Vsak ima svoj fiks

Citat iz fenomenalnega Rekvijema za sanje sicer rad uporabljam za praktično vsako razvado in navado, ampak za trenutno zasvojenost s TV serijami preprosto drži kot pribit. Skoraj namreč ne poznam nikogar, ki ne bi budno spremljal vsaj ene izmed serij, ki so po svetu izbruhnile v zadnjih letih.
Serije jasno niso nič novega, v Ameriki so z njimi zasvojeni že dlje časa, pri nas in tudi drugje po Evropi pa so bile do nedavnega bolj znane pod imenom nanizanke in nadaljevanke. Poleg internetnega manjšanja sveta je bil glavni razlog za tako pozen izbruh najbrž slabša kvaliteta v preteklosti. Na izbiro so bile namreč večinoma tri vrste "nadaljevank" - mladinsko-humoristične, gospodinjsko-solzave in znanstveno-fantastične. Ne bom nikakršen hipokrit, šale iz Princa z Bel-Aira znam takorekoč na pamet, zaljubljen sem bil v Dosjeje X in Seaquest, pa tudi kakšen Stargate in Prijatelji so krajšali popoldanske ure. A vseeno za povprečno zahtevnega gledalca včasih ni bilo na voljo dovolj kvalitete.
Težko je sicer določiti kamenček, ki je sprožil plaz, ampak nedvomno lahko vse nedolžne žrtve požugajo seriji Lost. Robinzonovske dogodivščine preživelih potnikov strmoglavljenega letala so namreč povzročile kar precejšno evforijo in marsikomu prvič predstavile občutek, ko si človek zatrdno obljubi, da "pogleda še tale del, potem pa spat", nato pa ob izteku zadnje minute komaj zapre široko odprte čeljusti in neha zmajevati z glavo. "Jah no, zdaj pa MORAM pogledat naslednji del..."
Nobeno presenečenje ni, da je ena izmed bolj aktualnih televizij v Sloveniji začela s predvajanjem legendarne serije Twin Peaks (a kdo ne zna zažvižgati uvodnega komada?), saj je le-ta ena izmed pionirjev popularizacije dotičnega žanra. Nato so ji sledili prej omejeni X-Files (the truth is out there), pa tudi pri nas precej popularna Urgenca (my name is George Clooney, you can see me in ER). Od humoristični sitcomov so ledino orali M*A*S*H (kako ohraniti smisel za humor tudi na bojišču), Happy Days (monday, tuesday, happy days...) , Cosby Show, Seinfeld, Raymond, pa potem še animirani Simpsonovi, ki so ravno letos doživeli premiero tudi na velikem platnu. S Friendsi se že najdejo prvi zasvojenci, ki so večkrat videli prav vsak del, od prijateljev pa je še najbolj sam nadaljeval Joey kot, jasno, Joey "How you doin'?" Tribbiani. Naštevam sicer bolj za priklic kakšnega že pozabljenega spomina, za ta trenutek pa je pisanje vseh serij tako ali tako nehvaležno delo. Vsak ima namreč tisto svojo, pravo serijo, ki je boljša od vseh ostalih.
In zakaj nam serije tako zlahka kradejo spanec? Sama struktura, ki gledalca draži in mu nenehno zakriva določen del prihodnosti ima vsekakor velik delež zaslug za to, ampak vseeno mislim da ima določen pomen tudi lažja identifikacija kot pri filmih. Serije so s tega stališča precej bolj podobne knjigam kot filmom, saj si gledalec sam ustvarja neko svojo sliko in se lažje identificira s prikazanim. Film prikaže vse v dveh urah, serija pa se v takem času šele dobro začne. Tako so vsi pustolovci prišli na račun z Lost-om, ki je zagotovo spodbudil več misli "jaz bi to naredil povsem drugače," kot pa vsi Big Brotherji skupaj. Večnim najstnikom, ki bi radi letali po zraku so pisani na kožo Heroji, ujetniki v življenju in ljubitelji padlih junakov so se zaljubili v Prison Break, mafijski Sopranovi pa so všeč ljudem, ki bi radi imeli v svojih rokah nesporno moč. Torej praktično vsem. Zanimivo, da je za zadnji dve omenjeni seriji precej enostavno potegniti vzporednice z najboljšima dramama vseh časov - Shawshank Redemption in Godfather.
Nismo sicer še tako daleč, da bi lahko zapeli Series killed the movie star, ampak vse tako kaže, da bodo v prihodnje le-te še kako zagrozile filmskemu trgu. Na prvi pogled gre sicer za dve povsem različni stvari, ampak glede na količino serij in boju za prime-time termine, se bo marsikdo v prihodnosti mogoče raje odločil za ogled najnovejšega dela naj-serije kot pa odhoda v kinodvorano. Sam po mininovi že raje pobrskam za novimi serijami kot pa novimi filmi.
In kaj je moj fiks? Navlekel me je ravno Lost, čemur se ne čudim, saj je Defoe-jev Robinson Crusoe vedno imel nek poseben status na moji knjižni polici. Pred izmenjavo v Španiji sem dobil za popotnico večino delov Battlestar Galactice, ki je v višave ponesla mojo navdušenost nad medčloveškimi odnosi. Kdo bi si mislil, da je mogoče skoraj jokati med serijo o vesoljski ladji... Trenutna droga pa je ena izmed najnovejših serij, Californication. Krivec za prvi pogled je bil dobro napisan dražilec na Kratkočasniku, sedaj pa nestrpno gledam, kako počasi tečejo procenti pri dolvlečenju sedmega dela. David Duchovny kot pisateljski alfa-samec med dekleti za eno noč, notranje razrvan ob kvazi-izgubi edine ženske, ki mu povzroča prava čustva in spopadanje s problemom iskanja in obdržanja resnega razmerja. Hm, le zakaj mi je ta serija tako všeč?

Tristo in še več

Obisk rodne deželice sem med drugim izkoristil tudi za ogled najnovejšega zgodovinskega spektakla Zacka Snyderja, filma z naslovom 300, ki je še ena priredba stripa Franka Millerja. Zgodovinsko ozadje za strip in film je, kot vas mnogo ve, bitka pri Termopilah. V tem slavnem spopadu kultur je 300 Špartancev in nekaj tisoč ostalih grških vojščakov pod vodstvom špartanskega kralja Leonidasa stalo nasproti skoraj trimiljonski Perzijski vojski, ki ji je poveljeval vladar Xšayāršā, oziroma po grško Xerxes. Špartanci so bitko sicer izgubili, a šele po izdaji enega izmed pohlepnih grkov. Do takrat pa so, s pomočjo terenske premoči v ozkem prehodu in neustrašne borbe do bridkega konca, Perzijcem prizadejali ogromne izgube in ostalim grkom kupili čas za nadaljne priprave na vojno, ki se je po še eni slavni bitki pri Termopilah, tokrat pomorski, obrnila v grško smer in perzijci so bili končno izgnani s stare celine.

Osebno mi je bil film odličen, tako zaradi navduševanja nad Špartanci že od malih nog, kot zaradi filmskih razlogov. Prva misel po izhodu iz dvorane je bila: "končno je nekdo presegel Gladiatorja". In Snyder spogledovanja s sedem let starim kraljem zgodovinskih akcijad niti ne skriva. Pšenično klasje sicer najbrž valovi tudi v Millerjevih stripih, ampak sam ne dvomim, da gre tudi za hommenage Riddleyevi mojstrovini. Zvočna podlaga je odlična, tudi pričakovano težko žaganje kitar ob enem izmed napadov izpade zelo dobro. Stripovske tehnike je v tristotici sicer manj kot v Sin Cityu, ampak prežgano nebo, močan kontrast in hektolitri digitalne krvi ustvarijo odlično vzdušje. Film je/bo zaradi surove brutalnosti nedvomno navdušil trenutno evropsko najstniško generacijo, saj je internet 2.0 postavil nova merila v zabavnosti, ki sedaj hodi z roko v roki z nasiljem. To ni kritika, saj bi bil očiten hipokrit. Mi pa nekako ni vseeno, da lahko film vidi tudi osemletni otrok, ampak za to so pristojne druge inštance¹. O tem mogoče drugič.

Poleg odlične novodobne akcije v spopadih je odlično podprt tudi zgodovinski del. Zack Snyder je sicer že na začetku povedal, da bo film fantazijski spektakel, ampak tudi nekaj svetovno priznanih zgodovinarjev je pohvalilo nepretirano izkrivljanje resnice in dobro (ne pozabite, da gre za film, ne za dokumentarec) prikazane Špartance. Bojni sloni in nosorogi, pokvečeni Perzijci in Špartanci brez naprsnega oklepa so najbolj očitne priredbe, a so jasno dodani namenoma. Najbolj sta bila pohvaljena prikaz žensk kot pomembnih članov družbe - rek "za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska" ne bi mogel biti bolj ustrezen - in pa dobro zajet karakter Špartancev. Ta ponosni narod, ki ga večina označuje kot krutega zaradi ubijanja bolehnih novorojenčkov in trde vojaške vzgoje mladih fantov namreč dosti bolje opisuje beseda pragmatičen. Ko so vprašali Špartanca, zakaj je v njegovi državi tako malo zakonov, je odvrnil: "Tistim, ki malo govorijo, jih ni treba mnogo." Poleg trde vzgoje, poguma in spoštovanja moralnih načel ter vojaškega kodeksa je ravno ta kratek, "lakonski" način izražanja najbolj zaznamoval Špartance. Snyder je v svojem filmu tako zajel večino najbolj znanih izrečenih fraz. Leonidasov odgovor: "Pridite ponj," na perzijsko zahtevo po predaji orožja je ponovil nebroj generalov in politikov kot primer, da so se Špartanci raje borili do konca, kot pa vdali. Odgovor na perzijsko bahanje, da jih je toliko, da bodo s puščicami zakrili sonce, pa je pravi ironični biser: "Tem bolje, borili se bomo v senci." Spodaj² je navedenih še nekaj citatov, ki niso bili uporabljeni v filmu, za večjo jasnost pa bom razložil še rek "vrni se s ščitom, ali na njem," ki ga Leonidasova žena izreče preden on odide v bitko. Padle vojščake so namreč domov prinesli na ščitih. S ščitom pa se je vojščak lahko vrnil le po zmagi, saj bi ob pobegu težak del opreme odvrgel. Torej - vrni se zmagovito ali pa raje ne. Šparta je sicer kasneje podlegla najprej premočni atiško-delski navezi, nato pa še trmastem vztrajanju pri ohranjanju čiste grške krvi, a so tudi v najtemnejših letih ohranili dvignjeno glavo. Tudi, ko jim je Filip II Makedonski po ustalitvi imperija in sklenitvi miru z ostalimi Grki zagrozil, da "če pripelje svojo vojsko v Lakonijo, bo Sparto požgal do dal," je bil odgovor pričakovan: "Če..." Tako Filip kot Aleksander sta se odločila Špartance raje pustiti pri miru.

Bil sem pa presenečen, ko sem med branjem po wikipediji zasledil, da je bil film deležen določenih ostrih kritik z vidika zrcaljenja političnih sitacij in nazorov. Resnici se malo približa le ugovor Iranske vlade, da so Perzijci prikazani kot barbarsko-demonska horda, ampak to je bilo le orodje za večji kontrast med špartansko moško častjo. Razne primerjave s ponosno Ameriko proti ostudnemu Vzhodu in pa neumno povezovanje z nacistično ideologijo in arijsko raso (to je lahko kvečjemu v obratni smeri), pa izpadejo naravnost smešno, saj gre za očitno pretiravanje in iskanje nekih new-age vzporednic z današnjim svetom, kjer vsaka stvar užali neko skupino ljudi. Sicer pa je Zack Snyder sam povedal bolje, kot hočem jaz³: "Kdor film, narejen po stripu, v katerem si kup moških razbija gobce, opisuje z besedami "neocon", "homofobičnost", "homoerotičnost" in "rasizem" je nekako zgrešil smisel."

---

1. V ZDA je rangiranje in označevanje filmov tako ali tako pesek v oči. Če film dobi oznako NC-17, ki prepoveduje vstop vsem pod sedemnajstimi leti, ga čaka bridka smrt in finančni polom, zato namesto nje agencija raje uporablja R, ki dotičnim mladoletnikom zapoveduje spremstvo staršev ali polnoletnega spremljevalca. "Teh petipetdeset mulcev je z mano..." Pri nas pa tako ali tako še nisem nikoli slišal, da bi bil komu prepovedan vstop. ↩

2. -Mlad špartanec se je pritoževal materi, da je njegov meč prekratek. "Nič ne de," ga je zavrnila, "boš pa stopil korak bližje."
-Ko so materi sporočili junaško sinovo smrt, je vzkliknila: "Temu se ne čudim, saj je bil moj sin!"
-Nek tujec, ki je izredno dolgo stal na eni nogi, je dejal Špartancu: "Ne verjamem, da bi ti mogel vzdržati toliko časa kot jaz." "Jaz ne," odvrne nagovorjeni, "toda to uslugo ti lahko napravi vsaka gos."
-Po neki neodločeni bitki se je kralju Agezilaju približalo več vojakov, ki so se mu hiteli povaliti, da niso nikomur obrnili hrbta. Ta pa je odvrnil: "Raje bi imel v službi tiste, ki so vas tako zdelali." ↩

3. Danes zvečer je število obiskov strani preseglo mejo 5000 in dnevno se na blogu oglasi okrog 20 čitalcev. Korak za korakom. Najlepša hvala. ↩

Prvi letos

Zima se je očitno že odselila iz južnega dela Španije, saj so temperature danes v Alicanteju dosegle 25 stopinj celzija, okrog dvajset gradov pa je tudi v našem Albaceteju. Trije zaporedni dnevi lepih temperatur so na plano privabili vse rekreativne tekače in tako sem tudi jaz včeraj zvečer otresel prah iz tekaških superg, se oblekel kratke hlače in se odpravil v mestni park. Dela na glavni ulici so že v zaključni fazi, tako da mi prvič odkar sem tu, ni bilo potrebno vijugati med večernim prometom, luknjami v pločniku in težko mašinerijo. Širok, tlakovan in osvetljen pločnik je pravi luksuz.

Začel sem s kar močnim, še lanskim tempom, a mi je že na polovici prvega kroga¹ telo dalo vedeti, da bo za prvič potrebno malo zmanjšati obrate. Vseeno sem se trudil držati dokaj konkretno hitrost. Občutek je bil, po treh mesecih premora, krasen. Čist, svež zrak, škripanje peska pod nogami in kup somišljenikov, vsak v svojem svetu². Nekje na koncu prvega kroga so začele prve protestirati shins, a so hitro uvidele, da ne bo prav nič pomagalo in so vsake toliko časa le še tiho zamrmrale. Sredi drugega kroga se je oglasilo levo koleno, takorekoč stalni nergač, ampak bolj iz navade in želje po pozornosti, kot pa iz dejanskega protesta. Na koncu drugega kroga sem padel v skupinico kakih desetih ljudi, ki so držali kar dober tempo, tako da so misli zbežale drugam. Po prvi tretjini tretjega kroga so na vrsto prišla pljuča, ki se niso strinjala z vdihovanjem skozi nos in izdihovanjem skozi usta, a so pritožbe naletele na zaprta vrata. Proti koncu tretjega kroga pa sem se po posvetu s praznim želodcem (cel dan sem bil na faksu, tako da sem imel čas le za hiter popoldanski sendvič) odločil, da bo tretji krog tudi zadnji. 30 minut dobrega tempa je za prvič dovolj. Sledil je le še iztek do doma in raztezanje mišic.

Povprečni ne-tekač se bo najbrž vprašal, kje je užitek v teku, če pa se cel čas boriš z mišicami in lastno glavo. Užitek je najprej že v tej borbi s samim sabo, nato v občutku, ko se po osvežilnem tušu in okrepčilni večerji uležeš v posteljo in so ti noge neznansko hvaležne za horizontalen položaj, za konec pa še naslednje jutro, ko se še z napol zaprtimi očmi spustiš po stopnicah v kuhinjo na obvezno kavo in ti težka stegna jasno povedo, da si storil nekaj dobrega za svoje telo³.

---

1.Park je bolj majhen, ocenjujem, da je največji možen krog dolg malo manj kot 2km.↩

2.Če se ti uspe prepustiti razmišlanju o kakšni stvari, telo neha misliti na napor. Tako sem včeraj premišljeval, od kod ime za plazmo, kaj imata skupnega krvna plazma in plazemski televizorji. Kako mi je to padlo na pamet, se sprašujem tudi sam. Wikipedia pa je povedala, da nimata nič skupnega. Krvna plazma je preprosto ime za rumeno obarvano tekočo komponento krvi, v fiziki pa plazma pomeni posebno, ionizirano, stanje plina. Če koga slučajno zanima :]↩

3.Če povzamem strica Hervisa - “Get movin', start livin'!”↩

Kaj potrebuje človek za uspešen začetek večera?

1. Rekreacijo

5km lagodnega teka, malce po trdi peščeni podlagi, nekaj časa po asfaltu, manjši ovinek po gozdni poti, medtem ko sonce pošilja še svoje zadnje žarke preko vrhov dreves in počasi tone za horizont tik poleg Nanosa.

2. Shake
2 banani, 200g vaniljevega sladoleda, 200ml sadnega jogurta po želji (banana, ananas, lahko tudi z žitaricami), 1dcl mleka. Sestavine vržemo v malce višjo posodo in s paličnim mešalnikom... zmešamo. Zmiksamo. Nalijemo v malce višji kozarec in dodamo slamico.

3. Snedvič
2 tanki rezini črnega oziroma polnozrnatega kruha namažemo z lahkim sirnim namazom, dodamo narezano ledeno mrzlo zeleno papriko in dve trdo kuhani jajci ter ščepec soli. Do polovice zavijemo v papirnato servieto in zagrizemo.

4. Šalo
Duhovnik se sprošča na ribolovu in ujame res veliko ribo. Ko jo povleče na suho, ribič poleg njega z odobravanjem vzklikne: "Glej prasico, kako je velika!" Duhovnik ga ogorčeno pokara, naj pazi na jezik. Ribiča je malce sram, ker mu je ušlo in se hitro izmuzne: "Oprostite oče, ampak ta riba se dejansko imenuje prasica."

Duhovnik sprejme razlago in se odpravi nazaj v cerkev. "Poglejte, škof, kakšno prasico sem ulovil." Škofa skoraj sezuje: "Kaj si pa vendar misliš, to je božja hiša, take besede niti slučajno ne spadajo sem!" "Ne ne, ne razumete, ta riba se dejansko imenuje prasica," mu odvrne duhovnik. "Aha," se škof popraska po glavi, "dobro, bom jaz očistil prasico in jo bomo imeli za večerjo."

Škof očisti ribo in jo odnese h kuharici. "Boste lahko pripravili to prasico?" Nuna kar poskoči od tal. "Kakšna vulgarnost," vzklikne. "Ne, sestra. Ta riba se pač tako imenuje." Kuharica je zadovoljna z razlago in veselo odvrne: "Super, pa ravno danes, ko pride na obisk papež. To bo prava poslastica!"

Zvečer se papež Ratzinger, ki je ravno na poti po Evropi, res pridruži večerji. Kuharica se je resnično izkazala in po glavni jedi, ribi seveda, si vsi oblizujejo prste. Papež je več kot očitno navdušen in pobara prisotne, kje so dobili tako slastno ribo.

Duhovnik ponosno reče: "Jaz sem ujel prasico." "Jaz sem prasico očistil," doda škof in kuharica zaključi: "Jaz pa sem spekla prasico."

Papa Ratzi jih kakšno minuto nepremično gleda z začudenjem v očeh, nato pa se nasloni nazaj na stol, si sname pokrivalo, da noge na mizo, iz žepa potegne steklenico viskija in potegne dolg požirek. "Veste kaj? Vi pizduni ste pa res kul."