Ples za dež

FIFA, krovna nogometna organizacija, je 11.12.2000 proglasila Real Madrid C.F. za "Best club of the XX century", torej najboljši klub dvajsetega stoletja. V letošnjo sezono La Lige in Lige prvakov so nogometaši belega baleta pritekli na igrišča z dresom, ki ima na prsih stiliziran simbol tega priznanja. Vsi anti-madridčani so se zlobno nasmehnili in namignili, da bo to tudi letos edina "lovorika".

Najtrofejnejši klub v Evropi doživlja namreč sušno obdobje. Leta 2002 so osvojili Ligo prvakov, 2003 špansko ligo, od takrat dalje pa nič več. Po lanskih debaklih z menjavami trenerjev in medlo, neprepričjivo igro skozi celo sezono, so se letos odločili, da klub povrnejo na pota stare slave. Fiorentino Perez, krivec za naziv "Los Galacticos", je zapustil barko, volitve so prinesle novega predsednika, Ramóna Calderóna, ki pa že doživlja prve stresne trenutke. Calderónove obljube na volitvah so bili brazilski virtuoz Kaká, nizozemski torpedo Arjen Robben in španski veliki up Cesc Fábregas. Nakupi, ki so se zdeli nerealni - in se tudi izkazali za take. Je pa Calderon vsaj izpolnil napovedi o trenerju in v klub ekspresno hitro pripeljal Fabia Capella, ki se je vrnil na kraj zločina. Capello je takorekoč sestavil sanjsko moštvo, ki je prihodnja leta sejalo strah širom evrope, a brez njega na klopi. V Juventusu je nadaljeval svojo vizijo in ravno tako sestavil kompaktno moštvo z zmagovalno mentaliteto. Navijačem se je zato zdel imenitna rešitev, saj je bilo dovolj gledanja v hrbet drugim klubom. Za rezultate so pripravljeni sprejeti tudi malce manj baletno igro.

Sledil je pohod po nogometni tržnici. Capello je iz potapljajočega se Juventusa pripeljal enega najboljših branilcev na svetu, Fabia Cannavara, ter svojega ljubljenčka, "Pumo" Emersona. Še en zelo zaželjen branilec Juventusa, Gianluca Zambrotta se je raje odločil za prestop k največjemu rivalom - Barceloni. Novi trener je ocenil, da klub potrebuje okrepitev tudi v napadu in je iz Manchestra pripeljal Ruuda van Nistelrooya, ki se je po sporu s trenerjem Fergusonom odločil za nov izziv. Iz francoskega Lyona je prišel Mahamadou Diarra, defenzivni vezist iz Malija, ki je končno zapolnil vrzel na sredini, nastalo z odhodom garača Makeleleja. Capello si je silno želel še enega centralnega branilca, ampak je namesto tega dobil José Antonia Reyesa, levega krilnega igralca iz Arsenala, ki je praktično celo poletje prosil za prestop. Iz kluba je odšlo kar precej igralcev, za katere je nova uprava menila, da ne bodo potrebni, je pa sklenila kar dobre posle, saj je bila večina igralcev le posojenih. V španski prvi ligi bodo tako med drugim končno dobili priložnost za dokazovanje tudi mladinci, vzgojeni pri Realu, za katere pa v dobi Perezovega predsednikovanja ni bilo posluha in tako se je takorekoč izgubila skoraj celotna generacija nadarjenih nogometašev. Upajmo, da bo v prihodnje drugače, čeprav poznavalci italijanskega nogometa trdijo, da Capello ravno tako ni preveč naklonjen mladincem, saj več stavi na izkušnje.

Madrid je tako letos začel svojo trnovo pot z ekipo, ki na prvi pogled obeta več od lanske. Obrambna linija je s "carabinierjem" Cannavarom nedvomno pridobila na trdnosti, mlademu upu Sergiu Ramosu bo igranje s takim mojstrom še kako koristilo pri razvoju, v oči pa bode kratka klop - anglež Woodgate, ki je končno okreval po seriji poškodb, ki so mu onemogočile igranje v prejšnjih dveh sezonah, je bil nerazumljivo posojen v Middlesbrough. Capello ni naklonjen mlademu brazilcu Cicinhu, saj dvomi v njegove obrambne sposobnosti, bolj so mu všeč izkušnje Michela Salgada. Na levi strani obrambe pa bo še vedno brzel Roberto Carlos, z učinkom katerega pa navijači v lanski sezoni niso bili preveč zadovoljni. Sredina se je končno okrepila tudi v obrambnem smislu, Diarra je že pokazal, da je izvrsten igralec, da še zdaleč ne zna samo razbijati igre, kot so si ga predstavljali nekateri. Emerson je za okus nekaterih že malce prestar za vrhunske predstave, a mu Capello izkazuje ogromno naklonjenost. Za povezovanje sredine z napadom bodo letos skrbeli veliki dolžnik Guti, čudežni deček Robinho, povratnik (v igralsko formo) Cassano, novinec Reyes, ter metroseksualni simbol David Beckham. Navijači bi radi gledali predvsem Robinha, ki pa si ni izboril prevelikega zaupanja italijanskega stratega. Brazilcu gre malce na roko poškodba Cassana, ki je že nakazal, da se vrača v odlično formo in upravičuje Capellove pohvalne besede, a se bo Robinho moral vseeno boriti z Reyesom, ki igra na istem igralskem položaju. Robinhov adut bo vsestranskost, saj je navajen igrati tudi na sredini in desni strani napada - kjer pa bo najbrž redno začenjal Beckham. Kljub opozarjanju strokovnjakov, da so se uresničile napovedi, da Beckham ni igralec za Španijo, sploh pa ne za Realov koncept igre, je uprava z njim pogodbo podaljšala še za prihodnjih nekaj let. Mogoče lahko letos pod Capellovo taktirko pričakujemo več taktične discipline, a kaj ko anglež preprosto izstopa. Njegove podaje čez pol igrišča so na trenutke res dih jemajoče, a kaj ko zaustavlja tekočo igro po tleh, predložkov pa napadalci običajno ne znajo pretvoriti v zadetke. Škoda, saj je predober igralec (in marketinška znamka), da bi sedel na klopi, hkrati pa na igrišču ne doprinese dovolj k igri. V konici napada se največ pričakuje od Ruuda, ki je opozoril z izvrstnim nosom za gol, Ronaldo še okreva po operaciji kolena in zbija odvečne kilograme, španski fenomen Raúl pa se na vse pretege poizkuša vrniti med največje, saj so ga padci forme in poškodbe potisnili v ozadje.

Real Madrid bo letos na vse preteg poizkusil priti do vsaj ene lovorike. Liga prvakov bi bila sanjska, španska liga prav tako, a kaj ko je pokal najbrž še najbolj realen a hkrati tudi najmanj cenjen. La liga bo namreč letos izredno težka in zanimiva. Barcelona je okrepila tudi tiste položaje, kjer je lani pokazala malce šibkosti, a je moč klubov iz ozadja pokazala tudi Sevilla, ki jih je na evropskem superpokalu gladko premagala. Atlético iz Madrida in Valencia sta nakupovala preudarno in kvalitetno, ter sestavila moštvi, ki bosta napadli sam vrh, ne gre pa zanemariti tudi Villareala, ki bo vse moči usmeril v domače tekmovanje. O ligi prvakov pa je skoraj škoda zgubljati besede. Londonski Chelsea bo letos naredil prav vse, da bi končno stopil na vrh evrope, Barcelona, Bayern, Liverpool, Manchester in Milan pa tudi ne bodo stali križem rok. Je pa res, da gre za povsem drug način tekmovanja, da je tekem manj in da lahko marsikaj odloči tudi sreča.

Za katero pa vsi vemo koga spremlja. Hrabrost, nepopustljivost in želja po igranju so stvari, ki jih navijači Madridskega Reala letos želimo videti na igriščih. Da bi igrišča zapuščali z dvignjenimi glavami in pa da bi vseeno le padla kakšna kapljica dežja in pregnala sušno obdobje.