Stvari se spreminjajo, ljudje težko

Stvari se spreminjajo, to je neizpodbitno dejstvo. Oziroma, bolje povedano, stvari ostajajo iste, le naša percepcija in uporaba stvari se spreminja. Človeštvo je skozi razvoj moralo požreti marsikatero dejstvo, ki je dotedanje ugotovitve postavilo takorekoč na glavo. Na svoji koži je to defenitivno najbolj občutil Giordano Bruno, ki je bil zažgan na grmadi zaradi svojih razmišljanj o neskončnem vesolju, kjer je Zemlja le eden izmed objektov, Bog pa je prisoten tudi na ostalih nebesnih telesih in se ne posveča le našemu kotičku. Danes je tako razmišljanje seveda prisotno že v osnovnih šolah (o vesolju, ne o bogu, ta še danes očitno pripada le določenim izbrancem in skrbi le za njihove polne riti), a za tiste čase je to pomenilo nekaj absurdnega. Pitagora, ki je kot eden prvih opozarjal, da je zemlja okrogla, je ravno tako umrl nasilne smrti, a je njegovemu morilcu, zamerljivemu učencu Cylonu, bolj šlo v nos Pitagorovo elitistično in egoistično življenje, kot pa njegovi nauki. A vseeno, predstavljajte si, da bi morali kakšnemu grškemu trgovcu, ki že célo življenje misli, da je zemlja ovalen disk in da se ocean preliva čez rob v vesolje, razložiti da je svet v bistvu okrogel in da bo, če se odpravi v eno smer in dovolj dolgo hodi, prišel spet na isto mesto. Najbrž bi vas kaj hitro poslal skozi vrata z brco v mehki del telesa. Aja, kaj pa govorim. Zemlja sploh ni krogla, temveč sploščen sferoid.

Toda nápak niso učili le stari narodi, tudi nas so v šoli malce prinesli naokrog. No Janezek, koliko planetov sestavlja naše osončje? Devet? Kakšnih devet, se zajebavaš? SEDI, ENA! Planetov v našem osončju je osem, imamo pa tudi "škratji" planet Pluton. Če slučajno še kdo ne ve, na moj 23. rojstni dan, torej 24.8.2006 so uradno diskvalificirali Pluton kot planet, saj je prešvoh, da bi ustvaril red v svoji orbiti. Kaj pa dimenzije? Prvim trem, ki so nam jih sicer ponazorili bolj po zidarsko, namreč kot višino, širino in dolžino, so sčasoma pridružili še četrto, torej čas, a je tu marsikomu logika že odpovedala. Meriti se ga že nekako da, a kaj ko ga je običajno premalo, da bi ga človek izkoristil za kaj pametnega, ko neha delati ga ima pa nenadoma preveč. Nič kaj uporaben torej, čeprav znajo prav zidarji dodobra izkoristiti njegovo relativnost, ko gre za upoštevanje dogovorjenih rokov. A tudi štiri dimenzije so kmalu postale premalo. Na tejle strani imate odlično razlago desetih dimenzij, ki sestavljajo vesolje.

Še najbolj pa zamerim tovarišicam in učiteljicam zgodovine, čeprav tudi one niso glavni krivec. Ko je prišlo do obravnavanja druge svetovne vojne na našem ozemlju, so bili nacisti prikazani kot pošasti, ki so mučili ljudi in domobranci kot neumni zaslepljenci, ki jih je agresor premamil z obljubami. Partizani pa so bili opisani skoraj kot antični junaki, ki so ždeč v podrasti vedno pripravljeni na neustrašen boj in razdajanje dobrote ter svobode. Nam, ki smo malce bližje primorskem koncu, so to povrh vsega vtepali v glavo tudi stari starši. Da ne bo kdo narobe dojel, tudi jaz sem mnenja, da je (bil) nacizem stvar, ki se ne sme več ponoviti in mi je resnično žal za vse ljudi, ki so morali trpeti v taboriščih. A nihče si ne sme vzeti pravice prikrojevanja resnice. Žalostno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci, a človeška narava je žal taka. Nekaj tednov nazaj je bil v Sobotni prilogi objavljen res dober članek, ki je opozarjal na povojne masovne poboje slovencev, ki so se borili na "napačni" strani. Jebeš to, v vojni je vsaka stran napačna. Danes sem na Trenjih slišal dober, povsem racionalen komentar, namreč da se mora tudi komunizem označiti za zlo, ravno tako kot nacizem. Prav nič boljši ni bil. Tema je na žalost še preveč sveža za razprave, v vsaki debati pride slej ko prej do udrihanja po nasprotni strani, da dobi človek občutek, kot da se udeleženci popoldne še vedno dobivajo v lokalnih šúmah in se obmetavajo s paradajzericami. To, da tudi današnji otroci še vedno mislijo, da so Nemci naši sovražniki, pač ni ravno zgledno...

Jah, od celotnega sveta se ravno ljudje najtežje spreminjamo. Če se spet navežem na zgodovino, Thomas More je že pred petsto leti uvidel, da je življenje v miru in bogastvu, brez vojn in lakote, utopija. Heh, a kdo ugane kako je umrl? Jap, usmrčen. Kljub tehnološkem in znanstvenem napredku, kljub znanju in denarju, ki bi omogočal preživetje vsem ljudem na svetu, stvari še vedno delujejo kamenodobno - če mi ne daš svojega kosa mesa in če se ne strinjaš z mano, te bom udaril s kamnom po glavi. A vseeno, po domače, čas nas ne jebe pet posto. Oziroma, kot je zapel Herman Hupfeld v kultni Casablanci:

"You must remember this
A kiss is just a kiss, a sigh is just a sigh.
The fundamental things apply

As time goes by."

PS: Spodnji video bolj ali manj zajame point, ki sem ga hotel podati skozi nakladanje...