Smo Slovenci kulturni?

To vprašanje sem si zastavljal, ko sem se v deževnem petkovem popoldnevu prebijal iz osrčja prestolnice proti mestni obvoznici in dalje proti domačemu kraju. Na srečo sem prihajal s kvalitetnega kosila, obvezno pripadajoče kave in manjšega sprehoda po trgovinah, kar je malce omililo dvigovanje pritiska ob že tretjem skoku gospoda srednjih let iz kolone in nazaj vanjo.

Mislim da je več kot očitno, da nočem razpravljati o kulturni dediščini slovenskega naroda, ker po pravici povedano, pójem bolj slabo, inštrumenti so se me večinoma kar sami izogibali, kar narišem pa ni všeč niti meni. V mislih sem imel kulturo obnašanja, o kateri SSKJ pravi, da je "lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju". Glede na to, da sem dal skozi nekaj malega (mišljeno dobesedno) našega planeta, je bil odgovor sprva na dlani - slovenci smo nekulturni. Na misel mi je namreč takoj prišla Škotska. Stvar, ki me je ob prihodu v Glasgow presenetila, mogoče še najbolj od vsega doživetega, je bilo striktno ustavljanje avtomobilov na prehodih za pešce. Dejstvo, da tudi popoldne, v največji gneči, ustavi prvi avtomobil, ki opazi približevanje pešca k prehodu, me je popolnoma presenetilo. Kako pa tudi ne, saj sem bil že v rodni Postojni vajen čakanja, da se cesta sprazni, nato pa hitro čez. Prihod v Ljubljano pa je to aktivnost povzdignil na povsem novo raven. Za prečkanje ceste čez prehod na začetku Tbilisijske je namreč potrebno neustrašno zakorakati na cesto, priporočeno je divje mahanje z rokami in odločno gledanje v oči prihajajočega voznika. Včasih pa skoraj raje zamižati. Priznam, malo karikiram, a nisem tako daleč od resnice. Kakšen kaos je sredi Glasgowa povzročilo deset severnih balkancev, ki so se zbirali in čakali drug drugega tik pred prehodom za pešce, raje ne bom opisoval, sem pa vseh pet dni vztrajno čakal, da se bo našel kdo, ki ne bo hotel ustaviti in bo po naše švignil mimo, a sem se moral obrisati pod nosom. Druga stvar, ki me je prijetno presenetila, je bilo čakanje v vrstah. Tako pri čakanju na vlak na glavni postaji ob štirih popoldne, kot pri čakanju na taksi v samem centru, so ljudje stali v zglednih vrstah in se pomenkovali med sabo, brali knjigo ali kimali ob zvoku glasbe iz slušalk. Skorajda filmski prizor. Čakanje je tako avtomatično postalo prijetnejše, saj te v rebra ne žuli dežnik gospe za sabo in ni potrebno s komolci držati na distanci gospoda, ki poizkuša z bočnim manevrom pridobiti kakšno sekundo. Da je čakanje zaradi takih vrst v povprečju krajše, je seveda trivialen podatek. Pogrevam stare stvari, a Lipa se ne bi zgodila, če bi bili čakajoči bolj kulturni. Organizatorji pa lahko prevzamejo del krivde, ker niso poizkušali z prevzgojo. Jebiga, začne se z ograjami, nadaljuje s trakovi, konča z vrsto.

Torej smo Slovenci nekulturni? Glede na prejšnji odstavek skoraj ni dvoma, a sem nato vseeno še malce pobrskal po spominu in se poizkušal spomniti stvari, ki so me na Škotskem motile. Mogoče se komu sliši neverjetno, a na vrhu lestvice je bila nesnaga. Glasgow je namreč nadvse umazano mesto in tisti, ki veliko potujejo, bodo potrdili, da je tako tudi v marsikaterem drugem velikem mestu. Smeti namreč ležijo kar po tleh, tudi v samem središču mesta. Ovitek od čokolade, plastična banjica v kateri je še polovica porcije fish&chips-a in podobni vsakodnevni odpadki so nekaj povsem običajnega na ulici. Pred hostlom, v katerem smo prebili nekaj noči, je bil poleg kante na tleh še kup smeti, zraven pa je nekdo za nameček ponoči pobruhal pločnik. Naslednjih nekaj dni je bila vsebina večerje na ogled vsem mimoidočim, naposled pa je pločnik končno očistil - dež. Pri nas kaj takega še nisem videl. Mesta so čista, uslužbenci snage pridno pometajo in praznijo kante, običajno so cigaretni ogorki edine smeti, ki ležijo po tleh. Da o vaseh, kjer marsikdo poleg dvorišča pomete tudi cesto, niti ne govorim.

Sedaj pa nazaj k stvari, ki me je spodbudila k pisanju. Douglas Adams bi označil promet kot premikanje ljudi v kovinskih škatlah iz točke A v točko B, ki sestoji iz prehitevanja, izsiljevanja prednosti, menjavanja med dvema stoječima kolonama, hupanja, kričanja in gestikuliranja, nekaj je pa tudi dejanske vožnje. Če kje pokažemo svojo balkanskost, je to na cesti, predvsem takrat, ko se vožnja ustavi. Spet se najlažje navežem na dogodek, ko je prejšnjo zimo nek petek popoldne ekspresno zapadlo malce več snega. Vzdrževalci avtocest so bili, kot običajno, popolnoma šokirani nad snegom v zimskih mesecih in tako je na vrhniškem klancu, kakih 500m pred mano, zasukalo dva tovornjaka in promet se je ustavil. Nista minili dve minuti, ko je najprej nekdo počasi, malce še omahujoče, za njim pa seveda ostalih sto kretenov, zavil na odstavni pas. Glej ga zlomka, začuda je bil tudi ta neprehoden. Vozniki smo počasi prilezli iz avtomobilov in začeli čistiti sneg z luči in šip, padlo je nekaj duhovitih pripomb in vse skupaj je ob ogromnih snežinkah delovalo prav malce idilično. Rešitev je prišla dokaj hitro, v obliki tovornjaka vzdrževalne službe, ki bi preprosto odrinil moteče tovornjake. Zakaj je torej vse skupaj trajalo skoraj eno uro? Jasno, ker vzdrževalci niso mogli do ovir na cesti, ker je sto en kreten stal na odstavnem pasu in je bilo potrebno te avtomobile premakniti v prostore med avtomobili ne-kretenov, ki so ostali na svojem pasu. Naša situacija je bila še precej komična, saj smo vsi rinili te avtomobile gor in dol, levo in desno, a če bi šlo namesto ruskih tovornjakarjev za hujšo prometno nesrečo in če bi namesto vzdrževalcev nemočno obstali reševalci, ne bi šlo nikomur na smeh. Izgubiti nekoga v prometni nesreči mora biti grozno, če pa se zavedaš, da je rešilec prišel deset minut prepozno, ker je nekdo drug hotel biti najpametnejši...

Kultura je precej širok pojem, ki zajema preveč dejavnikov človekovega bivanja, da bi lahko kar na oko določili stopnjo kulturne ozaveščenosti nekega naroda. Za nekoga je pač določena stvar pomembna, za druge se sploh ne zmeni. O (ne)pozdravljanju v trgovinah in drugod sem že pisal, zgoraj sem omenil dva dokaj ostra primera, ko ljudje nastradajo zaradi nekulture, ki pa sta na srečo precejšnja redkost. A tudi majhne stvari štejejo. Zakaj bi vrgel ovitek od žvečilnih na tla, če je pa koš za smeti deset metrov stran? In ne, ni res, da en sam ne pripomore nič. Sploh če malce teži ljudem okrog sebe.

Vem, da sem se precej razpisal, a če ste se prebili do tule, vas to zagotovo ne moti. Na desni strani sem dodal anketo, malce lažjo rešitev za tiste, ki se jim ne da komentirat, trenutno me zanima vaše mnenje o vsebini na blogu. Pa še nekaj malega za konec. Ko sem začenjal s svojo vožnjo po cestah na postojnskem, je bilo mnenje o vozniških sposobnostih jasno - Ljubljančani nimajo pojma. Vozijo katastrofalno, sploh se ne znajdejo na cesti. Nato pa je sledila selitev v prestolnico in šok ob prvi prometni konici. Po treh letih vožnje, ko mi je postalo samoumevno izkoriščanje rumene luči do konca, razvrščanje v pasove tri križišča vnaprej, hitrostno bočno parkiranje in spremljanje vseh vozil okrog sebe, sem spremenil mnenje. Ljubljančani vozijo prekleto dobro, a so pač navajeni na drugačen tip prometa.
Goričani nimajo pojma.