Zadnji, a ne poslednji

Spet se bom razpisal po rahlem premoru. Opravičujem se vsem, ki ste se navadili na zvesto stiskanje gumba "osveži", čeprav imam občutek, da je te dni preveč dogajanja, da bi kdo pogréšil ravno moj blog. Ravno zaradi teh vsesplošnih aktivnosti je počivala tudi moja tipkovnica. Po dveh mesecih in pol v južnih krajih sem namreč za en teden obiskal rodne kraje. In da, kot je v komentarjih pripomnil neznani Jure, v Ljubljani res ni bilo časa za pisanje bloga. Še starši so me bolj malo videli prve dni, v enem tednu obiskati vse boljše prijatelje je res nemogoče. Glavnino sem več ali manj dal skozi, žal mi je le, da se, ironično, nisem videl z nobenim izmed sosedov. Pa naslednjič... Obkljukane so bile tudi več ali manj vse želje, torej kosilo v Oljki, sprehod po stari Ljubljani, po slovensko smo se ga napili, uspel mi je celo obisk postojnskega tedenskega zimskega dvoranskega nogometa (kdo je rekel, da pridevniki kvarijo besedilo?), ki mi je dal potrditev, da se pri nas igra mnogo trši nogomet. Ko igramo s Španci je namreč obvezno jokanje ob vsakem prekršku in povsem nerazumljivo piskanje "prekrškov" na resnejših tekmah. Na zadnji tekmi univerzitetnega pokala sva tako s Francozem Eddijem delala prav smešne obraze, ko je súdija vneto brlizgal za vsak ostrejši kontakt. Potem pa mi v skoku eden izmed nasprotnikov razbije s komolcem ustnico, jaz se valjam po tleh in pljuvam kri, igra pa teče naprej. "No he visto," je bilo pojasnilo, ali v našem nogometnem žargonu: "Nisam vido..." Pa dobro, nisi vído, kaj hočemo. Tehniko imajo boljšo Španci, tu ni debate, nogomet namreč doživljajo kot igro, kjer je najbolj pomembna lepota. Za nas, evrobalkance, je pač zmaga najbolj pomembna. Če je lepa, toliko boljše, a raje grda zmaga kot krasen poraz. Mogoče se tudi tu skriva odgovor na konstantno pušinjavo španske Furije na vseh velikih nogometnih tekmovanjih.
Oproščam se za malce več "tujk" v besedilu, ampak nekatere besede iz našega bivšega bratskega besednjáka imajo preprosto bolj močno sporočilo, kot se ga lahko poda v slovenščini. Npr. stavek "Mah, izgubili smo z dokaj veliko razliko, ker smo igrali slabo in neorganizirano", zveni boljše v obliki: "Mah, popušili smo." Mogoče Slovenci včasih še preveč pazimo na čistost našega prelepega jezika (ni ironija, slovenščina je res krasna), saj s tem, ko na trenutke uporabimo kakšno balkansko rečenico, ne storimo nič slabega. Zakaj pa so balkanske besede slabše od angleških, oziroma amerikanskih? Mislim, da je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da mladi ne poznajo starih, klenih slovenskih besed. Stavim, da bi za precej zgoraj uporabljenih besed večina takoj poslala na jug, ampak SSKJ ne laže. Že nekajkrat je tekla debata o tem, kako to, da mlajše generacije ne razumejo oziroma govorijo hrvaščine. Sam razumem vse, govorim pa tudi sprejemljivo dobro, pa se nisem nikoli učil v pravem pomenu te besede. Hrvaško morje obiskujejo tudi sedanje generacije, internet ustvarja prijateljstva, ki prej niso bila možna. Mogoče je razlika v tem, da sem kot múlec požiral Alana Forda, Velikog Bleka in Zagora, ampak mislim da ima več opraviti s tem dejstvo, da smo mi kot otroci bili še dokaj neobremenjeni z mejami in smo sprejemali vse vplive. Po vojni in priseljencih pa se je začelo novo obdobje, ki je ustvarilo meje, ki prej niso obstajale, namreč meje v glavah. Po eni strani škoda, saj vsak, ki obišče npr. Srbijo, doživi nepozaben sprejem in lepe trenutke.
Pa sem zaplaval prosto po Prešernu. Eden izmed razlogov, da se nisem spravil k pisanju novega zapisa je bil tudi ta, da mi že malce preseda pisanje o Španiji. Bom v prihodnje tako več bluzil in manj potopisaril. Ne pa povsem nehal, jasno. Tako lahko sedaj potrdim, da je glavna razlika med Španijo in Slovenijo tempo življenja. Ob mojem prihodu sem tega nisem občutil, saj je bilo dogajanja in zmede čez glavo, ampak ob sedanjem obisku naše deželice pa je bila razlika kar presunljivo očitna. Preveč smo živčni, napeti, preveč se zanimamo za vse druge, namesto da bi se posvetili sebi. Je pa dejstvo, da se tega ne da kar spremeniti. V Španiji se da živeti ležerno in z manj skrbmi, ker tako živijo vsi in sistem deluje na tej osnovi. Pri nas smo žal že preveč poamerikanizirani in poevropeizirani, da bi si lahko privoščili lagodno življenje. No ja, nekaj nas je takih, ki tudi v Sloveniji živimo po špansko, pa nas včasih malce tepe to :]

Po celem internetu se v teh dneh piše preglede leta, ter želje za vnaprej, pa tudi jaz ne bom izjema. Brzi kurz mojega leta se, zanimivo, začne z odločitvijo, da se prijavim za študentsko izmenjavo v Španiji. Marca je prišla tudi uradna potrditev, za njo so sledili moreči junijski izpiti, priprave za odhod in malo več kot dva tedna morja, kolikor je bilo pač letos vremena. Začel sem igrati poker, začel sem pisati blog, oboje dokaj uspešno, končno sem poizkusil squash, ki se je takoj pridružil množici športov, ki jih obožujem. Nato pa je prišel september, ki me je potlačil in poteptal do samega dna. Rečeno mi je bilo namreč, da če ne opravim pogojev, ne smem na izmenjavo. Kljub temu, da je bilo vse domenjeno, kljub temu, da to še zdaj ni nikjer izrecno napisano. En mesec sem bil nerazpoznavno apatičen in melanholičen, a me je nato odrešil predragi faks, ki nas je vse spustil v naslednji letnik. Mislim, da vse pove prijateljev stavek: "Končno si spet stari Samo". Zaradi odnosa okrog vsega se mi je tako predraga matična fakulteta zagnusila do konca in komaj čakam, da se je znebim. Od oktobra do sedaj pa je sledila Španjolska, kup novih izkušenj in prijateljev. To je v grobem preteklo leto, določena prijateljstva so se ohladila, nekatera segrela, določena zavzela nov status, nekatera so ga izgubila.
V novem letu si klišejsko želim zdravja, ljubezni in sreče... hec, hec! Edina želja je, da naj bo 2007 vsaj tako dobro, kot je bilo dosedanje. Ok, malo več fuzbala da bi igral, čeprav to bo tukaj spomladi najbrž kar nuja, ne želja. Hm, pa da bi nam končno zrihtali internet v sobah, da bi malo več pokra igral, končno sem začel razbijati na SNGjih. Po devetih mesecih šolanja se konec koncev tudi spodobi, da sem se nekaj naučil. Čeprav po drugi strani je pa boljše, da ne visim nonstop na internetu. Hmmm. Pa da bi naredil čimveč izpitov, da lahko čimprej začnem delati stvari, ki me veselijo, namesto nenehnega učenja. Aja, to delam že sedaj. Nič, pa naj stvari ostanejo takšne kot sedaj, saj nam še zdaleč ne gre slabo.

PS: Novoletno voščilo bralcem še sledi, brez skrbi. Zaenkrat si poglejte spodnje fotke.

PS2: Se pa strinjam z Jurijem Gustinčičem (zaradi TV Popra ne morem nikoli ostati resen, ko ga gledam), da je bilo 2006 prelomno. Tako kot vsako...