Eppur si muove

Naša Postojna, namreč. Iz "zabačenega sela" se počasi prebija v družbo bolj razvitih slovenskih občin. Statistične podatke lahko poiščete drugje, tu ciljam bolj na stvari, ki se neposredno tičejo prebivalcev. Postojna je pod novim županom namesto za volilne glasove dejansko začela skrbeti za mesto in rezultati so lepo vidni. Večja podpora hitro rastočim podjetjem in dobro premišljeni lokacijski načrti so rezultirali v gradnji stanovanjskih in poslovnih objektov, ter še posebej nove poslovno/obrtne cone Kazarje, ki je za sabo takoj potegnila razvojni vlakec. Naj bo Epicenter še tako "postojnski", dejstvo je, da so ljudje iz drugih krajev končno spet začeli hoditi v Postojno. Ljudje so dejansko začutili, da se stvari premikajo na boljše.

Poleg Epicentra so včeraj slavnostno otvorili "Postojnsko plažo". Na t.i. plaži je nogometno igrišče z umetno travo, igrišče za odbojko na mivki in pa velika otroška igrala. Zanima me, če jim je uspelo sredstva za igrišče še vedno povleči iz UEFA sklada, ki je nekaj let nazaj omogočil sofinancirano gradnjo igrišč z umetno travo po celi Sloveniji, po štajerskem je takorekoč vsaka osnovna šola dobila dotično igrišče, v Postojni je bilo pa vehementno zavrnjeno, češ, kdo pa še igra nogomet.

Postojnska plaža v vsem svojem sijaju. Igrala sicer še niso dokončana, upam pa da isto velja tudi za osrednji prostor. Kavčki in ležalniki na travi izgledajo odlično, lesene klopi pač ne. Upajmo, da je to le zasilna rešitev za otvoritev, ki je že tako zamujala za en teden.

Igrišči sta krasni. Da bodo le cene sprejemljive. Danes mogoče sledi test odbojkaškega, upam da se bo zvečer zbralo kaj igralcev, ki smo na "šverc" hodili igrat v bližnjo Pivko jamo.

Verjetno najlepši objekt v Postojni, sončna terasa v Epicentru, ki je včeraj dobila še pogled na plažo. A ne gre to ponavadi v obratni smeri?

Otvoritev bi bila lahko dobra, če le ne bi bila tako... postojnska. Dan je bil prekrasen, ljudje so se kljub dopustom in migracijam na morje zbrali v lepem številu, med njimi so hodile mične hostese, vzdušje pa je klasično kvaril DJ Krmpy. Niti ne bom zgubljal preveč besed, ker mi res ni jasno, kako se lahko okrog prodaja takšna katastrofa od DJ-a. Očitno dobra promocija res več šteje kot dobra glasba. Med včerajšnjim klasično neaktualnim repertoarjem sta tako dobila mesto tudi Macarena in Asereje... Katastrofa. Krmpy, naredi nam vsem uslugo in si poglej kakšno aktualno lestvico.
Gospa podžupanja je ob otvoritvi imela veliko za povedati o aktualnem športnem razvoju Postojne. Na srečo je očitno vedela, da je bolje omenjati nove športne površine in dvorane, kot pa se neposredno dotakniti nogometa. Občina namreč v zadnjih, hmmm, dvajsetih letih ni niti s prstom mignila, da bi kakorkoli pomagala razvoju nogometa. Ravno včeraj sva se z bivšim soigralcem spominjala časov, ko smo s starim kombijem in sendviči iz bližnje mini-trgovine hodili na tekme, kjer so se nam s starih dresov odlepile številke in smo bili nevoščljivi drugim ekipam, ki so imeli klubske flaške za vodo. Klub se nekako drži pokonci sam od sebe in preživi s pomočjo redkih sponzorjev in že deset let prosi za nadomestno igrišče, saj stadion v mestu ne zdrži treningov in tekem. Sramota. Na srečo ima Epic več zanimanja za najpopularnejši šport na svetu, tako da se bodo mogoče tudi tu stvari obrnile na bolje.
Še anekdota o postojnskem rivalstvu med košarko in nogometom. Moj braco se je še prej kot jaz zaljubil v nogomet in je letos že napredoval v postojnski U-10. Med gledanjem treningov me vedno nasmeji oče enega izmed nadebudnežev: "Jebemti košarko, letos so izpali, no, evo, košarko. Košarka, vse košarka. Za fuzbal pa nč. Povsod koši. Tle so dve igrišči, pa sam na enmu goli, povsod pa koši. Nova telovadnca? Spredi so sami koši. Jebemti koše, še v pisarno nej si da koš, bk neumen."

PS: Igrišče za ódbojko (tako se pač večinoma izgovarja v Postojni) na mivki uspešno stestirano. Ubahfantastiš, če bi še muzko vrteli bi bilo že skoraj popolno.

93 dni odsotnosti

Sredi naslednjega tedna se bom vkrcal na letalo iz Madrida proti Benetkam in v večernih urah po 93 dneh, oziroma malce več kot treh mesecih, spet stopil na rodno zemljó. Ta obisk ni bil načrtovan, prvotno sem nameraval ostati tu neprekinjeno do zaključka izmenjave v juliju, ampak mi je mama sporočila, da sem odsoten preveč časa in da mi rade volje časti letalsko vozovnico. Po pravici povedano, komaj čakam, da pridem domov.
Življenje v Španiji je namreč v zadnjih tednih in mesecih postalo.... dolgočasno. Mogoče dolgočasno ni prava beseda, bolj ustrezna bi bila ustaljeno. Začetna navdušenost nad novim okoljem je minila, količina predmetov in posledično dela na faksu se mi je povečala, tako da ni več žuranja po trikrat na teden - po pravici povedano pa se mi niti ne da več, saj tako ali tako zahajamo na ene in iste lokacije. Poleg tega kljub velikemu prijateljstvu in povezanosti med vsemi Erasmusi manjkajo tisti pravi prijatelji, s katerimi lahko celo dopoldne na balkonu uživaš kavo in sonce, si celo popoldne podajaš nogometno žogo ali pa cel večer debatiraš o prvi stvari, ki ti pade na pamet. Dogajanje so vsaj malo popestrili novi Erasmusi, ki so prišli za drugi semester.
Sedaj so v veliki večini Italijani, predvsem ženskega spola ne manjka, več je tudi Francozov, malo manj Mehičanov, dve Romunki in najnovejša pridobitev, štirje Grki, od tega tri predstavnice nežnejšega spola. Oziroma "nežnejšega" spola. V četrtek smo imeli namreč Erasmus žurko v enem izmed barov v mestu in ko sem spoznal dotične Grkinje, sem se nasmejal skoraj do solz. Bolj stereotipnih predstavnikov nekega naroda si namreč ne morete zamisliti. Romun Bogdan in njegovo nenehno učenje, skrb za vse ljudi in velike nedolžne oči ter Londončanka Louise z bledo poltjo, odpiljenim slogom oblačenja in angleškim čajem jim ne sežeta niti do kolen. Že veliki nosovi, široka ramena in težek naglas so dovolj zgovorni, a ko me je ena izmed dečev trikrat zapored dregnila s komolcem v rebra, preden me je kaj vprašala in pa druga, v pozdrav ob naključnem srečanju sredi Valencije, pošteno lopnila po hrbtu, nisem mogel zadržati smeha. "Eeeee....you....why you....why you no Spanish course?" "Zato, ker nimam časa in ker sem bil cel prvi semester" "Aj aj aj....you must!" - in komolec v rebra. Moja obilna grška poroka - v živo.
Kot omenjeno, v soboto smo obiskali Valencijo. Ta vikend je bilo na sporedu namreč eno izmed mnogih karnevalskih rajanj - Las Fallas. Glede na to, da se je o tem prazniku govorilo že od novega leta naprej, smo na žalost pričakovali malce preveč. Odločili smo se, da ne bomo prespali, temveč da bomo celo noč prežurirali na enem izmed prizorišč, nato pa se v nedeljo ob desetih zjutraj (ker je to prvi avtobus) vrnili v Albacete. Izkazalo pa se je, da je odrov z glasbo bolj malo, ter da je vse skupaj ena velika pijanica po celem mestu. Karneval je bil zanimiv točno petnajst minut, nato pa se je začel ponavljati. Vsak del mesta nemreč predstavljajo ženske vseh starosti, oblečene v neke vrste narodnih noš, ki baje stanejo celo premoženje, moški, ki na ramah nosijo kupe rož, ter vsake toliko časa "pleh muzka." In to CEL dan. Ogromne skulpture iz umetne mase, ki so prisotne na skoraj vsakem trgu so impresivne, čeprav je to, da jih na koncu zažgejo kar sredi mesta, med hišami, ki jih medtem gasilci pridno zalivajo z vodo, možno le v tem delu Evrope. Ravno tako me je navdušil ognjemet, ki je bil brez konkurence najdaljši, kar sem jih videl. Da so Španci tako nori na petarde si pa nisem mislil. Novo leto na Prešercu je pasja bombica v primerjavi s tem, kar sem doživel v soboto. Vsi ljudje, od petih let naprej, cel dan mečejo petarde. Tisti mlajši malo švohotnejše, medtem ko pa vsake toliko časa zadoni detonacija, ki se je ne bi sramovali niti na bližnjem vzhodu. Ljudje pa se smejijo, ploskajo in jih nič ne moti, da vsake toliko časa prileti kaj tudi pod noge.
V Valencijo smo prišli z avtom, prevoz je ponudila Louisina prijateljica, nato pa smo se tam dobili s še dvema Angležinjama in Ircem Jamesom. Sobota je bil med drugim tudi St.Patrick's Day, tako, da je James, zavit v irsko zastavo, napovedal destinacijo - irski pub, jasno. Po nekaj izpraznjenih pintah smo lokacijo zamenjali, a ambienta ne. Irci so namreč preveliki patrioti, da bi na tak praznik rajali po špansko. Na začetku niti ni bilo tako slabo, saj je sedla sprememba tako v glasbi, kot v ljudeh. V Albaceteju nas je kakih 20 angleško govorečih študentov, v Valenciji je pa samo Ircev kakih 50. Presenečen sem bil tudi nad lepoto ženskih predstavnic te zelene deželice. Predstavljal sem si jih namreč podobne kot angležinje, bleda polt in odvečni kilogrami, a sem ob prisotnosti lepega števila blondink s prekrasnimi obrazi in dobrimi postavami moral zavreči stereotip. Irska je torej še ena lokacija (skupaj z Madžarsko, Slovaško in Švedsko), ki je nedvomno vredna obiska. Pivo pa tudi ni bilo slabo, le cene precej zasoljene. Ampak vseeno, ob štirih ponoči smo imeli poln kufer vsega. Do avtobusa pa še 6 ur. Noge so nas bolele od križarjenja po mestu, a smo se vseeno odločili za kratek spanec v Jamesovem prenočišču. Z metrojem smo se odpravili na dotični kraj, ampak kmalu ugotovili, da je naš vodnik sicer zadel ulico, a zgrešil predel mesta. Tako smo morali še enkrat na metro, premerili še nekaj kilometrov, ter si na koncu privoščili le dvajsetminutni "power nap", po katerem sem se pa prebudil še trikrat bolj sesut. Ob devetih zjutraj so po mestu že na polno udarjale detonacije, mi pa smo zaradi zakasnjenega metroja skoraj zamudili avtobus. Na postajo smo prišli slabih 5 minut pred odhodom in zelo težko opišem, kako mi je odleglo, ko sem končno prišel v naš Albacete in se kasneje po 37 urah brez spanca zavalil v posteljo. Another job well done! :]
PS: Slike objavim takoj, ko jih dobim v last. Blog sem končno preselil na novo verzijo Bloggerja, tako da je na desni strani nekaj novosti. Komentar, ki ga je na prejšnjem zapisu pustil Quessoy mi je polepšal dan in vlil novega elana. Najlepša hvala, dokler ste bralci zadovoljni, sem jaz še bolj. Do naslednjič!

Odletel je skozi okno - skoraj dobesedno

Včeraj je bil defenitivno eden bolj... hmm... zanimivih dni v mojem življenju. Nekaj vas že ve, da mi je bil odtujen moj dragi prenosni mlinček a.k.a Gericom Hummer Force. Zgodba je precej dolga, na trenutke skoraj filmska, ampak stoodstotno resnična.
Glede na to, da je četrtek edini dan, ko zjutraj nimam faksa že in da sem v sredo do petih zjutraj delal projekt za predmet Visual Programming, sem odprl oči šele ob dvanajstih. Dvignil sem okensko roleto in odprl okno, saj je sonce že konkretno grelo ulice Albaceteja. Pograbil sem nekaj kovancev in opravil jutranjo rutino - v panaderio po svež kruh, na recepciji pograbim Marco, nato pa si skuham jutranjo kavo in ob zajtrku prebiram dnevne novice iz sveta športa. Sredi tega bokoličnega opravila me je zmotil hrup od zunaj. Kar je v bistvu precej čudno, ker imamo že cel mesec okrog in okrog pravo gradbišče in se dopoldan stavbe kar tresejo od težke mašinerije. Ko sem dvignil glavo sem skozi zavese zagledal silhueto človeka, ki se spušča po okenskih rešetkah iz drugega nadstropja. Takoj sem pomislil, da se kateri izmed cimrov igra Spidermana. Stopil sem do okna, odgrnil zavese in se iz oči v oči pogledal s, oprostite izrazu, španskim cigotom, ki je držal pod roko laptop. Nisem sicer videl, če je moj ali ne, ampak v bistvu niti ni bilo važno. Stekel sem iz stanovanja, okoli residence, ampak mladeniča ni bilo več na spregled. Na hitro sem vprašal par ljudi, če so videli koga teči z računalnikom pod roko, ampak brez uspeha. Nato je sledila težka naloga, namreč povzpeti se v sobo in potrditi, da je bil odhajajoči računalnik moj. Na srečo je denarnica z dokumenti ostala nedotaknjena, mobitel s slovenskim SIMom takisto.
Na recepciji so poklicali policijo, od koder so sporočili, da je najbolje če se sprehodim do postaje in prijavim zadevščino. Tako sem več kot uro s čakanjem vred preživel na policijski postaji, kjer sem v nepopolni španščini pripovedoval zgodbo petim policajem - dva sta opravljala nekakšno prakso, trije so bili nadzorniki. Ko sem hodil nazaj proti residenci sem se preprosto moral na glas zasmejati, saj sem se zavedel, da je vse skupaj v bistvu velika farsa. Podatke so pač pobrali, če bodo naleteli na človeka oz. na moj računalnik ga bom dobil nazaj, to je pa tudi vse. Če nimajo pametnejšega dela, kot iskati moj laptop, potem lahko ukinejo policijo. Ob povratku na recepcijo so me presenetili z dejstvom, da imajo človeka posnetega na kamero. In tu se zgodba praktično šele začne.
Fantina (kakih 20 let) je namreč najprej poizkušal preplezati ograjo, ki obkroža residenco, na drugi strani, ampak ga je zalotila gospa, ki je bila zjutraj na recepciji in ga pobarala, kaj počne. Odvrnil je, da mu je šla žoga čez ograjo. Prisrčna gospa ga je nato vljudno okarala, češ "kaj plezaš čez ograjo, če imaš pa vrata odprta." Delikvent je nato malo postapal v notranjosti moškega dela residence, se pod kamero odločal kam naj gre, odvrnil nekomu, da čaka na prijatelja, nato pa zavil okrog stavbe in splezal v mojo sobo, od koder naprej je zgodba že znana. Ko sem si hotel ogledati posnetek, je potekal pogovor nekako tako: "Hja, nekako ne moreš, ker jaz ne znam upravljati s to rečjo. Bom poklical direktorico." Direktorica: "Joj, nimam pojma, kaj je to. Zna pa moj mož, samo par minut." Mož:"Juj, jaz sem to včasih znal, ampak sem pa že pozabil." Nekaj časa sem mirno gledal, nato pa sem se ponudil, da bi mogoče jaz poizkusil najti, glede na to, da gre za pofukan videorekorder z diskom namesto kasete. Nato je sledila nova dilema, saj se slike ne da nikakor izvoziti, izmenljivi disk pa nujno potrebujejo, saj imajo le enega. Tako je bila edina rešitev poklicati policijo, naj si pride ogledati to reč. Prišli so trije kriminalisti, ki so z žalostjo v očeh opazovali ostarelo tehniko, s katero si ni bilo moč kaj dosti pomagati. Obraza tako ali tako ni bilo razločno videti, osebek pa je ustrezal mojemu natančnemu opisu na policijski postaji. Čez kakšno uro je prišel še gospod forenzik, ki je pobral razločen odtis športnega čevlja na moji postelji in poizkušal najti kakšen prstni odtis, ampak brez uspeha. Tu moram pohvaliti vse organe reda in miru, saj so se obnašali skrajno prijazno, s forenzikom sva tako celo zbijala šale na račun recepcije. So mi pa vsi nekako namignili (na postaji sem direktno vprašal), naj začnem razmišljati o novem računalniku.
Tu se je izkazalo, da sem na preveč pošten človek. Takoj sem namreč poklical drage starše, jim povedal, da jim bom najbrž naložil nekaj dodatnih stroškov. Resnici na ljubo, moj laptop je bil še kako potreben zamenjave, saj je že malce pešal po treh letih vztrajnega trpinčenja, poleg tega pa je zadnje tri mesece začel crkovati tudi zaslon. A vseeno, bil sem okraden prvič v življenju, tako da sem bil pošteno pretresen. Zvečer sem imel rahle težave pri kuhanju večerje, saj sem vztrajno tlačil kruh v hladilnik in pašto nazaj v omaro, čeprav sem jo potreboval. Glava polna stvari in"kaj bi če nebi, če bi, kako bi..."
Raptor (thx, mate!) me je na msn-ju opomnil, da se je to zgodilo v residenci in da so oni še kako odgovorni za prebivalce in morebitne slične nezgode. To sem omenil direktorici (kakšna ironija, to je bil njen zadnji delovni dan pred upokojitvijo in v 10ih letih ni bilo niti ene kraje), ki se je načeloma strinjala in mi zagotovila, da bo poklicala šefe v Toledo in povprašala, kako stojijo stvari. Bomo videli, upam na vsaj kakšen evro povračila. Glede na to, da so barabina dobesedno povabili v območje stavbe, argumenti govorijo meni v prid.
Kupi kdo pravice za film? :P

Sonce, morje, zrak, svoboda!

Tako, pa smo zakorakali v novo leto. Slovenija z Evrom, Španija s soncem. V bistvu le južna Španija, severna in centralna je imela dokaj kislo vreme. Ampak glede na to, da se je vaš dragi avtor zadrževal na obali Sredozemskega morja, to niti ni važno. Prvoten načrt je bilo potovanje v Malago, ampak smo se zaradi dolgotrajne vožnje in visokih stroškov raje odločili za bližjo varianto, le slabi dve uri oddaljen Alicante. In zadeli smo v polno, Valencia z okolico je imela ta vikend najvišje temperature v Evropi. Ne vem, če je bilo to najboljše praznovanje novega leta do sedaj, je bilo pa brez dvoma najtoplejše. Več kot 20 stopinj gospoda Celzija in nebo brez oblačka je posledično pomenilo sončenje na plaži ter sprehajanje po mestu v kratkih rokavih. No, le ne smete se ozirati na lokalne prebivalce. Jaz sem na mestnem avtobusu željno vpijal sončne žarke v majici brez rokavov, na sosednjem sedežu pa sta klepetali dve priletni gospe v "pelcmontelnih".

Tako izgleda mesto na prvi pogled, ampak se kmalu izkaže, da ni nič posebnega, znamenitosti željan turist si lahko vse ogleda v pol dneva. Ampak jebeš znamenitosti, če imaš celo leto sonce in več plaže kot naša deželica. Mesto vsebuje predvsem ogromno hotelov, restavracij in barov, ter odlično povezavo z dolgimi plažami preko hitrih in točnih (ob)mestnih avtobusov ter nadzemnega metroja.

Alicante predstavlja Španijo, kakor si jo predstavlja večina ljudi in kakor sem si jo, po pravici povedano, predstavljal tudi sam. Sonce od jutra do večera, visoke temperature in peščeno obarvane hiše in bloki. Nekaj mesecev na leto bi se kar dalo preživeti tukaj, sploh teh zimskih. Večina stanovanjskih blokov ima svoj(e) bazen(e), jacuzzi ter običajno še teniško in nogometno igrišče. Simpatična receptorka je omenila, da je avtohtonih prebivalcev malo, več je Špancev iz drugih mest in seveda turistov. V treh dneh smo slišali vse od poljščine, nemščine, angleščine pa do ruščine in srbščine. Avtomobili kažejo na to, da imajo prebivalci malce več pod palcem, ogromno je Audijev, Beemvejev in Mercedesov, precej Porschejev, vmes pa se najde tudi kakšen starejši eksot, kot npr. Mustang v albumu.

Družina na zgornji sliki si je privoščila prvo kosilo v novem letu kar na plaži. Španci sicer novo leto preživljajo malo drugače kot mi. Najpomembnejša tradicija je "doce uvas", oziroma "dvanajst grozdnih jagod". Ko napoči polnoč, ure dvanajstkrat odbijejo, ob vsakem zvoku pa je potrebno pojesti eno grozdno jagodo. Vsaka predstavlja srečo v enem mesecu novega leta. Grozdne jagode so cel dan brezplačno delili v ličnih paketkih po celem mestu, tako da ni strahu, da bi imeli slabo jesen, ker vas je popoldne zgrabila lakota. Malo manj simpatična "tradicija" je to, da taksisti okrog enajstih ugasnejo taksije in začnejo piti, tako da se lahko za prevoz do centra in domov obrišete pod nosom. Avtobusi, jasno, nehajo voziti že ob devetih zvečer. Posledično je to pomenilo, da smo novo leto dočakali kar v sobi, ampak nič hudega, manjkalo ni ničesar.

Štirje dnevi so kar zleteli mimo, tako da se spet nahajamo v našem zaporu v Albaceteju. Zakaj zaporu? Glede na to, da novoletne počitnice tu trajajo več kot dva tedna, so vsi študentje odšli domov in v residenci nas je ostalo le kakih 10 Erasmusov. Centralno gretje so nam izklopili, namesto tega so nam v uporabo dali električne pečke a.k.a kaloriferje. Od enih pa do osmih zjutraj je residenca zaklenjena in ni možen ne vhod ne izhod. La Directora (nadimek je hitro dobil negativen prizvok), ki jo spomladi čaka neprezgodnja upokojitev, je hotela izklopiti tudi toplo vodo, a so se študentje iz mehike, ki so se pogovarjali z njo, blago rečeno razburili in tako imamo vsaj to razkošje. Ali zato plačamo kaj manj najemnine? Nikakor. Ali bomo plačali vso elektriko, ki jo bodo porabili kaloriferji? Vsekakor. Mislim, da bom od sedaj naprej vsaj preletel stanovanjske oglase, ki visijo vsepovsod po mestu.

Do naslednjič!

Tujega nočemo, našega ne znamo

Na Kratkočasniku so se lotili teme, ki bo v prihodnosti zagotovo še burila duhove - internetna cenzura. Kot lahko preberete v njihovem zapisu, je Ministrstvo za finance poslalo dopis našim internetnim ponudnikom, naj onemogočijo podjetja, ki na našem spletnem prostoru ponujajo igre na srečo, nimajo pa ustrezne koncesije. Zadeva je bila urejena na način, ki je v slovenskem prostoru trenutno jako aktualen: če ne zmoreš konkurirati - onemogoči.

Loterija Slovenije ima v svoji ponudbi že vrsto let tudi športne stave. Pred nekaj leti so stopili v korak s časom in svoje storitve preselili tudi na splet. Porodne krče sem spremljal tudi jaz, s cimrom sva nekaj malega tudi stavila, predvsem na NBA tekme, a nato kmalu obupala. Tuje stavnice so namreč svetlobna leta pred našo. Spremljanje tekem v živo, stave v živo, single stave na vse dogodke, atraktivne kvote - vse to so lastnosti, ki jih naša loterija ne more/zna ponuditi. S prijateljem, ki je s stavami zaslužil prenekateri tolar, sva že dolgo časa nazaj razpravljala o tržni niši pri spletnih stavah na našem prostoru, ampak sva prišla do zaključka, da je tuja konkurenca premočna, poleg tega pa drži Loterija Slovenije toliko niti v rokah, da je pridobitev koncesije brez ustreznega "podmazovanja" utopija. Da bi se dalo na našem skromnem tržišču kaj zaslužiti, je zavohal tudi gigant BetAndWin, sedanji Bwin, ter med svetovnim prvenstvom v nogometu začel z intenzivno oglaševalsko kampanjo, ki se je nedvomno obrestovala. Zato ni ukrep ministrstva prav nič presenetljiv, kvečjemu pričakovan. Loterija Slovenije se je, namesto da bi storila vse, da dohiti konkurenco in s kvaliteto obdrži uporabnike, s pritiskom na ustrezne gumbe, na lahek način znebila konkurence. In stopili smo dva koraka nazaj. V skladu z zakonom, seveda.

RTV Slovenija je med že omenjenim svetovnim prvenstvom v nogometu delila svoje pravice s Kanalom A, obe televiziji pa sta bili nesposobni gledalce pritegniti z ustreznimi vsebinami, predvsem pa s kvalitetnimi komentatorji tekem. Dobro, resnici na ljubo, se je nacionalka potrudila vsaj s studiom, ki je končno prešel ustaljene okvire dolgočasnih pultov in neatraktivnih kvizov, a so bili komentatorji tista točka, kamor se je sproščal bes ljubiteljev nogometa. Bergant je prežvečen, Stare kljub novim očalom vidi vse manj, Kavčič se počasi izboljšuje, komentatorji na Kanalu A pa si sploh ne zaslužijo tega naziva, s svetlo izjemo Obreza, pa tudi on ne paše prav vsem kibicom. Le-ti so tako posledično preklapljali na hrvaško televizijo, kjer svoje delo opravljajo precej bolje. Letos je tako huronski smeh žel duet Bogdan-Vela. Ta praksa preklopa je med ljubitelji nogometa prisotna že dolgo časa, predvsem med tekmami Lige Prvakov, kjer je bil velikokrat izbor pri sosedih boljši kot pri nas, a tako masovno se to še ni zgodilo. Odgovor RTV-ja in Pro Plusa je bil jasen - zatemnitev hrvaškega kanala. Namesto da bi se še malce bolj potrudili in obdržali gledalce, so jih preprosto prisilili. V skladu z zakonom, seveda.

Kar se mene tiče, je ta princip popolnoma zgrešen, saj prinese rezultate le kratkoročno, dolgoročno pa slej ko prej pride do trenutka, ko je potrebno popustiti, takrat pa je lahko za ponudnika tudi že prepozno, če začasnega monopola ne izkoristi za napredek. Na srečo pa je tu tako ali tako trg tisti, ki postavlja merila. Monopolistični časi so minili, oziroma vsaj minevajo, trg je neizprosen in če se nisi včasih pripravljen tudi žrtvovati, slej ko prej sledi umik pred konkurenco.

Zadnja dogajanja v nogometu na slovenskem kažejo prav na to, vladavini Rudolfa Zavrla so očitno šteti dnevi, za Oblakom se že kažejo žarki sonca, RTV Slovenija pa je izgubila boj za pravice za Ligo Prvakov. Tako bo naslednja tri leta najmočnejše klubsko tekmovanje prenašala samo PrvaTV. Kljub pritoževanju določenega dela gledalcev, ki živijo na območjih brez signala dotične televizije, to odločitev komercialne televizije lahko le pohvalimo, saj bo, če ne drugega, prinesla določene spremembe in pokazala, da se da zmagati tudi proti največjim in posledično vnesti svežino tudi na področja, kjer se ni že dolgo časa nič spremenilo. PrvaTV je komentiranje pametno prepustila Obrezu, ostali člani ekipe bodo dobili priložnost pri utrinkih z drugih tekem in oddajah. Upam na kakšen zanimiv komentatorski dvojec, sploh Udoviča bi rad enkrat slišal tudi med tekmo. PrvaTV je s to potezo dokončno prevzela štafetno palico v športnem prostoru, ki naj bi se poleg sedanje ponudbe nogometa s celotne Evrope še razširila. Živele spremembe!

PS: RTV Slo se je za zadnjo reprezentančno tekmo sicer zelo potrudila in hvalevredno ponudila roko pri boju proti Zavrlu. Gostje so bili enkratni, prispevki tudi dokaj zanimivi, Saškovo požiranje sline ob udrihanju Pavlina in Udoviča po NZSju in Verdenikovo opravičevanje Oblaku pa je bilo neprecenljivo. A vseeno mislim da je RTV naredila napako. Glede Lige Prvakov se je branila z argumentom, da ima na voljo dovolj ostalih zanimivih vsebin. Jutri boste namesto lige prvakov lahko spremljali:

20:00	VIZUM ZA PRIHODNOST, BOSANSKA HUMORISTIČNA NADALJEVANKA, 10/30
20:45	ALDO NIKOLAJ: STARA GARDA, PREDSTAVA STALNEGA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V TRSTU
22:10	DOBER DAN, GOSPOD ŠLOMI, IZRAELSKI FILM

Upam, da cenjena televizija ne bo zamerila, če bom raje gledal fuzbal.

Bombastična frizura

Se peljem danes proti BTCju, pa križišče pri Legendah prazno. Pridem do križišča pri Tivoliju, prazno. Križišče za v Bežigrad. Prazno. Meni nič jasno, rondo na koncu Bežigrada, prazen, rondo v BTCju - prazen. Garažna hiša popolnoma prazna. Aja, praznik, slipped my mind. Restavracije v Cityparku pa zaprte. Krasno, res. Nič, se grem pa samo ostrič v Kolosej. Pridem v salon in ko čakam kakšnih 45 minut, vidim skozi okno plapolati bel plastičen trak STOP POLICIJA. Nisem sicer zihr, ampak zdelo se mi je, da ob prihodu v Kolosej traka ni bilo. Poleg tega se ga najbrž ne dobi tako nalahko kot PTT in podobne. No ja, nima veze, berem naprej revijo. Končno pridem na vrsto, frizer mi ravno umiva glavo, ko pride v salon mladenič in pove, da moramo takoj vsi ven. Da ne ve, kaj je, ampak policija nekaj preiskuje, in da moramo takoj nujno vsi ven. Menda je bomba. Frizerka čist panična, že teče ven. Meni in frizerju nič jasno, jaz še brisačo vzamem in greva počasi ven. Zunaj cel Kolosej stoji na soncu in gleda može v modrem, kako skačejo okrog dvorane. Ful dobro, res, super potegavščina. Na srečo sem jo jaz še dobro odnesel, gospa srednjih let je prišla ven napol pobarvana, s čisto razmršenimi lasmi. Je takoj rekla, da taka ne gre nikamor, da bo kar počakala. Gospodje v modrem pa malo za šalo, malo zares skačejo čez trakove in postopajo okrog, gostje v piceriji se ne dajo motiti in mirno žvečijo kosilo na terasi, za belo-modrim trakom, natakarji iz taiste picerije se usedejo poleg policajev na ograjo (še vedno kajpak v območju stavbe) in prižgejo čikec, ter začnejo podjebavat najbližjo policistko. Ne vem no, meni je vse skupaj izpadlo malce neumno. Saj vsi vemo, da je zajebancija, da itak ni bombe, ampak če že evakuirajo vse kinodvorane, potem naj vsaj fakin profesionalno dokončajo delo in dejansko izpraznijo okolico stavbe. Ne pa da smo sedeli na štangicah 5 metrov stran od ogromnih steklenih šip in viseče sprednje stene. Šele po kakih desetih minutah se je nekdo vendarle odločil in premaknil trak še za kake 3 metre dlje od stavbe. Brez, da bi rekel, naj se odstranimo, se ve. Šlamparija brez primere, al' naj naredijo red, al' pa naj pustijo ljudi nazaj noter. Ah ja, lahko vzameš Slovenijo iz juga, ampak ne moreš vzet juga...

Med surfanjem sem (via linkswarm) naletel na še en odličen video. Poglejte ga v celoti, spet priporočen celozaslonski način in dobri zvočniki. Par ljudi s kamero in odlična ideja, to je vse, kar je potrebno...



Aja, v Postojni trenutno poteka an(u)alni festival Zmaj ma mlade. Pustimo pri strani dejstvo, da je iz nekoč odličnega enotedenskega dogajanja, kamor je prišlo pol notranjske in je bil širši center Postojne popolnoma zabasan, nastal štiritedenski razvlečen skupek bednih koncertov (redke svetle izjeme) in neatraktivnih dogodkov ter animacij. Ampak letos so organizatorji naredili še eno bedarijo. Češnja na vrhu smetane. Že pred samim začetkom festivala je bilo povedano, da se bo dogajanje v primeru slabega vremena preselilo s trga v bližnjo hotelsko restavracijo in bo za vstop zaračunanih 500 sitnih. Dobro, ni panike, sicer verjetno ne bo dal vsak, ampak vsaj odpadale ne bodo stvari. Sobota, 12.8., koncert - Klemen Klemen, Backstage in Just Swallow. Kul, gremo pogledat. Glede na to, da je deževalo od zjutraj, se s frendi zmenimo, da se dobimo kar v restavraciji. Pridem v Postojno, in kaj vidim? Na trgu postavljen oder, na njem se nekaj pripravlja, pred odrom pa tri ali štiri velike marele. WTF? Jap, koncert bo vseeno zunaj. Sedaj pa meni nekaj ni jasno. Trditev št. 1: v primeru dežja, bo dogajanje prestavljeno noter. Dejstvo številka 1: zunaj že cel pofukan dan pada dež. Ergo? Nabralo se je vseeno nekaj malega folka, malce smo postopali pod marelami, se malce močili na dežju, nato pa se razbežali vsak po svoje. Na srečo je vsaj folk tako lačen dogajanja v mrtvi Postojni, da ni bilo vse prazno. (Ali če se navežem na dogodek izpred nekaj let: s frendi smo šli na Colonio v Simonov zaliv. Zaradi dežja je Colonia odpadla. Mi nismo :])

Organizatorji so zadevo komentirali v smislu: "Razlog je ta, da je ARSO napovedal drugače, poleg tega pa tudi zato, da se lahko kdo pritoži." Kar se tiče prve stvari - drugič pokličte mene. Če ne drugega, je eno uro pred koncertom še vedno padal pofukan dež. Od zjutraj! Saj ni tako težko pogledat ven, kajne? Kar se pa druge točke tiče: čestitke. Another job well done.