje. Ok, malo več fuzbala da bi igral, čeprav to bo tukaj spomladi najbrž kar nuja, ne želja. Hm, pa da bi nam končno zrihtali internet v sobah, da bi malo več pokra igral, končno sem začel razbijati na SNGjih. Po devetih mesecih šolanja se konec koncev tudi spodobi, da sem se nekaj naučil. Čeprav po drugi strani je pa boljše, da ne visim nonstop na internetu. Hmmm. Pa da bi naredil čimveč izpitov, da lahko čimprej začnem delati stvari, ki me veselijo, namesto nenehnega učenja. Aja, to delam že sedaj. Nič, pa naj stvari ostanejo takšne kot sedaj, saj nam še zdaleč ne gre slabo.

PS: Novoletno voščilo bralcem še sledi, brez skrbi. Zaenkrat si poglejte spodnje fotke.

PS2: Se pa strinjam z Jurijem Gustinčičem (zaradi TV Popra ne morem nikoli ostati resen, ko ga gledam), da je bilo 2006 prelomno. Tako kot vsako...

Foto zapis - Zoo Madrid

Bolje pozno, kot nikoli, pravi uporaben slovenski pregovor. Spodnje fotografije (in ostale v albumu) so iz oktobrskega obiska madridskega živalskega vrta, prihajajo iz Jasmininega digitalca, na nekaterih je malce mojega igranja v Photopaintu. Po mojem skromnem mnenju jih je nekaj prav posrečenih. Copyright ni znak samovšečnosti, temveč le posledica nenehnih kraj materiala iz blogov. Moj stric bi rekel: "Samo nemoj poslije nisam znao..."

12.12.06

Foto zapis - Lučke

Še šest dni do mojega obiska rodnih krajev! Bolj, ko se bliža datum odhoda, bolj sem nestrpen. Komaj čakam, da spet vidim družino in vse prijatelje, ter da po dolgem času "zašetam" po Ljubljani. Defenitivno moram na kosilo v Oljko, na pico v Fokulusa, nekam na Illy kavo in še kup drugih stvari, ki so postale v prestolnici običaj, tu pa so manj kakovostne. In pa komaj čakam, da vidim okrasitev stare Ljubljane. Ne dvomim, da je tudi letos krasno, za pokušino sem že prejel sliko od cimrov. No, tudi v Albaceteju je mesto dokaj okrašeno, ampak manjkajo Ljubljanica, mostovi in grad...






Slike so, kar so, malce sem poizkusil rezultate popraviti v Photopaintu (prisegam na Corel, čeprav bo potrebno slej ko prej preklopiti na Photoshop), ampak izposojen digitalec že malce peša...

6.12.06

Filmi na kilo

Residencia universitaria Jose Isbert je takorekoč prazna. Na žalost tukaj ni Miklavža, ampak sta 6. in 8. december španska praznika, tako da imamo podaljšan vikend in so vsi španski prebivalci priložnost izkoristili za skok domov. Tako residencio naseljujemo le Erasmusi. Otresel sem se nadležnega virusa, danes je prvi dan, da se počutim skoraj stoprocentno, končno lahko normalno jem vso hrano. Me pa čaka še en teden konjskih tablet. Glede na to, da sem bil bolan več kot en teden, je bila moja glavna zaposlitev gledanje DVDjev. Izkoristil sem univerzitetno knjižnico ter lokalno izposojevalnico DVDjev, locirano precej blizu naše residence, ter v preteklem tednu pogledal več kot 15 filmov. Navdušili so me slednji, če kakšnega še niste videli - hajd na mininovo ali v videoteko.

Lucky Number Slevin (2006)

Po nesrečnem slučaju zamenjane identitete se Slevin (Josh Hartnett) znajde med dvema ognjema, natančneje med dvema mafijskima šefoma, ki sta včasih skupaj vladala mestu, sedaj pa nadzorujeta vsak svoje posle iz izoliranih prebivališč. The Boss (Morgan Freeman) hoče od Slevina majhno uslugico, The Rabbi (Ben Kingsley) pa le denar. Jasno, kjer je mafija je tudi policija, tako da Slevin izgleda kot ladjica sredi oceana, s katero se poigravajo mogočne sile. Ostri dialogi, ki dosegajo mojstra Quentina Tarantina in nenehna situacijska komika naredijo ta film praktično popoln. Na moji lestvici se je takoj prebil v top5.

Cidade de Deus / City of Gods (2002)

Dva brata, ki odraščata v nevarni četrti Ria de Janeira se odločita za povsem različne poti. Starejši gre po ustaljeni poti kriminalnih dejanj, mlajši pa se odloči za pošteno življenje, sanja o poklicu fotografa, ampak pot se zdi še daljša in bolj negotova kot bratova. Vendar pa slednji, Rocket, ni glavni protagonist, temveč le pripovedovalec zgodbe, oziroma bolje rečeno zgodb, ki jih piše življenje v nepredstavljivih okoliščinah. V filmu srečamo osebnosti, ki jih lahko izoblikuje je nenehno življenje na robu smrti, v nenehnem boju med policijo in ostalimi kriminalnimi združbami. Krut in neizprosen mafijski vodja Li'l Ze, njegov najboljši prijatelj, vsesplošno priljubljen Benny, voznik avtobusa Knockout Ned, osramočen in željan maščevanja, to je le delček vsega, kar se skriva v tej socialnokriminalni drami.

Adaptation (2002)

Charlie Kaufman (Nicolas Cage) je dokaj uspešen filmski scenarist, v notranjosti pa prava razvalina. Nesamozavesten, neodločen pri ženskah, nezadovoljen z dejstvom, da bi rad spremenil svoje življenje, pa nima dovolj poguma za kaj takega. Poleg vsega pa mora v svojem življenju prenašati še dvojčka Donalda (takisto Nicolas Cage), ki je neumen in plitev, a mu stvari, ki se jih loti, uspejo precej dobro. Charlie dobi za nalogo napisati scenarij po knjigi, ki govori o lovcu na redke orhideje in odloči se, da bo napisal netipičen scenarij, ki bo preprosto govoril o lepoti rož. A stvari gredo, kot vedno, po svoje. Glavni junak knjige živi le za adaptacijo svojega življenja v film, pisateljica knjige pa, ravno tako kot Charlie, ni zadovoljna z dejstvom, da življenje teče mimo nje. Ta komična drama je nekaj posebnega, najbrž ne bo všeč vsem filmoljubom, a je nabita s čustvi, predvsem z osebnimi frustracijami, govori o življenju ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem, vsak na svoj poseben način.

Closer (2004)

Alice (Natalie Portman), bivša striptizeta, pride iz New Yorka v London, spozna pisca osmrtnic Daniela (Jude Law), zaljubita se, ter začneta živeti skupaj. On napiše knjigo o njenem življenju, ampak ob uradnem slikanju spozna Anno (Julia Roberts), plavolaso intelektualko, ki pa se izkaže za nedostopno, predvsem zaradi njegove zasedenosti. Na zanimiv način spozna Anno z dermatologom Larryem (Clive Owen) in začne se nova, vzporedna ljubezenska zgodba. Do sedaj vse lepo in prav, ampak Daniel in Anna padeta v ljubezensko afero, ki pošteno zakomplicira odnose med paroma. Tako napeti in težki medčloveški odnosi, kot so v tem filmu, so precej redki, vsaka odločitev, ki jo sprejme eden izmed akterjev, usodno vpliva na življenja ostalih treh. Na imdbju je film sicer označen kot drama/romance, ampak gre za precej precej več. Vredno ogleda.

Mar Adentro / The Sea Inside (2004)

Resnična zgodba o špancu Ramonu Sampedru, ki je užival življenje, ljubil morje, biti mornar je bil edini način za revnega mladeniča, da spozna svet. Nato pa mu je morje vzelo lepote življenja, saj je po nesrečnem skoku postal tetraplegik. Nenadoma se celo Ramonovo življenje preseli na posteljo, družina pa mora nenehno skrbeti zanj in to počne brez vprašanj, brez pritožb. Ramon se naveliča takega življenja in bi raje izbral smrt. Španija pa, kot katoliška država, noče o tem niti slišati. V njegovo življenje se vpleteta dve ženski, Julija je odvetnica, ki bi mu na vsak način rada pomagala, Rosa pa ženska polna življenja, ki bi Ramona rada prepričala, da je tudi tako življenje boljše kot smrt. Zgodba polna čustev, odlična režija Alejandra Amenabarja in še boljše igranje Javierja Bardema, ki ima na voljo le obraz, a je to dovolj.

The Sting (1973)

Za konec še ena klasika, zgodba je postavljena v Chicago, v leto 1930, Johnny Hooker (Robert Redford) je takoimenovani con-artist, torej po naše mojster zvijač, ki s partnerjem Lutherjem izvablja denar iz naivnih žrtev. Nekega dne pa se spravita na napačnega človeka in Luther to plača z življenjem. Hooker se odloči za maščevanje in za pomoč zaprosi bivšega kralja zvijač Henrya Gondorffa (Paul Newman). Skupaj ustvarita načrt, s katerim bosta dosegla maščevanje, hkrati pa obogatela. Ko se vmeša še pokvarjena policija in FBI, vse skupaj postane še bolj napeto. Mene stari filmi navdušujejo že s samo scenografijo in kostumografijo, saj sem ljubitelj retro stvari, ampak film vseeno ne zaseda 83. mesta na imdbjevi lestvici brez razloga. Če vas zanima kako izpeljati popolno prevaro in se hkrati izogniti roki zakona, si morate ogledati to klasiko. Naključna zanimivost - kako prepoznaš FBI agente? Jasno, vsi nosijo enake klobuke.

1.12.06

Foto zapis - Madrid

Takole, bolje malce pozno kot nikoli, krajši foto zapis iz obiska Madrida pred malce več kot dvema tednoma. Tistih prvotnih, iz živalskega vrta, še vedno nimam, bodo očitno šele drugo leto prišle na vrsto. Več fotk, kot običajno, v foto albumu.


Plaza de Cibeles - sredi trga fontana z rimsko boginjo narave Cibele (Ceres), ki jo vlečeta dva leva, okrog pa nekaj res fantastičnih zgradb. Na sliki je Palacio de Comunicaciones. Ko Real Madrid osvoji naslov, je tole osrednji prostor proslavljanja.

Palacio de Cristal, ki se nahaja v Parque del Buen Retiro. Cristal pomeni steklo, ne kristal. Gre za krasen steklen paviljon, dizajn s strani arhitekta Ricardo Velázquez Bosco, inspiracija pa naj bi bila Londonska Crystal Palace.

O teh stebrih in o spomeniku v čast Alfonsu XII sem že govoril, spodaj lahko najdete tudi filmček.

Prado Museum, njegova kolekcija je ena izmed največjih na svetu, ampak mi ga še nismo obiskali. Prvi postanek je bil namreč drug muzej, Museo de Arte Reina Sofia, kjer sem končno v živo videl dela, ki jih je ustvaril (zame) največji mojster sploh, Salvador Dalí.

Voila - le ena izmed sedemstotih Erasmus študentov v Madridu, ampak zato toliko bolj posebna - Jasmina iz Ptuja, jasno. Tole je bilo po postanku v Macu na koncu celodnevnega pohajkovanja po mestu, zato tako blažen izraz na obrazu.



Še krajši filmček, ki kaže dogajanje na sončen nedeljski dan v Retiru. Prisotni so bili le štirje bobnarji, pa je bilo vzdušje kar veselo. Kako je zvečer, ko jih je čez 30, si lahko le mislite. Bom poizkusil zajeti na mojem naslednjem izletu v Madrid - preden pridem domov - 18.12. pristanem za en teden na domačih tleh, na urniku je še vedno malce prostora, ampak pohitite ;]