Dobro nam došli

Sezona na World Famous Beach Ičići je uspešno otvorjena, čeravno ne najbolj poceni.

500 kun za "pauka..."

... in 500 kun za policijo.

Vsa štiri parkirišča so bila nabito polna, v nasprotnem primeru rade volje dam tistih 20 kun za cel dan, iz Ike pa se mi res ni dalo pešačiti. Ravno tako je cesta na tistem ovinku več kot dovolj široka in še zdaleč nisem bil edini, ki je tam pustil avto. Ampak nočem iskati izgovorov. Kot bi rekel Mlakar: "jz sam sm za vse kriv an jz bom tud plaču."

Vseeno pa zmoti dejstvo, da so bili odpeljani samo avtomobili s tujimi registrskimi tablicami.

Dotični avto z registracijo RI- je bil parkiran pred vhodom na odlagališče, tako da je dopuščal prehod le enemu avtomobilu, tik za križiščem. Mimo njega se je moral nekajkrat prebiti tudi policaj.

Ta dva pa sta bila na poti med Iko in Ičići, torej tam kjer se je pajek vozil mimo celo popoldne.

V "lipi naši" torej nič novega. Dobro, da imajo morje...

The answer, my friend...

Mogoče kar ena najboljših reklam, ki sem jih kdaj videl. Via Jonasov RSS feed futr dneva. O feedih v zelo bližnji prihodnosti.

Eppur si muove

Naša Postojna, namreč. Iz "zabačenega sela" se počasi prebija v družbo bolj razvitih slovenskih občin. Statistične podatke lahko poiščete drugje, tu ciljam bolj na stvari, ki se neposredno tičejo prebivalcev. Postojna je pod novim županom namesto za volilne glasove dejansko začela skrbeti za mesto in rezultati so lepo vidni. Večja podpora hitro rastočim podjetjem in dobro premišljeni lokacijski načrti so rezultirali v gradnji stanovanjskih in poslovnih objektov, ter še posebej nove poslovno/obrtne cone Kazarje, ki je za sabo takoj potegnila razvojni vlakec. Naj bo Epicenter še tako "postojnski", dejstvo je, da so ljudje iz drugih krajev končno spet začeli hoditi v Postojno. Ljudje so dejansko začutili, da se stvari premikajo na boljše.

Poleg Epicentra so včeraj slavnostno otvorili "Postojnsko plažo". Na t.i. plaži je nogometno igrišče z umetno travo, igrišče za odbojko na mivki in pa velika otroška igrala. Zanima me, če jim je uspelo sredstva za igrišče še vedno povleči iz UEFA sklada, ki je nekaj let nazaj omogočil sofinancirano gradnjo igrišč z umetno travo po celi Sloveniji, po štajerskem je takorekoč vsaka osnovna šola dobila dotično igrišče, v Postojni je bilo pa vehementno zavrnjeno, češ, kdo pa še igra nogomet.

Postojnska plaža v vsem svojem sijaju. Igrala sicer še niso dokončana, upam pa da isto velja tudi za osrednji prostor. Kavčki in ležalniki na travi izgledajo odlično, lesene klopi pač ne. Upajmo, da je to le zasilna rešitev za otvoritev, ki je že tako zamujala za en teden.

Igrišči sta krasni. Da bodo le cene sprejemljive. Danes mogoče sledi test odbojkaškega, upam da se bo zvečer zbralo kaj igralcev, ki smo na "šverc" hodili igrat v bližnjo Pivko jamo.

Verjetno najlepši objekt v Postojni, sončna terasa v Epicentru, ki je včeraj dobila še pogled na plažo. A ne gre to ponavadi v obratni smeri?

Otvoritev bi bila lahko dobra, če le ne bi bila tako... postojnska. Dan je bil prekrasen, ljudje so se kljub dopustom in migracijam na morje zbrali v lepem številu, med njimi so hodile mične hostese, vzdušje pa je klasično kvaril DJ Krmpy. Niti ne bom zgubljal preveč besed, ker mi res ni jasno, kako se lahko okrog prodaja takšna katastrofa od DJ-a. Očitno dobra promocija res več šteje kot dobra glasba. Med včerajšnjim klasično neaktualnim repertoarjem sta tako dobila mesto tudi Macarena in Asereje... Katastrofa. Krmpy, naredi nam vsem uslugo in si poglej kakšno aktualno lestvico.
Gospa podžupanja je ob otvoritvi imela veliko za povedati o aktualnem športnem razvoju Postojne. Na srečo je očitno vedela, da je bolje omenjati nove športne površine in dvorane, kot pa se neposredno dotakniti nogometa. Občina namreč v zadnjih, hmmm, dvajsetih letih ni niti s prstom mignila, da bi kakorkoli pomagala razvoju nogometa. Ravno včeraj sva se z bivšim soigralcem spominjala časov, ko smo s starim kombijem in sendviči iz bližnje mini-trgovine hodili na tekme, kjer so se nam s starih dresov odlepile številke in smo bili nevoščljivi drugim ekipam, ki so imeli klubske flaške za vodo. Klub se nekako drži pokonci sam od sebe in preživi s pomočjo redkih sponzorjev in že deset let prosi za nadomestno igrišče, saj stadion v mestu ne zdrži treningov in tekem. Sramota. Na srečo ima Epic več zanimanja za najpopularnejši šport na svetu, tako da se bodo mogoče tudi tu stvari obrnile na bolje.
Še anekdota o postojnskem rivalstvu med košarko in nogometom. Moj braco se je še prej kot jaz zaljubil v nogomet in je letos že napredoval v postojnski U-10. Med gledanjem treningov me vedno nasmeji oče enega izmed nadebudnežev: "Jebemti košarko, letos so izpali, no, evo, košarko. Košarka, vse košarka. Za fuzbal pa nč. Povsod koši. Tle so dve igrišči, pa sam na enmu goli, povsod pa koši. Nova telovadnca? Spredi so sami koši. Jebemti koše, še v pisarno nej si da koš, bk neumen."

PS: Igrišče za ódbojko (tako se pač večinoma izgovarja v Postojni) na mivki uspešno stestirano. Ubahfantastiš, če bi še muzko vrteli bi bilo že skoraj popolno.

Avtomor

Šele ko se človek odpravi v tujino, vidi kako varna je Slovenija. Sam sem se prvič zamislil oktobra, ob mojem prihodu v Madrid. Kramljala sva z ameriško cimro Ptujčanke Jasmine, ko je zunaj odjeknil močan pok. Takoj je pripomnila, da če tako poči pri njej doma v Državah, ji ni potrebno ugibati, saj je bil to zagotovo strel iz pištole. Pri nas doma tudi ni potrebno ugibati. Zagotovo je kakšen navihanež v skrivnem predalu našel petardo, ki je po naključju preživela novo leto.

V Sloveniji skoraj ni kriminala. Štiri študijska leta smo ob vseh mogočih urah hodili po Ljubljani, tudi po temnih ulicah in nemalokrat malo okajeni, pa se nisem nikoli zbal niti za denarnico, kaj šele za življenje. V Slovenskih novicah sicer dnevno objavljajo okrutne umore, ampak ko je že dvestotič "nekje v štajerskih hribih pijan ljubosumni sin s sekiro umoril očeta zaradi ljubice," človek postane malo skeptičen. Ravno tako ne poznamo prave revščine. Upam si trditi, da je na socialni podpori ogromno takih, ki raje stokajo in pobirajo nekaj malega denarja za brezdelje, kot pa da bi osem ur na dan garali za minimalno plačo. Revne družine se nam sicer smilijo, ampak na slikah so presenetljivo vedno nasmejane. Za hrano in učbenike napraskajo s pomočjo dobrih ljudi, v petek zvečer pa namesto Playstationa 3 igrajo karte. In se zavedajo, da bi lahko bilo slabše. Biti klošar v Ljubljani je ravno tako bolj statusni simbol, kot pa sila razmer. Nekakšen podaljšan študentski staž. Večja verjetnost je, da te bodo prosili za liter vina, kot pa ti grozili z nožem. Ilegalnih priseljencev je malo, večinoma so to delavci, ki dejansko garajo iz dneva v dan in denar pošiljajo družinam, ki so jih zapustili. O trdih drogah se še vedno govori s strahom. Določene zadeve precej karikiram, ampak dejstvo je, da bi lahko bila Slovenija ena bolj varnih držav na svetu. Če bi nam le prepovedali uporabljati avtomobile.
Takoj ob prihodu iz Španije sem izvedel, da se je znanec iz otroštva pijan zaletel z motorjem in bo ostal brez noge. Nekaj dni pozneje je moj oče prišel iz intervencije, kjer je tovornjak na avtocesti dobesedno naskočil avtomobil in njegovo žensko voznico, ki tega usodnega poljuba ni preživela. Poklicni gasilec je že vrsto let, ampak je ob zmajevanju z glavo povedal, da tako zmečkanega avtomobila še ni videl. Prejšnji teden sem v nevihti vozil po avtocesti iz Ljubljane. Na desnem pasu je bila kolona tovornjakov, moja hitrost (110 km/h) še malce prevelika za hud naliv, za menoj pa "gospa srednjih let" v BMWju in s telefonom v roki, ki ji je bila očitno zelo všeč moja zadnjica. Zakaj bi drugače vozila tik za mano, si ne znam razlagati. Sem bil pa po petih minutah vožnje, ko sem moral poleg premočene ceste, ruskih tovornjakov in mlajšega bratca na zadnjem sedežu paziti še nanjo, povsem izčrpan. Včeraj je le kakih sto metrov od moje hiše avtomobil izsilil prednost 51-letnemu motoristu. Motorist nesreče ni preživel. Danes smo s starši skočili do Simonovega zaliva in že po nekaj kilometrih poti nam je nekdo skoraj priletel v rit. Pred Dekani smo ulovili svežo prometno nesrečo, reševalci so bili še na poti. Ko to berete, odprite črno kroniko in preverite, na koliko je že zrastel letošnji smrtni davek na cestah. V tem trenutku znaša 139 ljudi.
Tukaj bi moral priti pameten zaključek, ampak ga ne znam in nočem napisati. Dejstvo, da smo majhna deželica, po kateri se je najbolj racionalno prevažati z avtomobili, se ne bo spremenilo. Ravno tako nočem nikomur pridigati o vožnji, saj nimam namena spreminjati sveta, poleg tega pa je zagotovo večina izmed bralcev na cesti že izgubila kakšnega znanca in je moj zapis v primerjavi s tem le kaplja v morje. Da bi bilo bolje razmišljati "kdo je trezen" kot pa "kje ni policajev", že vemo vsi. Dejstvo pa ostaja, da je cesta verjetno edini kraj na sončni strani Alp, kjer se upravičeno lahko bojimo za življenje.