Ahem...

Temno rdeča zavesa ob strani odra se rahlo zamaje in v sončni svetlobi, ki pronica skozi slabo zatesnjeno okno, se vidi delce prahu, ki jih je dvignil gib obotavljoče roke. Sliši se odločen izdih in nato na oder počasi prikoraka pripovedovalec. Oziroma kar "narrateur et auteur". Glasen odmev prvega koraka ga kar malo prestraši in nato pot proti mikrofonu na sredini odra nadaljuje bolj počasi. Na prašnih tleh za njim ostanejo razločne stopinje. Ko pride do "točke nič", se živčno zdrzne in očitno mu je precej nerodno. Potrka po mikrofonu, a le-ta ostane nem. Pripovedovalec se živčno nasmeje, še enkrat odločno izdihne in začne: "Ahem..."

Upam, da iz dvorane niso odšli prav vsi zvesti bralci. Za rajo me ne skrbi, ta se tako ali tako potika po krajih, ki so najbolje reklamirani, ampak če bi mi ne-objavljanje zamerili bralci, ki jim je bilo moje kracanje dejansko všeč, bi me pa pekla vest. Glede na to, da je že Benjamin Franklin rekel: "Tisti, ki je dober v izgovorih je redkokdaj dober za karkoli drugega," bomo le-te torej izpustili. Zadnji meseci so kar švigali mimo in tisti redki trenutki, ki sem jih imel samo zase, so bili namenjeni predvsem počivanju in nabiranju energije. Mimo izgovorov torej kar k dejanjem. Vračamo se nazaj k minimalno enemu zapisu na teden. Častna pionirska Titova taborniška ... Častna, pač.

RSS. Že nekajkrat sem imel pripravljen zapis o tej "zadevici". Kaj je to RSS? Really Simple Syndication oziroma Zares Preprosto Zlaganje, kot to prevede slovenska wikipedija, je "družina XML datotečnih oblik za spletno zlaganje". Če pustimo ob strani simpatične in zelo navduševalne tehnične razlage - RSS je protokol, ki lajša branje blogov, novic, kanalov, itd. Večina internetnih strani, ki se redno (ali v mojem primeru malce manj redno) dopolnjujejo z novo vsebino, poleg običajnega HTML zapisa, ki ga vidimo skozi okno brskalnika, generira tudi RSS obliko zapisov, t.i. feed. Le-tega najdemo običajno v obliki oranžnega gumba z napisom RSS nekje na strani in ga moramo nato dodati v RSS čitalnik, ki je lahko v obliki samostojnega programa, ali pa le spletni "zbiralnik" vaših feedov. Linuksaši in Mekovci RSS dobro poznajo že vrsto let, Windowsi pa so se ga nerazumljivo otepali kot del standardne storitve in ga bolj skrivali kot promovirali. Na srečo je Google v svoj zajeten sklop storitev vključil tudi Google Reader. Preizkusite ga, jaz sem z njim več kot zadovoljen. Če še bolj poenostavim - namesto da tistih deset redno branih blogov klikate vsakega posebej, jih dodate v RSS čitalnik. Za nameček dodate še dnevne novice in trače iz domačih ali tujih portalov in Voila! Vse na enem mestu.

Do naslednjič!