Sonce, morje, zrak, svoboda!

Tako, pa smo zakorakali v novo leto. Slovenija z Evrom, Španija s soncem. V bistvu le južna Španija, severna in centralna je imela dokaj kislo vreme. Ampak glede na to, da se je vaš dragi avtor zadrževal na obali Sredozemskega morja, to niti ni važno. Prvoten načrt je bilo potovanje v Malago, ampak smo se zaradi dolgotrajne vožnje in visokih stroškov raje odločili za bližjo varianto, le slabi dve uri oddaljen Alicante. In zadeli smo v polno, Valencia z okolico je imela ta vikend najvišje temperature v Evropi. Ne vem, če je bilo to najboljše praznovanje novega leta do sedaj, je bilo pa brez dvoma najtoplejše. Več kot 20 stopinj gospoda Celzija in nebo brez oblačka je posledično pomenilo sončenje na plaži ter sprehajanje po mestu v kratkih rokavih. No, le ne smete se ozirati na lokalne prebivalce. Jaz sem na mestnem avtobusu željno vpijal sončne žarke v majici brez rokavov, na sosednjem sedežu pa sta klepetali dve priletni gospe v "pelcmontelnih".

Tako izgleda mesto na prvi pogled, ampak se kmalu izkaže, da ni nič posebnega, znamenitosti željan turist si lahko vse ogleda v pol dneva. Ampak jebeš znamenitosti, če imaš celo leto sonce in več plaže kot naša deželica. Mesto vsebuje predvsem ogromno hotelov, restavracij in barov, ter odlično povezavo z dolgimi plažami preko hitrih in točnih (ob)mestnih avtobusov ter nadzemnega metroja.

Alicante predstavlja Španijo, kakor si jo predstavlja večina ljudi in kakor sem si jo, po pravici povedano, predstavljal tudi sam. Sonce od jutra do večera, visoke temperature in peščeno obarvane hiše in bloki. Nekaj mesecev na leto bi se kar dalo preživeti tukaj, sploh teh zimskih. Večina stanovanjskih blokov ima svoj(e) bazen(e), jacuzzi ter običajno še teniško in nogometno igrišče. Simpatična receptorka je omenila, da je avtohtonih prebivalcev malo, več je Špancev iz drugih mest in seveda turistov. V treh dneh smo slišali vse od poljščine, nemščine, angleščine pa do ruščine in srbščine. Avtomobili kažejo na to, da imajo prebivalci malce več pod palcem, ogromno je Audijev, Beemvejev in Mercedesov, precej Porschejev, vmes pa se najde tudi kakšen starejši eksot, kot npr. Mustang v albumu.

Družina na zgornji sliki si je privoščila prvo kosilo v novem letu kar na plaži. Španci sicer novo leto preživljajo malo drugače kot mi. Najpomembnejša tradicija je "doce uvas", oziroma "dvanajst grozdnih jagod". Ko napoči polnoč, ure dvanajstkrat odbijejo, ob vsakem zvoku pa je potrebno pojesti eno grozdno jagodo. Vsaka predstavlja srečo v enem mesecu novega leta. Grozdne jagode so cel dan brezplačno delili v ličnih paketkih po celem mestu, tako da ni strahu, da bi imeli slabo jesen, ker vas je popoldne zgrabila lakota. Malo manj simpatična "tradicija" je to, da taksisti okrog enajstih ugasnejo taksije in začnejo piti, tako da se lahko za prevoz do centra in domov obrišete pod nosom. Avtobusi, jasno, nehajo voziti že ob devetih zvečer. Posledično je to pomenilo, da smo novo leto dočakali kar v sobi, ampak nič hudega, manjkalo ni ničesar.

Štirje dnevi so kar zleteli mimo, tako da se spet nahajamo v našem zaporu v Albaceteju. Zakaj zaporu? Glede na to, da novoletne počitnice tu trajajo več kot dva tedna, so vsi študentje odšli domov in v residenci nas je ostalo le kakih 10 Erasmusov. Centralno gretje so nam izklopili, namesto tega so nam v uporabo dali električne pečke a.k.a kaloriferje. Od enih pa do osmih zjutraj je residenca zaklenjena in ni možen ne vhod ne izhod. La Directora (nadimek je hitro dobil negativen prizvok), ki jo spomladi čaka neprezgodnja upokojitev, je hotela izklopiti tudi toplo vodo, a so se študentje iz mehike, ki so se pogovarjali z njo, blago rečeno razburili in tako imamo vsaj to razkošje. Ali zato plačamo kaj manj najemnine? Nikakor. Ali bomo plačali vso elektriko, ki jo bodo porabili kaloriferji? Vsekakor. Mislim, da bom od sedaj naprej vsaj preletel stanovanjske oglase, ki visijo vsepovsod po mestu.

Do naslednjič!