Zima se je očitno že odselila iz južnega dela Španije, saj so temperature danes v Alicanteju dosegle 25 stopinj celzija, okrog dvajset gradov pa je tudi v našem Albaceteju. Trije zaporedni dnevi lepih temperatur so na plano privabili vse rekreativne tekače in tako sem tudi jaz včeraj zvečer otresel prah iz tekaških superg, se oblekel kratke hlače in se odpravil v mestni park. Dela na glavni ulici so že v zaključni fazi, tako da mi prvič odkar sem tu, ni bilo potrebno vijugati med večernim prometom, luknjami v pločniku in težko mašinerijo. Širok, tlakovan in osvetljen pločnik je pravi luksuz.
Začel sem s kar močnim, še lanskim tempom, a mi je že na polovici prvega kroga1 telo dalo vedeti, da bo za prvič potrebno malo zmanjšati obrate. Vseeno sem se trudil držati dokaj konkretno hitrost. Občutek je bil, po treh mesecih premora, krasen. Čist, svež zrak, škripanje peska pod nogami in kup somišljenikov, vsak v svojem svetu2. Nekje na koncu prvega kroga so začele prve protestirati shins, a so hitro uvidele, da ne bo prav nič pomagalo in so vsake toliko časa le še tiho zamrmrale. Sredi drugega kroga se je oglasilo levo koleno, takorekoč stalni nergač, ampak bolj iz navade in želje po pozornosti, kot pa iz dejanskega protesta. Na koncu drugega kroga sem padel v skupinico kakih desetih ljudi, ki so držali kar dober tempo, tako da so misli zbežale drugam. Po prvi tretjini tretjega kroga so na vrsto prišla pljuča, ki se niso strinjala z vdihovanjem skozi nos in izdihovanjem skozi usta, a so pritožbe naletele na zaprta vrata. Proti koncu tretjega kroga pa sem se po posvetu s praznim želodcem (cel dan sem bil na faksu, tako da sem imel čas le za hiter popoldanski sendvič) odločil, da bo tretji krog tudi zadnji. 30 minut dobrega tempa je za prvič dovolj. Sledil je le še iztek do doma in raztezanje mišic.
Povprečni ne-tekač se bo najbrž vprašal, kje je užitek v teku, če pa se cel čas boriš z mišicami in lastno glavo. Užitek je najprej že v tej borbi s samim sabo, nato v občutku, ko se po osvežilnem tušu in okrepčilni večerji uležeš v posteljo in so ti noge neznansko hvaležne za horizontalen položaj, za konec pa še naslednje jutro, ko se še z napol zaprtimi očmi spustiš po stopnicah v kuhinjo na obvezno kavo in ti težka stegna jasno povedo, da si storil nekaj dobrega za svoje telo3.
1.Park je bolj majhen, ocenjujem, da je največji možen krog dolg malo manj kot 2km.↩
2.Če se ti uspe prepustiti razmišlanju o kakšni stvari, telo neha misliti na napor. Tako sem včeraj premišljeval, od kod ime za plazmo, kaj imata skupnega krvna plazma in plazemski televizorji. Kako mi je to padlo na pamet, se sprašujem tudi sam. Wikipedia pa je povedala, da nimata nič skupnega. Krvna plazma je preprosto ime za rumeno obarvano tekočo komponento krvi, v fiziki pa plazma pomeni posebno, ionizirano, stanje plina. Če koga slučajno zanima :]↩
3.Če povzamem strica Hervisa - “Get movin', start livin'!”↩
3 komentarji:
Korektno! Mogoče bi vendarle začel počasi in to stopnjeval ... vsaj tako pravijo knjige ... :)
Točno to :) Tempo je zmeraj problem - vsaj pri meni. Od zmeraj sem navajen, da na treningih delam kar se da maksimalno, kar pa pri rekreativnem teku ni vedno prava taktika. Sicer pa, saj veš kako je s tekom(al pa fitnesom) - najvažnejše je, da so treningi redni in pri njih vztrajaš več kot en teden in dva dneva ;)
tek JE VEDNO bil in VEDNo bo užitek... vsaj zame:)
Objavite komentar